Ekskluzivni test: Vozili smo zmagovalni supermoto Husqvarna SM 600R

Husqvarna nas v zadnjih letih, po rešitvi iz finančne krize, navdušuje s svojimi supermoto “igračami” za odrasle. Njihovi serijski motorji so vedno nekaj nadpovprečnega. Imajo veliko moči, nizko težo, odlične komponente ter dobre vozne lastnosti. Pri razvoju motociklov si pomagajo z bogatimi znanjem pridobljenim na dirkah, kjer so vedno v samem vrhu.

Na Motosvetu smo ekskluzivno dobili priložnost voziti čisto pravi supermoto dirkalnik z oznako Husqvarna SM 600R državnega prvaka Marka Škarje. In kje drugje bi bilo bolje preizkusiti “specialko” kot na njenem domačem terenu, torej na dirkališču! Na test smo jo odpeljali na supermoto stezo Novi Marof (Hrvaška).

Čistokrvni dirkalnik!

Supermoto Husqvarna SM 600R že na prvi pogled ne skriva, da je namenjena dirkališču ali posebno prirejenim stezam. Laik bi jo verjetno zamenjal za kros motor, vešče oko pa bo že na daleč opazilo 17 palčna kolesna obroča znanega proizvajalca Excel, opremljena z dirkalnimi pnevmatikami in velikim zavornim kolutom na prednjem kolesu. SMR ne skriva svojega porekla, saj je v značilni Husqvarnini modro rumeni barvni kombinaciji. Ozek sedež in vitka linija naznanjata nizko težo, ki je z vsemi tekočinami le nekaj preko 120 kg. V oči zbodejo nenavadni dodatki, kot so: košček vrtne cevi na vijaku zavorne ročice, namenjen lažjemu nastavljanju zavorne ročice kar med vožnjo. Lepilni trak med naperami prednjega kolesnega obroča, ki pomaga pri usmerjanju zraka in tako boljšemu hlajenju zavor. Cevke speljane v zadnjo nihajno roko lovijo odvečne tekočine… Na prvi pogled nejasne in enostavne stvari, ki pa služijo svojemu namenu.

Preobrazba!

Običajno dirkalni motorji doživijo (glede na serijske) kar nekaj sprememb, tako tudi Husqvarna SM 600R ni nikakršna izjema.

Izhaja iz tovarniškega TC 570 kros motorja, od katerega so uporabili le okvir, blok motorja, zadnjo nihajno roko, okrasne plastike ter sedež. Vodno hlajenemu enovaljniku so povečali prostornino na 599,47 ccm, predelali glavo motorja ter ventile, zamenjali glavno gred, zamenjali ojnico z lažjo in močnejšo, z odmično gredjo pa so spremenili kote odpiranja ventilov. Za pravilno zmes goriva in zraka poskrbi Mikunijev uplinjač premera 42 mm, ki zajema zrak preko predelane zračne komore ter posreduje v motor zmes goriva in zraka preko izboljšanega sesalnega kolektorja. Izpušni sistem iz titana je v celoti slovenskega porekla, svetovno znanega izdelovalca izpušnih sistemov Akrapovič.

Tako predelan agregat se z velikim veseljem zavrti do 9200 obratov v minuti, kjer mu Ducatijeva elektronika prekine vžig. Končni rezultat je preko 65 podivjanih konj na zadnjem kolesu, do tam pridejo preko 6 stopenjskega dirkalnega menjalnika NOX (serijski je 4 stopenjski!) ter verižnega pogona. Menjalnik pri pretikanju ne potrebuje sklopke. Vez med agregatom in menjalnikom je posebna drseča sklopka (antihoping STM), ki preprečuje poskakovanje zadnjega kolesa pri grobem prestavljanju.

“On or off road”

Močan agregat in hiter menjalnik še vedno ne zagotavljata zmagovalnega motorja. Vso to moč je potrebno spraviti do podlage, ki je pri supermotu kombinacija asfalta in peska
z nekaj skoki. Za stabilnost motorja pri skokih in visokih hitrostih na asfaltnih podlagah, pripomorejo spredaj predelane, nastavljive, obrnjene, teleskopske vilice Marzocchi premera 45 mm in 270 mm hoda. Zadaj je prav tako nastavljiv, v serijsko nihajno roko vpet, Öhlinsov blažilnik z vzmetjo in 280 mm hoda. Prednje vilice so vpete v 16 mm širše križe z manjšim predtekom, tako je izboljšano vodenje skozi zaprte zavoje, togost prednjih vilic pa je še večja. Obutev na kolesnih obročih z naperami je prav tako dirkaška, gladke gume različnih trdot se “narežejo” kar na progi sami. Na ta način mehaniki prilagodijo profil vremenskim razmeram ter površini.

