Priznava, letošnje poletje sva Hondico lepo parkirala v garažo in začela planirati, kako bova najela avtodom in jo mahnila po svetu. Enkrat se živi, vse je treba preizkusiti. Potem naju je tako otožno pogledovala, prosila in žalostno hlipala v svojem kotičku, da enostavno nisva imela srca, da ji ne bi ustregla. Pa sva jo peljala na »malce« daljši sprehod.
Ker je odločitev padla v parih dneh, poletje pa ne dopušča preveč razmišljanja in planiranja, saj ga je treba hitro izkoristiti, sva šla na pot bolj tako… »Bova že. Si bova sproti izmislila kam bova šla«.
Kupila sva zemljevid Alp in Azurne obale tja do Španije, si v Gustinčičevi knjigi ogledala nekaj tur, podčrtala par najvišjih in baje najlepših prelazov, malce »pošraufala« mašino (no, zato je bil bolj odgovoren Tomaž, sama sem samo pametovala in ob tem preveč spraševala), kupila par minimalističnih pripomočkov za šotorjenje, prek interneta rezervirala prenočišče za prvi dve noči, spakirala tistih pet gat (med njimi tudi dolge gate za hribe.), se zjutraj zbudila v sončno jutro in samo še pomahala v pozdrav solznim mamicam. Naše počitnice v troje so se začele, uiiiiii… VFR-jka je zadovoljno zapredla.
1. dan (Trbovlje – Dolmiti): 466 kilometrov: Beljak – Hermagor – Sillian – Passo tre Croci – Cortina – Giau – Colfosco – Sella – Pordoi – Arabba – Campolungo – Colfosco:
Odrinila sva na ponedeljek, kar pa ni bilo tako daleč od sobote, ko sem praznovala rojstni dan. Ko sem v Kranjski Gori ugotovila, da mimoidoče motoriste pozdravljam, ko so najbrž že v Ljubljani, sem potrdila, da človek pri 29-ih ni več kot pri 19-ih. Je pa še vseeno dovolj mlad, da kavica (ki je načeloma ne pijem, a kar se mora, se mora) z Red Bullom reši zadeve. Pa seveda dober zajtrk. V Avstrijo sem vstopila kot nova.
Jaz že, vreme pa se je začelo kisati. V knjigah sva prebrala, kako veličastni so Dolomiti, kako žarijo, se dvigujejo nad tabo, kako je vsak prelaz lepši od prejšnjega… Midva pa sva videla samo meglo in sivino. Obujala sva spomine na Grossglockner in Durmitor (ja, na tem mestu se hvalim kjer sva že bila) in se spraševala, kaj ljudje vidijo v tem kupu sivih skal in zakaj za to potrebujejo cel teden.
Nekje sredi dneva, sva v Colfoscu poiskala Slovenko, ki oddaja apartmaje (Apartma Garni Reutlingen = 30€ na enega na noč), razbremenila Hondo prtljage, si privoščila za mondeno središče presenetljivo poceni špagete in se zagrizla v naslednji hrib.
Že prvi dan sva obdelala cel kup prelazov. Glede na vreme, bi bilo najbrž bolje, da bi si kakšnega pustila za lepši dan, ampak nama tista nestrpna žilca ni pustila, da bi odnehala. Ob 8ih zvečer, ko so nama že skoraj odpadle riti, pa sva komaj ušla nalivu iz pekla. Zahvaljevala sva se vsem dobrim silam, ki so naju prepričale, da je v Dolomitih bolje odpreti denarnico in si privoščiti toplo prenočišče kot poceni zmrzovati in tiho upati, da bo šotor zdržal nekje v kampu. Celo noč je lilo kot pri norcih! Kar naju pod mehko odejo ni prav nič motilo!
2. dan: 380 kilometrov: Colfosco – Grödner – Campolongo – Pordoi – Canazei – Monea – Pellegrino – Valles – Rolle – Gobbera – Brocon – Telve di Sopra – Manghen – Castelo Molina – Lavaze – Welschnafen – Nigerpass – Tiers – Völs am Schlern – Seis – Panider Satter – St. Ulrich – Grödner Joch:
Seveda naju je Tomaž zjutraj zbudil še pred budilko, ker je treba dan izkoristiti, pa zjutraj zgodaj začeti, pa bla, bla, bla… sama pa sem že delala načrte, kako ga bom zvečer zvabila na pir, da bo zjutraj mir!
Pot, ki sva jo prevozila drugi dan, nama je predlagala kar lastnica. Imela je precej različnih variant, katere so prevozili motoristi, ki so že prenočili pri njej. Odločila sva se za izlet, ki je zajemal največ prelazov in hribov, ki jih še nisva prevozila.
