petek, 2. maja 2025
PRIJAVITE SE
Domov Blog Stran 12

Trips for Dummies ali priročnik za začetnike aka ZASE SE BRIGI (2013)

Avtor:
DAMI34
-
0

Ker se marsikdo boji potovanj, ali pa se “hudo” pripravlja nanje, bo tale priročnik verjetno kar zanimiv pa uporaben. V njem bodo zbrani “globoki” nasveti alternative, ter “neverjeten” zaključek:

POTOVANJE JE STVAR ČASA IN DENARJA predvsem pa ZABAVE. A smo ali nismo obdelali vse zadane cilje, pogledali in preslikali vse možne zanimivosti, je čisto irelavantno v primerjavi s tem da smo se:

NORO ZABAVALI in prišli ŽIVI IN CELI DOMOV.

Trips for Dummies ali priročnik za začetnike

1. PAZI S KOM SE DRUŽIŠ
2. “KORISTNEGA” TOVORA NI NIKOLI PREVEČ
3. MORJE NA DESNI OK, MORJE NA LEVI NO GO!
4. NO SIKIRIKI ali NE SE SEKIRAT če gre kaj narobe
5. PAZI KAM PARKIRAŠ MOPED
6. ne pozabite na FUNNY TIME
7. SAMO ČIST MOPED JE PRIMEREN ZA TRIP
8. SPOMINI OSTANEJO
9. LAČN SI FULL DRUGAČN
10. MI SMO MOTORISTI ne alpinisti
11. V VROČINI SE JOŠKI POVESIJO
12. ČE NE VEŠ KAM NAPREJ, POTEM POJDI TEŽIT FRENDU
13. ZAKLJUČEK oziroma “ZASE SE BRIGI”
14. PAZI S KOM SE DRUŽIŠ

Hja, beseda je dala besedo, s Kmetom sva se poznala na četiri oka, pa 2x zapeljala skupaj in ugotovila, da nam je malce objestni stil vožnje podoben (moja žena bi zapisala, sta se zavohala) in seveda, sva se kar po telefonu dogovorila, da gremo za prvomajske skupaj na izlet, tja nekam v Črno goro. In za naju je bil problem rešen.

Seveda pa se znajo stvari zakomplicirati, saj so poleg moških zraven tudi ženske, zato kar upoštevajte zgoraj napisano. S puncami ni šale in tako sem slišal od moje “ja grem, če se bom s Kmetovo punco ujela!”. Le kdo se ne bi z Vesno ujel, še Kmet se je.

2. “KORISTNEGA” TOVORA NI NIKOLI PREVEČ

Takole prikapljamo nekega petka po šihtu na OMW, no pravzaprav mi2 z mojo prva

*tovor 2×15 litrov + kovček 42 litrov, pa še ta bolj prazen kot ne, ker NINĐA ne sme biti preveč otovorjena.

In Kmet in Kmetica

*dva motorja, na obeh vsi trije kufri, roll bag na zadnjem sedežu, pa še tank torba.

Izbulim oke in vprašam: “stari a si vse vzel?” pa mi Kmet odvrne:

“skoraj vse, če bo kaj manjkalo bom pa kupil,” in v isti sapi dodal, da bo kr težka ker ga ziba kot na jahti. Tako med pogovorom, kaj vse je spakiral (gate in nogavice za vsak dan posebej, 4x kratke hlače, 10 majic s kratkimi rokavi, obleka za k maši) zavrtimo prednapetost amortizerja na KTMju, Kmet dobi nasmešek ponovno na obraz in smo READY TO RACE.

3. MORJE NA DESNI OK, MORJE NA LEVI NO GO!

Šibamo uredno proti planu prvega dne, se pravi v Novaljo, kjer smo kar zabukirali eno hiško v kampu, ker bo baje naslednja dva dni bolj kislo vreme in bomo raje prevedrili u izi in ker imamo s seboj tudi precej svežo motoristko, ki gre prvič na daljši izlet je bil razpored jasen.

Kmet gre prvi, za njim Vesna, da ji lepo sporoča situacijo na cesti in mi2 z mojo zadaj. Seveda se v Senju že pojavi prvi zaplet, namreč Kmet lepo mirno potegne levo v hrib za Plitvice. Kaj sem hotel kot se parkirati in počakati, da pricapljata nazaj. In takrat smo potem izzumili naslednji stavek:

Morje na desni ok, morje na levi ni ok!!

4. NO SIKIRIKI ali NE SE SEKIRAT če gre kaj narobe

Čeprav sem bil v štartu malo skeptičen, kako bo šlo potovanje, namreč 2 otovorjena mopeda do maximuma, sveža šoferka, so se moji dvomi hitro razblinili ob naslednji prigodi:

V Vinodolcu so potekala obnovitvena dela na cesti pa je bil semafor za izmenični promet. Kmet in Kmetica stojita ob rdeči in čakata, vmes malo čvekata in seveda oba nakrcana motorja precej skupaj.

Pade zelena, Kmet potegne in s svojim kufrom ravno prav povleče Vesnin kovček, da jo lepo zarotira. Seveda ni imela drugega, pa čeprav se je še par metrov trudila, kot moped spustiti na tla. Joooj, panika, avti za nami, mi2 z mojo rabiva celi dve minuti da se izkrcava, da odprem tačko, preverim zadaj promet itd. Ko se obrnem pa že Krpanov Martin dvigne cel moped skupaj z Vesno, očisti kufre, me čukasto pogleda in pravi:

“Kaj zdaj, koga čakamo?”

Nasmehnem se in si mislim, ebenti, kul bo, pa zabave tut ne bo zmanjkalo.

5. PAZI KAM PARKIRAŠ MOPED

Ja, smešno a boleče. Uletimo v kamp, hišica ob morju, čista romantika, en dan zabušavanja bo sedel ko ata na mamo. Sparkiramo, seveda ninđica rabi lep okoliš in je čuknem zraven rožic, da bo kompizicija fotke dobra, romantična in tripu primerna.

Ker se prvomajski šele začenjajo in dalmatinci začnejo z urejanjem vsega živega ter pripravo na sezono, je naslednje jutro ob 6 uri že budnica.

Skozi okno slišim udarce motike, razgrajanje, kose zemlje ter kamenčkov, ki letijo po zraku in sumljiv zvok kako se odbijajo od plastike. Kar v gatah zletim ven in nahrulim delavke (zanemarim, da so se jim sline pocedile, ko sem vs nakurjen s poltrdim skakal in robantil) naj za božjo voljo prenehajo nabijat pod oknom in kar je še huje, naj kopljejo in rijejo stran od mopeda, ker drugače jim bom glavo odšraufal, mi čisto mirno ena odgovori:

“pa jebote, treba da uradim poso” 😛

Zgornji stavek me postavi na realna tla in jo res milo pogledam in poprosim:

“molim te ko boga, idi tamo pa prvo tamo uradi svoj poso”

Pade mučen trenutek tišine, vmes pa slišim hihitanje iza Kmetovega okna in komentar:

“stari dej jo, ne se pustit, niko neče da mi kaže gde da isparkiram moped” 😀

6. ne pozabite na FUNNY TIME

Jutranja nevihta hitro izzveni, v bistvu se pomika proti jugovzhodu in pred nami bo zihr lep dan.

Zato se vsak posveti svoji zabavi.

Nekateri se sončimo, drugi pijejo, tretji pa samo izgledajo lepo… 😀

…bistvo sestavka pa je:

7. SAMO ČIST MOPED JE PRIMEREN ZA TRIP

Zato Kmet uporabi 50% viška svojih majic (se spomnite točke o pakiranju) in očisti vse tri motorje, detajlno, v nulo do visokega sijaja.

Vmes sicer KTMju odpade en vijak, ampak se nihče prav pretirano ne sekira v tej smeri, saj uporabimo znano zdravilo v naslednji flaši.

8. SPOMINI OSTANEJO

Da bo vse res in da bomo čez nekaj let, ko bomo že vse pozabili lahko obujali spomine, se odločimo da posnamemo kar film. Vse bo po resničnih dogodkih le stuntmana Kmeta najamemo, da bo zaigral vse nevarne prizore. Odpravimo se na primerno lokacijo, kjer mu režiserke podajo natančna navodila, kaj želijo in kako.

Zgodba je sestavljena iz naravnih ovir, ki jih ponuja otok Pag, od offrouda po kamenju, do prelepega asfalta, kjer KTM pokaže kako se lepo slajda brez TCja.

Montaža s takratno tehnologijo, fotoaparat pa 480 pikxlov zmore kar zmore, a kaskader je vseeno dal vse od sebe.

Po vseh teh naporih je seveda še padla papica in kratek sprehod, da se hrana poleže.

9. LAČN SI FULL DRUGAČN

Po dveh dneh se počutimo že izkušene popotnike, zato kar plan do Kotorja.

V Stonu obvezno na stonsko torto, a Kmet viha nos, ne je on sladkarij in gasa dalje.

Na meji s Črno goro punce okupirajo carinika, da je nama s Kmetom kar mal nerodno, njemu pa še bolj. Ubogi revež ni mel kaj kot se slikat z njima. Kmet pa s tem pridobi možnost uvoza na črno vseh njegovih nogavic, majic in gat brez carine.

Tako v popoldanskih uricah pademo v Kotorski zaliv, ko opazim, da Kmet ni več živahen, niti razposajen, da nekam zavlačuje in opleta po cesti. Ustavimo se ob cesti ko ves jezen vrže čelado dol in pravi:

“jaz bom umrl, ne morem več, moram nekaj pojest.”

Tako smo spoznali, da ga je potrebno nahraniti na 3 ure kot dojenčka pa bo spet veselo čebljal naokoli.

Čez dobrih 5km se sparkiramo v kraju Dobrota in seveda še ostali nešto maznemo, ker smo bili tudi mi že lačni. Mlakar bi dejal:

“…lakota je hudič ki pahne človeka u šwahost.”

10. MI SMO MOTORISTI ne alpinisti

Fraj dan, da zabluzimo na vrh Lovčena, pa dol preko Cetinj in Rijeke crnojeviča do morja in nazaj v Kotor.

Lepa sicer ozka in nevarna cesta (lokalci so kamikaze) s fantastičnimi razgledi se vije proti vrhu Lovčena. Plan je preprost, gremo v mavzolej Njeguša, kjer se vidi več kot 80% Črne gore.

In seveda srečamo koga drugega kot Slovence vmes se delamo ful pametne in gledamo v zemljevid, ter planiramo “rute”. Naj kar povem, da razen morja na levi ali desni nismo upoštevali nobenega GPSa (niti imeli), zemljevida nikoli pogledali (edino v tem trenutku izbruha pameti) ampak čisto preprosto sledili tablam, ko so bile postavljene.

Razen občasno smo poslali našega Izvidnika, da je pogledam kam naprej. In je šlo.

Lepa cestica je kmalu postala manj lepa, manj lepa celo mokra in mrzla, dokler ni bil že sneg ob cesti.

oujeee…noro, sami bomo na vrhu, si mislim….dokler ne pridemo na spodnje parkirišče, saj se naprej ni dalo, snega je bilo že več kot 2m in to v dolžini kakih 100m. Črnogorske službe se kar držijo reka:

“bog dao, a bog če i uzet.”

Na parkirišču pa 20 domačinov z avti, nekaj Slovencev z avti in Slovenski avtobus, ki se je zaciklal, ter ni vedel kako naprej ne nazaj niti naokrog. Vsesplošen vrvež, da niti motorja nimaš kam parkirat.

Vmes nam še povedo, da je potrebno preplezati še tistih 100m snega, pa nato je cca 700 stopnic in se spogledamo. Nastane mučna tišina, ko Kmet pribije:

“ma mi smo motoristi ne hribolazci.”

Pade smeh, obrneva mopeda in že vijugava proti Cetinjam v dolino. Ter naprej spet po ozkih kolovozih za Rijeko crnojeviča in vročih 30C in še naprej za Skadarsko jezero, kjer nas že pošteno kuha.

11. V VROČINI SE JOŠKI POVESIJO

V nekem momentu nama je s Kmetom dovolj, pri 30C in povprečni hitrosti 30km/h rabiva mal pavze.

Itak da vrževa zgornji del oblačil dol, vročina puhti s teleščk ven, poskušam se napihniti kar se da zraven bilderja ampak ne gre, to je to, kolikor žaba zajame zraka.

Potem pa še dobim par nasvetov profesionalca (misleč da so to najini privat pogovori)

Stari, maščoba ne stoji pokonci, boš moral mal mišic nardit in mi joške popravlja in poriva navzgor. Itak, da poslušam vse, ker se mislim izboljšat pa zdefinirat, samo mal časa rabim, v ozadju pa krohot obeh bejb in skoraj valjanja po tleh…..in zven njunih besed “joški pa ne stojijo sami pokonci”

Po tem mučnem opravilu, sem malce bolj previden, kje joške v javnosti kažem

Dalje, dost zabušavanja, še v dolino pa ob železnici, kjer prehitimo vlak, ki resnično ne neha trobit. Pa mu mahamo nazaj in tudi ugotovimo vzrok hupanja.

Punce so imele samo neke ohlapne majice na sebi in ko sva potegnila s Kmetom, je vse skupaj lepo odkrivalo in plapolalo, da je strojevodja skoraj ven iz kabine padel.

