10. dan: 545 kilometrov: kamp – Nica – Monako – avtocesta proti Genovi (do Arenzano) – Piacenza – Brescia – Garda.
Kakorkoli že, v najinem šotoru je bilo luštno in domače. Kako malo je treba, da je punca srečna. Po celem tednu švicanja pod čelado, sem si končno v miru umila lase in jih celo zravnala z ravnalcem (ja, to je za v majhne kufre nujna oprema.), saj je imel kamp celo električno vtičnico.
Srečna, umita in zadovoljna sva se spravila v umazane in prepotene cunje. Čistoča gor ali dol, treba je priznati, da ima smrdljiva, 10 dni nošena, motoristična oprema svoj čar.
Tako sva se zadovoljna odpeljala po avtocesti do Nice… in šele na plačilnem avtomatu malo manj zadovoljna ugotovila, da na nekaterih avtomatih lahko cestnino plačaš samo s kovanci. Bankovci in kartice ne pridejo v poštev. Še bolj zadovoljni so bili avtomobili, ki so obstali za nama. Z obupanim pogledom v očeh sem nemo prosila za drobiž avtomobiliste za nama, dokler se naju ni končno nekdo usmilil.
Tako sva takoj, ko je bilo možno, zavila z avtoceste in nehote zašla v center Nice. Pa nama ni bilo nič žal. Ker še ni bilo tako zgodaj, sva se mirno zapeljala na ogled mesta.
Vožnja po Monaku pa je bila sploh »adijo pamet«. Kar sredi Monaka sva bila z motorjem. Res dober občutek. Tomaž je vozil, kot bi bil doma. Suvereno je prehiteval avtomobile in se mirno prerival. Mimo razkošnih jadrnic, avtomobilov, fensi trgovin… Francija in Monako nimata očitne meje, kar naenkrat iz ene države preideš v drugo. Vendar vseeno točno veš, kjer se konča ena in začne druga, saj je Monako tako zelo urejen.
Monako je sicer druga najmanjša, vendar najgosteje naseljena država na svetu. Naselili so jo predvsem bogataši, saj vodi ugodno davčno politiko. Nekoč je največ prihodkov pridobival iz igralništva, sedaj pa bolj iz turizma. Seveda pa je zelo znan zaradi Velike nagrade Monaka v Formuli 1 (že od 1929).
Želela sva obiskati Oceanografski muzej, zato sva center prevozila vsaj 6-krat, preden sva našla pravo pot. Tudi ciljno črto Formule 1 sva prečkala približno 5-krat, preden sva ugotovila zakaj gre.
Če si v Monaku, je muzej treba obiskati. Leži na vrhu pečin in že razgled je vreden vstopnine (14 € po osebi). V zgornjih nadstropjih je muzej, ki prikazuje kakšne inštrumente so včasih uporabljali pri raziskavah, razvoj nekaterih organizmov, itd… spodaj pa je akvarij, v katerem je več kot 4000 vrst rib, oziroma organizmov. Nekaj smešnih, čudaških, nekaj pa takšnih, za katere si ne bi želeli, da plavajo z vami v morju.
Bilo je še zgodaj, čas sva imela, zato sva ta dan potegnila kar do Garde. Glede na to, da sva se večino poti peljala po avtocesti, je kar šlo, najine riti so bile že utrjene in vsega navajene. Prispela sva pozno zvečer. Ja, veliko petja in razmišljanja pod čelado se je odvijalo tisti dan.
Ker sva bila že res utrujena, sva pristala v prvem kampu, ki je bil najbližji Gardalandu (juuupeeeeej), čeprav sva zanj odštela 53€. Vse v želji po spodobnem spancu in wc-jih pa še gratis prevoz do Gardalanda so obljubili. Nastanili so naju takoj za odrom, kjer se je odvijala otroška parada, kar je bilo čisto fajn (sem našla nekaj idej za moje učence), saj se je zaključila ob 11ih. Od takrat naprej, pa tja do 4ih zjutraj pa so imeli nizozemski najstniki sestanek točno pred najinim šotorom. S svojo glasno, pijano nizozemsko govorico. Moja temna stran se je spet prebudila. Ne vem, ali sem bolj trpela jaz, ker nisem mogla spati ali Tomaž, ker prav tako ni spal zaradi mojega vzdihovanja in jamranja.
