Na ekstremnem zboru: 50. Elefantentreffen 2006

Odločitev, da se bom s prijatelji udeležil praznovanja »slonovega Abrahama« v Bavarskem gozdu, je padla že lansko leto, takoj ko sem prišel domov iz 49. srečanja. Priprave so dosegle vrhunec na žganjekuhi, ki jo prirejam vsako leto za prijatelje motoriste, kjer smo se Slavo, Karlo in jaz dokončno dogovorili o vseh podrobnostih potovanja, kdaj bomo šli in kaj bo kdo peljal s sabo…

Tako je izgledal »zapisnik« našega sestanka, medtem ko je iz kotla tekla sveža slivovka:

• odhod: v četrtek 26. januarja ob 8.00 iz Ljutomera;
• smer: Thurmannsbang-Solla, Loh, bavarski gozd, Nemčija;
• namen: uživanje v zimskih radostih v vožnji z motorjem, srečanje s starimi prijatelji, žuriranje ob 50-letnici najbolj norega srečanja motoristov ET 2006;
• zadržki: jih ne sme biti, odhod ne glede na vreme ali morebitno zbadanje v križu;
• napoved vremena: mrzlo in suho vreme med 15 in 23 stopinj minusa, na prizorišču v Hexenkesslu nas že čaka okoli meter in pol snega: torej idealni pogoji za »slonovske« užitke.

Sklenili smo, da bomo s seboj vzeli veliko hrane in opreme za kuhanje na prostem. Torbe bodo natlačene z domačimi klobasami, salamami, zmrznjenimi kotleti in kosi domačega zajca (ti bodo ostali ves čas lepo zmrznjeni v naravnem zmrzovalniku), slanino, juhami v vrečki, čajem, vinom, pivom, slivovko, sladkorjem, soljo in ostalimi začimbami. Vse to imam že nekaj let lepo zapisano na seznamu nepogrešljivih stvari za ET, saj bo to že moja osma udeležba na srečanju.

V sredo 25. januarja sem celo popoldne pakiral prtljago v torbe in jih privezoval na motor. Na torbe sem privezal tudi prave zimske škornje, ki mi jih je prijatelj Thys iz Nizozemske podaril lani julija, ko je prišel na obisk z ženo in motorjem. Čevlji so iz posebne bele gume, napolnjeni s plinom, ki se pri hoji segreva. Namenjeni so raziskovalcem in vojski na Aljaski. Podplati ne drsijo na snegu in ledu. Končno prava obutev za zimovanje. Škoda, da ni mogoče z njimi voziti motorja, saj so preveliki. Vlado iz Ptuja mi je posodil brezrokavnik-ovčji kožuh z zelo dolgo dlako, toplo in atraktivno oblačilo, vendar precej težko za celodnevno nošnjo.

V noči pred odhodom od razburjenja dolgo nisem mogel zaspati. S sončnim in ledeno mrzlim jutrom (Murska Sobota ob 7,00 zjutraj minus 23°C) sta prihrumela Slavo in Karlo, naložena kot mala kamiona, oziroma, tako kot jaz. Težko pričakovano potovanje se je začelo. Glede na to, da je potovanje na Elefantentreffen pravi obred, k temu sodi tudi kar nekaj tradicionalnih potez: postanek na zadnji »tankšteli« v Sloveniji, kava v bifeju na pumpi, odkimavanje carinikov z željo po srečni vožnji, nakup vinjete v »avstrijski« Radgoni…

Očitno se mora takoj na začetku zakomplicirati. Slavo je namreč ugotovil, da se kljub teži motorja prednje kolo vseeno pretežko vrti. Izgledalo je, kot da bi zablokirala zavora na eni strani, saj je bil disk kar pošteno osmojen. Na Renaultovem servisu so nam posodili mehanika, da je odmontiral zavoro, z železno ploščico zablokiral zavorne ploščice in vse skupaj pritrdil na nosilec luči. Tako je Slavu ostala samo zavora na levi strani prednjega kolesa in za 40 evrov lažja denarnica. Vse skupaj je trajalo eno uro in potrebno se je bilo podvizati. Moj »rumenko« je predel kot mucek vse do dovoza na avtocesto, potem pa je začel štrajkati. Kdo ve, kaj se mu je zamerilo. Sploh ni hotel vžgati. Prosil sem ga, mu obljubljal, da greva ob prvem toplem vikendu na morje, samo vžge naj že skoraj, da gremo dalje. Nobene prošnje niso pomagale in potrebno je bilo seči po ekstremnem sredstvu: start sprej.

