Nenavaden test: 3h 2 x 125 4T

Saj ne, da bi bila CH WXE 125 in TOMOS SE 125 F namenjena dirkanju. A njun izgled in sestavne komponente dajo vedeti, da so namenjene enduru. Tokrat smo šli do skrajnosti in dva sorodna motocikla preizkusili – NA DIRKI!

Plan je bil sledeč: na enduro dirko se ne odpravljamo z ambicijami po odličnem rezultatu, pač pa več voznikov hkrati preizkusiti dva po namembnosti enaka motocikla. Ekipo je sestavljalo 5 voznikov, ki so bili hkrati tudi pomagači in mehaniki. Dva izmed njih sta se z enduro dirko srečala prvič, ostali imamo nekaj malega izkušenj iz turističnih dirk. Zakaj kar pet? Ker preprosto nismo bili prepričani, da bi le dva voznika to preizkušnjo zmogla sama.

Na preizkus smo vzeli dva motocikla z enakim štiritaktnim enovaljnikom, CH WXE 125 ter TOMOS SE 125 F. Za samo dirko sta bila deležna nekaj izboljšav:

CH:

• uplinjač premera 24
• dušilec izpuha Akrapovič
• večji zadnji verižnik
• pnevmatike Metzeler
• ščitniki rok

• prednje vilice Marzocci
• uplinjač Dellorto 26 in kolektor
• športna odmična gred
• izpušni sistem Akrapovič
• pnevmatike Michelin
• ščitniki rok

Dirki sta bili v soboto dve, Motosvetovci smo se kajpada prijavili na daljšo, triurno preizkušnjo. Krog je potekal po gozdnih poteh, med drevesi, čez potok in deloma tudi po motokros stezi. Že pri ogledu proge nam je bilo jasno, da bo preizkušnja zahtevna za štiritaktni duet in vse voznike. Že pred štartom sem na Tomosu do neuporabnosti skrivil stopalko zadnje zavore iz zelo mehkega jekla in neprimerne oblike. Če primerjamo s CH-jem, so to elegantno rešili s stopalko, ki je ukrivljena pod določenim kotom in se tako ogne oviri. Francoz, “papagajke” in dva para rok hitro odpravita napako in pripravljeni smo bili na boj!

Malo pred trinajsto uro sva z Rokom že stala v vrsti z ostalimi enduraši, katerih se je zbralo več kot petdeset! Večinoma razni EXC-ji, TE-ji in WR-i z nekajkrat več kubičnih centimetrov kot najina mopeda. Ogrevalni krog sva izpustila, ker bi samo nepotrebno tratila najino energijo.

Že samo čakanje na štarterjev znak ti v kri nabrizga izdatne količine adrenalina in srčni utrip čutiš po celem telesu. To je bil tudi vzrok za moj slab štart (začel sem s Tomosom). Motor sem prižgal in z željo čimprej štartati do konca odprl plin, nakar je ugasnil. Pa ne enkrat – vsaj trikrat, se mi zdi. Električni zaganjač ni deloval in prisiljen sem bil brcati v zaganjač. Tisti, ki ste že kdaj vozili na takih ali podobnih tekmovanjih, veste o čem govorim.

Rok je s pridom uporabil električni zaganjač in štart mu bolje uspel, a sva bila kmalu spet skupaj. Ko je pol stotinje vročekrvnih endurašev hkrati želelo prevoziti ozek odsek med drevesi, je prišlo do zastoja.

Kmalu po štartu sem začel preklinjati serijske prenose na Tomosu, ki so namenjeni uporabi v cestnem prometu. Prestavna razmerja so tako preveč razvlečena, večinoma vozim v prvi prestavi in si pomagam še z drsenjem sklopke. Uff, to ne bo dobro.

Z ekipnim kolegom se že v prvem krogu večkrat srečava in prehitiva, ko kdo izmed naju obtiči na progi zaradi zapleta s sotekmovalcem ali po lastni krivdi. Meni je na izhodu iz potoka uspelo zapeljati v največji kanal, tako da je motor obtičal v blatu, mene pa je katapultiralo čez krmilo. S pomočjo varnostnika ter naključnega sotekmovalca (obema hvala!) ga komaj izvlečemo ven.

Po prevoženem krogu in pol prvi pripeljem v cilj in nadomesti me Blaž. Pri preverjanju goriva ugotovimo, da dolivanje ne bo potrebno še kar nekaj časa. Štiritaktnik kljub priganjanju sploh ni žejen. “Motor dobro dela, le s sklopko boš imel precej opravka,” mu še povem, preden odpelje. Kmalu se pripelje še Rok in poln pričakovanj ga zamenja Zoran.