Ob morju še večerjica in dan je končan.

12. ČE NE VEŠ KAM NAPREJ, POTEM POJDI TEŽIT FRENDU

Še par dni dopusta je ostalo, pa vržemo globoko debato, kam pa kako, kaj bi se dalo še videti v Črni gori, koliko časa bomo za to izgubili, skratka dolg, pa naporen in na trenutke zelo izčrpljujoč pogovor, ko Kmet provali spet eno modro:

“A gremo k Piku v Vrsar?”

Ja, oke smo izbulili, res je čudno, ko si v ČG, potem pa hopcup na drug konec v Vrsar. Ampak, če malce tako pripreš oči, pa si misliš, saj sem na tripu, ne pa z agencijo na vodenem ogledu, kjer si moram vse lokalne cerkve, znamenitosti, trge in ostalo šaro ogledati, ja potem sem prost, potem lahko res počnem karkoli hočem.

In tako je padel konsenz JA. Nitko neče meni govorit đe da se vozam.

Užgemo eno tako lušno ruto iz Kotorskega zaliva proti Bileči mimo Bilečkog jezera, pa pri Makarski nazaj na obalo, mal po Ac mal po C in bomo zvečer tam. In tako je bilo.

Še mala prigodica, oziroma ne zaupaj starim tetam.

Ko sva v kotorskem zalivu samo zaradi preverjanja vprašala dve starejši gospe, kje je odcep za Bilečo, sta nama vljudno pomagali in povedali za pot. A v trenutku, ko sva hotela do motorja, pravi ena meni:

“Ti možeš iči, al onaj krupni nek ostane, pobrinut čemo se nas dvoje za njega” 😀

Tak, da sva bolj pobegnila kot ne, drugače bi nam še Kmeta posvojile. O zlorabi nisem niti pomislil, čeprav večkrat trdi, da se mu dopadejo starejše izkušene ženske. Sem pa 100% prepričan, da bi ga najprej morale nahraniti, šele potem bi bila kaka akcija 😛

Jp, vmes smo prespali, da me kdo ne bo vlekel za jezik, pa meril sence popoldanskega sonca na ovinkih pri Makarski 😀

Naslednji dan nas je posvinjal dež, a k sreči brez kake pretirane drsalnice po Istri, saj je Kmet pazil na ženko (le zakaj name tak ne pazi ko orjemo kje po dežju :()

In potem je šlo sam še navzdol…no povsod je šlo, po celmu kampu, plaži, Batani…čist mal sem se ustrašil, da nas naslednje leto ne bo več hotel gledati, ampak izgleda, da ima @pik1debelo kožo, ali pa ne premisli posledic svojih dejanj, saj je takrat nastal “TRIO ČELOS”

Njihove prigode so tule:

Da sva mu popolnoma demolirala moped, ne bom izgubljal besed, popila vse kar je imelo več kot 11% alkohola je pa tudi že splošno znano dejstvo.

Tudi punci nista kaj dosti izostajali pri tej dejavnosti,…mal promilov, pa sta že iskali Banderasa po kampu.

13. ZAKLJUČEK oziroma “ZASE SE BRIGI”

Verjetno najbolj slišan stavek na celem tripu, sploh pa zadnje dva dni. In je globok, v bistvu je kar dober nasvet za potovanja. Greš in se brigaš zase in to je to.

Relacija ja na tejle zgornji sliki

Da pa ne bo kakih pripomb, da manjkajo koristne informacije, se bom potrudil in jih podal.

  • relacija: ja tale na sliki
  • prevoženi kilometri: 2500 jurja gor al dol 😛
  • porabljeno gorivo: vse kar sem natankal :ras:
  • srčni utrip, temperature ozračja, graf hitrosti: hm srce je skoz delalu, temperature so bile od mrzlega do vročega, hitrost smo pa prilagajali cestnim razmeram :fyou:
  • stroški: kr neki jih je bilo, ampak nekaj sem plačal v gotovini drugo pa s kartico

Ekola, tak je bil izlet in sploh ni bil slab, sicer pa: ZASE SE BRIGITE 😀

Upam, da sem komu pomagal pri pripravi izletov, navodila pa le naj malo z rezervo bere.

THE END

V iskanju svizca in bernardinca

Avtor:
SharpNinja
-
0

Plan za precejšen del letošnjega poletnega motodopusta je bil sicer v pretežnem delu narejen že lani v okviru potepanja po Toskani, a sva bila prisiljena zaradi grozljivo slabega vremena (poplave, sneg, mraz in podobne fajn zadeve) usekat plan B in drugi del dopusta predrsat po Srbiji. Tako da letos ni bilo druge, kot da končno napadeva švicarske prelaze, Mont Blanc, Route des Grandes Alpes in se navohava sivke po Provansi.

1. DAN

Na predvečer lepo vse spakirava, tudi najpomembnejše…futr  .Seveda je na planiran dan odhoda neumorno scalo kot iz škafa….in naslednji dan še kar….in še naslednji dan, čeprav po vremenski naj ne bi…..ampak ker sva skalkulirala, da najin plan ne bo šel čez, če se ne spokava, sva se sredi dneva neprodušno (kao, ker meni je glup deževnik spustil že po pol ure grrrrrr…..se priporočam za nasvet glede res dobrega dežjaka, ker v 4ih poskusih še nisem našla uporabnega, vsi do zdaj sicer držijo vodo ampak potem, ko je že noter ) zapakirala in planila v naliv…..nekje do Kranjske Gore sva se krasno stuširala, potem se naju je vreme končno usmililo in sva po suhem oddirkala čez Tolmezzo, Cortino D’Ampezzo čez zasnežen in mrzzzzzel (okoli 1 stopinje se je vrtelo) Passo Falzarego (jeeeeeej prvi letošnji snežak in zimske radosti….by the way gretje ročk je lifesaver) do Arabbe kjer sva bukirala prenočišče, navalila na večerjo iz moje superduper torbice (sicer res zgleda, da nič ne vozim sabo v primerjavi s kamelo, sam taglavne stvari so v moji torbici hahahah) in se do jutra ravno odtajala.

2. DAN

Po zajtrku (glede na to, da smo v Italiji je bil celo normalen, ne samo rogljički in cuker na cuker) sva v soncu (ne moreš verjet), sm neke sparine ravno ni blo, pičila čez Corvaro na passo Pordoi (jp, snežna pravljica), mimo Ponte Nova, Bolzana, Berana in seveda na Stelvio (čeprav že petič, samo te točke pač ni za spustit, če smo že tam), začuda neke gužve ni bilo (mraz je super, ker ni mušic in glih en tolk zoprnih biciklistov). Potem pa do Lago di Resia pogledat potopljeni zvonik, se mal posončit, malčka potem pa gasa za Švico …..dalje preko Ramosch-a, Zamez-a , Fuorn Pass-a, Umbrail Pass-a v Livigno tankat tapocen benz (brez davka, res luksuz glede na italijanske cene benza) do prenočišča v Pontresini (vse nočitve sva bukirala vsak večer prej preko bookinga ali airbnb-ja, ta praksa se je do zdaj izkazala kot top varianta, tudi cenovno, ker Švica je, kar se nočitev tiče kar neprizanesljiva do denarnice). Ko sva se razpakirala je bil plan najt odprto trgovino…..skoraj mission impossible, v Švici je ob delavnikih 18.30 vse zaprto, sobote, nedelje pa nič odprtega (mi smo čist razvajeni)….no rešila naju je trgovinica na bencinski in večerja je bla top…brokoli pa pšanc itak.

3. DAN

Po zajtrku s  pogledom na s soncem obsijane švicarske vršace pa končno napad na prave švicarske alpske prelaze….nori ovinki, nori razgledi…..čez Albula Pass do mondenega Davosa na tortico in sladoled (šparal pa ne bomo hahhaha, ima se može se, nema se glumi se :P), podprta s cukrom pa preko Julier Pass-a, Silvaplane, St. Moritza (fensi štacunce, ni da ni, moj še z motorja ni hotu, kaj šele d bi mi kj kupu hahahah), Maloje, Hintereina, Soazze, Rovereda, Anzonica na Passo Bernardino (malo fotoshootinga in preizkušanja novega prevoznega sredstva hahahah) do Marvaglie, kjer sva ugotovila, da sva spanje bukirala v vinskih goricah (ta del Švice ima ogromno vinogradov)….kt bi bla doma med dolenjskimi grički hahahah. Sicer se je zadeva malo komplicirala, ker nisva mogla noter, ker teta preko airbnb ni poslala podatkov kje je ključ, tako da je bilo potrebno malo telefoniade in sherlock veščin (by the way je za take primere, ko rabiš mobilno telefonijo fajn kupit njihovo kartico, ker sicer te ocolajo) , da sva prišla do podatka, da je ključ v bonsaju hahahah.

4. DAN

Takoj za dobro jutro serpentine na Gotthard pass (tunel sva spustila in raje zagrizla v hrib, sva pa prej v dolini naletela na vrtalko »Heidi«. Na Gotthardu sva si privoščila v izi zajtrk z razgledom. Plan je bil ogledat si še sotesko Teufelsbrucke, a sva videla bolj malo, ker se gredo dela na cesti in se ni dalo kar tako ustavljat…tudi sicer je v Švici ogromno dela na cesti, ampak ceste, sploh po prelazih so v piko. Naslednji prelaz je bil Furka Pass, z izjemno panoramo na naslednji cilj Grimmsel pass, vmes sva se poslikala še pri slavnem neslavno zaprtem hotelu Belvedere potem pa na Grimmsel pogledat, če svizci zavijajo čokolado v folijo (Murmeltierpark)……no te špehbombice so tkooooo lene, ne vem, če se je eden od njih v pol ure celo enkrat premaknil, tako da dvomim, da jim gre zavijanje hudo od rok hahahah….so pa tko kjut, to pa ja. In ker je kljub norim ovinkom po prelazih manjkalo adrenalina, sva se šla malo guncat na viseči most in peljat še z najbolj vertikalno železnico Gelmerbahn (včasih je bila to tovorna železnica za akumulacijo na vrhu, danes pa prav fajn služijo s turisti)….čeprav nekaj hudo adrenalinskega ni, mogoče da bi se na pol poti strgala zajla in bi mal bl letel po bregu navzdol hahahah. No na poti navzdol se je vreme spet skisalo in spet so bili v igri deževniki.

Ko človek misli, da ne more bit slabše pa se najdejo še švicarski organi, ki ti za 3 km/h (čisti speeding hahahah) zagrenijo dan….no za tistih 40 chf so se ornk namatral, najprej d so se končno zmenil, kterga od naju bodo oglobil, potem jim pos terminal ni delal, niti drugi ne, ampak na konc so dobil tist dnar, čeprav plačilni je tako izpolnjen kt če ne bi bil, sm kdo se bo pričkal z njimi, glede na višino kazni kot jih majo,sva jo še dobro odnesla z najnižjo. Drugače tako vzorne vožnje kot v Švici še nikol nisem vidla, vsi vozijo striktno po omejitvah, vsi dajejo žmigavce, noben ne prehiteva, ne trobi…..ne vem od kje tisti Švicarji na naših AC k se vozjo 200 do 300 pa blendajo že en kilometer za tabo. No zaključek dneva je bil mal boljši po osvojenem Simplon Pass-u. Prenočišče pa spet nekje v rovtah, po 40 minutni vožnji v rahlem dežju, po temi, cesti široki za en avto v neke hribe, ko se človek vpraša, če »Jožica« sploh prav kaže sva celo prilezla do smučarske vasice in čist fajn hotelčka…..dobila, kot se je ata na recepciji izrazu »the best room«, z dvema tuš kabinama in dvema wc-jema, sm noben ni bil tolk velik, d ne bi blo treba ritensko not in da ti kolena ne bi gledala čez prag, ko si na školjki hahahha.

5. DAN

Po top zajtrku (clo jajca so mel, kar je v Italiji cel luksuz) pa malo spremembe plana glede na ne najbolj obetavno vremensko napoved v naslednjih dneh in že ta dan napad na Great St. Bernard Pass pogledat bernardinčke (menihi so jih začeli vzrejati tukaj gor pred okoli 300 leti)…tak pesjanar bi kar bil, glih prav len, da ga ni treba stokrat na sprehod peljat hahahha, še kratek sprehod po muzeju, kako so včasih živeli tukaj gor, nabava spominkov, malo navzdol pa spet navzgor še na Petit St. Bernard Pass zalizat nagačenga svizca (nč ni blo iz princa, pač ni žaba hahahah) in ob razgledu na s soncem Mt. Blanc sva končala v megli, da bi jo lahko rezal z mačeto na Cormet de Roselend (šele čez dva dni , ko sva se z druge strani spet peljala čez sva videla, kje sva se sploh vozila), čez Chamonix nazaj v Švico (Saxon) prespat

6. DAN

Štart v kislo jutro, zajtrk na poti in vožnja preko zelene hribovite švicarske pokrajine posejane s tipičnimi lesenimi hišami, ki bi bila še bolj fotogenična ob kakšnem sončnem žarku je popravil obisk tovarne čokolade Cailler, kjer sva se na koncu interaktivne predstavitve (še boljše kot pri sosedih pri Zotter-ju) zgodovine izdelave čokolade dobesedno obžrla cukra na degustaciji (all you can eat oziroma pojej tolk, da ti je na koncu slabo hahahah). Dodobra sva izropala še trgovinico (v Franciji isto čokolado prodajajo pod znamko Nestle) in si šla okus malo popravit v Gruyeres….vasico znano po siru grojer in z vonjem po starih prešvicanih štumfih hahahah. Seveda nisva mogla spustit sirovega fondija (ugotovila, da so nama policaji par dni nazaj odžrli glih en fondi hahahaha), ogleda gradu in H.R. Gigerjevega alien bara (res hud ambient), kjer sva vase zbasala še tradicionalne meringues de Gruyeres z double creamom in v dežju začela z Route des Grandes Alpes (s tolažilno mislijo slab začetek dober konec). Prespala sva v apartmajčku v neki manjši smučarski vasi (tam ima vsaka vas ene tri žičnice in par smučišč :P) sredi gozdov, ata nama je zrihtal še večerjo, zjutraj nabrane jurčke, potem pa spat, ker naslednji dan je bila v planu misija napad na Mt. Blanc oz. Aiguille du Midi.

