Prva uradna novinarska testiranja so potekala a cestah nedaleč stran od dirkališča v Jerezu. Glavna in najbolj zanimiva značilnost novega modela je 1200-kubičen agregat.
Nemudoma navduši in 95 kW (130 konjskih moči,) kolikor jih razvije, odlično pristaja motociklu. Nič več nagnjenosti k astmatičnim napadom, kot pri 750-kubični izpeljanki. Moči je v izobilju in novi Dorsoduro je stroj za “wheelije.”
Sistem nadzora pogonskega kolesa je tristopensjki. Preizkusil sem nastavitev 2 nato še stopnjo manj, ki manj opazno posega v delovanje agregata ter na koncu zadevo popolnoma izključil. Pr izhodih iz zaprtih ovinkov sistem deluje odlično in z njim ter črnimi črtami ki jih pušča za seboj na asfaltu, lahko vsak voznik izgleda zares frajersko.
Na koncu sem se odločil za nastavitev Touring, saj se mi je zdela Sport pregroba, a z njo nisem bil nič hitrejši. Za zaprte zavoje sem rabil gladko podajanje moči. Tudi sistem ABS je mogoče izklopiti, a se bo ponovno samodejno vklopil od zagonu agregata.
Glavna tečnost pri vseh elektronskih pritiklinah, ki skrbijo, da novinci na močnih motociklih ostanejo celi, je prepočasno delovanje nadzorne enote. Ta vsaj za moj okus deluje prepočasi.
Nastavitve lahko spreminjamo med vožnjo, a ne pri sistemu ABS in nadzoru pogonskega kolesa, čeprav sem si zaželel prav to – da bi nastavitve ABS in nadzora spodrsavanja kolesa lahko izbiral v trenutku na pisti. Tako bi bila sistema uporabniku bolj prijazna.
Okvir je primeren za tako zmogljiv motor in odpušča lepo število napak pri vstopih ali izhodih iz zavojev. Pirelliejve pnevmatike v katere je bil Dorsoduro obut, so bile sprva malce spolzke, v kasnejših krogih pa so se izkazale za zaupanja vredne.
