Tunizija cafe racers

Obljuba dela dolg in tudi glede na to, da se sezona Sahare zopet približuje, sem zapisal par vrstic, moje izkušnje iz letošnje februarske Tunizije. Saj se še spomnite nagradne igre in ja, ups, obljubil sem tudi potopis potovanja z Vespo v Grčijo. Dobite.

Bitka za prvo mesto je bila divja Ne vem niti zakaj sem se prijavil in prilimal tisto fotko? Nimam enduro motorja, nimam off road izkušenj, nimam niti opreme za v jarke in blato. Iskreno rečeno, se zadnja leta zelo malo vozim z motorjem. A zato nič manj z užitkom.

Motor mi je vedno prestavljal sredstvo za potovanje, za dopust in ne toliko za enodnevno preganjanje po znanih, okoliških cestah. Sem pač sanjač in želim si vedno nekaj novega. Ko so se v finalnem izboru začeli nabirati glasovi, sem dobil cmok v grlu in niti nisem vedel ali naj se borim za prvo mesto ali ne? Še nekaj dni pred MNZ sem si rekel: “Pa naj bo Ni3ous prvi.” Ne poznam ga, a po zapisih na forumu sem videl, da desc obvlada in si gotovo zasluži to avanturo.

Ampak ne! Ni mi dalo miru in šel sem v akcijo, glasovali ste zame in prednost je skokovito narasla. Hvala vsem še enkrat za nesebično klikanje. Z Ni3ousom sva se dobila na kofetu, si segla v roke, kot se za prava gentlemana spodobi in se še parkrat slišala in videla do mojega odhoda v Tunizijo. Hvala za par dobrih nasvetov, dobro salamo in odličen cviček. Nič, zmagal sem Zmešan od adrenalina in s strahom pred avanturo sem poklical Tilna Gabrovška. On je duša in idejni vodja projekta Desertsoul. Na prvi kavi so me bila sama vprašanja. Od tega kaj rabim od opreme, kako se to vozi itd.. Vsi so me spraševali ali imam kaj offoad izkušenj. Nisem jih imel. No, zelo malo. Ma ne, pošteno: pojma nisem imel o offroadu!

Motor? Moj GS je pretežak za tako avanturo. To mi je bilo jasno. Kaj sedaj? K sreči imam dobre prijatelje in Boštjan (godfather) ter Grega (lastnik motorja) sta se mi ponudila in mi dala na izbiro: KTM250 EXC ali Kawasaki 250 (praktično nov). Odločil sem se za KTM-a. To pa zato, ker je bil bolj “zjahan” čeprav tehnično gledano v top formi. Pa luč je imel. To se baje tudi rabi tam doli. No, ja. Boštjan me je napotil tudi v Moto center Laba po novo opremo (škornji, rokavice, ščitniki…). Dejan tebi pa hvala za vso tehnično pomoč.

Vse lepo in prav. a časa do odhoda je bilo dober mesec, vmes pa novoletni prazniki. Popolnoma premalo časa za resen pristop k zadevi. Pa še kakšno skleco sem moral narediti, ker baje se vozi cel dan in vsi pravijo, da si po par krogih kros proge uničen. Ups.

Tole me je vse bolj spominjalo na«extreme makeover«iz cafe racerja v off road racerja, ker časa je bilo ravno toliko, da je bilo to vse skupaj- ekstremno.

Gledal sem Youtube in »brzince«… Pa tiste sipine… Uf, uf… Ok, da ga po avtocesti nažgeš 120, 150km/h – ni problema. Da ga pa nažgeš ene toliko po pesku, kamenju… Ne, ne.. To pa ne. To meni ne bo šlo. Bom pač na kamionu in delal Tilnu ali Cirilu družbo.

Aha, da boste vedeli. To je čisto resna odprava. Tilen je strokovnjak za arabski svet, za pesek. In vozi svoj, za sipine prilagojen kamion. Drugi kamion vozi Ciril. Nepozabni člen karavane! Mojster prav tako za vse. In to še ni vse! Z nami je bil tudi Iveco Massif (terenec), za volanom pa Jurij. Kapo dol ekipi za vso potrpežljivost z nami.

