Z motorjem po Češki in Nemčiji

Že za prvomajske praznike sva z ženo nameravala z motorjem za nekaj dni obiskati Umbrio, a nama jo je deževno vreme zagodlo in potovanje sva morala preložiti. Ker so otroci že toliko odrasli, da jih lahko pustiva same tudi daljši čas, sva začela razmišljati o daljšem dopustu, na katerega bi krenila z motorjem.

Samo kam? Ko sva na spletu videla nekaj slik gradov južne Češke, je odločitev padla. Greva na Češko, pa še žlahto v Nemčiji bova lahko spotoma obiskala. Priprave so stekle in v ponedeljek 14.7.2014 zvečer je bila prtljaga pripravljena, midva pa nabrušena za potovanje. Vremenarji so sicer ravno za Avstrijo in južno Češko za naslednja dva dneva strašili s padavinami, a sva se sprijaznila s tem. Če ne kreneva na pot, se nama spet zna zgoditi, da obtičiva doma.

1. dan – torek, 15.07.2014

S prtljago sva bila zelo špartanska, pa se je še vedno nabralo dobrih 40 kg. Me je celo noč skrbelo, da ne bo teže preveč, zato sem zjutraj še nekaj kosov obleke spravil nazaj v omare, potem pa sva s kovčki in nepremočljivo potovalno vrečo, kamor sva spravila šotor, spalke in opremo za kampiranje, z dobrimi 35 kg najnujnejše prtljage osedlala najino Hondo XL 650 V Transalp Raily, letnik 2001, sedla na motor in ob 05.15 zapeljala iz Škofje Loke v torkovo jutro, proti Kranju in na AC proti Jesenicam. Na črpalki na Jesenicah sva dotočila gorivo in kupila avstrijsko vinjeto, pred Karavanškim predorom pa so naju oskubili še za 7 €, kolikor znaša cena vozovnice za predor. Jutro je bilo sveže, zato je toplota v predoru prav prijala. Pod oblačnim nebom, a brez obljubljenega dežja, sva zapeljala mimo Beljaka, Špitala proti Salzburgu. Vmes sva se na eni od okrepčevalnic Rosenberger ustavila na kavi. Tik pred odcepom AC proti Dunaju pri Salzburgu sva prejela prvo prho izpod neba. Pa ni bilo hude, le kake pet kilometrov naju je pralo, pa ne premočilo, nato pa sva še nad Salzburgom, v smeri proti Dunaju, že zavozila v sonce. Vroče sončno vreme naju je potem spremljalo enajst dni najinega potovanja. Vremenarjem sva zgrešeno vremensko napoved rade volje odpustila. Ko sva za sabo pustila jezeri Mondsee in Attersee, se je izkazalo, da sva za seboj pustila tudi bencinske črpalke, kazalec goriva pa je kazal vedno bolj na prazno. Že bolj na hlape sva ob 10:10, po prevoženih 341 km pripeljala do mesteca Steyrermühl nad Gmundnom, kjer sva zapeljala z AC in pošteno natočila goriva na prvi bencinski, do katere sva se pripeljala. Je bila že kar kriza, avtocesta in več teže kot običajno sta po pričakovanju nekoliko zvišali porabo motorja. Ta je po avtocesti znašala med 5,7 in 5,9 l/100 km. V Linz sva pripeljala ob 11:00, po prevoženih 400 km. Prav nasproti parka pri vhodu v stari del mesta sva parkirala motor ob tam že parkiranih vespah domačinov in se odpravila na ogled in nekaj pojest.

Ko sva se po slabih dveh urah vrnila k motorju, naju je mimoidoče dekle prijazno opozorilo, da tu parkiranje ni dovoljeno in pokazalo na znak ravno nad najino glavo. Presneto, prej ga tudi slučajno nisem opazil. No, na srečo redarjev še ni bilo naokoli. Poklepetali smo še malo, nato pa sva po regionalni cesti 125 krenila v smeri proti Freistadu. Vozila sva skozi pokrajino, ki je še najbolj podobna naši Dolenjski, le vasi in osamljene kmetije so bile večje. Zlasti kmetije na samem so zanimive, še vedno so stavbe postavljene v obliki štirikotnih utrdb, ki obdajajo zaprto notranje dvorišče. Sem se začel spraševati, če še vedno Turki jahajo po deželi.

