NAČRT POTI: Ljubljana – Beograd 533 km, Beograd – Brza Palanka 225 km, Brza Palanka – Vranje 299 km, Vranje – Ohrid 274 km, Ohrid – Bitola – Kruševo – Ohrid 220 km, Ohrid – Naum – Podgradec (Albanija) – Ohrid 100 km, Ohrid – Drač – Budva 360 km, Budva – Pakoštane 442 km, Pakoštane – Ljubljana 370 km
LJUBLJANA – BEOGRAD: 533 km po avtocesti
To je bila najina druga pot z motorjem, prav tako po Balkanu – s to razliko, da sva avgusta 2013 šla po Hrvaški, Črni gori, Albaniji v Makedonijo na Ohridsko jezero. Bilo nama je všeč, zato sva se 2014 odločila za drugo pot do Ohrida, in sicer skozi Srbijo, na jug proti Makedoniji do Ohridskega jezera. Potem pa že znano pot skozi Albanijo, Črno goro in Hrvaško domov.
Tokrat nisva bila sama, bili smo družba treh motorjev. Seveda smo pred odhodom naredili dnevni načrt potovanja in skušali smo se ga držati. Sedaj lahko rečem, da nam je kar uspevalo, pa še poskrbeli smo za to, da smo si tudi kaj ogledali.
Naša skupna pot se je začela v Beogradu – do tja smo prišli ločeno: midva,Mojca in Marjan, na enem motorju; v Beogradu pa sta se priključila še vsak na svojem motorju, Emil in Milena. Kot sem že omenila, da ne zbiramo samo, koliko kilometrov bomo našteli, pač pa nas zanimajo tudi znamenitosti kraja, kako ljudje živijo, njihova kulinarika… In tako smo začeli z Beogradom, kjer smo preživeli dva polna dneva – tudi spali smo v samem središču mesta, v HOSTLU HEDONIST (poleg Študentskega trga), tako da smo imeli ves Beograd na dosegu roke: STARI GRAD – Kalemegdan, sotočje Save in Donave, nekdanje in sedanje vladne palače YU oz. Srbije. Ne smem pozabiti na dobro hrano, ki je poceni, okusna in velike porcije – predvsem predel okoli peš ulice Knez Mihailova. Ker pa imamo motorje, smo se lahko zapeljali še na Avalo, na kopališče Ado Ciganlijo (plaža polna, podobno kot na morju). Ker še nismo bili na Dedinju, pa tudi smo v tistih letih, da vemo, kdo je Tito, nas je zanimala Hiša cvetja – no, ja, malo nostalgije pa je bilo!
BEOGRAD – BRZA PALANKA: 225 km
Tretji dan naše poti smo zjutraj nadaljevali ob Donavi vse do romunske meje – to je bilo tudi naše glavno vodilo motorističnega potepanja po Srbiji, da se peljemo po soteski Donave, ki je včasih res divja, potem pa spet naenkrat vsa krotka in razlivajoča po širini.
Tudi vreme nam je bilo naklonjeno, sončno oblačno, ne preveč vroče, tam okrog 27 stopinj.
Ni pa bila samo narava tista, ki nas je navdušila, pač pa tudi ohranjeni ostanki zgodovine, čas Rimljanov – Trajanov most, utrdba, in pa Lepenski vir, o katerem se tako malo ve. Gre za neolitsko naselje okrog 7000 let pred našim štetjem. Lep, nov muzej nas popelje tako daleč nazaj, predvsem pa osupljiva odkritja o takratnih ljudeh in njihovem načinu življenja (našli so kar 100 okostnjakov).
Soteska Donave se zaključi z elektrarno Djerdap, ki pa name ni naredila takega vtisa, kot sem pričakovala, glede nato, kar so nas v šoli učili. Ali pa sem v teh letih videla že vrsto mogočnih človekovih stvaritev?
Pot smo nadaljevali ob Donavi do Brze Palanke, kjer smo se odločili, da bomo prespali v kampu. Čeprav ni tega vreden, dali smo 5 evrov na osebo, a kamp ob jezeru in zahajajoče sonce nas je navdušilo, tako da smo postavili šotor. Čeprav nam je bilo zjutraj žal, ker nas je zbudil dež, a je bilo kratkotrajno, toda šotor je bil moker, ko smo pakirali. Ne smem pa pozabiti na gostilno, kamor smo šli na večerjo – veliko tipične balkanske hrane za malo denarja. Vseskozi smo čutili srbsko prijaznost in naklonjenost do Slovencev.
BRZA PALANKA – NIŠ – VRANJE: 299 km
Četrti dan na poti smo se »ločili« od Donave, saj smo se usmerili proti jugu Srbije, mimo Negotina, Zaječarja, Knjaževca do Niša. Pusta pokrajina, malo poseljena, ljudje še živijo v prejšnjem stoletju. Tudi ceste so skromne, nekje tudi luknjaste, ampak s previdno vožnjo prideš na cilj. Prometa pa je sploh malo. Ko smo se v teh mestih ustavljali za kavo oz. pijačo, pa seveda spet tista dobrodošlica, ki je značilna za Balkan.