Bistvo te avanture je, da imaš vso opremo in rezervne dele lepo pospravljene v kamionu in vse kar imaš na sebi, ko voziš motor je voda v nahrbtniku. Kaj lepšega! Prav eno tako razvajanje! In nujno mora biti tako, če želiš doživeti sipine. Kako smo jih doživeli se vidi lepo izpod mirne roke fotografinje Alle. Super fotke. Mimogrede, jaz nisem škljocnil niti ene.! Kje pa je čas. Preveč dela s samim sabo

Leteli smo iz Benetk, prek Tunisa in pristali zvečer na Djerbi. Na celini so nas čakali Tilen, Ciril in Jurij. Luksuz. V kampu so stali postavljeni šotori, motorji zloženi iz prikolice…

Nič. Jutri je prvi dan vožnje. Najbolje, da enega spijem zaradi treme.

Enajst motoristov nas je bilo. Večina povratnikov. In Sašo Kragelj. Na, zdaj se pa počuti sproščeno.

Začelo se je. Najprej pot do črpalke in potem nekaj deset km asfalta. A sem vam že povedal, da tega KTM-a nisem vozil še nikoli pred tem? Ne? No tako je to.

In ko se je asfalt končal in smo zavili s ceste je bila pred nami ravnina polna grmičevja, skal, peska, makadama. Evo priznam, takrat sem razmišljal, da naložim KTM-a na kamion.

Fantje pičijo, jaz nekje vmes. Po petdesetih metrih zapeljem v zaplato puščavskega peska. Sprednjo gumo mi pobere, opletam s krmilom, zenice so odprte, švic mi teče… grem v grm??? Ne! Spustim gas, se nekako izmotam in naprej. Za večino se vidi samo še oblak prahu. Pokrajine ne gledam. Briga me. Zdaj gre za preživetje! Vozim, bremzam, lovim se, krmilo sem najbrž še malo upognil od silnega držanja. Zdi se mi, da je danes to to. Očitno sem prišel sem umret. Kaj mi je tega bilo treba? Kam vedno rinem brez veze? Joooooj!

Vozim in pridem do postanka. Vsa čast fantje, da ste čakali (no saj nisem bil čisto zadnji). Dobim par nasvetov in edini, ki mi ostane je: SAMO GAS DAJ! Ja pa jade… Kakšen gas? Si nor?! Ne, ne, gas moraš dati, me prepričujejo. Ok. Ali so nori ali pa res znajo. Pa probam. Vozim (menda smo vozili tam med 60 in 80km/h), pred mano spet zaplata sipkega peska, v njej zarisane sledi gum tistih pred mano, kar ti še dodatno oteži vse skupaj, ker te potegne vanje (kot z avtom na od kamionov posedlem asfaltu). Nič. Gremo. Gas! In……

Jaaaa! Neverjetno. »Kramparce« in KTM-ova »kobilica« pod mano poleti čez vso tisto »sranje«. Noro! A tako gre to? Super. To je užitek! A pot do osvojitev te tehnike bi najbrž bila dolga, če ne bi bilo vse tako intezivno in omejeno s časom. Če sem kaj odnesel iz Tunizije (poleg lepih spominov), je to znanje vožnje.

Prvi dan smo prespali pri Kamelji glavi, neka skala, ki naj bi spominjala na glavo kamele. No ja. Kakorkoli. Izmučen od vsega in po hidratni večerji sem padel v spalko in v šotor. V mislih se mi je še vedno porajala ideja, da vzamem vse to bolj turistično in kak dan prevozim na sedežu kamiona ali terenca.