Zaradi obvozov ob gradnji avtoceste proti češki meji sva morala na lokalne ceste kar pošteno na vzhod skozi vasi Kefermarkt, Gutau in St. Oswald tako, da sva v Freistad prišla z vzhoda in ne z juga, kot bi bilo običajno. V Freistadu sva se vrnila na načrtovano cesto 38 do Bad Leonfeldna in nato na sever po 126 do češke meje. Pokrajina pa še lepša kot prej, valovito gričevje, z njivami in travniki, so prepredali smrekovi gozdovi, kot bi jih s Pokljuke presadil. Cesta pa tako lepo ovinkasta, da bi se v nedogled vozil po njej. Sem in tja je bilo na njej še videti zadnje mokre lise plohe, ki sva jo zgrešila. V krožišču pred Bad Leonfeldnom sva zavila na 161 in po dobrih dveh kilometrih sva bila na Češkem. Že hitro za mejo sva ob cesti opazila prve stojnice, na katerih so prodajali gobe. Kar nisem mogel verjeti svojim očem, polne gajbice za krompir lisičk so ponujali v prodajo. Vozila sva skozi idilično gozdnato pokrajino s posameznimi travniki, ob cesti je tekla rečica Bystra. Poleg Vltave od Vyssi Broda do trga Rožemberka nad Vltavov je bila to edina bistra tekoča voda, kar sva jih videla na Češkem. Vse reke in ribniki so kalno rjave barve, bolj podobne gnojnici kot vodi. Zdaj šele razumem Čehe, zakaj izgubijo pamet, ko pridejo na našo Sočo.

V Vyssi Brodu sva zavila desno na cesto 163 ob Vltavi, nato pa po nekaj kilometrih proti severu, na cesto 160 do Rožmberka nad Vltavou. Cesta je ves čas obrasla z drevjem, lepo ovinkasta in skoraj prazna. Zakaj? Ja vsi Čehi so raftali ali čolnarili po Vltavi, ki tu ves čas teče ob cesti. Če je bila cesta prazna, je bilo na reki povsem nasprotno. Dobesedno na desetine čolnov je plulo navzdol po reki, cele družine so uživale v lepem dnevu na vodi. V nekaj deset kilometrih do Češkega Krumlova sva videla nekaj sto čolnov. Vsakih nekaj kilometrov ob reki je tudi kamp, noben ni bil prazen in povsod so bili na obali čolni. V manjši trg Rožmberk nad Vltavou sva pripeljala ob 14:40.

Zaparkirala sva ob glavnem trgu ob reki pri Gostišču »U Martina« in si šla ogledat grad Rožmberk, ki kraljuje na griču nad trgom. Na poti na grad sva se prvič resneje srečala s Čehi, ki so bili edini turisti. Presenetili so naju s svojo zaprtostjo. Veliko bolj zadržani so od ljudi, ki sva jih doslej srečevala na najinih potepanjih po Evropi. Ko sva se srečevala z njimi, so vsi umikali poglede v tla, nihče se ni nasmehnil, še pozdraviti nisem mogel nikogar, ti sploh ne dajo priložnosti. To obnašanje sva opažala tudi kasneje na vseh najinih poteh po Češki. Na začetku je čudno, potem pa se navadiš. Po ogledu sva se vrnila na kavo in sladoled v Restavracijo pri Martinu in tako na najprijetnejši način prevedrila kratko nevihto.

Po dobri uri sva po že suhi cesti in v popoldanskem soncu nadaljevala po 160 naprej ob Vltavi do starega mesta Česky Krumlov. Slika se ni spremenila. Lepa cesta po gozdnati dolini ob reki Vltavi skoraj prazna, vsi Čehi pa v čolnih.

Potem pa šok, ko sva zapeljala v naselje, kot bi padla 60 let nazaj v realsocializem. Tako sem bil presenečen, da sem popolnoma pozabil na fotoaparat. Cesta je tekla ob stari opuščeni tovarni iz propadajočega betona s potolčenimi okni, potem ob propadajočem tekočem traku na stebrih, ki je nekdaj dovažal v tovarno kdo ve katero surovino in ki se je na vsem lepem po nekaj sto metrih kar končal v prazno, nekaj metrov nad tlemi, ki jih je zaraslo grmovje. Ob obeh straneh ceste skozi skromno naselje so stale propadajoče delavske hiše, od katerih se je luščil omet, pred katerimi so se bosonoge igrale trume romski otroci, njihove mame in očetje, strici in tete in bog vedi kdo še vse, pa so sede na pragovih hiš ali polomljenih stolih na dvoriščih kadili cigarete. Ko je naselje izginilo za ovinkom, sva se zopet vrnila v sedanjost. Prav neverjetna izkušnja.

