Test: Honda CB1300 SA

Honda CB1300 SA ni zadnja novost in tudi ni zadnji krik tehnologije. Brez dvoma pa je dovolj modern moticikel, da nas je simpatično razvajal na turah po Sloveniji in izven nje.

Prvi preblisk, ki me je prešel, ko sem prevzemal motocikel, je bil film Top Gun! Se še spomnite, kako je v filmu Tom Cruise s svojim GPZ-jem po zadnjem kolesu pihnil čez križišče? In Honda CB1300 SA me je s svojim dizajnom vrnila v tista pozna osemdeseta. Retro oblika s črno barvo in zlato obarvanimi kolesnimi obroči vzbuja nostalgijo.

A da ne bo pomote, izdelek je popolnoma novodoben. Že res, da na pogled dolg in nizek motocikel deluje, kot da ni čisto iz moderne ere. Naprej potegnjen poloklep nosi velik štirikotni prednji žaromet. Zadek je nostalgično privzdignjen in sega čez prav tako retro oblikovano zadnjo luč. A motocikel ima vgrajen popolnoma sodoben agregat z elektronskim vbrizgom goriva, dobro vzmetenje in zavore, ki vključujejo sistem ABS.

Morda bo kdo imel pomisleke glede oblike. Ne nakazuje kakšne agresivnosti in ne vključuje ostrorobih linij. Toda je uglajen športni potovalnik, brez specialnih modnih efektov. Kot bi recimo pogledali koncert dive Tine Turner, namesto na pol izumetničen nastop lepotičke Beyonce. Saj ne rečem, oboje je za videti in ne oporekamo kvaliteti. A tista prvinskost Tine Turner ima le nekaj več. Morda le občutek…

In tak občutek sem imel na CB1300 SA. Ko sem sedel na to podolgovato črno “igračo”, sem se počutil, kot filmski igralec. Zame malce nizek sedež ima višino 790 mm od tal. Sklonim se rahlo naprej in poprimem za ročice. “Odlična drža za dolge, hitre ture,” me nemudoma prešine in že sklenem, da bo treba narediti kakšno daljšo pot.

Pogled na armaturo me razveseli, ko ugledam dva klasična, velika, analogna merilnika. Tako hitrost, kot tudi število vrtljajev torej prikazuje igla. V desnem merilniku je LCD prikaz ure in količine goriva. Vmes so še kontrolne lučke in digitalni prikaz razdalj, temperature zraka in hladilne tekočine. Vse nekako klasično na svojem mestu, brez iskanja. Tudi štrleča ogledala, ki sta povsem pregledna.

Brez posebnih pričakovanj stisnem gumb za zagon. Štirivaljnik zapoje pričakovano, umirjeno, z rahlim prizvokom nostalgičnega uporništva. Kot bi “prešprical” uro zgodovine in na vogalu čakal na svojo izbranko, medtem ko truma sotrpinov zavistno opazuje črno lepotico med nogami. Vrstni, tekočinsko hlajeni agregat ima prostornino 1.284 ccm in izvleče 116 KM pri 7.500 vrtljajih. To pa res ni veliko, boste porekli, v teh časih, ko se številke nevarno približujejo dvestotici. A vam povem, popolnoma dovolj za zelo hitro vožnjo tudi v dvoje. 117 Nm navora pri 6.000 vrtljajih v kombinaciji z največjo močjo pomeni, da z lahkoto sledite dokaj aktivnemu tempu cestakov na poti na v Dolomite ali južno na sosedovo obalo. In ne bo vam treba priganjati batov v nebesne višave, saj se rdeče polje prične že pri 8.600 vrtljajih.

Pretaknem v prvo prestavo, obrnem plin, iz velikega dušilca ob desni strani se zasliši rezek, močan zvok in gremo! Kar takoj na avtocesto in preko meja naše ljube, omejene državice. Vožnja je športno potovalno enkratna. Kar preveč popolna. Teleskopske vilice premera 43 mm imajo nastavljivo dušenje kompresije in povratnega hoda ter so s hodom 120 mm dovolj učinkovite za tovrstno namembnost. Za blaženje zadka skrbijo zadnje nihajne vilice z dvema klasičnima blažilnikoma Showa, ki imata možnost 5-stopenjske nastavitve prednapetosti vzmeti. In ker sta dva, bodite pozorni, da oba nastavite enako, drugače se vam lahko zgodi, da se bo motocikel obnašal neenakomerno.

Malce presenečen ugotovim, da ima motocikel “le” 5 prestav. Ni se mi malokrat zgodilo, da sem poskušal pretakniti v še eno prestavo. A človek se navadi in na koncu mi je prav prijalo, saj sem v peti prestavi oddelal večino poti. Zaradi bogatega navora pretikanje navzdol ni bilo potrebno, tudi takrat, ko je bilo potrebno prehiteti kakšen tovornjak.

Na avtocesti je križarjenje med 100 in 130 km/h, kolikor se največkrat vrtijo omejitve, enostavno BP (beri brez problema ali pa blazno popolno). Sam mu ne bi namenil kategorije “naked”, kakor ga ponekod uvrstijo zaradi svoje neposredne povezanosti z nagico CB1300. Model SA ima sicer prav tako odkrit agregat in slečen, klasični, 4 v 1 izpeljan izpuh, ima pa tudi ličen poloklepec, ki je odlično zagotovil vetrno zaščito pri višjih hitrostih. Tam, kjer smo smeli priviti, je igla pokazala tudi preko 240 km/h in je bila vožnja še vedno varno stabilna. Poloklep je pobral večino vetrnega toka, ostalo naredi rahlo naprej pomaknjena drža in potovanje je res neutrudljivo. Po 500 km je voznik še vedno voljan voziti in tudi sopotnica pove, da bi zmogla vsaj še enkrat toliko. To pa je že dober podatek, ki pomeni, da zvečer v Dubrovniku ne boste utrujeni in si še isti dan privoščite kakšen “disco night”.

Sprva sem malce dvomil v udobje pri mestni vožnji. Toda prožen agregat dovoljuje mirno vožnjo že od 2.000 vrtljajev naprej. In ker se ne vrti visoko, je moč spodobno smukati mimo vozil v spodnje-srednjem območju. 25-stopinjski kot glave in 99 mm predteka poskrbita za dovolj živahno vijuganje, tako da se ne počutite neokretni. Tudi suhe teže 236 kg med mestno vožnjo ni pretirano občutiti.

Tej teži popolnoma ustrezajo trije zavorni koluti. Prednji, 4-batni čeljusti grizeta v dva koluta premera 310 mm in zadnja, 1-batna, v kolut premera 256 mm. Zavorni sistem vključuje ABS. Prav pošteno smo si ga privoščili. Moram reči, da ob sunkovitem stiskanju zavor motocikel malce zapleše, preden sistem vklopi popuščanje zavornega učinka. Predvsem je bilo to opaziti na zadnji zavori, ko zna zadnje kolo za hip celo blokirati pri stisku zavore. A če sem pošten, imam raje tako, kot da bi sistem vklopil prehitro in bi me motocikel s popolnoma stisnjenimi ročicami s strahom nosil proti ovinku.

Osebno me je CB1300 SA navdušila. Nima nobenih ekstremnih zmogljivosti ali detajlov, ni zadnji izdelek mode ali tehnike, pa vendar ima dušo. In zna biti zelo hitra, učinkovita, predvsem pa udobno potovalna. Vse to za ceno 10.630 evrov. Za ta denar pa dobite hudičevo dober motocikel.

1 od 8