»Za domovino, naprej.«

Mavrovo je narodni park, umetno jezero pa velja za največjega v državi. Okoli jezera so zrasle prijetne vikend hišice, obkrožene z gozdovi in blaženim mirom. Zjutraj so nas zbudile krave, ki so prišpancirale mimo okna (vsaj enkrat smo se izognili Tomaževi grozni budilki – konjenici.

5. DAN: Mavrovo – Ohrid (130 km)

Ob odhodu smo si dovolili poslikati še jez na Mavrovem jezeru. Jezove je, tako kot tudi elektrarne, v Makedoniji še vedno prepovedano fotografirati, kar do tistega trenutka še nismo vedeli. Je bilo pa Juretu to kmalu jasno, saj je iz, po našem mnenju zapuščenega, stražnega stolpa pritekel varnostnik, mu mahal in grdo gledal. Pa ga Jure raje ni počakal.

Pot do Ohrida teče po kanjonu izjemno čiste reke Radike, mimo gozdov, skal, potočkov, vse do velikega jezera Debar, kjer smo zajtrkovali. Obala se je od daleč zdela lepa in čista, blizu pa… naplavine vsega. Tako smo malicali med skoraj novimi adidaskami, polovico pralnega stroja in kupom konzerv. Ker smo motoristi okolje zavestni in dobro vzgojeni, smo svoje odpadke vseeno odnesli do prvega smetišča . Na poti do Ohrida je zanimiva hidroelektrarna Špilja na Debru, ki smo jo tokrat slikali le med vožnjo, brez ustavljanja.

Gregiju, ki je vozil prvi, se je tu malo strgalo in nas je do Ohrida kar odneslo (z rahlim ženskim cviljenjem med potjo, malo od užitkov, malo od neodobravanja .

Ohrid nas je ob vstopu šokiral. Iz narave in miru smo padli v gužvo na cesti, med nore voznike in množico ljudi, ki se je gnetla okoli nas in nam dobesedno vsiljevala svoja prenočišča. En boljši kot drugi, od 5 – 15 evrov na noč, z garažami ali brez, kar nam niso obljubili, da bodo noč prebedeli ob motorjih. Ampak mi smo že vedeli, kaj iščemo. V samem centru mesta se namreč nahajajo apartmaji in manjša restavracija pri Neimu –»vice presidentu«moto kluba Ohrid, o katerih smo slišali same pohvale in priporočila prijateljev. Neim nas je dejansko sprejel z odprtimi rokami in »welcome drinkom« (le kaj je to bilo ), nas namestil v sobi (10 € na noč) z balkonom nad glavno ulico, tako da smo lepote Ohrida lahko ocenjevali kar od tam – naravne in umetne. Edina smešna stvar so bile stene, ki so bile tako tanke, da bi si lahko skoznje podajali frizbi.  Je to bolj motilo parček ali soseda, to je zdaj vprašanje. ) Sledil je ogled mesta in končno… namakanje riti v jezeru!

6. DAN: Ohrid – Sv. Naum – Prespansko jezero – Ohrid (130 km)

Do jutra smo spali kot ubiti. Neprespanost in utrujenost sta počasi prilezli za nami, ganila nas ni niti Tomaževa konjenica . V načrtu pa smo za ta dan tako ali tako imeli »mini vožnjico«, ki je na koncu vseeno štela okoli 130 km.

Ogledali smo si koliščarsko naselje v “zalivu kosti” (5 minut iz Ohrida v smeri Sv. Nauma), kjer se lahko sprehodiš med hiškami iz blata in lesa, si ogledaš muzej in manjše obzidje. Nekateri od nas so se precej vživeli v to vlogo, se spremenili v prave koliščarje in bili najbolj srečni, ker so se lahko slikali z nagačenim medvedom (pogumno, ni kaj).

Prijazen čolnar nas je prepričal, da smo se do sv. Nauma peljali s čolničkom (5 € za vse štiri skupaj), kar se je izkazalo za odlično potezo, saj nam je med prijetno vožnjo razložil vse o samostanu, cerkvi, okolici, legendah in nam ponudil “takratkega”, ki pa smo ga seveda zavrnili, saj so nas na obali čakale mašine. Iz čolniča smo lahko potipali, kje se v jezero izliva reka Drim, saj na tistem mestu voda kar naenkrat postane ledena.

Prepričali smo se, da je območje sv. Nauma res eno lepših v Ohridu, saj je tu naokrog polno urejenih in spokojnih parkov, potočkov, samostan in cerkev, ob sprehajalni poti pa so nas spremljali ponosni pavi. Za spominček so fantje našli pavje pero in ga podarili šefici, ki je bila sicer vesela, čeprav bi bilo pero lahko lepše.

V cerkvici smo še prižgali svečko za srečno pot in odrohneli čez 1300 m visoko Galičico, planino, ki ločuje Prespansko in Ohridsko jezero. Peljali smo se po gorski poti in ugotovili, da Makedonija na drugi strani, stran od turistov, zgleda malo drugače – je revnejša in neurejena. Tudi cesta je bila na tej strani luknjasta in skrajno neprijetna za motoristične riti. Ohridska voda in obmetavanje z morsko travo (saj je morska trava tudi v jezeru, kajne?) pa sta vse to pozdravila.

Večer oziroma že jutro smo potrdili z novimi bajkerskimi kolegi iz Srbije in novo prijateljico rakijo, ki je enega od članov odprave pripravila do tega, da se je v elitnem »diskaču« pojavil v šlapih, povaljanih kratkih hlačah in razvlečeno prastaro bajkersko majico, drugi pa je z njo prijateljeval vse tja do desetih zjutraj…

7. DAN: Ohrid (0 km  , dne 15. 07. 2011

In naslednji dan zato izpustil ogled ohridske trdnjave, na katero smo zaradi horde Japončkov prikorakali zastonj , nekaj ohridskih cerkva, v katerih se je morala Nina zaviti v črno ogrinjalo, saj je kazala preveč nog , centra mesta in »odlične« kave. Tomažu se je namreč od zjutraj sanjalo o ledeni kavi, dobil pa je navadno vročo kavo, z dvema kockama ledu. Njami.