7. DAN

Po belih švicarskih jajčkih z rdečim napisom za zajtrk ob listanju ene debele bukve o Mt. Blancu, ki jo je dal ata, sva štartala v meglo in rosenje proti Chamonixu, kjer je žičnica za na vrh Evrope….ampak že na pogled ni kazalo, da bova od Mt. Blanca videla kaj več kot slike v knjigi zjutraj v apartmaju. Chamonix je bil sicer nabito poln gorskih tekačev (sva ravno naletela na UTMB Chamonix 2018….hvala res ne bi se šla tega sadomazo), ampak vreme pa ni kazalo, da bo kaj pametnega. Webcam z Aiguille du Middi je kazal sivo sliko, na displayu je bilo obvestilo, da zaradi tehničnih težav dvigalo s ploščadi na vrh sploh ne dela…..tako da po nekje slabih dveh urah šetanja po Chamonixu, da ne omenjam, da niti Mt. Blanc sladoleda nisva dobila, ker so imeli zaprto grrrrr, in čakanja, če mogoče le bo, sva ugotovila, da se nama ne daje 120 EUR za gledanje megle in da naju gora pač »ni sprejela«, tako da nama ostane le dober razlog, da enkrat prideva spet nazaj (itak sem preklela vse možno, sm pomagal pa ni). Tokrat na poti na Cormet de Roseland ni bilo megle, samo dež (wuhuuu kter napredek). Čez smučarski središči Megeve in Val D’Isere (tam sem ugotovila, da za Dučeta še nisem dost zrasla hahahah) sva planila direktno v snežni vihar na Col De I’Iseran. Po pol urice odtajevanja v koči na vrhu ob Thee de I’Iseran in benkotu wannabe hot chocholate  in opazovanju par rejserjev v superduper perforiranih kombinezonih, brez dežjakov, ki so si po vrhu za spust oblačili bombažne puloverje hahahah, sva dočakala celo sonce, tako da malo razgleda in par fotk je bilo. Prespala sva v apartmajčku v mestecu Modane s pogledom na ogromno elektrarno in trdnjavo.Bivanjske razmere pa so bile idealne za pšanca z grojerjem in brokolijem za večerjo hahahha.

8. DAN

Po jutranjem naskakovanju kufrov (prtljaga se nama je nekam namnožila hahah) pa končno spet s soncem obsijane ovinke…prvi je padel cOLCol du Galibier (z eno gumo v Franciji, z drugo v Italiji), potem Col D’Izoard, kjer sva se opremila z gumijastim cukrom, potem po malčki z razgledom Col Angel z ogromno svizci po travnatih pobočjih, ki se sekirajo za ljudi tolk k za lanski sneg, boli jih, oni veselo žvečjo korenince in se debelijo hahahah in za zaključek slavni Col de la Bonette, najvišji prelaz francoskih Alp…k na luni, mraz pa en glih tolk. Potem sva za par dni z Route des Grandes Alpes odvila na toplo v Provanso vohat sivko. Preko bookinga sva našla en luškan kmečki turizem v vasici v osrčju Provanse in uletela ravno prav za večerjo (čeprav nisva javila kdaj prideva in če bova na večerji je teta skuhala malo več, da sva se pridružila skupini senior Nemcev), ki je bila toooop. Lastnica nama je dala še kup zemljevidov in napotkov, kaj si splača pogledat v Provansi, tako da sva ugotovila, da bo treba v prihodnosti en dopust rezervirat samo za Provanso in si v izi ogledat vse kar ponuja.

9. DAN

Po fenomenalnem domačem zajtrku; sveže hrustljave baguettke, domače marmelade, še vroči brioši (krasen k*** gleda lchf hahahahha) sva mimo Sistriona skočila na ogled starega provansalskega mesteca Les Baux de Provence, nabavila spet kup spominkov, potem pa proti akvaduktu Pont du Gard (avignon sva si pustila za drugič) kjer sva že prejšnji dan po netu bukirala vodeno turo na vrh akvadukta…..nepredstavljivo, da je 2000 let nazaj po vrhu tekla voda (edino calgona niso uporabljal, se jim je ful kamna nabral hahahhaha) oziroma, da so takrat bili sposobni na roke zgradit 55 km dolg akvadukt v 15 letih. Potem sva oblazila še cel muzej, pogledala film o Pont du Gard. Po večerji pod Pont du Gardom (dolenjske domače suhe klobase so zakon hgahahah) pa do mesta Apt, kjer sva prespala.

10. DAN

Po zajtrku naju je pot vodila mimo, večinoma sicer že požetih polj sivke na planoti, ampak vonj je ostal v zraku, do ene od destilarn malo pošnofat, kako poteka predelava sivke, nabavit žakeljčke, da ne bo moljev . Potem pa obvezen fotoshooting na edini nepožeti njivi, kjer nas je tacalo in poziralo kar nekaj hahahah. Seveda nisva spustila kanjona reke Verdon (sicer sva se ga lotila z napačne strani, ker je cesta nekje od tretjine naprej enosmerna, ampak sva se malo naredila Francoza (ja kaj, sj smo v Franciji). Dan sva zaključila na Azurni obali v Cannesu, kjer sva si zvečer privoščila konkreten 10 kilometrski pešpohod do riviere (sladoled treba zaslužit ), pogledat slavno festivalno dvorano, pločnik slavnih (iiiii mam rokco k Angelina Joli ), na plan pa je prilezlo tudi vse fensi plehovje od Lambotov do Ferrarijev.

11. DAN

Po zajtrku na hotelski strehi ob bazenu in s pogledom na »french riviera« (never mind golobe, ki so z umazanimi parklji tacali po krožnikih hahahah) sva zavila nazaj proti hribom, da dokončava Route des Grandes Alpes, ostal nama je še Col de Turini potem pa ovinek nazaj na riviero in mondeni Monaco, ki naju ni pretirano fasciniral (pojma nimam, kaj folk vidi v tem nagnetenem mestu na skali), malo šetanja po promenadi….«wellcome to french riviera«, sladoled potem pa še en krogec po trasi steze F1, vmes sem opazila trgovino Diesel in sva naredila po gužvi še en krogec, da sem si šla nazaj kupit že fuuul časa ugledane čeveljčke hahahah (ja kaj, pri nas se jih ne dobi…..babe žabe pač), v izložbi sosednje trgovine sva gledala, če bi vzela še enga Lambota za tist drobiž, k nama je ostal, sam ne bi šel v kufr hahahaha…. potem pa via Italia in jajcanje v nemogočem italijanskem prometu po obalni cesti mimo San Rema in še malo naprej do prenočišča.

12. DAN

Pri zajtrku nama je družbo delal mali Pablo (žal ni šel v kufer drugače bi šel z nama hahahah). Potem pa nekaj časa jajcanje po gužvi po obalni cesti, a sva ugotovila, da bo to čisto predolgo trajalo, zato sva zavila v notranjost, večino dneva prevozila po ovinkastih cesticah bogu za ledjima, ko naju je začela lovit noč pa na AC in piči do MonteCatini Terme v Toskani, kjer sva imela bukiran hotelček (poln penzičev, ki so feštali še pozno v noč ob živi muziki….ouuujeah). Pred spanjem sva šla na en gelato tasting tour po mestecu, (zmagal je gelato ricotta-kandirana mandarina-pinjole-črni sezam in grški jogurt z mangom)…pač sladoled za večerjo, zakaj pa ne, če lahko.

13. DAN

Ker sva imela čas sva v MonteCatini Termah zjutraj šla še na Funicular in se z Gigo-tom (Điđotom ) peljala na hrib v stari del mesta…..na hitro naredila en obhod (pač tipično toskansko mesto s tisoč in eno gostilnico in trgovino s spominki), potem pa proti Imoli v spominski park, do kipa Ayrtona Senne (lani je bil ravno takrat, ko sva šla mimo koncert Metallice in nisva rinila v gužvo). No potem je moj ugotovil, da zadnja guma na kameli ne bo zdržala do doma in ima resne znake plešavosti (kaj ne bo boga reva, če tovori vso prtljago , to je uraden razlog, neuraden je pa da ga dečko ožema čez ovinke a ne hahahah) ….se pravi tudi tokrat iščemo vulkanizerja (te znamenitosti tradicionalno ne spustiva na nobenem potovanju hahahah)….našla sva ga v Riminiju, čeprav sta oba vulkanizerja govorila samo italijansko, midva pa vse ostalo, sam tega jezika ne :P, smo zmahali, da so kamelo preobuli, dobila sva še Pirelli kapici za reklamo in piči za Tavullio (Terra di Piloti e Motori)k Rossiju. Pametna kot sva, na poti pač pozabiš kater datum je, kater dan je, edina skrb ti je levi in desni ovinek in kje je naslednja pumpa hahahah, sva malo zgrešila, da je ravno ta vikend v Missanu moto GP in seveda v Tavulliji (sicer je bilo malo sumljivo veliko ljudi v rumenem, ko sva se bližala) in okoli folka kot toče, v vasi vse fluo rumeno in pripravljeno za tridnevno fešto….samo filing pa je (čeprav rezultat naslednji dan sicer ni bil ravno blesteč, ampak The Doctor je pač The Doctor)……jaz sem se postavila v vrsto za v VR46 store, moj pa v vrsto za mizo  pri Da Rossi-ju. Dobro, da obstaja moderna tehnologija, po messengerju mi je poslal fotko menija, jz sm zbrala kaj bom jedla, on naročil, jaz vmes nabavila majčke (kolkor še ni bilo zropano) in ko sem prišla iz tgovine je bila hrana ravno na mizi…..če midva nisva carja hahahha.

14. DAN IN VSEGA LUŠTNEGA JE KONEC

Zjutraj po zajtrku (dobr da je bil zadnji v Italiji, ker ti njihovi cukrasti zajtrki so grozljivka, definitivno je naslednji nakup mini gorilniček in lonček, ker brez jajc (za zajtrk :P) človek težko hodi okoli hahahah) še skok na plažo v Riccioneju (ne bi šla sem na morje pa da je tazadn kraj, to mora bit polet norišnica…tisoč in ena marela v vrsto) in via domov. Ob vmesnem postanku za malico sva ugotovila, da je kamela v bistvu transformer hahahah….en dva tri in je mizica in stolčki pogrni se hahahha.

V glavnem misija v iskanju svizca in bernardinca z rahlim vonjem po sivki je uspela po planu(no edino Mt. Blanc se nama je tokrat izmuznil). Prelazi so must do za vsakega motorista, razgledi (ob lepem vremenu seveda) nezemeljski,…meni osebno je bil najbolj všečen prvi del ture po Švici (pokrajina res kot iz reklam za Milka čokolado, ful v piko urejeno, medtem ko francoski in italijanski del švice je pa tako-tako, malo po domače) . Vreme bi sicer bilo lahko malo bolj motoriranju prijazno, ampak ni zime za eskime hahahah.

Kar se tiče tehničnih podatkov sva prevozila točno 4.526 km in niti metra več :P, stroškovno pa je naneslo 975 eur na osebo (vse komplet od nočitev, bencina, cestnin, hrane, spominkov, plačanih kazni  do vstopnin), če damo točno na pol, čeprav je moj stroj spil malo več bencina (povprečna poraba 5.5 l na 100 km) kot kamela (4 l na 100 km).

Krog za ogrevanje – Toskana

Avtor:
Boris Čož
-
0

Kje naj začnem? O Toscani je že veliko napisanega. Midva sva jo obiskala prvič in bila sva navdušena. Verjetno pa jo vsak doživi po svoje – vsake oči imajo svojega „malarja“ 😉

Končno je prišel 20. maj, dan odhoda. Jutro je bilo sveže in ura je kazala šest ko sva otovorila najino kobilico ter se podala na pot. Od Litije do Ljubljane naju je spremljala megla, na avtocesti pa se je razkadila in vožnja je postala prijetnejša. Prvič sva se ustavila v Sežani kjer sva natočila še poceni bencin. Nato sva se podala v Italijo na avtocesto proti Benetkam. Ker je bila nedelja, na avtocesti ni bilo gneče in vožnja ni bila stresna zato sva hitro prispela do Chioggia, majhnega obmorskega mesteca. Nekateri mu celo pravijo „male Benetke“. Parkirava motor in se peš „izgubiva“ po ozkih ulicah. Skozi mestece se vijejo kanali polni čolnov, pročelja starih hiš so zanimiva in pestra, veliko je tudi mostičkov in lokalov ob vodi, ki vabijo na skodelico italijanske kave.