Naslednjih 300 km sem prevozil pod čokom. Termometer, ki sem ga zalepil na nosilec vzvratnega ogledala, je vztrajno kazal od –15 do –18°C. Zaradi močnega vetra je bil občutek mraza še večji. Zdelo se mi je, da mi bo roka vsak čas zmrznila. Grel sem jo na vročem motorju. Začel sem se spraševati, kako bom vozil motor, če mi prsti zmrznejo in mi jih bodo odrezali. Če to ni bedarija! Saj vendar ne odrežejo takoj premrzlih prstov! Se pravi, da že malo haluciniram in je skrajni čas, da se ustavimo. Karlota je tako zeblo v roke, da je lep čas glasno zvonil z žličko po skodelici s čajem, saj nikakor ni mogel umiriti tresenja.

Ko smo zavili iz avtoceste med hribe bavarskega gozda, smo naleteli na čudovito, z debelo snežno odejo pokrito pokrajino. Suhe ceste, sončno popoldne in bližina srečanja. Naenkrat je bilo vse lažje. Mraza sploh nisem več čutil in zavedel sem se, da na ves glas pojem pod čelado. ET – prihajamo!

Na cesti ob prizorišču je bilo ogromno motorjev. Toliko jih v četrtek še nikdar ni bilo. Srečanje se uradno začne šele v petek. Najprej je bilo potrebno poiskati organizatorje, si zagotoviti prosti vstop in dostop do informacij. S tem nikdar nisem imel težav, saj mi nemščina po potrebi teče kot namazana. V vseh teh letih pa me organizatorska ekipa že tudi dobro pozna. V kampu sem poiskal Johanna, prijatelja iz Nizozemske, ki je prišel že v sredo in imel nalogo, da nam poišče dober prostor za kampiranje blizu vhoda. Izkazalo se je, da zaradi velikega navala že v sredo in ogromno snega niti zase ni našel primernega prostora. Med kupi snega nam je vseeno uspelo najti še kar primeren prostor za šotora in ognjišče, poleg Vanča iz Slovenskih Konjic in njegovega prijatelja Borisa iz Celja, ki sta na srečanje prispela malo pred nami. Dve uri sem metal sneg z majhno lopato, da sem pripravil ozek prostor za postavitev šotora. Moj cimer v šotoru je bil Karlo, Slavo pa si je za svoj šotor sam naredil prostor. Po celodnevni vožnji ni mačji kašelj metati sneg, postaviti šotor, pritovoriti torbe iz motorja, pripraviti ležišče na ledu, zakuriti ogenj in pripraviti večerjo. In ravno v tem je čar vsega!

Poleg tega, da za kampiranje v snegu moraš imeti rad zimo in mraz, vonj po dimu in kuhanje na prostem, pa je potrebna tudi iznajdljivost in sposobnost improviziranja, da si okoli ognja urediš kuhinjo s policami za meso, začimbe, pijačo, posodo, sušenje mokrih drv, sedenje ob ognju, prostor za obiske…

Dan 2

Prvo noč sem spal kot ubit. Ko sem vstal, je ogenj že veselo gorel, saj je bil Slavo zadolžen, da zjutraj zakuri. Karlo je poskrbel za pitno vodo in drva, jaz pa sem pričel kuhati. Za zajtrk sem pripravil juho (iz vrečke, da ne bo pomote) z rezanci, slanino z jajci, čaj in kuhano vino. Jajca so zmrznila in sem jih, surova, moral lupiti z nožem. Tudi vino, pivo, voda in kruh – vse je zmrznilo. Ledeni čaj svojemu imenu ni delal sramu, saj je bil resnično leden. Vse skupaj smo postavili okoli ognja in počasi talili.