Ohrid je na račun Unescove pomoči in razvitega turizma res lepo urejen, predvsem jezero je izjemno čisto. Vanj je prepovedano izlivati kakršnekoli odplake in bog ne daj, kanalizacije.

Vpliv tujcev in množice ljudi se je poznal pri hrani. Vsaj mi smo imeli občutek, da so se v restavracijah manj trudili kot drugje na Balkanu ali pa so nas Srbi res povsem razvadili . Okus je bil še vedno dober, porcije manjše, cene pa malenkost višje kot drugje na poti. V primerjavi s slovenskimi cenami se nam je seveda še vedno zdelo napol zastonj, vendar pa bi najbrž morali poiskati kakšno dobro gostilno malo izven strogega središča. Tako smo iz restavracije bleščečega videza in dobre reklame, stoječe tik ob jezeru, odšli lačni. Ker pa je lakota huda reč, nas je zaneslo čez cesto, direktno v McDonalds. Parapapapaaa, we’re lovin’ it!

8. DAN: Ohrid – Albanija – Podgorica – Kanjon reke Morače inTare – Durmitor – Žabljak (490 km)

Ta dan smo vstali že ob 6.00, da bi pravi čas štartali in pobegnili vročini… Seveda je bil odhod v resnici ob 9.00. Prvi cilj: prevoziti Albanijo. Najpomembnejši napotek in svarilo je bilo, da se moramo obvezno izogniti Tirani, saj bomo drugače zaradi norih voznikov in gužve kar zaključili tam.

Albanija se nam je celo pot bližala kot neki skrivnostni svet, drugačen od našega. Svet, kjer še vedno obstaja krvno maščevanje, kjer je moški šef brez pardona, gost v hiši pa “bog i batina”, predstavljali smo si jo revno in sto let za časom. Ob vstopu pa se nam je zdela krasna. Dobra cesta, polja, narava, grički mimo Elbasana in skrivnostni bunkerji (naj bi jih bilo kar 750.000), ki jih je po vsej državi v letih 1950 – 1985 postavil Enver Hoxhe. Služili naj bi obrambi države, baje pa so strelske line v bunkerji dostikrat obrnjene proti notranjosti, zato da prebivalci takrat ne bi pobegnili iz države.

Kar pa se tiče razvitosti… Na eni strani najbolj moderne, prestižne, ogromne stavbe, lepe, čisto nove hiše, zraven pa podrtije, revščina, smeti. Na pročelju mnogih hiš so visele lutke in česen. Doma smo izvedeli, da te igračke pomenijo, da ima hiša gospodarja, se pravi moškega.

Šiptarji (po naše, sami si pravijo Ščiptarji – sinovi orlov) so nas spet veselo pozdravljali, si nas ogledovali in na bencinski postaji preučevali motorje. Lokalni motoristi pa so se pred nami postavljali in nas s polnim gasom prehiteli po zadnjem kolesu, seveda brez čelad in opreme, po dva na enem motorju in nam ob vseh teh kolobocijah še malo pomahali.  Lokalno prevozno sredstvo so sicer vozovi z osli in konji ter mercedesi (največkrat ukradeni na severu), saj naj bi le ti zdržali na albanskih cestah.

Policisti nas tudi tu niso opazili. Smo pa mi opazili, kako je eden od njih, ob bučnem pomenku z voznikom lubenic, dve lubenici odnesel v svoj prtljažnik .

Cesta je bila čez celotno Albanijo kar v redu, v Skadru pa groza! 30 kilometrov makadama, prah, luknje, smeti na vozišču, kotanje, napolnjene z vodo, naše plastenke, ki seveda niso bile napolnjene z vodo , 40°C v zraku, ceste pa kar ni in ni bilo konec. V enournem trpljenju smo si nenadoma zaželeli, da bi čelado in motorje zabrisali v prvo grmovje ob poti, Jure pa si je v tistih trenutkih celo zaželel, da se ne bi rodil.

Kasneje smo ugotovili, da bi bilo bolje, če bi pred Skadrom zavili čez most na odcep in peljali po zahodni strani Skadarskega jezera v Črno goro. Vendar to niso preverjene informacije.

Čez mejo, v Črni Gori, pa je bilo naše trpljenje poplačano. Rohneli smo po kanjonih reke Morače proti Kolašinu in Mojkovcu, čez kanjon reke Tarem vse do naravnega parka Durmitor in mostu Djurdjevica Tara. Iz mostu se odpira prekrasen pogled na kanjon, ki naj bi bil najgloblji na svetu, takoj za Grand Canyonom v ZDA. Globok je do 1300 m, most Djurdjevica Tara pa se preko reke dviga na ponosnih 170 metrov višine.

Kanjoni, reke, skale, gore, mostovi… in odlična cesta. Strinjali smo se, da bi se po njej morali peljati dvakrat – enkrat za ogled naravnih lepot, drugič za motoristično srce.

Od Djurdjevica Tare smo se dvignili do Žabljaka, na dobrih 1400 metrov visoko planoto, ki so jo krasile lesene kočice (takšne kot na naši Veliki planini) in očarljive vikend hišice. Spali smo v hotelu Bjelobor (30 evrov za vse štiri) in si v njihovi restavraciji čez cesto privoščili takšno večerjo, da smo se domov samo še odkotalili.

Se nadaljuje na naslednji strani….