V Česky Krumlov, najin končni cilj tistega dne, sva pripeljala ob 16.00. Ustavila sva na pol praznem parkirišču tik ob vhodu v stari del mesta. Pol prazno zato, ker je bila zapornica v okvari. Avtomobilisti niso mogli nanj, čeprav se jih je kar nekaj trudilo okrog zapornice, midva sva se pa ob zapornici z motorjem zlahka prerinila nanj. Najprej sva sklenila poiskati prenočišče. Ob reki sva sicer gledala za kampi, a sva sklenila (tudi zaradi nestabilnega vremena), da če cena ne bo pretirana, greva prenočevat v kak penzion.

Dobesedno umirala sva za tušem, saj je bil za nama vroč in naporen dan. Ni bilo treba daleč, le na drugo stran ceste in nekaj metrov v hrib, do Penziona Gardenia. Cena 1500 Kč (55 €) je bila najvišja, kar sva jo plačala na potovanju po Češki (pa cenejša od sosednjega penziona), soba krasna, pod streho in s pogledom na staro mesto, pa zaprto dvorišče za vozila gostov. Preselila sva motor na dvorišče penziona, prtljago v sobo, pa pod tuš. Na ogled mesta sva šla »v civilu« in kot prerojena. Mesto je res lepo in ima dušo, splača se ga obiskati. Ravno prav je živahno, da ni gneče, istočasno pa daje mesto čutiti turistični utrip. Med turisti so večinoma prevladovali domačini, nekaj je bilo še turistov iz Daljnega vzhoda in Američanov. Nikamor se nama ni mudilo, sprehajala sva se po čudovitih srednjeveških ulicah in trgih, se povzpela na mogočen grad nad mestecem. Zanimivo je, da imajo v nekdanjem obrambnem jarku ob vhodnih vratih v grajski kompleks zdaj nastanjenega pravega odraslega medveda, ki s svojim žmohtnim vonjem tudi pripomore, da človeka kar potegne nazaj v srednji vek.

Po ogledu gradu in grajskih vrtov sva šla v staro mestno jedro posedet na pijačo na vrt bara in »gelaterije« Mona Lisa, ob obalo Vltave. Zvesta imenu bara je iz zvočnikov v prihajajoči večer tiho donela italijanska »kancona«, midva pa sva ob pijači in skutni torti premlevala vtise tistega dne. Z mladim natakarjem smo se spustili v dolg razgovor. Fant je sedem let delal na Hrvaškem in je tekoče govoril hrvaško, zato je bil prav vesel, da lahko svoje znanje komu pokaže. Prav v čast je bil svojemu poklicu, s svojo prijaznostjo in odprtostjo. Večinoma sva na Češkem srečevala gostince, ki so bili še najbolj veseli, da so jo lahko čim prej odkurili od tujih gostov v varno zavetje šanka. Bemti, saj ne grizeva, sem večkrat pomislil. Zapitek je bil ugoden (coctail Pina Colada, veliki Budwiser in torta), brez napitnine, 189 Kč (7,90 €). Že v temi sva se vrnila v sobo. Pogledala sva poročila na TV, predvsem zaradi vremenske napovedi. Še vedno so napovedovali nevihte čez cel dan in tudi ponoči.

Zanimivo je, da Slovenci zelo dobro razumemo Čehe, obratno pa ne gre prav dobro. Veliko bližja jim je srbohrvaščina. Veliko jih tudi dobro govori ruščino (posledica ruske zasedbe in dolgoletnega članstva v vzhodnem bloku) in na najino presenečenje so jo bili v pogovorih z nama tudi na lastno pobudo pripravljeni govoriti. Tako sva lahko vsaj v osnovi obnovila tudi nekaj znanja najine gimnazijske ruščine. Roko na srce, kot dijak nikdar nisem verjel, da mi bo ruščina kdaj prav prišla. No, vsaj pri mladih pa nekako skozi prideš tudi z angleščino, čeprav večinoma niso prav dobri govorci. Morda se pozna, da imajo vse tuje oddaje in filme na TV sinhronizirane v češčino. Sva pa največkrat sogovornike, če niso bili ravno navdušeni govorci tujega jezika, prosila, naj govorijo kar češko. Po poročilih sva nekaj zaradi utrujenosti, nekaj zaradi odličnih postelj, hitro sladko zaspala.

Prvi dan prevoženo 517 km.