Ta čas čakamo in opazujemo ostale dirkače, ki se ravno tako srečujejo z raznoraznimi težavami. Nekdo je zlomil zadnji blatnik, drugemu se je odvijačil verižnik, tretjemu je odpovedal

zaganjač… Težka dirka, ni kaj. In to nam potrdi tudi Blaž, ko se peš vrne izza gozda. “Sklopka je šla, komaj smo ga spravili iz blata,” zadihan pove in zraven hiti piti vodo. Šele na slabi tretjini dirke smo, pa že brez enega motocikla! Ajajaj, kaj nam je tega treba. Lepo bi se zapeljali en krog po cesti, zavili na najbližji makadam, posneli nekaj fotografij in lepo objavili test…

Nekje na polovici dirke je začel nagajati še CH. Ko si odprl plin, ga je “zamorilo” in potegnil je šele po kratkem premoru. Ugotovimo, da je v uplinjaču voda in napako hitro odpravimo. A ne za dolgo, v uplinjaču se kmalu spet nekaj zatakne in motorček zelo nerad vžge. Zoranu kljub tej napaki uspe pripeljati skoraj do cilja,

sledi nekaj porivanja in kratek servisni poseg – zatem je WXE spet nared. S plastičnimi vezicami še pritrdimo stransko stojalo, ki zaradi slabotne vzmeti neprestano binglja z okvirja.

Zadnja ura mine brez težav in ker imajo ostali “hardanja” dovolj, naredim tri kroge zaporedoma sam. V tem času sem prehitel celo nekaj voznikov močnejših strojev, ki so bili že popolnoma izmučeni. Majhna moč je tu celo v prednosti, saj voznika ne izčrpa tako močno. Z našima motorjema smo se lahko v klancih “obesili” na plin in se počasi odpeljali proti vrhu, medtem ko si tega pri močnejšem stroju ne moreš privoščiti, saj se hitro znajdeš na tleh.

Po treh urah divje vožnje, skokov, zaviranja, porivanja, vlačenja in padcev, smo končali. Veselje, da smo mi in oba motorčka ostali celi, je imelo grenak priokus, ker eden izmed motociklov ni zmogel opraviti s težkim terenom. Hudiča, da niso mogli zamenjati tistega ubogega verižnika!

Uvrščanje čimvišje na lestvico ni bilo prvotnega pomena, pa vseeno: CH je končal na 31. mestu, Tomos na 48. od skupno 50 ekip in posameznikov. Glede na zmogljivost motociklov in pripravljenost voznikov, smo z rezultatom zadovoljni.

In kaj smo ugotovili?

CH WXE 125 je kvalitetno zgrajen (dobro vzmetenje) in zelo okreten za vožnjo. Razen težav z neserijskim uplinjačem, v katerega je prišla voda in posledično izpraznjenim akumulatorjem je deloval brezhibno. Med strmimi spusti (jao, da bi vi to videli!) bi si želeli za odtenek boljši občutek na zavorni ročici, pri vožnji v stoje pa motijo robovi plastik v predelu pod kolenom. Agregat sicer ne ponuja ekstremno adrenalinskih užitkov, ampak razveseljuje z nezahtevno uporabo in majhno porabo goriva. Z večjim zadnjim verižnikom in grobimi namenskimi pnevmatikami je zmogel prav vse strme vzpone. Sedež, ožji od Tomosovega, ni udoben za vsakdanjo uporabo, na dirki pa tega sploh nismo opazili. Ročaj pod sedežem, primeren za ročno prestavljanje motocikla je uporaben dodatek, lahko bi bil le malce večji. Plastike so preživele vse padce, vzmet stranskega stojala je preslabotna in se zato na kratkih grbinah ter skokih rado sproži.

TOMOS SE 125 F je prav tako vozilo, sestavljeno iz kvalitetnih komponent. Vzmetenje se ne boji manjših skokov, zavore solidno ustavljajo. Po občutku voznikov je težji od tekmeca in v tej primerjavi zato malenkost okornejši. Glede na to, da se ponaša z enakim agregatom in podobnimi ostalimi komponentami, je razlog verjetno v dvodelnem (!) okvirju. Razmerje trikotnik stopalke-krmilo-sedež je dobro preračunano, tako da je dovolj prostora tudi za večje voznike. Sedež je kompromis med udobjem in športnostjo: dovolj ozek, da motocikel med nogami ni v napoto in obenem primeren za krajši izlet. Agregat premore kakšnega konja več, saj je bil testni motocikel opremljen z enakim kitom kot supermoto dirkalnik, a zaradi neprimernega sekundarnega prenosa moč na takem terenu sploh ni prišla do izraza. Stopalka zadnje zavore je za terenske namene neprimerne oblike in iz premehkega jekla. Zaradi neprestane vožnje z drsečo sklopko je ta odpovedala.

Preživeli smo vozniki, preživele so tudi vse plastike, vzmetenje, kolesa in zavore, na žalost pa je že pred polovico preizkušnje dušo izpustil eden izmed pogonskih strojev. Poleg tega je CH presenetil še z boljšo vodljivostjo, zato je tokrat nesporni zmagovalec tokratne preizkušnje WXE 125. Če je preživel 3 ure sobotnega pekla, se pod dvoletno garancijo podpišemo tudi mi. Ker smo skoraj prepričani, da česa podobnega s takimi motocikli (bodoči) lastniki ne boste počeli. Je pa izvedljivo!

Foto: Alenka C., Karmen M., Matevž H., Ana R.