Peti dan smo se odpravili v Korte, mesto v samem srcu Korzike. Pot nas je vodila skozi vasico Evisa, do prelaza Col de Vergio na višini 1467 metrov. Tu je tudi eno izmed – mislim da dveh, korziških smučišč. Hkrati je to tudi najvišji prelaz čez katerega smo se peljali. Slikanje je seveda obvezno. Potem smo se peljali mimo umetnega jezera Calacuccia in naprej po dolini istoimenske reke po cesti D84.
Gremo v Korte
Kaj naj rečem o cesti? Na eni strani kamnita stena, na drugi kanjon, med tabo in prepadom pa majhna škarpa, ponekod tudi porušena. Sem in tja se stranska cesta strmo spusti v kanjon. Nori razgledi. Če greste na Korziko z motorjem prevozit samo eno cesto, potem naj bo to D84. Če bosta dve, nadaljujte z D81B.
Korziške ceste
Kar bom zapisal, velja za večino cest na Korziki, ki smo jih prevozili. Ne velja pa denimo za vzhodno priobalno cesto, pa tudi ne za nekatere odseke drugih cest, predvsem tiste med večjimi turističnimi kraji. Če se odpravite v notranjost, boste doživeli podobno kot mi.
Ceste so ovinkaste, polne lukenj in ozke. Pogosto je na eni strani stena, na drugi prepad. Nekje so spodkopali steno, spet drugje prebili skalo, da je sploh prostor za cesto. Mirno se bo zgodilo, da boste prečkali most, širok le dobre tri metre, brez ograje in z lokom visokim tudi 10 metrov. Za vsakim ovinkom vas lahko čaka zaplata peska ali skala na cesti.
Asfalt je luknjast, razbrazdan in pokrpan. Vendar prime. Narejen je iz trdih vulkanskih kamnin in ni zlizan kot tisti v Istri. Širina ceste je marsikje taka, da se dva avtomobila ne moreta srečati, vseeno pa po sredini suvereno narišejo črtkano črto, pa čeprav je polovica ožja od povprečne kolesarske steze. Sem ter tja se je moč umakniti s ceste, tako da se avtomobili spravijo drug mimo drugega. Če promet obstane za pet minut, se nihče ne sekira preveč.
Ko na Korziki obnavljajo ceste, so te odprte. Najbrž zato, ker alternative običajno ni. Peljali smo se po 8 km dolgem gradbišču, na cesti pesek in prah, nasproti veliki kamioni, ob cesti bagri. Nobenih zaščitnih ograj, le majhne rdeče-bele tablice označujejo luknje velike za dva motorja.
Druga stvar na cesti so živali. V okolici marsikatere vasi je cesta glavni življenjski prostor lokalnih prašičev. Mama pujsa mirno leži na robu ceste in doji pujske na bankini. Ata pujs opazi motorista in se odloči, da bo šel »bajk« pogledat od blizu. Za naslednjim ovinkom se druga prašičja družina odloči za skupinsko ekskurzijo čez cesto in motoristom ne kaže drugega kot počakati, da pujsi prečkajo cestišče.
Ob cesti se pasejo krave, tele pa zadovoljno teče za mimoidočimi, kot odvezan kuža. Živali na hupo ne reagirajo, rohnjenje motorjev jih ne moti, če vpiješ nanje, te gledajo, kot da si z Marsa.
Potem so tu domačini. Oni so tam doma, oni poznajo cesto, oni vozijo dvakrat hitreje od turistov. So prijazni, sploh ko jih spustite naprej. Paziti je treba, če se tak pojavi izza ovinka…
Ko sestaviš vse to vidiš, da je potovalna hitrost cca 30 km/h. 100 do 120 km je za enodnevni izlet dovolj.
Korte in Restonica
Korte so starodavno mesto v srcu Korzike. Bile so prestolnica v tistih štirinajstih letih, kolikor je bila Korzika samostojna. V mestu je zanimiv muzej, nad njim na skali kraljuje citadela. Mesto se nahaja na stičišču več dolin, zato je zanimivo izhodišče za izlete – bodisi peš, s kolesom ali motorjem. Med najbolj poznanimi je dolina Restonike – strma ledeniška dolina s čudovito reko, visokimi hribi in ledeniškimi jezeri na koncu.