Stooooop!

Vse skupaj je potrebno učinkovito ustaviti, za to poskrbijo odlične zavore znamke Brembo. Spredaj je 320 mm velik plavajoči kolut, v katerega grize štiribatna čeljust, ki je preko opletene zavorne cevi povezana z radialno zavorno črpalko. Zadnji kolut premera 220 mm je prav tako plavajoč.

“Pilot in 65 razbojnikov”

Danes se 65 konj ne sliši veliko, a v takem paketu je to ogromno. Že kot gledalec na dirkah sem videl, kako “leti” ta zverina, zato sem se s strahospoštovanjem usedel na dirkalnik. Gregor Zupan, vodja ekipe Gil motorsport, mi je dal še zadnje napotke pred izhodom na stezo. Opozoril me je na nujno ogrevanje pnevmatik, mi pokazal kako zagnati motor, ko je ta vroč in me opozoril na pazljivost pri pospeševanju. SMR je opremljen s sistemom za vroč zagon motorja. Zagon je samo nožni, a to ne predstavlja nikakršne ovire, saj z odločnim pritiskom na nožni zaganjač motor “steče” brez težav. Sklopka se uporablja samo za speljevanje!!!

Počasi se odpravim na stezo, motor pri dodajanju plina, že v boksih, sili na zadnje kolo. Hitro pretikanje navzgor ne pomaga kaj dosti in že zapiram plin, tako prednja pnevmatika dobi ponoven stik s podlago. Odzivnost na ročico za plin je hipna. Na stezi se zavedam hladnih pnevmatik, zato v prvih krogih ne pretiravam z nagibanjem in močnim pospeševanjem iz zavojev. Vseeno pa pri odločnejšemu odpiranju plina na ravnicah, motor sili na zadnje kolo tudi v 4. prestavi. Potrebno se je držati bolj naprej in pri tem čim bolj obremeniti prednje kolo. Iz kroga v krog se bolje počutim in na srečo odprt Akrapovičev izpuh preglasi moj glasen krohot izpod čelade. Začenjam uživati in iskati meje nagiba. Tu se soočim s težavo, saj mi um in srce ne dopuščata tega, kar zmore motor.

Po nekaj izhodih na stezo se znebim začetniškega strahu in pričnem bolj ožemati ročico za plin. Občutek je tak, kot da bi se vseh 65 konj hkrati pognalo v dir. Divje!!! Z menjalnikom komaj utegnem slediti vrtenju agregata. Brca v zadnjico ne popušča. Sliši se kot rafal iz puške, ko brez sklopke prestavljam navzgor. “Bam, bam, bam, bam”! Že se vrti 5. prestava na kratki ravnini, hitrost okoli 150km/h.

Sedaj pride najslajše! Zaviranje in prestavljanje navzdol! Dovolj je stisk enega prsta roke za ročico zavore, prestavljanje navzdol poteka tekoče (še vedno brez sklopke) brez poskakovanja zadnjega kolesa, za kar je zaslužna dirkalna “antihoping” sklopka. Tudi če se ušteješ v zavoju s prestavo, lahko brez težav prestaviš nižje, pri tem pa se ne bo zgodilo nič dramatičnega.

Vzmetenje odlično sledi hitremu pospeševanju, zaviranju in spreminjanju smeri. Pri tem mi ogrete gume pomagajo pri norih nagibih. Vsake toliko mi pred zavojem zaradi premočnega in preglobokega zaviranja z zadnjo zavoro nehote “pomete” zadek motorja. Tako iz kroga v krog izboljšujem svoj čas, si premikam v glavi postavljeno mejo nagiba, a na koncu me ustavi utrujenost, ko čisto brez moči zaključim nepopisni užitek in le s težavo sestopim s “Huske”…

Husqvarna SMR 600R ni za vsakogar. Za hitro vožnjo zahteva znanje, kondicijo in preudarnost. Zmore več, kot si navaden smrtnik sploh lahko predstavlja. V pravih rokah je to zmagovalni motor, kar je v letošnji sezoni dokazal Marko Škarja, ko je osvojil naslov državnega prvaka v kategoriji supermoto “open”.

Za preobrazbo “Huske” so odgovorni pri podjetju Gil motosport, ki v Sloveniji uradno zastopa Husqvarnine motocikle in ima v dirkanju bogate izkušnje. Takšno predelavo vam opravijo v približno 50-ih urah, pri tem pa bo vaš bančni račun manjši za približno 2.7 mio SIT za celoten motor. Za nekatere veliko, za druge nujno sredstvo na poti do uspeha. Zahvaljujemo se Marku Škarji, ki nam je zaupal svoj dirkalnik in Gregorju Zupanu za vsa navodila in logistično podporo.