Začela sva na prelazu Grödner, za katerega sva šele na vrhu ugotovila, da je zaprt. Zaradi groznega naliva prejšnji dan, je bila cesta namreč zasuta s kamenjem. Se je pa tistih nekaj kilometrov vseeno splačalo, saj sva srečala simpatični motoristični parček iz Anglije (in iz Anglije sta se tudi pripeljala.), ki je nevihtno noč preživel v šotoru. Nista bila videti srečna, še manj pa naspana. Medtem, ko sva sama pridno pančkala na varnem, sta onadva pol noči držala šotor.
Vreme je bila še vedno ena čista gosta megla. Zato se nama je zdelo, da so se table, ki so obljubljale čudovit panoramski razgled, kar malo norca delale iz naju. Pa vendar je kar naenkrat, neopazno, v parih sekundah, ven iz sivih oblakov pokukalo sonce. Dolomiti so končno zasijali v vsej svoji veličini in takrat nama je bilo jasno, zakaj so tako opevani.
Sicer pa je o Dolomitih v Wikipediji zapisano: Dolomiti so del alpskega gorovja. Nahajajo se v severni Italiji v deželah Južna Tirolska, Trentino in Belluno in se raztezajo od reke Adiže na zahodu, do doline Piave (Cadore) na vzhodu. Severna in južna meja sta Pustriška dolina in Val Sugana. Območje je razdeljeno na vzhodne in zahodne Dolomite, enoti sta ločeni z linijo Gadertal – prelaz Campolongo – dolina Cordevole (Agordino). Ime Dolomiti izvira iz imena francoskega mineralologa Deodat de Dolomieuja (1750 -1801), ki je bil prvi, ki je opisal mineral dolomit. V Dolomitih se nahaja veliko znanih smučarskih središč, na primer Cortina d’Ampezzo, Alta Badia in druga.
Prelaze sva sedaj doživela čisto drugače kot prejšnji dan. Kako zelo vreme vpliva na človeško dojemanje, kajne? Tisti dan sva res uživala v vožnji. Vrhovi so se svetili v soncu, trava se je bleščala, hribi so kot ogromni velikani bedeli nad nami, ljudje so bili nasmejani in sproščeni.
Srečala sva ogromno motoristov in motoristk (bravo punce), kolesarske kamikaze (nekatere stare 80 let), planince, avtomobile, avtobuse in kakšne krave. Ugotovila sva, da marsikdo (predvsem Italijani z avtom) suvereno pripeljejo po tvoji strani, še bolj pa so nevarni avtobusi, na katere seveda naletiš ravno v ovinku, kjer zasedejo celo »rajdo«. Dobra stvar je, da so lokalni avtobusi oranžne barve in jih opaziš že na daleč.
Tomaž se je suvereno ogibal nevarnostim na cesti in pridno navijal ročko. Kakšnega posebnega vreščanja z zadnjega sedeža ni bilo. No, razen, ko sta se z brkatim BMW-jašem podila po najbolj ozki potki do Brocona (mimogrede, ste že opazili koliko brkatih BMW-jašev je na cesti?).
Kar se tiče cest, so po najinem mnenju zelo različne. Nekatere so res tiste ta prave za motoristične duše, sem pa tja pa sva se spomnila tudi na Jugo. Ne bi se mogla odločiti, kateri od prelazov se mi je najbolj vtisnil v srce tisti dan. Vsak po svoje je lep, vsak vreden ogleda. Všeč mi je bila pot do Manghna, čeprav je bila zelo ozka. So naju pa nekje na sredini pričakale kravice, ki so pozirale kot prave manekenke.
Kilometri, ki jih prevoziš po ravnini, se zelo razlikujejo od kilometrov, ki jih prevoziš gor in dol, levo in desno in spet gor in dol… In po skoraj 400 kilometrih naju je počasi že dohiteval večer. Tomaža sem peljala na pivo in si želela, da bi zjutraj spal in sonček sijal!
3. dan: 340 kilometrov: Colfosco – Grödner – Selva di Val Gardena – Ponte Gardena – Bolzano – Penser Jochpass –Vipiteno (Sterzing) – Brennen passo – Vipiteno – Jaufenpass – S. Leonardo – Timmelsjoch – S. Leonardo – Merano – Prato
In tudi ni spali. Itak. Zbudila sva se (oziroma, zbudil me je) v krasno jutro. Pogled iz najine sobe nama je razkril hribe, osvetljene s sončnim vzhodom.