11. Dan: Gardaland
Naslednji dan sva na vse pozabila, saj sva se odpravila v Gardalaaaaaaaaaand. In zadovoljila še najini otroški duši, preden sva se vrnila domov.
Jah, s tem zadnjim kampom pa je bilo takole… Avtobus za zabaviščni park je zamujal skoraj eno uro, cena piva je bila zasoljena (pivo 0,4l – 4,5€), Nizozemci so zopet vpili do 4ih zjutraj., nakar jih je k sreči pregnala nevihta, tečna gospa na recepciji pa nikakor ni razumela besede »popust zaradi nespanja«, ker dejansko nisva spala. Nikoli, ampak res nikoli do zdaj se še nisva nikjer pritožila… po dveh nočeh vpitja… ne vpitja… kričanja, pa sva se s podočnjaki do kolen priplazila do recepcije z namenom, da jim razloživa par točk s hišnega reda… ampak sva na koncu samo pihajoča zapustila kamp in jim v mislih »ne bom povedala kaj«. Kampa tako res ne priporočava, dobila sva občutek, da je vse prilagojeno nizozemskih debelim denarnicam, tako da jih dva umazana Slovenska motorista niti slučajno nista zanimala. Nadvse prijazen pa je bil vratar, ki je veselo klepetal z nama, tudi sam preklel cene kampa in nama ponujal svoje, sicer toplo vino, ko sva spraševala kje dobiti cenejše pivo.
12.dan: 450 kilometrov: avtocesta Garda-Ljubljana – Trbovlje
Po vandranju po šestih deželah (Italija, Avstrija, Švica, Francija, Liechtenstein, Monako) sva nazadnje pristala v svoji najljubši – Sloveniji. Polna vtisov, lepih in smešnih izkušenj, še bolj povezana, s srečo, ki sva jo ves čas nosila s seboj in z lepimi spomini, s katerimi se bova lahko hvalila pred svojimi znanci (prijateljem se naju ne da več poslušati.).
In tole potovanje ni bilo nekaj posebnega samo zato, ker sva bila res sama, ker sva videla in skupaj doživela toliko novih stvari, ker sva drug z drugim tako uživala, ker se je Honda spet izkazala in naju varno popeljala po vseh čudovitih gorah in mestih… posebno je bilo tudi zato, ker je bilo za nekaj časa najbrž zadnje takole v paru. Za naslednje leto si bova najbrž res mogla omisliti avtodom, ali pa vsaj malo večji avto. Tale malček, ki je trenutno še v trebuščku, se najbrž še ne bo hotel peljati z motorjem. No, mogoče pa se bodo že pokazali pravi geni in si bomo omislili kakšno prikolico za k motorju, nikoli se ne ve.
POT
Beljak – Dolomiti – Bolzano – Penser Jochpass – Timmelsjoch – Prato – Stelvio pass – Santa Maria (Švica) – Mostair (Italija) – Resia pass – Fluelapass – Davos – Landquard – Vaduz (Liechtenstein) – Landquard – Oberalpass – Wassen – Furkapass – Martigny – France – Chamonix – Val’d Isere – Briancon – Saint-Paul-Sur-Ubaye – Colle della Bonette – Roubion – Gorges du cians – Entrevaux – Castellane – Pont-de-l’Artuby (most) – Aiguines – kamp Le Galetas (ob jezeru Lac de Sainte-Croix) – Provansa – Aix-en-Provence – St. Tropez – Camp de Saint Aygulf – Nica – Monako – avtocesta proti Genovi (do Arenzano) – Garda – Ljubljana – Trbovlje
KILOMETRI
Približno 4000km
STROŠKI
Gorivo: okoli 450€
Spanje: okoli 440€ (za oba skupaj)
Hrana: Za hrano nimava točnih podatkov. Največkrat sva jedla zunaj (bolj poceni variante – špagete, pica..), nekaj pa sva si sama skuhala. So se pa cene vrtele okoli 15 do 30€ za kosilo za oba skupaj.
Vse skupaj: Oba sva zapravila približno 700€.
Nina Lepej