V petek je bila na prizorišču velika gneča, večja kot prejšnja leta ob sobotah. Udeleženci srečanja so se za jubilej še posebej potrudili s predelavami motorjev, urejanju ognjišč in opremljenosti svojih taborov. Ko se je znočilo, se je pričel ognjemet v dolini. Kot v odgovor so začele v zrak švigati rakete iz vseh koncev prizorišča v jasno, zvezdnato nebo. Pokanje z možnarji, brnenje motorjev in motornih žag, vonj po dimu, pečenih klobasah in kuhanem vinu, pogovori v pisani paleti evropskih jezikov, prijateljstvo, sedenje ob ognju pri minus 20°C, kupi snega okrog šotorov… vse to je Elefantentreffen, srečanje motoristov, ki mi je tako zelo priraslo k srcu, da si januarja že osem let ne morem prestavljati brez njega.

Dan 3

Tudi v soboto zjutraj motoristi kar niso nehali prihajati. Nekaj jih je pa tudi odšlo, saj so bili »na položajih« že od srede, nekateri pa celo že od torka. Popoldne smo šli v vas. Srečali smo veliko znanih obrazov iz prejšnjih let. V Hexlu smo naleteli na Nemca, ki je bil kot iz gume. Od pijanosti je padal in se kotalil. Skoraj ni bilo človeka tam doli, ki ga ne bi pobiral s tal. Kar padal je in se pobiral, polival pijačo drugim (Francoz iz Pariza je tri krat ostal brez piva), prevračal mize in klopi. Pa se ni nihče jezil zaradi tega.

Seznanili smo se tudi s skupino Rusov, simpatičnih fantov, ki radi govorijo in še rajši pijejo. 10 dni so potovali čez Rusijo pri minus 35°C in pri tem prevozili 4600 km. No, hvala lepa! Mi se pa sekiramo za teh ubogih 500 km!

V vaški gostilni, ob vrčkih piva in simpatični postrežbi, smo kar dolgo zdržali. Pa saj ni bilo težko! In tako smo zamudili dirke, organizirane prav v čast visokega jubileja srečanja. Napišem lahko le tiste podatke, ki sem jih dobil od organizatorjev:
– organizirane so bile demonstracijske vožnje v „Skikjöringu“, Stock-car dirki in tekmovanju med avtomobilom in motorjem s prikolico.

Če smo že pri podatkih, ki sem jih dobil od organizatorjev, naj navedem še nekaj številk in iz srečanja:

• 5100 motoristov
• 2750 dnevnih gostov
• dama iz najbolj oddaljenega kraja je bila Rusinja, ki se je pripeljala 2980 km daleč
• tipi iz najbolj oddaljenega kraja pa so bili trije, prevozili so 4646 km v eno smer nekje iz bližine Črnega morja v Rusiji
• najstarejša dama je štela 60 pomladi, prišla pa je s svojim motorjem
• najstarejši motorist pa se lahko postavi s 77-timi pomladmi
• najmlaša damica je štela rosnih 19 let, najmlaši motorist pa 17 let
• najštevilčnejši klub so bili spet Italijani iz Milana, skupaj jih je prišlo kar 53
• okronali so tudi najlepšo predelavo motorja in organizirali igre v žaganju drv in vlečenju vrvi.

Zvečer smo se udeležili tradicionalnega govora, pozdrava udeležencem srečanja ter pohoda z baklami in maše za umrle motoriste. Žal sem bil lansko leto kar na nekaj pogrebih umrlih motoristov in v spomin na njih sem se udeležil te maše. V cerkvici na samotni jasi sredi gozda sem slišal veliko lepih misli in skupaj smo zapeli nekaj pesmi z rokersko melodijo in za ta dogodek napisanimi besedili.

Pri povratku od maše smo se ustavili v vaški gostilni, kjer je bil pravi rock’n’roll žur. Dobra glasba in pivo sta ustvarila pravo vzdušje. Začeli smo plesati in peti. Starejšo damo, domačinko, sem zavrtel v ritmu R’n’R in prav hvaležna mi je bila za ta ples.

Ko smo se vrnili na srečanje, je bila zabava na vrhuncu. Pri našem ognju se je v soboto zvečer ustavilo kar nekaj starih in novih prijateljev. Klepetali smo in pili kuhano vino. Noč je hitro minila.

Dan 4

Nekaj uric spanja in že je bilo vsega konec. Samo pospraviti je bilo potrebno, kar je gotovo najtežje opravilo na srečanju.

Še pozdrav prijateljem, potem pa proti domu. Kar lep občutek, ko se po štirih dneh vrneš domov, se pošteno umiješ in zaspiš v pravi postelji, na toplem.

1 od 5

Silvo Feuš