Najina načrtovana pot v Dolomite se je pričela čisto drugače kot sva načrtovala. Zmenila sva se, da predčasno zaključiva službo in okoli 13 ure kreneva na pot. Zalomilo se je že zjutraj. Moj BMW noče v službo. Presneti akumulator… Pokličem šefa za dopust, usposobim akumulator in po naključju odkrijem veliko razpoko na zadnji gumi.
Sranje !!
Ostala bova doma.
Po krajšem premisleku pokličem Maria in kot po čudežu ima takšno gumo. Pred mesecem jo je nekdo naročil in ni prišel ponjo. Kakšno naključje. Hitro se odpravim k njemu in BMW ima novo Metzelerko, jaz pa olajšan za 35000 SIT. V Dolomite pa le greva…
1. dan – 310 km
Velenje – Kamnik – Ljubljana – Vrhnika – Logatec – Idrija – Tolmin – Bovec – Predel – Sella Nevea – Tolmezzo.
Ura je 14 in končno kreneva na pot. Pot naju pelje po tisočkrat prevoženih cestah naše lepe Slovenije in kot bi mignil sva že na bencinski postaji v Bovcu. Postali smo žejni. Nama privoščiva vodo z jabolko in čokolado, BMW pa dobi zasluženo Pb less gorivo.
Po kratkemu posvetu z Nemškima motoristoma, mož in žena v srednjih letih nista bila prepričana v katero smer je Predel (on na Triumphu, ona pa na Hondi!!), skupaj krenemo proti prelazu Predel. Lepa cesta zelo primerna za utekanje in ogrevanje nove zadnje gume pred napadom na Dolomitske prelaze.
Ura je 14 in končno kreneva na pot. Pot naju pelje po tisočkrat prevoženih cestah naše lepe Slovenije in kot bi mignil sva že na bencinski postaji v Bovcu. Postali smo žejni. Nama privoščiva vodo z jabolko in čokolado, BMW pa dobi zasluženo Pb less gorivo.
Po kratkemu posvetu z Nemškima motoristoma, mož in žena v srednjih letih nista bila prepričana v katero smer je Predel (on na Triumphu, ona pa na Hondi!!), skupaj krenemo proti prelazu Predel. Lepa cesta zelo primerna za utekanje in ogrevanje nove zadnje gume pred napadom na Dolomitske prelaze.
Pot nadaljujeva skozi Sella Neveo (lepa cesta) do Tolmezza, kjer se zaradi že kar pozne ure odločiva, da prespiva. Hotel najdeva ob cesti, na križišču, kjer ena cesta vodi proti Plocken passu, druga pa proti Villi Santini. Najina smer, odlično…
Hotel La Rosa, lepa soba z zajtrkom za primerno ceno (31.5 Eura/osebi).
Razsedlava BMW, v baru spijeva pivo in sok (3.5 Eura), obvezen tuš in sladko spanje.
2. dan – 430 km
Tolmezzo – Ampezzo – Passo di Mauria – Pieve di Cadore – Cibiana di Cadore – Passo Cibiana – Forno di Zoldo – Passo Duran – Agordo – Falcade – Passo di San Pellegrino – Moena – Passo di Costalunga – Passo Nigra – Castelrotto – Passo Pinei – St. Christina – Selva – Plan de Gralba – Passo di Sella – Passo Pordoi – Digonera – Passo di Fedaia – Canazei – Passo di Sella – Passo di Gardena – Passo di Campolongo – Passo di Falzerago – Cortina d´Ampezzo.
Ura naju zbudi ob 7.30 in zunaj spet krasen dan, kot bi ga narisal. Hitro se urediva, pojeva zelo dober zajtrk z obvezno kavo, plačava in se odpeljeva naprej do Ampezza in že sledi prvi prelaz (če ne štejemo Predela), Passo di Mauria. Na vrhu vidima, kako Angleža pravkar pobereta svojega BMW (R 1150 RT), ki sta ga zvrnila pri parkiranju (zelo globok kanal za vodo ob cesti !! ). It´s OK, in nadaljujemo pot.
Peljemo se proti Pieve di Cadore in malo kasneje zavijema levo proti Cibiani di Cadore in se dvigneva na Passo Cibiana (bp) in spustiva do Forno di Zolda. Pot nadaljujeva čez Passo Duran do Agorda in preko Cencenighe do Falcade, kjer naju malce naprej čaka Passo di San Pellegrino in prve kaplje dežja. Za trenutek se ob cerkvi ustavima in narediva nekaj slik.