“Včasih, redkokdaj se fino ti zdi, da si živ, da te nič ne boli, da je najlepši žarek, ki tebe zbudi, ko si ga odgrneš z oči…”(V. Kreslin).
Najina gostiteljica nama je ob zajtrku povedala, da je letos obisk zelo slab. V vseh priročnikih, ki sva jih uspela prebrati, je pisalo, da naj se v Dolomite nikakor, pod nobenim pogojem, ne odpravimo avgusta (kaj pravite, kateri mesec je bil?), da je polno Italijanov, motoristov, gneča… Letos pa se je očitno že poznala recesija, kar sicer ni fajn, ampak za naju je bilo pa kar fajn.
Ni pa bilo več fajn, ko sva se spustila v mesto. Odločila sva se, da bova zapustila Dolomite in pot nadaljevala proti Avstriji na Timmelsjoch, predvsem zato, ker sem nekje prebrala, da je čudovit in potem ves čas težila, da tja res morava.
Bolzano je precej veliko mesto, in ko se enkrat navadiš na mir in spokoj v hribih (no, spokojnost je relativna… mogoče kak tih planinec motorističnih izpuhov ne bi obravnaval kot spokojne), je težko preklopiti na gnečo, prerivanje, izsiljevanje v mestu. Želela sva si samo nazaj v Alpe. Poleg tega se nama je pokvaril polnilec za telefon, zato sva se ustavila na približno 146-ih krajih, kjer sva predvidevala, da imajo takšno podobno zadevo in na vseh 146-ih krajih je niso imeli. Ko sva ga končno našla (zelo verjetno ukradenega) v zakotni trgovini pri zelo sumljivemu prodajalcu, je Tomaž ugotovil, da ga nimava kam »prikumplat«, ker je izgubil tudi tisto stvar za »prikumplat«. Po temeljiti preiskavi, nekaj grdih besedah in nekaj litrih švica, sva seveda našla tudi to.
Penzer Pass naju je spet osrečil. Res je, da pot nekaj prvih kilometrov iz Bolzana pelje po ozkih tunelih, kjer se vse zabije in ni variante, da bi prehitel počasne tovornjake ter je še posebno veselje, ko se dva takšna tovornjaka srečata in še prav posebej luštno, ko stojiš sredi črnega tunela za njima (bljak!) … Ko se prebiješ čez to, se pred teboj odpre krasna cesta in še krasnejši razgled na prelazu.
Pred Timmelsjochom sva se malo nahecala in se odpravila še na Brennen pass, na katerem ni videti popolnoma nič (razen bencinske črpalke, ki sva je bila zelo vesela.).
Na poti na prelaz, sva si ob cestici skuhala instant makarone (za katere sva ugotovila, da niso tako »švoh«) in se končno povzpela na vrh… In kot je zapisano v knjigi: čista čarovnija! Res je ful, ful, ful, ful lepo. Hribi, zavita cestica, narava, modro nebo….
Zelo čaroben je bil tudi Gardknedl, ki sem si ga privoščila prav zaradi Gustinčiča, ki ga je tako opeval v knjigi. Gardknedl je kruhov cmok z marmelado, polit z vaniljevo kremo in makom, njami. Ob vsej tej simfoniji se je prav čudovito usedel v moj želodec.
Pot sva tisti dan zaključila v Pratu, kjer sva kar prek turističnih informacij poiskala prenočišče. Turistični biroji so lahko zelo uporabni, saj na enem mestu dobiš informacije o še prostih prenočiščih in cenah. Dozdeva pa se nama, da veliko apartmajev ni prijavljenih in so mogoče kje tudi cenejši. Kakorkoli že, po kilometrih, ki jih nabiješ skozi cel dan, je kar luštno, če ti je iskanje prenočišča vsaj malce olajšano. To noč sva spala pri prijazni babici (Casa Negra), ki je govorila samo nemško in ravno zaradi nje sva ugotovila, da če je treba, znava poleg angleščine govoriti nemško, italijansko pa še malo francosko.
Ker je bilo treba riti malo prekrvaviti, sva jo zvečer mahnila na ogled mesteca, pico in sladoled (obljubila sem, da bom zapisala, da si je moški del seveda privoščil »pir«).
Ta dan sva prvič zagnala pralni stroj (roke) in splahnila tistih 5 gat! Zaspala pa sva zelo nemirno in z velikimi pričakovanji, saj naju je naslednji dan čakala motoristična Meka – Stelvio Pass.
Se nadaljuje na naslednji strani…
