7. dan – ponedeljek, 21.07.2014
Za nekaj naslednjih dni je najin dom postal Frammersbach, bavarski trg s približno 4000 prebivalci, umeščen v ozko dolino med griče, pretežno porasle z smrekovim gozdom. Ženina sestrična Jožica in mož Mihael sta nama prijazno odstopila lepo urejeno stanovanje v zgornjem nadstropju hiše, čeprav sva uporabljala le spalnico in kopalnico. Ko bova odšla, bosta stanovanje oddajala. Dobrodošli so tudi drugi motoristi iz Slovenije, če bo le prosto. Cel prvi dan sva prelenarila. Ko je človek v gibanju, ne čuti utrujenosti, ko sva pa malce izpregla, je pa utrujenost prišla za nama in dan počitka se je prilegel. No ja, nisva le lenarila, oprala sva vso najino perilo in obleko, ki se ji je potovanje in vročina že pošteno poznala, očistil sem motor in namazal verigo.
8. dan – torek, 22.07.2014
Zjutraj sem Mihaela zaprosil za kopije nekaj strani ADAC-ovega zemljevida in za nasvet, kam naj se zapeljeva. Mihael je sicer domačin, a odlično govori slovensko, pa še sam je motorist in kolesar, zato pozna res vse kotičke daleč naokoli (zanimivo je, da zaradi nekdanjega dela in bivanja v Sloveniji tudi Slovenijo pozna bolje od večine Slovencev). Tako sva se podala na 105 km dolg krog po res enkratnih motorističnih cestah po naravnem parku Bayerisher Spessart. Narava je podobna kot na Gorenjskem in na Pokljuki, prometa vsaj dopoldne ni bilo nobenega. Preko Partensteina (276), Krommenthala (St2317), Neuhüttna (MSP21), Lichtenaua sva se zapeljala do Weibersbrunna (St2308) proti jugu, kjer sva morala na črpalko, če nisva hotela peš naprej.
Natočim, vstopim in raztreseno ob pol enajstih dopoldne mrtvo hladno pozdravim »Guten Abend« (dober večer). Poslovodkinja je od smeha skoraj zgrmela s stola. Sem se takoj popravil, da je za dober večer res malce prezgodaj in še enkrat pozdravil z dober dan. Pa ni kaj prida pomagalo, boga reva je bila v solzah od smeha. Plačam in na odhodu pozdravim z običajnim »tschüß«, ona pa za mano čisto resno »Gute Nacht!« (lahko noč). Sva potem z ženo crkavala od smeha pri motorju. Pot sva nadaljevala po St2317 čez avtocesto E41 skozi Krausenbach in Heimbuchenthal do gradu Mespelbrunn.
Grad je pravi biser, z vseh strani obdan z vodo, v katerih se tare postrvi. Velika viteška dvorana, še vedno opremljena kot v starih časih, je turistom na ogled, v preostalem delu gradu pa so zasebni prostori sedanje lastnice gradu. V prostorih nekdanje konjušnice ob ribniku nasproti gradu je sedaj urejeno gostišče, v katerem lahko med drugim naročiš tudi postrvi in razne torte. Tu sva jedla najboljšo kesse torto na vsem potovanju. Če ne bi bila dogovorjena, da se ob 15.00 vrneva na kosilo, bi lahko ob gradu posedala do večera. Vrnila sva se nazaj do Weibersbrunna, nato pa preko Rothenbucha, Heigenbrückna, Jakobsthala, Heinrichsthala in Wiesna po St2305 nazaj v Frammersbach, točna kot švicarska ura (ki štiri minute zamuja).
9. dan – sreda, 23.07.2014
Ponoči je skoraj vse dni na Bavarskem deževalo, čez dan pa so se deževni oblaki vedno raztepli in skozi koprene se je ponujalo sonce. Dan je bil spet v celoti namenjen počitki, druženju z gostiteljema, obisku mesteca Lohra in tarokiranju pozno v noč.
10. dan – četrtek, 24.07.2014
Dan sva izkoristila za nov izlet po severnobavarskih motorističnih cestah, hkrati pa sva odigrala vlogo poštarjev, si ogledala lepo zdraviliško mestece Bad Orb in opravila nekaj turističnih nakupov v nakupovalnem centru v Wächtersbachu. Cene večine primerljivih stvari v trgovinah so ugodnejše kot pri nas, pa naj gre za hrano ali obleko. Na 73 km krog sva se tokrat iz Frammersbacha podala na sever. V bližnjem zaselku Kempfenbrunn sva zavila na lokalno K889, ki se vije skozi gozdove in pašnike. Še srno na paši sva videla.