A jutro mi je vlilo novega poguma. In niti nisem vedel, da bo drugi dan, najboljši dan Tunizije. Ravno prav pogumen sem postal, da sem vozil z ekipo, ravno prav sem bil še spočit, da sem fokusiral sipine, skale in ravno pravšnji teren je bil tisti dan. Kot da bi se po blagem naklonu smučal po celcu. Motor dobesedno plava po tistem pesku, ročica gasa je postala glavno orodje in nisem popuščal. Mogoče je pa že čas za kako primerjavo s Kragljem, a ? Ne, ne… Sašo se vozi tako, da ne rabiš gledati Dakarja na Eurosportu. Najbrž je v celotni avanturi naredil za tretjino več kilometrov, kot mi. Iz sipine na sipino, gor, dol… Bravo. Kapo dol. Ko sta motor in človek eno.

Eh, seveda. Ne morem, da ne bi pohvalil ostale ekipe, predvsem Celjanov. Priznam, da česna za zajtrk nisem nikoli jedel No saj ga tudi sedaj ne. Več

Res super ekipa. Vsi. Verjamem, da je bila to pika na i. Preživeti vse te dni skupaj, si pomagati, imeti dober žur zvečer ob ognju… »priceless«. Pomoč, ki sem je bil deležen pri servisiranju motorja. Hvala! Sem rekel servisiranje? Motorji mi niso tuji a razen pranja se nisem kaj dosti ukvarjal z njimi. Na seznamu pred odhodom je pisalo: vzemite olje, filtre…. Pa sem nakupil par zadev. Pa verige se ne maže! Ups. No moja ni bila prava in že drugi dan smo jo menjali.

In zračni filtri. Kam vse se zažere saharski pesek! In tudi tukaj sem postal »stručko« Hvala Uroš, hvala Sašo in ostali za nesebično pomoč.

Ja, meni se je pa res dogajalo. Tempo do kraja. Se spomnim enega lepših večerov, ko smo bili v puščavi in smo se zaradi počasnega napredovanja utaborili “kar nekje”. Takrat sem spal pred in seveda po večerji. Vmes nisem spregovoril besede. Utrujen do konca. Pa pazite! Imel sem najlažji motor v skupini in pobiranje motorja (Ja, veliko si na tleh a pesek je mehak in je kar zabavno) mi ni predstavljalo težav.

Dnevi so minevali in ne bom opisoval vsakega ovinka. Ljudje vedno manj berejo in radi gledajo samo slike. Občutit puščavo, kot smo jo mi, je težko opisati.

Jutra so mi bila najlepša. Zbudil sem se itak ves polomljen a zaradi dobre, tople spalke vsaj naspan. Par kavic, rolca papirja in za svojo sipinco v počep. Malo pogledaš kam vodijo sledi, da ne “vstopaš” komu v wc. Da, življenje v pučavi je taborniško. Vključno z ognjem zvečer. V grobem bi lahko avanturo razdelil na dva ekstrema: eno je vožnja, drugo je bivanje. A oboje je ekstremno v najbolj pozitivnem smislu. A tako mora biti in to je tista prava izkušnja. Nomadsko življenje.

Tilen nas je zbral pred odhodom v Tunizijo in razdelil navodila ter par nasvetov glede opreme. Vse drži in naj mi ne zameri, če dodam/izpostavim nekaj stvari: topla splaka!, lahek motor ali pa odlično offroad znanje za kaj težjega, pokrivalo zračnega filtra (ki ga spereš in ti ni treba vsak dan menjati filtra), camel-bag (na dan spiješ dve do tri vsebine), sončna offroad očala, kapa, kopalke za hammam in namakanje v ribniku Kshar Ghilana.

V nasprotju s splošnim mišljenjem, da rabiš dobro natrenirane roke iz zgornji del telesa naj povem, da rabiš dobro natrenirane noge. Na motorju pač stojiš in z nogami amortiziraš. Mene so (najbrž predvsem zaradi slabe tehnike, moje velikosti in majhnosti motorja) bolela kolena in vsaj povišano krmilo je zame nuja.

Vsake toliko časa smo naleteli na kakšen »kafič« sredi puščave in obvezno smo se ustavili na kavi, čaju. Ne, ne pirčka ni. Muslimanska država pač. Res fantastičen pogled: umazani motorji, umazani mi, koliba iz tepihov, čaj, kava in kamor pogled seže same sipine. Mir. Neprecenljivo.

Konec.

Corser / foto in video: Alla