Okusili smo: Aprilia Mana GT 850

Avtomatski menjalnik in potovanja? Ja, absolutno! Pa ne le potovanja. Ekipa Motosveta bi jo z veseljem vzela tudi za službeno vozilo!

Si predstavljate to milino za motociklista, ki svojega konjička dejansko uporablja vsak dan v službene namene? To pomeni nič prestavljanja v prometni gneči po prestolnici, nič umazanih levih čevljev, dovolj prtljažnega prostora za dnevne zadevščine in zelo spodobne zmogljivosti ter na drugi strani krasni parametri udobja tudi na daljših poteh, da sploh ne govorim o obiskih sosednje države in vikendaških skokih na morje.

Skratka, krasen kompromis, ki mu dajemo premalo pozornosti. Le zato, ker ima avtomatski menjalnik? Sam sem celo mnenja, da bo tak menjalnik v prihodnosti krasil marsikateri potovalnik drugih motociklističnih znamk. Posebej mi je všeč možnost 7-stopenjskega navidezno sekvenčnega pretikanja, ko elektronika skrbi za ustrezno postavitev jermenic in je občutek zelo podoben klasičnemu menjalniku. Le da kot na ‘play stationu’ le pritiskate na gumba ob levi ročici, brez uporabe sklopke in zaradi tega tudi brez kakšnega trzanja motocikla.

Model Mana GT (grand turismo) ima za razliko od osnovnega modela polovičen oklep, ki se zaključuje z dokaj obilnim vetrobranskim steklom. Vetrna zaščita ni ravno v smislu velikih potovalnikov, a tja do omejitev je dovolj učinkovita. Z lahkoto bi se odpravil recimo na Portugalsko in tudi avtocesta mi ne bi povzročala preglavic, čeravno 15-litrska posoda za gorivo ni ravno potovalnih dimenzij.

Krasna zadeva na kakršnem koli križarjenju (tudi po mestu) pa je prtljažni prostor pred voznikom. Tam, kjer je navadno posoda za gorivo, je namreč pokrov, ki ga odprete s pritiskom na tipko ob levi ročici. Pod njim je dovolj prostora za integralno čelado ali pa za konkreten fotoaparat, morda manjši nahrbtnik, malico za dva … Pa še mobitel lahko polnite spotoma, saj je tu tudi 12V vtičnica.

Testni modeli so bili opremljeni tudi z dodatnima stranskima kovčkoma, ki pa jima malce zamerim čudno navzven štrlečo namestitev. No, se navadite. Predvsem zato, ker sta na samo vožnjo le zanemarljivo vplivala.

Če bi trdil, da je dirkalnik, bi se seveda smejali. Toda zmogljivosti so zelo spodobne. 76 KM pri 8.000/min in 73 Nm pri 5.000/min bo 238-kilogramski motocikel (kolikor tehta pripravljen na vožnjo) dovolj gnalo, da se boste povsem enakovredno kosali s tekmeci. K temu pripomoreta tudi čvrsta šasija in vzmetenje, ki sta čisto prava motociklistična. Okvir je iz krommolibdenovih cevi, sprednji del blažijo USD vilice premera 43 mm, zadek pa nastavljiv blažilnik ob levi strani, ki direktno povezuje okvir in iz aluminija odlite zadnje vilice. Relativno čvrstost napoveduje tudi podatek o gibu koles, ki je spredaj 120 mm in zadaj 125 mm.

In sedaj smo pri pravi poslastici – pri zavorah. Te me pri Apriliah zadnja leta zares navdušujejo. Zagrabi kot sam hudič! Pa saj ni čudno, ko pa so prednje 4-batne klešče radialno vpete in grizejo v koluta premera 320 mm. In hidravlične cevi so zavoljo manjšega raztezanja opetene z jekleno nitjo. O neizklopljivem sistemu ABS pa sploh ne bom izgubljal besed. Lahko samo rečem – deluje. In to tako dobro, da sploh ne priporočam nabave brez tega sistema. Je zadosti, če vas reši enkrat samkrat.

V tem času se mi edina slaba stran tega motocikla zdi cena. 9.999 evrov v redni prodaji ni poceni. Ampak trenutno je akcijska cena 8.490! In če pogledate vse detajle, z italijanskim občutkom za estetiko izdelane posamezne sklope, komponente, potem pa vse to združite z inovativnostjo in razveseljivim delovanjem avtomatike… Ne vem, mogoče pa tudi redna cena niti ni tako zelo zasoljena. In nikakor je ne imejte za mehkužca ali kakšen predelan skuter.