Commacchio je od Chioggia oddaljen le uro vožnje. Tudi tukaj so kanali in opečnati mostički, vendar so videti precej novejši in zato manj zanimivi. V vodi se zabavajo račke in čakajo na drobtinice kruha s katerimi jih hranijo otroci. Na ogled in nakup vabi reklamni pano pred pekarno, ki oglašuje, da tukaj prodajajo tradicionalni kruh, ki je posebnost tega kraja. Vstopiva in si pogledava. Zavite prepletene palčke podobne prestam in na otip precej suhe ter zasoljene cene. 3€ za kos se je nama vseeno zdelo malo preveč za skorjo suhega kruha. Posebnost gor ali dol, ni vredno. (B&B Le Stanze del Belriguardo, Via Provinciale n.286, Voghenza, 44019, Italija)

Naslednji dan pot nadaljujeva v smeri mesta Rimini in naprej po cesti SP 258 do Sansepolcro. Končno cesta, ki je za motoriste bolj zanimiva, razgibana in ovinkasta ter nudi več užitka v vožnji.

V mestu Arezzo poiščeva cesto za Cortono. Ta del poti je za dušo motorista in pod čelado se mi usta raztegnejo v širok nasmeh. Cesta se strmo dviga in ovinkov tu ne zmanjka. Prometa ni, srečala sva samo dva ali tri avtomobile in na vrhu te nagradi še z lepimi razgledi. Kamnite hiške, ciprese, mak.. vse je tu :). Cesta ni primerna za dirkače, ker je precej ozka z nepreglednimi ovinki in na določenih delih je čas že načel asfalt. Sicer pa se v Toscani ne podira hitrostnih rekordov, tukaj si človek vzame čas in uživa.

Zgodaj popoldne prispeva do obzidanega mesteca Cortono. Ob visokem kamnitem obzidju parkirava motor, se oboroživa s fotoaparati in se odpraviva raziskovat. Že takoj pri vhodu skozi velika vrata naju pričakajo trgovinice s spominki, lokali in vinoteke, kjer ponujajo domača vina. Veliko je turistov in na ozkih tlakovanih ulicah je živahno – pešci, kolesarji, celo avtomobili, vse se drenja.. Se pa nikomur ne mudi, ljudje posedajo ob majhnih mizicah stisnjenih ob rob, sladoled se prodaja skoraj na vsakem vogalu in izložbe vabijo k ogledu in nakupu. Tudi midva kupiva nekaj spominkov in si privoščiva sladoled..mmmm… dober je, slasten je.

Čas hitro beži in na nebu se začnejo zbirati sivi oblaki. Ura kaže 17 in čas je, da si poiščeva hotel. Letos sva prvič uporabila aplikacijo Booking. Dobra zadeva, enostavna in hitra ter nudi veliko informacij. Na začetku se še malo „loviva“, kasneje pa že obvladava :). Nisva pričakovala, da se bo nevihta tako hitro in silovito razbesnela. Samo nekaj kapelj z neba za opozorilo, čez minuto pa je že zlivalo kot iz škafa. Dež je spremljal še močan veter in v petih minutah so se ulice spremenile v hudourniške potoke. Vedrila sva v majhnem podhodu, ki je vodil do stopnic. Čas sva izkoristila za iskanje hotela. Našla sva ga cca. 2km od najine lokacije. Cena 80€ z zajtrkom – ni poceni! Bila sva mokra in tudi čeladi, ki sva ju pustila na motorju sta bili preprani, zato ne izbirava. Honda je stala 30 cm globoko v vodi in s težavo sva jo izvlekla na cesto. Navigacija ne najde signala in oznake ob cestah za hotele, apartmaje in sobe so v tem delu Italije izredno slabe (največkrat jih sploh ni), zato je brez navigacije človek izgubljen. Voziva se gor in dol, a ne najdeva prave poti. Pomotoma pripeljeva do velikih železnih vrat, ki zapirajo dovoz na posest domačina. Sprva se je zdel aroganten in nejevoljen, ko pa je dojel najin problem, se je omehčal in sam poklical hotel ter nama natančno razložil pot do njega. Izredno prijazen.

Motor parkirava pod okno recepcije in objekt je varovan z video nadzorom. Dobro, motor je na varnem in midva na suhem :). V sobi se najprej preoblečeva nato sledi sušenje čelad in hlač ter drugih oblačil. Sušilec za lase dela na polno in se močno pregreva. Nimava izbire, zjutraj potrebujeva suha oblačila. (Hotel Oasi Neumann, Via delle Contesse 1, Cortona, 52044, Italija)

Zajtrk je bil obilen in pester, čista petka. Saj za tak denar niti nisem pričakoval manj. Zapeljeva se do bližnje cerkve z zanimivim pokopališčem. Pogledam v nebo in na vizirju že vidim sledi prvih dežnih kapelj. Nič, brez dežnih oblek ne bo šlo. Postopek poznava in za naju je že postala rutina – dežnega gor, dežnega dol, včasih tudi večkrat na dan. Pere naju kakšnih 10 km nato pa se sramežljivo pokaže sonce. Hudič, sedaj postaja vroče, dežni se zunaj posuši, od znotraj pa postaja mokro. Še preden se docela prepotiva ustavim, da slečeva plastiko.

Na zelenem griču kepica kamnitih hiš, tako od daleč vidiš majhna kamnita mesta v Toscani. Vsa so lepa in na nek način privlačna, čeprav so si podobna kot jajce jajcu. Prav takšna sta tudi Montepuciano in Montalchino. Potepanje po tlakovanih ozkih ulicah je vedno prijetno, hlajenje v senci in lizanje sladoleda ti povrne moči. Tudi ko se ti preznojene hlače lepijo na rit in imaš polne roke – v eni jakno, v drugi fotoaparat, v tretji….ups.. 😉 , ja prav bi mi prišla še kakšna :).

Pozno popoldne si najdeva sobico v bližini term Chianciano, razpakirava, se preoblečeva in se napotiva v mesto na pizzo. V termah Chianciano sva se znašla po moji krivdi, predvsem zaradi slabe informiranosti. Tukaj ni kaj videti. Terme so (in po govoricah prav UAU), vendar sva midva iskala naravne terme, ki so nekaj deset kilometrov naprej in sicer terme San Filippo. Tam so naravni vrelci termalne vode, ki ustvarjajo fantastične kamnite skulpture „bela skala“ in kopanje v topli vodi v naravi brez plačila. (B&B Villa Giuseppe Via Galileo Galilei,12, Chiusi, 53043, Italija – nastanitev ni bila vredna počenega groša. Možakar na spletu obljublja balkon z lepim razgledom in zajtrk. Plačilo v naprej s kartico tako, da si človek ne more premisliti ko vidi dejansko stanje. Zajtrk zanič: mehek prepečenec, na osebo eno majhno maslo, marmelada in pest (sto let) starih in mehkih piškotov.)

Zjutraj se zapeljeva do omenjenih term, si jih ogledava in se načudiva naravi ter pot nadaljujeva še bolj južno proti naravnim termam Saturnia. Voziva se po najbolj slikoviti dolini v Toscani Val d´ Orca. Krajina je tukaj čudovita, velika polja žita in maka, vinogradi segajo do obzorja in pred vsakim je posajena vrtnica. Ponekod celo pred vsako vrsto trt. Ozke makadamske ceste kot stražarji obdajajo visoke zelene ciprese. Poti so vedno zavite, nikoli ravne in vodijo do gospodarjeve hiše. Nekatere so prave vile, ki se v daljavi lesketajo v soncu.

Nekaj kilometrov pred ciljem naju zopet ujame dež, pravzaprav sva nevihti padla v objem. Pripravljena, v vsej bojni opremi, se zapeljeva v črnino, cesta postane potok in peljem bolj na slepo,. Nežno držim krmilo, da čutim prvo kolo, ki si v globoki vodi utira pot skozi nanose peska in blata. Ni nobene drame, le hitrost je manjša in kilometri so daljši. Končno v Saturniji. Zagledava tablo ob cesti „Villa Giulia“. Greva pogledat, če imajo prosto. Imajo 🙂 85€ z zajtrkom 🙁 OooKkk-ejj Vzameva. Vendar vse novo, prostorno, dovolj obešalnikov (kar je drugod primanjkovalo), v glavnem opremljeno za preživet cel teden.

Zvečer dež poneha. Greva v mestece po sadje in sladoled. Ja, v Toscani sva polizala veliko sladoleda. Slabega tukaj nimajo, tako zelo dober, kot ga opevajo, pa spet ni. Enako dobrega se da jesti tudi v Sloveniji. Zato samo zaradi sladoleda ne hodite v Toscano ;). Vreme ni zdržalo dolgo in spet sva morala vedriti, tokrat pri osnovni šoli. Ulivalo je kot za stavo in snažilka, ki se je odpravljala domov ni imela srca, da naju nažene. Prosila je le, če lahko z verigo in obešanko zakleneva vrata dvorišča, ko bova odšla. Bila sva ji zelo hvaležna. Najine glave so že malo pozabljive, ne vem, mogoče zaradi vlage 🙂 , in seveda nisva zaklenila. Šele v apartmaju nama je kapnilo!? Nič, obljuba dela dolg. Še en večerni sprehod do šole in nazaj za mirno vest.

V jedilnici naju pričaka kraljevski zajtrk. Človek ne ve kje bi začel :), odlična kava, domača salama in sir, jajca, jogurti.. pecivo in slaščice je seveda potrebno tudi poizkusiti, vsaj tiste, katere vidim prvič. Vse domače.

Hitro sva ugotovila, da v Italiji velja višja cena – boljši zajtrk. Obstajajo pa tudi izjeme.

Ko napolniva trebuščke, se odpeljeva do bližnjih naravnih term (Saturnia). Parkirišče je veliko in brezplačno, prav tako kopanje v naravnih bazenčkih. Voda je topla 30 stopinj (tako na prst) in ima vonj po žveplu, je modrikasto-sive barve in slapovi, ki se prelivajo čez kaskade nudijo prijetno masažo. Prisotni so tudi črvički, ki ti podobno kot Kangali ribice „grizljajo“ kožo. Po triurnem razvajanju se odpraviva na pot proti Sieni.

Skozi mesto se tokrat peljeva kar z motorjem. Precejšna gneča turistov, avtomobilov, kolesarjev in turističnih minibusov. Slediva toku prometa in se počasi prebijeva do centra. Kar z motorja si na hitro pogledam trg Pizza del Como. Sam počakam pri motorju, Mojca pa se spusti po stopnicah na trg, da naredi nekaj fotografij. V Sieni ne moreš brez sladoleda, ki je tukaj zelo opevan. Temu primerne so tudi višje cene.

Po strmi tlakovani cesti se spustiva do vznožja mesta. Gneča in gost promet me odvračata od velikih mest, zato se jih rajši izogibam. Bolj se veselim manjših krajev, zato se napotiva dalje proti mestu Voltera. Mesto je znano po obdelavi kamna „Alabaster“. Iz njega izdelujejo okrasne predmete, luči, nakit, spominke in podobno. V mestu se nahaja tudi park z rimskimi ostanki..nekaj stebrov, kamnov.. Ker naju čas že baše (recepcije večinoma zapirajo že med 19. in 20. uro), jo popihava v bližnji hotel.

(Hotel Molino D’Era Volterra)

Po zajtrku se odpeljeva v San Gimignano -najbolj kamnito mesto v Toscani, čeprav so tukaj kamnita prav vsa stara mesta. Hondo parkirava pred mestnimi vrati, nanjo prikleneva jakne in čelade, da ne bova spet naokoli hodila natovorjena kot mule. Takoj za mestnimi vrati zadiši po toscanskem sendviču in prodajalec glasno poziva mimoidoče k nakupu in pokušini te specialitete.

Sendvič je nadevan s pečeno svinjino. Lačna nisva, zato se odločiva, da ga poizkusiva kasneje. V bližnji trgovinici s spominki mi moja draga kupi miniaturno pločevinasto Vespico za spomin. Res pravo darilo za motorista 🙂 Hvala!

Po prehojenih kilometrih bi se v želodčku že našel prostor za toscanski sendvič, zato se napotiva proti izhodu. Nekaj mi ne da miru in predlagam, da najprej pogledava, če je z motorjem in najino garderobo vse v redu. Takoj opazim policista, ki fotografira parkirane motorje v bližini in jim piše kazni. Kaj zdaj? Ker lepa beseda včasih pomaga, se moja lepša polovica napoti do policista in ga začudeno vpraša, če se tukaj res ne sme parkirati? In kje se lahko? Parkirišče za motorje je sto metrov naprej, pokaže. Jaz ne znam italijansko, zato mu samo z gesto namignem, da itak odhajava in če nama lahko pogleda skozi prste. Pokima in midva se hitro pobereva. No, in tako sva ostala brez znamenitega sendviča.