Za tri noči, kolikor smo jih preživeli v Kortah, smo se namestili ravno v tej dolini – v kampu Tuani, kakih 6 km od Kort. Kamp se nahaja tik ob reki, v starem borovem gozdu. Med gigantskimi balvani, ki jih je med zadnjo ledeno dobo ledenik prinesel od kdo ve kje, se sem ter tja najde zaplata trave ali peska, kamor lahko postaviš motor in šotor. Spodaj pa bistra voda, veliki tolmuni, primerni za kopanje. Lepo!
Restonica
Prvega od dveh celih dni, ki smo jih preživeli tukaj, smo naprej porabili za izlet po dolini Restonike. Zapeljali smo se do parkirišča na koncu doline, od tam pa smo šli kako uro peš do ledeniškega jezera Lac de Melo. Pot do jezera je dokaj lepo urejena, na njej pa polno ljudi. Dejansko več časa stojiš kot hodiš, ker pred kakšnim ozkim delom poti čakaš razne pametne primadone, ki so se podale na pot v šolenčkih s petkami.
Kake 20 minut od parkirišča smo prišli do nekakšne kamnite kočure, za katero se je izkazalo, da je gostilna. Zadeva je neverjetna! Stara kamnita pastirska koča, pokrita z plastičnimi valovitkami, pločevino in ne vem še čim. Okoli bajte se prosto paseta osel in mula, na terasicah pa pod nekaj raztrganimi senčniki stoji nekaj miz in klopi. Cenik je sestavljen iz nekaj starih desk, popisanih z barvo.
Notranjost je še bolj nora. Skozi kočo je speljan potoček, ki teče v nekak zbiralnik, koder se hladijo pločevinke. Kar je vode viška, se pač preliva čez pregrado in naprej skozi hišo. Notri star na pol polomljen štedilnik, razstavljen plinski bojler, odprto kurišče, izpod stropa pa visijo suhomesnate dobrote.
Za štedilnikom je stari ata, ki skuha kavo, jo zalije s sveže kuhanim mlekom s štedilnika in postreže v skodelicah za puding. Za štiri kave dobiš eno samo žličko. Pa saj več jih tako ne rabiš, sladkor dobiš le v škatli na deski, ki predstavlja šank. Noro!
Jezero je pač kot vsa ledeniška jezera. majhno in mrzlo, voda pa zelo čista. Za nazaj grede smo odkrili “težko” smer, ki je bila skoraj prazna. Navkljub Majini boleči nogi in poškodovani supergi smo bili po drugi poti hitrejši. Kar Korzičani označijo za “težko” smer, je za Slovenceljne zgolj sprehod.
Korte
Popoldne smo se odpravili v mesto. Z Majo sva šla naprej, ker sva si želela ogledati muzej in citadelo. Citadela v Kortah je utrdba, zgrajena na mogočni skali nad mestom. Ima več krogov obrambe in prav lahko si predstavljam, da je bila v času pred sodobnim topništvom praktično neosvojljiva. V trdnjavo pelje eno samo zavito stopnišče, ki napadalcem ne nudi nobene zaščite. Notri je obiskovalcem dostopna ječa, nekdanja kuhinja, nekaj prostorov, ogledati pa si je moč tudi starinska stranišča “na štrbunk”, kjer so neželene substance preprosto padale čez rob obzidja. Prav tako trdnjava nudi lep razgled na okolico.
Korte so bile prestolnica Korziške republike, ki je v osemnajstem stoletju obstajala 14 let. Samostojnost so si izborili pod vodstvom Pasquala Paolija, ki je postal predsednik republike.
V tistem času so Korte dobile tudi univerzo, ki je bila po prihodu Francozov ukinjena. Ponovno je bila ustanovljena šele v 80-ih letih dvajsetega stoletja, tako so Korte sedaj tudi univerzitetno mesto. Univerza se imenuje po Pasqualu Paoliju, v čast katerega na trgu sredi mesta stoji bronast spomenik. Mimogrede, okrog tega spomenika je narejeno parkirišče za motorje.
Izlet po okolici
Naslednji dan so se Tone, Jernej in Neža ponovno odpravili peš v gore, z Majo pa sva si privoščila motoristični izlet po hribovju vzhodno od Kort. Pot naju je vodila skozi vasico Tralonca z zanimivo rumeno-belo cerkvico, pa skozi Bustancio do San Quilica.
