Tako kot je avtoelektrikar obljubil, je ob devetih zjutraj prišel na ogled motorja in skupaj smo ugotovili, da motorju ne deluje polnjenje akumulatorja in za popravilo nima ne znanja, ne rezervnih delov. Odpeljal je akumulator na polnjenje v svojo delavnico. Ker pa je bila nedelja in so bili vsi servisi zaprti, smo morali počakati do ponedeljka. Potem nam ni preostalo drugega, kot da ostanemo še en dan in si še malo oddahnemo od naporne poti. Tako smo imeli tudi čas za pranje perila.
Deseti dan
Zjutraj so mi pripeljali napolnjen akumulator in takoj za tem smo odšil do uradnega Honda servisa. Tam so ugotovili, da je uničeno navitje električnega generatorja in bi moral čakati štiri dni, da na rezervni deli pridejo iz Rima. Poleg tega bi me popravilo stalo 1000 evrov. Zato sem raje kupil dodatni akumulator in polnilec, pa sem jih menjal po poti in jih polnil čez noč v hotelih. Ker je navitje še vedno nekaj polnilo akumulator, sem brez luči še vedno lahko prevozil okoli 200 km z enim akumulatorjem. Dodaten stošek je bil 176€.
Takoj po servisu smo se spakirali in odšli naprej proti Cataniji. Pot smo nadaljevali po hitrih cestah, saj je bilo tam manj počasne vožnje in tako počasnejše praznjenje akumulatorja. Začuda je tudi Garmin izvedel za okvaro, ker nas je pripeljal brez ovinkov, direktno v hotel. Ko smo se razpakirali, smo odšli v najbližji bar z namenom, da se »anti-dehidriramo«. Tam smo našli prijaznega vodiča Ernesta, ki po vulkanu Etna s svojim Land Roverjem vozi turiste. Takoj smo se zmenili za eno turo za naslednji dan. Proti večeru smo se odpravili z avtobusom v center Catanije. In nato še na večerjo v eno domačo »oštarijo«, kjer strežejo domačo Sicilijansko hrano.
To smo bili na začetku malo začudeni, ker smo dobili meni na roke napisan z kemičnim svinčnikom. Vendar smo potem drugi dan od Ernesta izvedeli, da so to najbolše gostilne, s pristno domačo hrano in je najslabša hrana tam, kjer dobiš meni v angleškem jeziku, saj so te preveč komercialne.
- Deseti dan smo prevozili 180 km
Enajsti dan
Zjutraj ob 8:30 nas je pred hotelom že čakal Ernesto, nas najprej peljal na kavo in v trgovino, kjer nam je kupil tradicionalno malico. Poleg nas je peljal še dva Američana, ki sta začuda vedela kje je Slovenija in za povrhu sta vedela še ime glavnega mesta naše male državice. Pot smo nadaljevali po makadamskih cestah, naprej na ogled stare Lave.
Nato smo se zapeljali, do lava tunela, kjer se je nekdaj sredi hriba izlivala lava. Tam nam je Ernesto razdelil čelade in lučke ter nas odpeljal v približno 200m dolg tunel v podzemlju.
V nadaljevanju smo se odpeljali na ogled polja nove lave, ki se je izlila ob enem največjih izbruhov. Na poti do tega mesta pa smo našli morskega psa, kateri je lepo počival na skalah. Verjetno se je utrudil pri plezanju na vrh Etne. Ta pojav se je zdel nenavaden tudi za našega vodiča Ernesta. Ko smo se do konca načudili morskemu psu, je pa zopet sledila lava, oziroma cela polja lave. Za primerjavo, lahko napišem, da je širina polja na spodnji sliki okrog 10 km.
Naprej smo se odpeljali proti najvišji točki, do katere lahko prideš po asfaltirani cesti. To je okoli 2000 metrov nadmorske višine. Tu smo si ogledali nekaj manjših stranskih kraterjev, ki pa naj bi izgledali nekako tako kot najvišji, vendar so nekoliko manjši.
Ogled vrha Etne ni bil možen zaradi nevarnosti, saj je Etna nazadnje bruhala samo nekaj mesecev nazaj. Lahko bi se sicer povzpeli do nekih 2700 metrov z žičnico, vendar bi nas to olajšalo za okrog 60 evrov po osebi in ne bi videli kaj več, ko som videli do tu (še nekaj ohlajene lave). Zato smo se odločili, da preizkusimo dobrote, katere nam je kupil Ernesto. Seveda smo po celi Italiji med potjo tudi reklamirali Slovenijo.
Po malici smo se odpravili nazaj v dolino in nato v okoli 40 km oddaljeno vas Taormina, kjer smo se ustavili v kanjonu reke Alcantara. Tu navadno izvajajo kanjoning, katerega se nismo udeležili zaradi pomanjkanja časa. Smo se pa nekaj časa zadržali ob prelepem pogledu na skale in vodo. Voda ima temperaturo okoli 7 do 8 stopinj Celzija in kar pošteno »zapeče« v nogah po nekaj minutni hoji v rečni strugi. Se pa najdejo tudi junaki, ki na kratko tudi zaplavajo.
Ta dan pa smo si po povratku nazaj v Catanijo, za večerjo privoščili Sicilijansko tradicionalno hitro prehrano Arancino. To je riž, sir in nekakšen golaž stlačen v kepo in ocvrt. Kakor čudno zgleda, lahko potrdim, da je zadeva zelo okusna in tudi nasitna. Za sladico smo si privoščili še nekakšen led z okusom mandlja, ki se imenuje Granita.