Pot naju vodi skozi slikovito pokrajino proti največjemu toscanskemu mestu Firenze. Slabo pripravljena ne poznava vseh turističnih zanimivosti vrednih ogleda. Slišal sem samo za mesarski most in mogočno katedralo. Do mostu se sprehodiva ob reki Arno, poslikava in se vrneva na parkirišče. Preostanek mesta nameravava pogledati kar z motorja. V bližnjem parku v senci poizkusiva rezervirati apartma v kraju Vinci, ki ga oglašujejo kot rojstni kraj izumitelja, znanstvenika, predvsem pa umetnika, ki je naslikal znamenito Mona Liso Leonarda daVinci-ja. Booking nama tokrat SPLOH ni bil v pomoč saj preko njih ni bilo mogoče zaključiti rezervacije. (Preverjal, če sem prava oseba in zahteval vnos gesla, ki naj bi ga prejel po sms-u, pa ga nisem. Kasneje se je izkazalo, da je Hotel vseeno potrdil rezervacijo brez varnostne kode in ker nisva prispela, so poizkušali vnovčiti akontacijo iz kartice. Napisala sva pritožbo na Booking in zadeva se je rešila v najino korist.) Poiskala sva prenočišče drugje (Palma’s Country B&B). Apartma se nahaja nekaj kilometrov iz mesta, na podeželju, med lepo urejenimi vinogradi in imel je celo veeliik bazen ter žar na voljo gostom. Družina fejst prijazna. Vse to za 53€. Uauu!

V lepo urejeni jedilnici pozajtrkujeva in hip za tem sva že v Vinci-ju. Muzeja in galerije si nisva ogledala, ker odpirajo šele ob devetih in pol, naju pa je čakala še dolga pot. Včasih se je potrebno čemu tudi odpovedati – pač izbereš tisto, kar ti je več vrednejše. Jaz sem dal prednost vrtu Ville Garzoni v Collodi-ju, tam je tudi park pinocchio – ostržek. Vrt je fantastičen, ogromen in veličasten. Sam sem ljubiteljski vrtnar in v takšnih vrtovih sem kot otrok med igračami. Palme, veliko cvetja, kamniti kipi, potke, vodometi, vrtne vile, bogovi….vsak kip pripoveduje svojo zgodbo in teh je tu res veliko. Škoda, da ne poznam vseh njihovih legend in mitov. Avtor in prvotni lastnik je moral biti zelooo zeloo bogat človek (ne samo v denarju, tudi v duši) in imel je prefinjen okus za estetiko. Tudi v današnjem času imamo veliko „bogatašev“, ki pa denarja ne vlagajo v vrtove temveč v pločevino in jahte, ki so hitro minljivi. Vrt pa je ob skrbni negi lahko večen, se s časom spreminja, raste in vseskozi navdihuje.

V park Pinocchio nisva šla, ta je namenjen majhnim otrokom, jaz pa sem že malo večji otrok, ki zbira drugačne igrače, tiste na dveh kolesih 😉

Ob cesti pri velikem parkirišču stoji ogromen lesen Ostržek z dolgim ošiljenim nosom. Pobič je očitno precej lagal :). Jaz imam nos bolj kratek, je pa precej širok..hmmm..le kaj bi to pomenilo :)?

Zajahava Hondo in že drviva proti Ponte della maddaleni (hudičevemu mostu). Most je mogočen in zaradi oblike precej nenavaden. Legenda pravi, da ga je zgradil sam hudič. Domačini so se pogodili z njim. V zamenjavo za most je zahteval dušo prvega, ki ga bo prečkal. Vaščani so bili prebrisani in so čez most prvo spustili psa. Kaj se je zgodilo s psom ne vem, upam, da je za nagrado dobil vsaj klobaso 🙂

Pot nadaljujeva po cesti SS12 proti Modeni. Na tem potovanju je to najlepša cesta. Voziva se skozi manjše zaselke, nekaj časa tik ob reki nato se cesta začne vzpenjati in „drsenje“ skozi ovinke je pravi užitek. Gume dobro grabijo v asfalt. Srečujeva skupine motoristov, ki športno polagajo ovinke in glasno pospešujejo po kratkih ravninah. Večinoma so Italijani, ki jim je cesta dobro znana in si zato lahko privoščijo nekaj več adrenalina. Lepo jih je videti. Tudi sam privijem ročico plina in nekaj ovinkov odpeljem bolj dinamično, vendar teža natovorjenega motorja preprečuje globoke nagibe in stopalke hitro zagrabijo v asfalt. Oh..kako bi bilo fino se odpeljat en krog solo, brez kufrov in moje lepotičke za hrbtom, pomislim. Popustim tempo in se umaknem na rob, ter spustim mimo hitrejše, da jim ne kvarim užitka. Ko pripeljeva iz gozdička, se pogled odpre na pobeljene vrhove in turistično naselje – smučarsko središče. Pod čelado začutim hladen svež zrak, ki dobro dene pregreti glavi. Začneva se spuščati v dolino proti Bologni in nato Ferrari. (Il Rifugio di Charly  Via Comacchio 885, 44124 Cona, Italija)

In že je nedelja – konec najinega dopusta. Do doma naju loči še cca. 470km, od tega 300 po avtocestah.

Od vremena je bilo vsega po malem, nekaj neviht, malo manj sonca in veliko oblakov. 25 stopinj je prijetnih za potovanje z motorjem, le zadnji dan se je termometer povzpel na 30. Nočitve z zajtrkom so se gibale med 50 in 85€ za dve osebi. Bencin je drag 1,59€ do 1,98€/liter (povprečno 1,63). Večinoma so samopostrežne črpalke, zato je dobro imeti ne preveč zmečkane bankovce za 5, 10 in 20€, sprejemajo pa tudi kartice. Cestnina 30€. Hrana v restavracijah je draga, njoki z omako 13€, enako ribji krožnik, ki je skorajda prazen, tortice in tiramisu po 4€/kos, količinsko½ tistega, kar ti postrežejo v Sloveniji. Pizza..tukaj ne zgrešiš, stane 6-8€ in je dobra, pa še lačen ne greš od mize 😉

V osmih dneh sva prevozila 2200km. Pisa in Lucca (pa še kaj) sta ostala za naslednjič. V Toscano se bova zagotovo še vrnila saj ponuja še veliko skritih kotičkov, majhnih vasi in navdihujočih razgledov. Mogoče naslednjič izbereva jesen, ko bodo barve bolj tople in kontrasti močnejši za še lepše fotografije.

Boris

Grčija 2017 – Skozi Hrvaško, Srbijo, Makedonijo, Albanijo, Črno Goro in BiH

Avtor:
Lukec1
-
0

Po zgodnjem spomladanskem Marokuje bil čas še za pot v Grčijo. Pot sva opravila v začetku avgusta, a s časom in voljo nikakor nisva prišla skupaj, da bi napisal še nekaj besed o poti. Na pobudo prijateljev sem se vseeno odločil, da poskusim čez zimo strniti nekaj spominov iz poti.

1.dan – 4.8.2017  Maribor – Beograd

Prevoženi km: 530km
Cena prenočišča: 25€
Varno parkirišče: DA

Prvi dan se nama je pot začela po službi, v prijetnih 39°C. Upam, da ste takoj zaznali sarkazem. No, jaz sem se delal, kot da je dejansko prijetno, saj sem po napovedi lahko samo še upal, da bo kakšno stopinjo manj od napovedanega. Po AC peljeva v smeri Beograda in opazujeva table s temperaturnimi podatki. Ker sva namensko štartala malce kasneje, da bi temperature vsaj malo padle, naju ujame tema, kar po AC zame ni velik problem. Table za temperaturo pa še kar naprej kažejo 38,5°C. V bistvu, se je pot začela zelo sadomazohistično. Zvečer okoli 22h prispeva v hotel Saborv Beogradu, se razoroživa in odpraviva na hitro hrano, ki so nama jo priporočili domačini. Gurmanska pleskavica v restavraciji s hitro prehrano Caldo, je bila po takem dnevu kar nuja!

2.dan – 5.8.2017 Beograd – Niš – Skopje

Prevoženi km: 440km
Cena prenočišča: 37€
Varno parkirišče: DA

Po ubiti prvi noči (vročina me je precej izčrpala) sva se zjutraj odpravila na odličen zajtrk v hotelu. Dejansko se temu reče zajtrk…ne bom preveč pisal, ampak kar prilepil sliko.

Po obilnem zajtrku naju je pot popeljala proti Nišu. Zaradi vročine, sva tudi ta del poti uporabila AC. V Nišu zavijeva v center in si ogledava Čele kulo (stolp iz lobanj). Čudo so bili ti Turki… Vstopnina je bila nekaj malega…ker pišem to s pol letno zamudo se ne spomnim točnih zneskov. Iz Niša naju je pot vodila v smeri Skopja, kjer sva imela rezervirano prenočišče z obljubljenim ograjenim parkiriščem (Villa 919). Žal sva cela zjahana od vročine, v sami nastanitvi ugotovila, da temu ne bo tako (parkirišče je ob precej prometni cesti) in odšla iskati novi prostor, kjer bova prespala. Na srečo sva za ugodno ceno našla studijo z bazenom, motor pa za ograjo (Aloha Luxury Apartments). Sledil je ogled mesta. Nekaj ljudi mi je pred odhodom dejalo, da naj ne izgubljam preveč časa v Skopju in da tam ni nič za videti. Meni se je zdelo ravno obratno. Zelo zanimivo in lepo mesto, vredno še kakšnega obiska! No, pa tudi cene so takšne, da se ti ob plačilu kar malce nasmeji. Večerjo sva pojedla v restavraciji Kaj Zlate, sicer navzven ne izgleda lepo, a hrana je bila super.

3.dan – 6.8.2017 Skopje – Bitola – Neraida – Kalabaka(Meteora)

Prevoženi km: 405km
Cena prenočišča: 45€
Varno parkirišče: DA

Ker sva dan prej štartala iz Beograda malce pozno in naju je sonce pri 42°C kar lepo zdelalo in privadilo na pekel, sva se za ta dan odločila tranzit opraviti malce bolj zgodaj, a tudi ne prehitro, saj sva vendar na dopustu! Start je bil nekaj čez 7h zjutraj in temperature so bile božanske, dobrih 25°C. Zajtrk sva si privoščila kasneje, saj nama je vožnja v teh temperaturah definitivno bolj ugajala kot hrana. Ja, to ugotoviš šele po dveh dneh vožnje pri približno 40°C. Po nekaj kilometrih Makedonske AC, če lahko rečemo temu AC, sva zapeljala v smeri Bitole, skozi lepo naravo in se malo pred mestom ustavila na zajtrku na bencinski črpalki. Sendviči ToGo in nekaj vode za hidracijo, ter napad na Grčijo.

Naj opomnim, v Makedoniji je bencin poceni. Če greste po tej poti na Grško mejo, priporočam “tankanje” v okolici Bitole (najkasneje tukaj!), saj kasneje pred mejnim prehodom ni ničesar in tudi bencinskih črpalk ne… Seveda so le-te takoj za mejnim prehodom, a je cena na Grški strani na liter bencina bila višja približno za 0,5€/l. Pot naju je od meje ponesla po precej ravninskih cestah, proti jezeru Techniti Limni Polifitou.

Po prečkanju jezera sva po ozkih in precej slabših cestah prihajala proti cilju, mestu Kalabaka, kjer sva imela rezerviran hotel Edelweiss. Hotel na slikah izgleda precej lepši kot je v resnici, ampak za to ceno je več kot super. Ta dan sva odpeljala še krog med samostani, od bližje pa sva pogledala najzanimivejšega za turiste, z imenom Sveti samostan veliki Metereon. Vstopnine so precej simbolične (3€/oseba). Po ogledu pa zaslužen Gyros in bazen!

4.dan – 7.8.2017 Kalabaka(Meteora) – Delphi – Atene

Prevoženi km: 400km
Cena prenočišča: 75€ / 2 noči
Varno parkirišče: DA (12€/dan)

Hotelski zajtrk ob 7:30 in nato pot pod kolesa. Pot naju je vodila v smeri mest Trikala, Lamia proti Delphiju.

Ceste so odlične in zelo hitre, stacionalni radarji odlično označeni, no vsaj upam (zaenkrat še nisem dobil razglednice in tudi upam, da je ne bom). V Delphiju se ustaviva za ogled muzeja in zgodovinskega dela. Vstopnina na osebo znaša 12€. Vročina je tako nažigala, da kar nisva hotela iz klimatiziranega muzeja.

A druge izbire nisva imela. Sam sem si šel ogledat še staro mestno jedro, medtem ko se je moja hladila v senci na 38°C. Po ogledu, sem bil navdušen nad vsemi kamni, kipi, itd., ki jih premore Grčija.

V Atene prispeva v popoldanskem času. Hotel Semeli, v samem centru, zraven policijske postaje, ki čez noč zapira ulico. Zraven hotela tudi garaža, ki sicer stane 12€/dan, a se za moje pojme v večjih mestih splača. Razpakirava, se odpraviva v nabavo hrane in po prehranjevanju, v mesto. Raziskovanje Aten je precej luštno, pogledala sva si nacionalni muzej, ki je prav ta dan imel dneve odprtih vrat, Omnio Squarein nato počasi v nočnih urah nazaj proti hotelu.