Nato sva zavozila na L2905 proti severu, pa na K890 do mesteca Bad Orb. Tam sva v poštni nabiralnik neke hiše odvrgla pošto, ki sta nama jo zaupala najina gostitelja, potem pa pred vhodom v mestece zaparkirala motor in si šla ogledat mestece, ki je kot vsa nemška mesta lično, živopisno in urejeno do popolnosti. Mestece ima še ostanke srednjeveškega obzidja, povsod je polno rož, fontan, majhnih lokalčkov in trgovinic.
Nato sva se prek Wächtersbacha, Biebra in Flörsbachtala po regionalki 276 vrnila v Frammersbach. Pokrajina je podobna tisti v Selški dolini, le nikjer ni visokih in strmih hribov, le nizki dolgi obli griči, poraščeni z gozdom. Poselitev je redka, zato večino časa voziš skozi gozdove in pašnike. Zvečer sva spet pakirala, saj sva se naslednji dan podajala na pot po nemški Romantični cesti proti domu.
11. dan – petek, 25.07.2014
Že prejšnji dan sva pripravila vso prtljago za potovanje. Z gostiteljema sva se dogovorila, da pustiva šotor in opremo za taborjenje pri njiju in da nama jo pripeljeta konec poletja, ko bosta spet obiskala Slovenijo. Na ta način sva se rešila nekaj nepotrebnih kilogramov tovora. Tako sva se po nekaj zgodnejšem zajtrku poslovila od Jožice in Mihaela in krenila proti domu v sončnem jutru (vremenska napoved na jugu je bila vse prej kot sončna) preko Lohra, ob reki Maini do Marktheidenfelda. Cesta lepa, blagi ovinki, prometa skoraj ni bilo. Odprt svet, izmenjavali so se polja, travniki, naselja, gozdovi. Za še enim čudovitim nemškim srednjeveškim mestecem Wertheimom sva po L506 zapeljala v dolino rečice Tauber in v Zvezno deželo Baden-Württemberg. Dolgi ovinki so sledili ovinkom rečice. Nad cesto so se še dvigale meglice, zadnji spomin na nočni dež, na cesti sva bila sama. Užitek.
Pred Tauberbischofsheimom sva zapeljala na Romantische Strasse in že začela srečevati prve motoriste. Po prvih prevoženih 100 km ta dan sva v Igersheimu ob 8.50 zavila na črpalko dotočit bencin, saj je bil za Nemčijo po zelo ugodnih 1,538 €. A je vedno nekje haklc, plačati je bilo mogoče le z gotovino.
Nato sva po L2251 in St2268 zapeljala skozi Röttingen, ustavljala pa se nisva. Majhen lep trg je bil zaradi za Nemce še zgodnje ure skoraj prazen, le dva motorista sta si ga peš ogledovala. Po St2251 sva nadaljevala proti Creglingenu, še enemu manjšemu srednjeveškemu mestecu, ki sva ga spet ogledala z motorja in le na kratko sestopila za krajši oddih. Ura je bila 10.45, za nama pa prevoženih 126 km. Nemška srednjeveška mesteca so sicer zelo lepa in lično urejena, a ko jih vidiš nekaj, se začne vse skupaj ponavljati in človek izgubi občutek, kako lepa so.
Rothenburg ob der Tauber sva si ogledala podrobno na družinskem potovanju že pred tremi leti, zato sva tudi tu le obudila spomin z ogledom z motorja.
Nato sva za kratko zapustila Romantično cesto in se po Nemški cesti gradov podala v ovinek proti Ansbachu, ki sva ga obvozila po zahodni strani, nato pa preko obvoza, ki naju je za nekaj časa poslal na avtocesto E50/6 v smeri Stutgarta, prek Feuchtwangena v Dinkelsbühl, ki je bil eden od najinih današnjih ciljev za resnejši ogled, saj sva se mimo že peljala, ogledala pa si ga še nisva. Po prevoženih 226 km sva zapeljala v mesto, ki je bilo vse v zastavah, na glavnem trgu so bile postavljene tribune in klopi kot za gasilsko veselico, saj je v mestu ravno potekal tradicionalni mednarodni otroški festival. Med množico izobešenih zastav držav udeleženk nisva zasledila slovenske. Motor sva pustila ob cerkvi na začetku stranske ulice ob glavnem trgu in se odpravila na ogled. Spotoma sva v senci posedela na kavi in malici.