Dvanajsti dan
Po treznem premisleku nam je bila direktna pot od Catanije do Barija v enem dnevu prevelik zalogaj. Zato smo se odločili, da še eno noč prespimo nekje na poti. Tako som se zjutraj odpravili iz Catanije proti majhni vasici Amendolari. Tu smo se celo drugič namočili v morski vodi.
- Dvanajsti dan smo prevozili 364 km
Trinajsti dan
Takoj po zajtrku smo se odpeljali proti mestu Bari, kjer naj bi kupili karte za trajekt do Dubrovnika ter se po hrvaški strani vrnili domov.
Vendar temu ni bilo tako, kot smo si zamislili. V Bari smo prispeli okrog 14. ure in se zapeljali do trajektne luke, kjer smo izvedeli, da je možen nakup kart za trajekt šele po 17. uri popoldan. Ker smo imeli še kar nekaj časa, smo se odločili, da se malo okopamo v morju in še malo pogledamo po mestu. Tu se je naše potovanje dokončno prelevilo v avanturo. Med našim krajšanjem časa so nam neznani storilci protipravno odtujili torbico v kateri so bili ključi enega motorja, dva GSM telefona, vsi dokumenti dveh oseb, denarnica in fotoaparat. Takoj smo poklicali policijo in preklicali bančne kartice. Seveda kot povsod po Italiji tudi tu policija nima pojma o angleškem jeziku, tako se z policijo nismo zmenili kaj več kot, da smo dobili uradni zapisnik o ukradenih predmetih.
Naprej smo iskali možnosti kako se najlažje vrniti domov. Na Hrvaško nismo mogli brez dokumentov. Po Italiji nismo mogli domov, ker nismo imeli ključev. Dokumente bi lahko dobili samo na konzulatu v Rimu. Trajekti so vozili samo v tuje države, avto-vlaka nimajo. Poleg tega brez dokumenta nimaš možnosti najema prenočišča. Ko smo celo popoldne premlevali naše možnosti, sta nas opazili dve ugledni gospe (angleško govoreči) ter nas vprašali zakaj že celo popoldne čakamo na pločniku pri motorjih vsi zaskrbljeni. Ko jima razložimo situacijo, nama prijazno ponudita pomoč. Poklicali sta prijatelja policista in prijatelja, ki je lastnik marine v bližini. Po klicu je preteklo okoli 10 do 15 minut, ko so se pripeljali policisti iz vseh vetrov, bilo jih je okoli 10 in glej ga zlomka vsi so govorili v angleškem jeziku. Kmalu za njimi se pripelje še lastnik marine, ki nas je prijazno povabil, da k njemu na varno parkiramo motorje za čez noč. Ker pa je bila marina okoli 400m oddaljena, so prijazni policisti zaprli cesto ter z vključenimi modrimi lučmi na njihovem motorju potisnili naš motor brez ključa do marine. Tam smo prijaznega lastnika prosili, če lahko v prostorih poleg motorjev tudi prespimo. Seveda nam je dovolil prespati v marini, čeprav so nam že urejali prenočišče v nekem bližnjem apartmaju.
Takoj za tem pa so nam ponudili hrano in pijačo, vendar zaradi cmoka v želodcu nismo bili lačni in smo tako prijazno sprejeli smo pivo. Kot pa se vidi na zgornji sliki, so nam pripravili tudi postelje – verjetno so jih imeli s kakšnih jadrnic, oziroma jaht. Skrajno desno na sliki je naš novi prijatelj Modi, varnostnik v marini in kot vsi ostali tudi on ni več vedel s čim nam bi še lahko polepšal bivanje v njihovem mestu.
Seveda smo se med vsem tem dogajanjem že zmenili z našim dobrim prijateljem Matjažem, da nas pride iskat s prikolico iz Slovenije v Bari, kar znese dobrih tisoč kilometrov v eno smer.
- Trinajsti dan smo prevozili 206 km
Štirinajsti dan
Zjutraj vstanemo preden so prišli na delo prvi delavci in pospravimo vse naše spalne pripomočke. Takoj za tem pa si privoščimo jutranjo kavico ter še enkrat pokličemo naše ukradene telefone. Nismo mogli verjeti, da je eden od telefonov začel zvoniti. Ker v Italiji sledenje ni možno, sta se članici nežnejšega spola odpravili na pregled smetnjakov in obenem klicali telefon. Med tem je iz Slovenije po celo nočni vožnji že prišel Matjaž s prikolico, na katero smo kmalu začeli natovarjati motorje.
Ko sta se dekleti vrnili iz obhoda, smo imeli motorje že skoraj privezane in kmalu za tem smo dobili vrnjen klic iz ukradenega telefona. Policisti so našli torbico z skoraj vso vsebino razen enega telefona, fotoaparata in gotovine. Tako smo z srečnim koncem odšli z motorji na prikolici nazaj v prelepo Slovenijo.
- Z avtom prevoženih 1070 km
Epilog
Skupno prevoženih cest: 3050 km + 1070 km z avtom
Porabljenih 175 litrov bencina z enim motorjem
Naj pa za konec napišem, da smo se kljub nevšečnostim imeli enkratno. V Italiji je veliko lepih krajev in stvari, katere si je vredno ogledati. Je pa res da nam je za razne dodatne oziroma podrobnejše oglede zmanjkovalo časa. Priporočam vsem.
Konec
Uroš Miklavčič