5.dan – 8.8.2017 Atene

Brez motorja

Prvi dan brez motorja, ki je pod cerado počival v sosednji garažni hiši, v družbi še nekaj motorjev in avtomobilov. Ta dan sva imela za ogledat celotne Atene v pohodniškem ritmu. Odpravila vsa se na Akropolis, mimo deseterih zgodovinskih najdbišč in se načakala slabih dveh ur za karte, ki so stale 20€/oseba. A, če ste prvič v Atenah, je to potrebno videti.

Pogledala sva si tudi Tempel of Olympian Zeus, Panathenaic Stadium, se sprehodila skozi nacionalni park, mimo Zappeion do  botaničnega muzeja in nato mimo Grškega parlamenta nazaj proti Omnio Square.

Popoln dan pri še vedno visokih temperaturah (okvirno 40°C), a tu sva se s temperaturami že sprijaznila.

6.dan – 9.8.2017 Atene – Korint – Mykines – Argos – Monemvasia

Prevoženi km: 310km
Cena prenočišča: 165€ / 3 noči
Varno parkirišče: NE

Po zgodnjem zajtrku se dan pozna.

Nekaj čez 7 uro zjutraj sva krenila v smeri Korintskega prekopa, ki je bil najin prvi cilj dnevne poti. Močan veter na AC naju je iz boka na vsak način hotel spraviti s ceste, a sva se uspešno prebila do izvoza na staro cesto za ogled Korintskega prekopa. Zadeva je resnično famozna, to dokazuje tudi, kljub jutranjim uram, reden pritok turistov, ki ga opazujejo iz vseh smeri in se čudijo ob prehodu ladij.

Ta dan naju je pot nesla naprej proti Mykonos, kjer sva si sprva želela ogledat ostanke starega mesta, a ob prihodu videla ponovno kamne in vstopnino. Pri odločitvi, da za ogled teh kamnov ne bova več plačevala, je pripomogla tudi temperatura ozračja, ki se je ponovno približevala 40°C (se opravičujem vsem, ki ste drugačnega mnenja glede arhitekturnih zgodovinskih vrednot v Grčiji).

Zato sva se po stari cesti napotila naprej proti mestu Argos, kjer je bil planiran ogled manjšega helenističnega teatra, a sva ga pogledala le od daleč, ker so bile najine misli po vseh teh dnevih vročine usmerjene le na plažo!

Pot je potekala po krasni ovinkasti cesti ob obali do vasi Leonidio, kjer sva preko prelaza prešla v notranjost enega izmed prstov Peleponeza. Prvič na tej poti, mi je v enem izmed ovinkov, ob obali ne nadzorovano spodneslo najprej sprednje in nato še zadnje kolo. Sumim na vročino in gladko asfaltno površino, saj na cesti ni bilo videti ničesar, na gumi pa tudi ne. To sem napisal, le kot opombo, če se kdo odpravi po tej poti, da bo malce previden. Prihod na cilj v Monemvasio (studio v hostlu Mpalkoni sti) v zgodnjih popoldanskih urah, naju je takoj zvabil na plažo preko ceste, kjer sva se končno prvič na tej poti ohladila v toplem morju.

7.dan – 10.8.2017 Monemvasia – Elafonisos – Monemvasia

Prevoženi km: 90km

Dolg spanec nama prebudi misel in dober zajtrk prinese dogovor, da se greva kopat, na eno lepših plaž na tem koncu. Odpravila sva se na otok Elafonisos(cena povratne karte trajekta za 2 osebi in motor je znašala nekaj čez 10€ ).

Pot nič kaj vznemirljiva, prihod v pristanišče pa odpre obzorje rajskih plaž. Že voda ob tem trajektnem pristanišču je božanska. Najin cilj je bila plaža Simos, tako da sva ostale le pogledala. Za parkiranje motorja je več kot dovolj prostora, tudi kakšen kos trde podlage se najde. Midva sva ga parkirala kar ob Crevi beach baru. Plaža je sicer brezplačna, ležalnike in senčnike pa je potrebno plačat (cca. 10€).

Ne bom rekel nič druga kot, splačalo se je vozit po 40°C! Po napornem odležavanju in odmakanju, sva obkrožila še cel otok/plaže in odšla nazaj v studio.

8.dan – 11.8.2017 Monemvasia

Brez motorja

Dan brez motorja, sproščanje zadnjice, odmakanje in večerni ogled skritega mestnega jedra Monemvasia.

Iz najbolj oddaljene točke (1. del) najine poti, sva morala še nazaj…  ​

9.dan – 12.8.2017 Monemvasia – Sparti – Olimpia – Lefkada

Prevoženi km: 540km
Cena prenočišča: 300€/4noči
Varno parkirišče: DA

Po odličnem počitku naju je pot vodila na plaže na drugem delu Grčije. Zapeljala sva se do mesta Sparti, si tam ogledala stadion in kip Špartanca ter pot nadaljevala v olimpijsko vas Olimpia.

Ko sva zagledala kolono za karte in skozi ograjo ponovno videla ruševine in kamne, kot neštetokrat prej, sva se odločila, da se zapeljeva po cesti okoli in si na hitro pogledava, kar se da videti izza ograje (vidi se precejšnji del).  Po hitrem postopku sva zapeljala nazaj na glavno cesto in ponovno razdaljo premagovala hitreje. Hitro sva prispela do mosta v Patri, ki povezuje Peloponez in celinsko Grčijo.

Čez sva zapeljala v zelo počasnem ritmu in se navduševala nad arhitekturo. Sledi plačilo mostnine, ki je 15% mostnine za osebna vozila (1,9€) in gas po AC za ciljem Lefkada. V poznih popoldanskih urah prispeva v kraj Nikiana, sobo v osebni hiši z bazenom in krasnim pogledom na morje, ter celino (Alenka’s House). Razpakirava in pljusk v vodo.

10.dan – 13.8.2017 Lefkada

Prevoženi km: 90km

Prvi dan raziskovanja Lefkade! Namen je obiskati plaže južnega dela otoka. Lastnica nastanitve nama priporoča, da se drživa le glavne ceste in naj gledava karto, ki nama jo je priložila, sicer bova vozila po katastrofalnih cestah. Na vsa priporočila, se pametno odločim, da vseeno vklopim garmina. Saj bo pa ja vedel glavno pot do Porto Katsiki, no pa tudi sam bom gledal še malo table, da ne skreneva iz glavne poti. S skupnimi močmi (Garmin in jaz) nama vseeno ni uspelo 🙂 Teta na Garminu se odloči in mi sporoči “čez 200m zavijte desno”. Jaz s strahom začnem opazovati table in vidim veliko modro tablo za Sivros.

Na prvo žogo tudi cesta deluje glavna zato se le odločim zaviti desno. NAPAKA! Po par km se začne “jajčkanje” po ozkih, slabih cestah, kjer sva se sredi sezone vozila le midva (čudno kajne?).

Za nameček pa sem računal, da bom vmes še tankal, saj imajo ob glavnih cestah črpalke… Tukaj je žal ni bilo (ne glavne ceste in ne črpalke), tako da sva na hlape prispela v Porto Katsiki.

Krasna plaža, a ravno ta dan je pihalo kot pri norcih, zato jo pogledava od blizu, jo poslikava in odpeljeva proti naslednji plaži, ki je bila v mislih za ta dan. Vasiliki je plaža v mestu z istim imenom. Tam sva tudi najin “vakum” v tanku uspešno zapolnila z bencinom. Ta plaža se je izkazala za lokacijo dneva, tako da sva tam ostala do poznih popoldanskih ur. Sledila je pot mimo preostalih plaž na jugu in vzhodu, vse do najine sobe.

 

11.dan – 14.8.2017 Lefkada

Prevoženi km: 80km

Dan za ogled starega mesta Kyra in plaž na severnem delu otoka.

12.dan – 15.8.2017 Lefkada

Brez motorja

Odležavanje na plaži pod studiom in raziskovanje mesta Lefkada.

13.dan – 16.8.2017 Lefkada – Prespansko jezero – Ohrid

Nacionalni park Prespa

Prevoženi km: 460km
Cena prenočišča: 20€
Varno parkirišče: DA

Po nekaj dneh kopanja, sledi pot nazaj proti domovini. Proti dnevnemu cilju Ohrid sva se peljala kombinirano AC in stara cesta. Presenečen sem bil, da ima Grčija kar nekaj novih AC, ki še niso bile vrisane ne v google maps in ne v karte v garminu (CN Europe 2018.1). Naj omenim, da je del AC potekal skozi nacionalne parke in morda tudi zaradi tega postane AC malce bolj zanimiva. Po prečkanju Albanske meje pa velika sprememba. Policije na cestah veliko več kot v Grčiji, kjer jih pravzaprav skoraj nisva srečala, ceste in narava pa krasna. Po načrtu, zapeljeva v nacionalni park Prespa, od koder segajo krasni pogledi na Prespansko jezero, kaj hitro pa se znajdeva na Albansko-Makedonski meji. Po nekaj km vožnje po Makedoniji, zapeljeva na prelaz v nacionalnem parku Galichica. Na vrhu prelaza so krasna izhodišča za pohode od koder je na eni strani pogled na Prespansko jezero, na drugi strani pa na Ohridsko.

V mestu Ohrid sva imela rezervirano prenočišče (Apartma Pendik), ki je v čistem centru mesta in ima garažo za motor. Sledil je ogled mesta, mestnega parka in njihovih znamenitosti. Za konec pa še odlična in poceni Makedonska pleskavica v restavraciji Belvedere.

14.dan – 17.8.2017 Ohrid – Tirana – Budva

Prevoženi km: 310km
Cena prenočišča: 30€
Varno parkirišče: DA

Rana ura, zlata ura. Ob zagonu motorja, nekam čudno utripne zaslon, to sem sicer opazil že prej na poti, a tokrat je bilo to še očitneje. Tolažim se, da je samo akumulator in da bo sigurno zdržal še teh par km do doma. Nič, dokler gre gre in sva krenila v smeri Albanije. Vozila sva ob Ohridskem jezeru in v mestu Struga, še zadnjič natočila najcenejši bencin na poti (če se prav spomnim nekaj pod 1€/l).

Na meji z Albanijo brez težav in brez gneče. V roku pol ure vožnje po Albaniji, prične postajati vse bolj vroče- 40°C. Da to ni dovolj, postaja po glavni cesti proti Elbasanu in Tirani neverjetna gneča. Konstantna prehitevanja in oči na pecljih zaradi vožnje domačinov, so mi dale slabši vtis o Albaniji kot dan poprej. Skozi Tirano pričakovana gneča, zato se ustaviva ob trgu Skanderbeg malo pomalicava, se osveživa in nadaljujeva skozi gnečo proti Črnogorski meji. Na meji, pričakovane kolone. Prebijeva se naprej in nekaj vozil pred okencem vrineva nazaj v kolono. Ker je vročina pribijala kot nora, v dobri volji ugasnem motor in čakam na premik. Po nekaj minutah obrnem ključavnico, pritisnem gumb za vžig in motor samo pokašlja. SUPER!

Na meji pri 40°C, kjer ni trgovin, si se spomnil crknit… Preostalo ni nič druga kot vžig na potisk 1400 ccm motorja, ki je presenetljivo vžgal v prvo. Seveda sem se prej prepričal, da bencinska črpalka steče in potegne gorivo. Sledila je vožnja skozi popolnoma zasedeno Črno Goro. Imela sva srečo, da ima motor brezžični sistem za upravljanje ključavnice in sem lahko na črpalki s prižganim motorjem dotočil gorivo. Sv. Štefan sva si ogledala le iz vrha, ob prižganem motorju.

Pozno popoldan sva prispela v apartma nad Budvo (apartma Jovana). Zaradi akumulatorja seveda malo daljši sprehod v center in kopanje ob hotelu Slovenska plaža. Opravila sva še obhod centra in pozno zvečer nazaj v apartma. Z akumulatorjem se nisem želel obremenjevati.

15.dan – 18.8.2017 Budva – Tivat – Trebinje – Mostar – Jajce – 410km – 20€

Prevoženi km: 410km
Cena prenočišča: 20€
Varno parkirišče: DA

Zjutraj pozajtrkujeva, ob zajtrku preverim še točen model akumulatorja, če slučajno motor ne bo prižgal in skok na motor. Kot pričakovano, motor ob pritisku na gumb mrtev. Ponovim start iz Albanske meje in iskanje odprte avto trgovine ob cesti proti Tivatu. Ker sva bila precej zgodnja, nekaj pred 8h je seveda vse zaprto, razen kakšna pekarna in trgovina z živili… Zato voziva naprej po najini poti proti trajektu v Kotorskem zalivu. V Radanovičih zagledam ob cesti tehnične preglede in trgovino z avto elektriko (Tomičić auto centar), zavijem na parkirišče in motor sam ugasne, še danes mi ni jasno zakaj.