Mesto je izredno živopisno tudi brez zastav in je res vredno ogleda. Za res temeljit ogled bi potreboval kak dan ali več, midva pa toliko časa nisva imela. Zato sva se odpravila po regionalki 25 naprej do Nördlingena, ki sva ga prav tako le prevozila okrog zgodovinskega centra, saj prav v samo središče z vozilom ne smeš. Nadaljevala sva po 25 v smeri Donauwörtha, a sva hitro zavila z nje na jug v pošten ovinek na podeželje, kamor naju je usmeril smerokaz za Romantično cesto. Po St2212 sva skozi vasice Hohenaltheim, Diemanstein in po St2221 skozi vasice Bissingen, Mönschsdeggingen, pod mogočnim gradom Harburg nad istoimenskim naseljem spet zapeljala na hitro cesto 25 proti Donauwörthu.
Ko sva se po hitri cesti 2 usmerila na jug proti Augsburgu, so se pred nama začeli nabirati vedno bolj črni deževni oblaki. Doslej sva se krajevnim nevihtam zelo uspešno izmikala, zdaj pa naju je hitra cesta vodila naravnost v eno od njih. Zato sem sklenil hitro cesto zapustiti, saj je veliko lažje vedriti na regionalki, ob katerih vedno naletiš na kako naselje s primernim nadstreškom. Poleg tega je ADAC-ov zemljevidm katerega kopije sem si naredil pri Mihaelu, kazal, da levo od hitre ceste teče Romantična cesta. Zato sem na izvozu za Mertingen zapeljal s hitre ceste in v Oberndorf, a nisva našla nobenega kažipota ali odcepa za Romantično cesto. Zato sva se čez hitro cesto vrnila v Mertingen in se usmerila po lokalni St2027 proti Wertingenu. Nisva prišla daleč, po le dobrem kilometru, pred naseljem Lauterbach, so padle prve debele kaplje. Hitro sem zavil s ceste v Šolsko ulico in po nekaj deset metrih sva bila že na varnem na stopnišču pod steklenim nadstreškom ljudske šole. Motor sem parkiral pod krošnjo bližnjega drevesa, da ga vsaj malo zavarujem. Potem pa se je vsulo, najprej dež, nato še toča.
A na srečo ni trajalo dolgo, v slabe pol ure sva bila že spet na cesti, po nekaj kilometrih pa tudi spet na suhi cesti in v soncu. V Wertingen-u sva še zadnjič ta dan dotočila gorivo in se vrnila na hitro cesto 2 in nato mimo Augsburga (ki je sicer tudi vreden ogleda, a sva ga že spoznala v preteklosti) po hitri cesti 17 proti Schongau, ki je bil najin današnji končni cilj. Pokrajina je postajala vedno bolj alpska, pa čeprav še vedno ravninska. Več je bilo zelenja, več travnikov, pašnikov, na katerih so se pasle krave in konji in manj je bilo polj.
V Schongau sva prispela ob 18.30, ko se je popoldne že prevešalo v večer. Nastanila sva se v hotelu-gostišču Blaue Traube v starem zgodovinskem središču, saj nisva nikjer našla nobenega B&B. Edino v takih trenutkih pogrešam navigacijski sistem, saj sicer raje potujeva še po starem, z zemljevidom. Za 80 € sva dobila sobo, ki je bila bolj skromna od tistih, ki sva jih bila vajena na Češkem. Ko sva pod tušem odplaknila s sebe prah in znoj tistega dne, sva se sprehodila po starem delu mesta. Mesto je sicer lepo, a nič posebnega. Deluje zaspano, ni čutiti kakega živahnega utripa. Ima pa zanimivost, popolnoma ohranjeno srednjeveško obzidje okrog in okrog mesta, ki sicer leži na manjši vzpetini.
Še preden se je povsem stemnilo, sva jo pobrala spat in pretirano motili naju niso niti glasni domačini, ki so v vrtu gostišča, tik pod najinim oknom, imeli svojo zabavo.
Enajsti dan prevoženo 439 km.