Lokalna hrana
Korziška hrana je znana po dvojem: sirih in suhomesnatih produktih. Pozabite ribe, pozabite školjke, pozabite žita in kruh. Obalo so skozi zgodovino držali osvajalci, Korzičani pa so se umaknili v notranjost in tam gojili svoje živali.
O sirih ne bom posebej razlagal: imajo ovčje, kozje, kravje, sveže, starane, z zelišči, s plesnijo z ne vem še čim. Siri so res dobri ampak tisto o čemer se res splača govoriti, je “Charcuterie”. Saj veste, vsi tisti pujski, ki sem jih opisoval zgoraj, kako se sprehajajo po cesti. Ti pujski se morajo slej ko prej spremeniti v kaj užitnega. “Charcuterie”. Zapomnite si to besedo. Naj se vam vtisne v ušesa, če greste kdaj na Korziko. Tam to pomeni “pršut, suho ribico, špeh, klobase, salame,…” vse ustrezno začinjeno in posušeno.
Lonley Planet pravi: “da bodo mesojedci našli svojo duhovno domovino na Korziki”. Res sem jo našel.
Tudi cene vseh teh dobrot so sprejemljive tudi za naše razmere. Zgolj par primerov:
suha MERJAŠČEVA salama 14 EUR/kg (pri nas goveja 18 EUR/kg), proizvod, ki se imenuje “Loncu”, to je sušena ribica, cel kos mesa, stane 18 do 21 EUR za kilo, svež ovčji sir v timijanovi oblekici približno 10 EUR/kg.
Hitro smo se prilagodili lokalnim navadam in na nekaj slikah lahko vidite naš značilen zajtrk. No ja, dekleti sta imeli raje zajtrk “na žlico”, kar je pomenilo kozarec Nutele.
Pot naju je nekoliko zlakotnila in ker Lonley Planet v bližnji vasici Alando priporoča domačo gostilno po imenu U Fragnu, sva se odpravila tja. Sredi lepo urejene gostilne kraljuje star kamnit oljčni mlin, zadaj pa je prijetna terasa, ki poleg razgleda po bližnjih hribih nudi tudi dovolj sence.
Poleg obvezne kave, sva si zaželela nekaj charcuterie (suhomesnati proizvodi), pa malo fromage (sirov) pa še kaj. Vendar smo kmalu ugotovili, da natakar govori francosko, midva pa vse razen tega. Tako smo se dogovorili za “tout le menu”, kar naj bi pomenilo “cel meni”.
Kaj pa je to, se nama ni sanjalo. Videti je takole:
Začelo se je z veliko skledo solate, odličnim prelivom ter štirimi okroglimi zadevami, podobnimi manjšim palačinkam s sirom. Ravno dovolj za prigrizek in pot naprej, ampak vedela sva, da je to samo predjed.
Nato je prišel velik krožnih suhomesnatih proizvodov, maslo in kruh. Na sliki sva polovico že pojedla. Mislila sva, da je to glavna jed, in ko sva zaključila, sem bil že pošteno sit. O, kako sva se zmotila.
Kot tretji hod je gospa prinesla posodo z dvanajstimi kaneloni, polnjenimi s sirom in špinačo in gratiniranimi s še več sira in paradižnikom. Odlična zadeva, midva pa sita. Pojedla sva več kot pol.
Bil sem tako sit, da sem komaj dihal, ko sva dobila četrto porcijo. Tri različne vrste domačih sirov, zraven grozdje in figova marmelada… O kam bi del. Maja se je še nekaj borila, jaz pa sem zgolj poskusil vsakega izmed sirov. Za zaključek pa še sadna kupa…. In koliko naju je zabava stala? Tout le menu s petimi hodi za dve osebi, pol litra domačega rozeja, dve beli kavi in steklenica vode, vse skupaj je bilo 59 EUR ali slabih 30 po osebi. Še za naše razmere ni pregrešno drago, za Korziko pa… zelo ugodno.
Po tako izdatni hrani sem še komaj sedel na motor. Izlet sva skrajšala za cca 30 km in se vrnila v kamp po najkrajši poti.
Se nadaljuje na naslednji strani…