Ampak rešitev je bila 20m stran! Razstavim motor, skočim v trgovino, kjer ima samo še en akumulator, ki mi ustreza, zato ne premišljujem preveč in nabavim. Do doma bo že. Napolnim akumulator ob cesti, ga zmontiram v motor, obrnem ključ in motor prižge brez kakršnega koli utripanja! ODLIČNO! Sestavim vse plastike in pok naprej. 3,2,1 in sva že na trajektu zraven upokojenca iz Nemčije, ki je s svojo Goldwing Hondo pohajal po Balkanu. Rečeva par besed, narediva selfie in že smo preko.

Pot naju nese proti Mostarju, čez Trebinje, kjer je cesta krasna! Računajte, da vam bodo črnogorci vzeli kakšen € na cestnini za prelaz. Pred Mostarjem zavijeva na vrelo Bune, se s hladno vodo malo ohladiva in odpraviva na čevape v restavracijo Nacional.

Toplo priporočam obisk vsem, ki se nahajajo v bližini. Ne vem, ali sem bil tako lačen ali pa so dejansko bili tako dobri…v ustih so se s kajmakom kar topili. Seveda tukaj ne boste dobili alkoholnega piva. Tako okrepčana nadaljujeva pot po odlični cesti skozi kanjon Neretve in pozno popoldan prispeva v Hostel v Jajcu (Jajce Youth Hostel). Sledi še ogled Mlinov na Plivi in starega mestnega jedra, zaključiva pa z dobro domačo kavo.

16.dan – 19.8.2017 Jajce – Banja Luka – Maribor

Prevoženi km: 380km

Skupna odločitev pade, da zajtrkujeva v meni poznani burekđinici v Banja Luki, zato zjutraj spraviva motor iz garaže in s polnim gasom na zajtrk. V burekđinico prispeva že nekaj pred 8h zjutraj, teta pa pravkar izpod peke vleče različne pite in burek.

Nabaviva slabo kilo mešanih pit, seveda tudi burek, jogurt in mljack na zajtrk (za tiste, ki ne poznate, v Bosni je Burek samo z mesom, ostalo so pite). Prepolnih želodcev se zapeljeva po najhitrejši poti (AC) skozi Zagreb in čez Kumrovec domov.

Da povzamem celotno pot v nekaj stavkih. Skozi celotno pot je vreme služilo maksimalno. Razen ekstremnih vročin, za motor ni bilo posebnosti. Na mejah nikakršnih problemov, tudi prehitevanje kolon, v tej vročini, so sprejemali z nasmeškom. Cene na poti skozi Srbijo, Makedonijo, Bosno so tako ugodne, da nekaj višje cene v Grčiji, v povprečju poravnajo z našimi. Če ste brali celoten potopis, ste verjetno opazili tudi, da sem zgodovinske arhitekture poimenoval kar s kamni, kar ni nič slabo mišljenega ampak v tisti vročini, kamorkoli prideš in vidiš identične stvari, si misliš pa ne že spet isto + precej visoke vstopnine. V glavnem, Peloponeza ne spuščati! Tja se zagotovo še vrneva, ker je enostavno krasen in vreden vsake minute življenja. Skupno sva prevozila 4500km, za celotno pot pa porabila okvirno 1500€. V to ceno so vštete cestnine, mostnine, prenočišča, hrana, vstopnine in bencin. Pot sva načrtovala približno 2-3 tedne pred odhodom. Prenočišča rezervirala preko bookinga, airbnb-ja in nekaj z direktnim kontaktom. Na vseh lokacijah, razen v Monemvasiji sva imela motor za ograjo ali v garaži.

Južna Italija – Po obali Jadranskega, Jonskega in Tirenskega morja

Avtor:
Mojca Stare
-
0

Lahko bi tudi zapisala od RIMINIJA DO RIMA PO JUŽNEM DELU ITALIJANSKEGA ŠKORNJA. Bilo je avgusta 2017 in bila je peklenska vročina, ko sva začela z najino motoristično pustolovščino.

4. avgust 2017: LJUBLJANA – RIMINI, 510 km

Načrt je bil, da v prvih dveh dneh vožnje prideva čim dlje na jug Italije. Od doma sva se odpeljala ob dveh popoldne po avtocesti do Ferrare, potem proti Ravenni in vzdolž italijanskega Jadrana do Riminija, kjer sva imela rezervirano hotelsko sobo. Pred spanjem sva se še sprehodila po tem turističnem mestu, ki je bilo kar napolnjeno s turisti, ne pa pretirano, čeprav je bil avgust, pa čeprav  so vsi Italijani na dopustu.

5. avgust 2017: RIMINI – SAN MARINO – VASTO, 448 km

Že zjutraj je bilo zelo vroče, pred nama pa kar nekaj sto kilometrov. Kljub vsemu sva se ustavila v San Marinu, ki je od Riminija oddaljen 20 km; je najmanjša evropska državica iz 4. stol. (61 km2) z mestom San Marino, ki se razprostira okoli gore Titano. Na tej gori že od daleč vidiš utrdbo oz. stolp GUAITA, ki je najstarejši od treh stolpov (še De La Fratta in Montale) iz 11. stol.. Sprehodila sva se po ozkih ulicah prepolnih trgovin, si ogledala Baziliko di San Marino iz 1836  v neoklasičnem slogu, kjer je tudi prestol regenta, ki vodi republiko. Ob baziliki je še cerkev Sv. Petra, ki se ponaša z marmornim oltarjem. Pod stolpom je lep osrednji trg, od koder je lep razgled na mesto San Marino. Ko obiščeš San Marino, je nekako kar obvezno, da si pridobiš žig v potni list (5 evrov) in pa slikanje  s tamkajšnjim policistom v zanimivi uniformi.

Ker naju je čakala še dolga pot, sva imela kljub vročini na sebi motoristično obleko in med vožnjo niti nisva čutila, da sva za vročino kar precej oblečena. Kilometri so se nabirali, ko sva tako vozila ob obali, ki je sicer dolgočasna, ravna, mivkasta, brez sence; za sabo sva puščala znana mesta ob italijanskem delu Jadranskega morja, kot so: Pesara, Ancona, Osimo, ki ga poznamo po ozimskih sporazumih med Italijo in rajnko Jugoslavijo, pa znano romarsko mestece Loreto, kjer je ob samostanu Marijina cerkev, v kateri je originalna hišica iz Nazareta, kjer je prebivala sv. Družina. Nadaljevala sva vožnjo proti Pescari, ki je malo večje mesto, obala pa še vedno taka kot na severnem delu – ob obali so pogosti  stolpi oz. trdnjave, ki kažejo na  to, da je bilo v zgodovini veliko napadov z morja.

Že kar v temi sva prispela v kamp v letoviškem mestecu Vasto (Via Dalmazia), hitro postavila šotor in kar kmalu zaspala, saj je vročina naredila svoje.

6. avgust 2017: VASTO – GIOVINAZZO (BARI), 332 km

Zjutraj sva se ležerno lotila zajtrka, pospravljanje šotora z mislijo, da tokrat niso pomembni  prevoženi kilometri, pač pa spoznavanje in odkrivanje nepoznanega, tudi plavanje v toplem morju. Prva zanimivost je bil polotok GARGANO. Razgibana pokrajina, saj najvišji vrh seže čez 1000 m, polno zelenja, s tem pa tudi obilo sence, ki je bila v vročini prav dobrodošla, nasadi citrusov in vinske trte. Peljala sva se skozi nacionalni park do skrajnega rta na V polotoka, to je živahnega mesteca v belem, PESCHICI, ki ga obdaja srednjeveško obzidje. Ker so tu doma pomaranče in limone, se sok iz teh sadežev prav prileže – dobite ga na vsakem koraku  – mogoče je škoda, da dodajajo preveč ledu. Sicer pa je bilo sadja in zelenjave v izobilju za nizko ceno. Tako dobrih lubenic in melon, vseh vrst, še nisva jedla – sočne in sladke. Drugo čudovito mestece na V delu Gargana je VIESTE, ki ima razgibano, skalnato obalo, s kar nekaj apnenčastih stebrov, ki štrlijo iz morja. Eden izmed njih je zaznamovan s pravo legendo, imenovan Pizzomunno, visok 25 m, in je spomin na ljubezensko zgodbo med Pizzamunnom in Cristaldo, ki so jo morske sirene zaradi ljubosumja zvabile v morje, da je utonila. Pizzamunno pa je v tej grozi oz. žalosti okamenel v ogromen monolit. Na 100 let v polni luni  se oba ljubimca spet snideta, a jutranja zarja ju spet loči za nadaljnjih 100 let …  Kar nekaj časa sva si vzela tudi za plavanje.

Pozno popoldne, ko sonce ni več tako pripekalo, sva nadaljevala vožnjo ob obali proti Bariju mimo zanimivih, manjših turističnih mest, ki imajo obvezno stari del mesta z obzidjem, kot so: Barletta, Trani in Molfetta. Ustavila sva se v mestecu Saline, ki se imenuje po solinah. Domačini posedajo v senci, radovedno zrejo v maloštevilne turiste in se prav nič ne trudijo, da bi kaj prodali. Pri njih se je ustavil čas – kaj hočemo, jug je povsod enak! No, pozabila sem pa pohvaliti njihovo kavo, kapučin, ki mu ni pare – res dober, kjerkoli sva ga pila.

Že kar nekaj kilometrov sva prevozila po italijanski magistrali in moram zapisati, da je zelo dobra, včasih tudi dvopasovnica v eno smer ali pa zelo široka cesta, ki ima povečini nov asfalt. Edina neprijetnost je v tem, da gre skozi številna obmorska mesta, kjer se po navadi izgubi v ozkih mestnih ulicah, tako da sva se kar nekajkrat »izgubila« v mestu, a nič zato, saj  sva potem  videla kakšno zanimivost mesta več.

Počasi je nastajala večerna zarja, kar je pomenilo, da sva morala misliti, kje bova spala. Ker sva že doma načrtovala najina prenočevanja, ni bilo težav pri iskanju kampov. Takoj sva našla kamp La Baia v mestecu Giovinazzo. Prijeten, čist kamp ob morju, zato sva najprej zaplavala v toplem morju in šele potem postavila šotor.

7. avgust 2017: GIOVINAZZO (BARI) – ALTAMURA/MATERA/ALBEROBELLO – BARI, 300 km

Ker sva se namenila, da si ogledava še zgodovinske znamenitosti nekaterih mest v notranjosti Apulije, sva v tem kampu dvakrat prespala. Pa še vso motoristično obleko sva lahko pustila v šotoru, da sva se okrog lahko vozila v oblačilih, ki so primerni za oglede, ko je vroče okrog 40 stopinj. Tako je zjutraj potekalo vse sproščeno, vstajanje okrog osmih, plavanje, zajtrk in potem sva se odpeljala okrog desetih proti Altamuri (okrog 60 km). Nova avtocesta, a peklensko vroče! Vozila sva se v kratkih rokavih, a sva kmalu ugotovila, da se bo treba napravljati kljub vročini v dolge rokave in dolge hlače, saj sva na teh nekaj kilometrih pridelala kar pošteno rdečico, pa čeprav sva bila že od preje kar dosti zagorela.

Altamura je pravo zgodovinsko mesto, saj so tu odkrili pračloveka in  na novo odtise dinozavrov. Lep je osrednji del mesta z obzidjem in romansko katedralo iz 13. stol., zato sva si vzela kar nekaj časa, da sva posedela pred kavarno na kapučinu in uživala v tem razgledu.

20 km stran je mestece Matera, ki piše zgodovino že 9000 let, zato je tudi pod Unescovo zaščito. Znamenita je soteska La Gravina, kjer je predel Sassa di Matera z nizom sosesk, kjer so številne kamnite hiše vklesane v skalo oz. so le jame z eno odprtino, vrati. Poleg tega sta pomembna še dva spomenika, in sicer katedrala Madonna della Bruna in cerkev Sv. Evstahija iz 13. stol. v romanskem slogu. Tu sva prvič videla večjo množico turistov, nekaj Nemcev, predvsem pa veliko Italijanov.

Popoldne sva nadaljevala z vožnjo po dolini Di Itrie v Alberobello, ki je znano po  nenavadno belih kamnitih hiškah okroglih oblik, pokritih s stožčastimi strehami, znane kot trulli (kupole),  kjer so danes trgovinice, gostilne in celo mali hoteli. Nastali so leta 1644 zaradi visokih davkov – ko je prišla davkarija, so jih hitro porušili, da so se izognili plačevanju davkov, in potem spet dogradili, ko so dacarji odšli. Sprehodila sva se po tem predelu in si ogledala tudi notranjost trulla.

V poznem popoldnevu sva si ogledala še Bari, prestolnico Apulije, z osrednjim starim delom mesta, ki je z obzidjem ločen od ostalega dela. V eni od tamkajšnjih gostiln sva večerjala, ki je trajala kar dolgo časa, saj se natakarjem ni prav nič mudilo, a bila je dobra, tipična italijanska – testenine. Zapeljala sva se še po pristaniškem delu Barija, saj je znano, da od tod vozijo ladje na Hrvaško, Albanijo in Grčijo,  in tudi po modernejšem delu, ki ima mogočnejše stavbe in široke ulice.

Dan poln novih doživetij sva zaključila v najinem kampu La Baia v bližini Barija z večernim plavanjem in sprehodom po obali, ki so si jo mladi vzeli za nočno veseljačenje.