V Nišu smo se popeljali skozi mesto, se malo ustavili pri mestni trdnjavi, šli v muzej Čelekula (spomenik iz lobanj), da smo malo spoznali srbsko zgodovino v boju s Turki. Presunljivo, ampak za Srbe tako vemo, da so radi vojaki in kljub temu, da niso vedno zmagovalci, radi opevajo svoje junaštvo.
Do Leskovca ni bilo več daleč, zato smo se odločili, da gremo v znamenito gostilno GROŠ, kjer se res shajajo predvsem motoristi iz Slovenije, pa tudi od drugod. Res je upravičila svoj sloves – veliko raznovrstne hrane (mesne), pa spet skoraj zastonj – štiri osebe 25 evrov, prav nič nismo varčevali in smo se celo preveč najedli.
Ker smo hoteli prespati v Vranju, smo pozno popoldne s prepolnimi želodci nadaljevali pot – imeli smo nekaj težav s tem, da smo odkrivali staro pot, saj so nas smerokazi vseskozi vodili na avtocesto. Vmes je še malo ponagajal dež, ampak pravi motoristi smo pripravljeni tudi na dež – čeprav vožnja v dežju kljub vsemu ni prijetna. Dobro, da je samo kratek čas rosilo!
Prihod v Vranje pa je prava zgodba – ko se pojavimo v središču mesta, da se razgledamo in poiščemo prenočevanje, tega sploh ni bilo treba, ker so prišli tamkajšnji motoristi iz njihovega kluba in nam vse priskrbeli – prenočevanje v hotelčku. Malo smo se tudi družili v njihovem bifeju, njihov predsednik nam je predstavil dobrodelne akcije, ki jih kot društvo izvajajo v svojem kraju.
VRANJE – OHRID: 274 km
Peti dan poti smo imeli v načrtu priti do Ohridskega jezera v Makedoniji, zato smo nadaljevali zjutraj po zajtrku pot proti makedonski meji. Odločili smo se, da gremo skozi makedonski nacionalni park Mavrovo in naprej skozi Debar do Ohrida. Nismo hiteli, ustavljali smo se, da smo občudovali sotesko, kjer si je voda utrla svojo pot – je pa bilo žalostno videti, kako jim objekti propadajo, saj so očitno imeli razviti zimski turizem, sedaj pa je vse opustelo. Ampak narava pa ostaja!
Proti večeru smo se pripeljali do Ohrida – vreme je bilo ves dan na meji: bo dež, ne bo dež, in v glavnem smo imeli srečo, ostali smo suhi. Dobiti prenočišče v Ohridu ni nobena težava, ker je ogromno ponudnikov kar sredi mesta. Privoščili smo si obilno balkansko večerjo sredi mesta, se sprehodili po glavni ulici – turistov je bilo veliko, očitno je to tudi kraj, kjer počitnikuje veliko Makedoncev.
Šesti in sedmi dan smo namenili ogledom okrog Ohridskega jezera in proti notranjosti Makedonije. Peljali smo se v Bitolo – priporočamo ogled, ker je zelo urejeno mesto, odsev različnih zgodovinskih dogodkov – nekaj kilometrov stran so ostanki starega rimskega mesta Herakleje. Posebno doživetje pa je vožnja v Kruševo, znano kot Toševo mesto, ki leži 1200 m nad morjem. Makedonci zelo častijo Tošeta, uredili so mu spominski kompleks, ki si ga je vredno ogledati, in pa grob, ki pa je kičast – ampak takšnega so naredili njegovi oboževalci, ki prinašajo razne spominke.
Povzpeli smo se na planino Galičico, tudi nekaj čez tisoč metrov, in na vrhu planine seže pogled na eni strani na Prespansko jezero in na drugi strani na Ohridsko jezero. Enkratno, le črni oblaki so bili grozeči!
Seveda smo si ogledali še dve ključni ohridski znamenitosti, samostan Naum (povezano s Cirilom in Metodom in Klementom Ohridskim in njihovimi učenci) in mostiščarsko naselbino (tudi na Barju bi imeli lahko kaj takega). Ohridčani se radi pohvalijo, da so vsaj v tem boljši od Slovencev, ko so postavili res lepo naselbino!
OHRID – ELBASAN (ALBANIJA) – DRAČ – SKADER – ULCINJ – BUDVA: 360 km
Osmi dan našega potovanja smo načrtovali do Črne gore. Potovanje skozi Albanijo je bilo zanimivo, na trenutke razburljivo zaradi njihovih cest, pa tudi presenetljivo, kako hitro gradijo nove avtoceste. Ustavili smo se v Draču, ki pa je betonska džungla in za nič ne bi želeli tam počitnikovati.
Deveti dan je bil namenjen plavanju v Jadranu, in sicer smo šotorili v Črni gori v bližini Budve. Počutili smo se že kot doma.
BUDVA – SPLIT – PAKOŠTANE: 442 km
PAKOŠTANE – LJUBLJANA: 370 km
Deseti in enajsti dan pa sta bila potovalna proti domu, prespali smo v Pakoštanah in enajsti dan nadaljevali proti Ljubljani.
Kaj naj rečemo, lepa dogodivščina s prijetnimi občutji, ki so nas navdali z mislijo, da bi še kaj takega ponovili, seveda kam drugam. V enajstih dneh smo prevozili 2823 km.
Mojca, Marjan, Emil in Milena