Pot nadaljujeva po malce mokri cesti vendar že kakšnih 500 m nižje je cesta suha in spet naju lovi sonce, ki naju pripelje do zelo lepe vasice Moene. Odločiva se za postanek v obcestni gostilni, kjer je že kar nekaj predvsem nemških motoristov, in si naročiva vsak po eno minipico in dva jabolčna soka kar znese natančno 12 Eurov. Še ne pojeva do konca, ko se spet na kratko ulije. In to res na kratko, okoli pol minute…
Iz Moene se odločiva, da greva čez Passo di Costalunga in Passo Nigra do še ene krasne vasice z imenom Castelrotto in dalje čez Passo Pinei preko Selve do Plan de Gralbe, kjer se prične ta neverjeten krog štirih prelazov. Začneva čez Passo di Sella nato Passo Pordoi (meni najboljši) in za tem odpeljeva desno preko Digonere in čez Passo di Fedaia (Marmolada) do Canezeia. Od Canezeia spet na Passo di Sella (tokrat iz druge strani), Passo di Gardena, Passo di Campolongo. Neverjetno!! Če bi bilo mogoče bi se cel dan vozil ta krog.
Ura se približuje 19-ti in odločiva se, da preko Passo di Falzerago odpeljeva do Cortine d´Ampezzo in tam prespiva. Hotel dobiva na spustu proti Cortini in sicer 700 m do centra ob cesti. Hotel Columbia, zelo lep družinski hotel, kjer nama pokažejo sobo, ki je ne moreš zavrnit navkljub njeni ceni, ki je bila 45 Eurov/osebi z zajtrkom. Stvari spravima v sobo se preoblečeva in se odpravima v mesto na večerjo. V centru Cortine najdeva “ristorante” in si naročiva večerjo (pizza, jagnje na žaru z polento, sadno solato, čokoladno torto, pivo in jabolčni sok), ki naju je stala 32 Eurov. Po zelo obilni večerji se odpravima nazaj v hotel in po toplem tušu zaslužen spanec.
3.dan — 440 km
Cortina d´Ampezzo – Passo Tre Croci – Misurina – Toblach – Sexten – Passo di Monte Croce – Sappada – Villa Santina – Tolmezzo – Plocken pass – Mauthen – Villach – Klagenfurt – Ljubelj – Kamnik – Tuhinjska dolina – Velenje.
Nedeljsko jutro naju pričaka v oblakih. Škoda. Po jutranjem umivanju in pakiranju se odpravima na zajtrk in se ob karti odločiva, da zaradi čudnega vremena tokrat izpustima načrtovana Passo di Valparola in Passo di Giau. Tako štartava na Passo Tre Croci in naprej proti Toblachu. Malo pred Toblachom se spet prikaže sonce, zato se odločiva za postanek, kjer imajo tekmo v preskakovanju ovir s konji.
Iz Toblacha nadaljujeva v Sexten, kjer imajo na smučišču postavljeno bob stezo, čez Passo di Monte Croce in do Sapade ter naprej do Tolmezza. Pozdravima najin hotel od petka in nadaljujeva pot preko meglenega in mokrega Plocken passa. Na vrhu sem se moral ustaviti, odtočiti minimalno 3 dcl odvečne tekočine in oblečti termoflis pod jakno (zelo hladno!!). Čez tunel in spust v dolino. Spet sonce!! V soncu se pripeljeva v Mauthen kjer zavijema proti Villachu in naprej proti Celovcu. Avtocesta mi ne diši, vendar želim čimprej domov. Odločiva se, da greva čez Ljubelj in na vrhu presenečenje…
Gužva, dirke starodobnikov. Pozdrav motoristom in greva dalje preko Brnika, Kamnika, Tuhinjske doline in nazaj v najlepše mesto Velenje. Kako srečen sem ko vidim to tablo.
V treh dneh prevozila nepozabnih 1180 km, peljala čez 18 prelazov, porabila sva cca. 300 Eurov (prenočišča, hrana, pijača, bencin) in imela se več kot enkratno. Vredno še nekajkratne ponovitve, priporočava…