8. avgust 2017: BARI – OTRANTO, 260 km

Čeprav je bilo še jutro, pa je bila že huda vročina, sva nadaljevala vožnjo po obali proti jugu in bilo je kaj za videti: razgibana obala, zalivi, klifi (kar visoke stene), polno kraških jam, nasadi oljk, ki jih kar ni bilo videti konca (kraj Ostuni). Ustavila sva se v večjem mestu na »italijanski peti« Lecce, ki se tudi ponaša z znamenitim osrednjim trgom (katedrala v baročnem slogu), ki kar kliče, da malo posediš in si vzameš čas za pijačo in kapučin. Pozorna sva bila na to, ali bova poleg italijanščine slišala še kakšen drug jezik, a se to ni zgodilo – turisti so bili samo Italijani, pa midva.

Najina končna postaja tega dne je bil kamp Mulino pri Otrantu. Kamp, ki ni bil kar tako, saj je imel bazen, restavracijo, trgovino, predvsem pa čudovito plažo, ki je bila dostopna s podzemnim hodnikom, vklesana v ogromno skalovje s podzemnimi jamami, kjer si lahko tudi plaval. Mivkasta plaža, pa turkizno morje! Zvečer sva se zapeljala v mesto Otranto in  že od daleč se je  videl osvetljeni grad ARAGONESE, obdan z vodnim jarkom. Tukaj je bilo spet veliko turistov, na ulicah pa vsemogoča kulinarična ponudba, ne samo tipično italijanska, temveč si lahko dobil raznovrstne jedi z žara in vse vrste klobas. Ker je imel Marjan rojstni dan, je bilo pravo vzdušje za praznovanje.

9. avgust 2017: OTRANTO – CAPO DI LEUCA – OTRANTO, 200 km

Ponovno že ustaljeni jutranji ritual, ko nama ni bilo treba pakirati, plavanje, zajtrk in potem z vetrom v laseh na najjužnejšo točko Apulije oz. italijanske pete, v Leuco. Ta del obale nama je bil tudi najbolj všeč, strma obala z zalivi, ki so dostopni samo z ladjami oz. so v skale  vklesane strme stopnice, ki lahko vodijo tudi v podzemne jame (plačati vstopnino). Vsi zalivi so bili polni kopalcev, na svoj račun pa so prišli  tudi tisti, ki radi skačejo v morje z vrtoglavih višin.

Po temeljiti osvežitvi sva nadaljevala proti Rtu di Leuca, kjer je marina s svetilnikom, in tu je stičišče Jadranskega morja z Jonskim morjem. Nazaj v Otranto sva se peljala po notranjosti »pete«, kjer so majhne vasice z oljčnimi nasadi. Ker je bilo v času opoldanske sieste, ni bilo nikogar na ulicah, še trgovine so v tem času zaprte. Komaj sva čakala, da sva prišla v najin kamp oz. zaliv, kjer sva zaplavala v prijetno toplem morju.

10. avgust 2017: OTRANTO – CROTONE, 440 km

Današnji dan je bil eden izmed tistih, ko sva se spet selila, in tokrat kar konkretno, iz Apulije v Kalabrijo, ki je na Z strani italijanskega škornja. Kolikor se je dalo, sva vozila ob obali Tarantskega zaliva (Jonsko morje), skozi veliko pristaniško mesto Taranto, potem proti Z delu zaliva, kjer so manjša turistična mesteca, spet sama ravnica in kar gola pokrajina. Tudi vročina je popustila, tam okrog 30 stopinj, in bilo je bolj vetrovno. Po enem tednu sva spet videla oblačno nebo. Tukaj je ob obali še več utrdb, očitno so bili arabski osvajalci kar trd oreh. Pri mestu Crotone sva našla kamp Alfier tik ob morju, kjer so bili sami stalni gostje, prikoličarji, in le nekaj šotoristov, enodnevnih. Spomnilo naju je na sindikalni turizem na Jadranu.

11. avgust 2017: CROTONE – CATANZARO – LAMEZIA – TROPEA, 200 km

Noč je minila v trenutku in prebudila sva se v sončno jutro. Po zajtrku naju je pot vodila v notranjost Kalabrije, v hriboviti predel, kjer je bila tudi cesta zelo razvejana: mostovi, tuneli, nadvozi, vpeti v hribovje. Kmalu sva spet zagledala morje, mesto Lamezia, ki ima veliko letališče, in pristajajo letala iz vse Evrope. V Kalabriji pa je turizem bolj cvetel, več je bilo tujcev, med drugim sva govorila tudi s srbsko družino, ki so povedali, da leti iz Beograda čarter vsak teden v Lamezio.

Nadaljevala sva z vožnjo po obali Tirenskega morja, ki je razgibana, skalnata z lepimi zalivi, kjer so majhna mesteca. Ustavila sva se v kampu Villago Camping, nekaj kilometrov pred Tropeo, za katero pravijo, da je najbolj mondeno letovišče v Kalabriji. Po obvezni osvežitvi v morju sva se odpeljala v Tropeo, da si ogledava omenjeno turistično mesto. Očaralo naju je – majhne ulice, veliko gostilnic, prodajalnic (ne smem pozabiti na znamenito podolgovato rdečo kalabrijsko čebulo) in možnosti posedanja pred kavarnami oz. gostilnami. Ker sem ta dan  jaz praznovala rojstni dan, sva nazdravila z njihovim domačim vinom, kalabrijskim rdečim,  ob tem pa dobila še konkreten prigrizek (koščki pice, kalamare, zelenjavo …), tako da je bilo kar dovolj za večerjo. Mesto Tropea leži nad klifom, tako da je čudoviti razgled po obali, ki se zajeda v mogočno skalovje. Čudovit je pogled na sončni zahod, tik preden sonce potone v morje in še poslednji žarki razsvetlijo oddaljeni otok Stromboli v Tirenskem morju. Na Stromboliju je še istoimensko delujoči vulkan (v Evropi je delujoči še vulkan Etna),  ki je  nazadnje izbruhnil leta 2011. Do danes je na tem otoku ostalo še 409 prebivalcev v dveh naseljih, to sta Stromboli in Ginostri, in se ukvarjajo z ribištvom, kmetijstvom in turizmom.

12. avgust 2017: TROPEA – REGGIO DI CALABRIA – TROPEA, 300 km

To je bil dan, ki sva ga preživela na raziskovanju Kalabrije, vse do glavnega mesta Reggio di Calabria. Kalabrijska obala je lepa, razgibana – cesta ponavadi poteka po vrhu, tako da se je treba spustiti do zaliva, kjer so manjša mesta. Ustavila sva se v mestu Scilla, ki je danes  razvito turistično mesto, še za motor sva komaj našla parkirni prostor, ki sicer ni bil uraden, tako da naju je policistka opozorila na nepravilno parkiranje. Kaznovala pa naju ni! Ko plavaš  in gledaš na Sicilijo, te misli nehote popeljejo v Odisejev čas, saj je tu ožina med celino in Sicilijo in Odisej je na poti domov, na Itako, malo zašel, tako da se je znašel v tej ožini in uspelo mu je premagati oviro, ko je plul med Scillo in Karibdo. Obala v Scilli se globoko zajeda v visoko skalovje, nad katerim je veličasten grad Ruffo – vreden ogleda! Po krajšem postanku sva nadaljevala do glavnega mesta Kalabrije, ki pa je kar samevalo, sicer  zelo urejeno, čisto mesto, tudi pristaniško mesto – zapeljala sva do osrednjega trga, ki se v obliki amfiteatra širi v morje in zaključi s svetilnikom. Peš sva se odpravila po mestu, šla na kosilo in potem še na »najboljši« italijanski sladoled, ki naju res ni razočaral.

Ker sva želela še plavati, pa tudi malo počivati, saj naju je čakala dolga vožnja domov, okrog 1500 km, sva se popoldne odpravila proti najini »postojanki«, kampu v bližini Tropee. Morje je bilo sicer zelo valovito, a namočila sva se le.

13. avgust 2017: TROPEA – RIM, 660 km

Najin cilj je bil, da se z motorjem pripeljeva v Vatikan oz. čim bližje, odvisno, do kam naju bodo spustili. Ker bi z vožnjo po obali izgubljala preveč časa, želela pa sva priti v Rim še podnevi, sva se peljala po magistralni cesti in tudi avtocesti, ki se vzpenja visoko v hribovje, zato je polno tunelov in zelo razgibana (nad Salernom). Popoldne nama je uspelo priti v Rim, kjer sva se vozila po praznih ulicah (dopusti v avgustu in vročina odženejo Rimljane) do Vatikana, na skrajnem Z delu Rima. Parkirati sva morala na ulici, ki vodi na Trg sv. Petra. Vse je bilo skrbno zastraženo, turistov pa le za vzorec – sprehodila sva se okrog, poslikala in bila vesela, da sva dosegla cilj.  Po ulici Via Aurelia (7 km) sva prispela v kamp (Roma Camping), ki je bil v glavnem prazen, z nekaj prehodnimi gosti – drugače pa lepo urejen;  vidi se, da je v bližini Vatikan, romarsko središče.

14. avgust 2017: RIM – BOLOGNA – PADOVA – LJUBLJANA, 860 km

Noč je bila mirna, pa čeprav sva bila v večmilijonskem mestu, tako da sva se zbudila okrog osmih  v sončno jutro, šla na zajtrk, vse spakirala in se odpeljala po avtocesti čez Apenine do Bologne, seveda z več postanki. V Bologni, prav tako je bilo prazno mesto, sva si ogledala znamenito univerzo, menda je najstarejša v Evropi iz leta 1088, imenovana ALMA MATER STUDIORUM. Vključuje ogromno stavb z mogočnimi arkadami,  ki predstavljajo cel kompleks.

Pozno popoldne sva po ogledu Bologne nadaljevala proti Padovi in Benetkam proti Sloveniji, tako da sva okrog polnoči prispela domov, v domačo garažo. Utrujena, a vesela, ker sva doma, hkrati pa zadovoljna, ker je bilo spet eno izmed potovanj, ki nama je obogatilo spoznavni svet.

ZAKLJUČEK: Za Italijo vemo, da ni poceni, in sicer so drage avtoceste (ni nujno, da jo uporabljate, a je za premagovanje večjih razdalj kar prihranek časa); bencin je za naše razmere tudi drag (1,5 evra, pa tudi 1,9 evra – pač odvisno, kje ga kupite). Za kampe pa velja, da se lahko odločite, kakšno kategorijo si želite – najcenejši so 20 evrov na osebo in najdražji 50 evrov na osebo; je pa Apulija dražja kot Kalabrija.

Hrana, kot so testenine, pice, meso, sadje, pa ni draga, celo cenejša kot pri nas. Pijače, vse vrste, pa nekoliko dražje. Trgovin je veliko, a morate vedeti, da so te njihove trgovine  popoldne vse zaprte. V vročini je bilo treba misliti predvsem na to, da sva si nabavila dovolj tekočine.

POTUJ, DA KAJ VIDIŠ, KAJTI TO, KAR VIDIŠ, TI OSTANE.

Napisala Mojca in Marjan Aljaž

Turčija – Gruzija 2017

Avtor:
ferek
-
0

Zadnjih nekaj let sem se enkrat letno odpravil na večdnevno potovanje z motorjem. Prva potovanja so bila po državah bivše Jugoslavije, lansko leto me je pot vodila preko Albanije in po Grčiji.

Za letošnje leto sem načrtoval nekaj dni daljše potovanje, cilj je bil priti do Gruzije, preko Turčije.

Čas potovanja je vsako leto isti, druga polovica Junija, dolg dan, porabim lanski dopust.

22.06.2017:  LJUBLJANA – BEOGRAD – NIŠ – SOFIJA – EDIRNE (1250 km)

Večer pred odhodom pripravim vso pritljago in rezerviram prenočišče v mestu Edirne v Turčiji, blizu bulgarske meje. Cilj je bil čim prej priti do Turčije, ostale države na poti poznam.

Nekaj mesecev pred odhodom sem bil v Bulgariji. Domačini so mi odsvetovali potovanje ponoči z motorjem preko njihove države, sploh ker potujem sam. Ta nasvet sem upošteval in planiral odhod tako, da prevozim Bulgarijo še podnevi.

Planirana ura odhoda je bila 4:30 zjutraj, vendar adrenalin je naredil svoje in spal sem kakšne dve uri, potem pa premetavanje po postelji. Zato sem se odločil štartati ob 1:30.

Do Zagreba vse ok, temperatura okoli 20 C. Naprej do Beograda so se začele kazati posledice slabo prespane noči. Kratke postanke sem delal skoraj na vsakem postajališču.

Malo pred Beogradom spijem kavo in stanje se izboljša. Nadaljujem proti Nišu, Pirotu in v Bulgarijo. Preko Bulgarije je vse potekalo brez težav. Motorji na bulgarskih avtocestah ne potrebujejo vinjete. Edino na bencinskih črpalkah pri plačevanju z evri, če nisi pozoren, udarijo čisto svoj tečaj.

Ob mraku pridem do Turške meje. Kamioni čakajo v kilometrskih kolonah. Formalnosti počakajo počasi tudi za avtomobile in ostale. Tri kontrole, vsak uradnik vnese podatke od mene in motorja v sistem, pregledajo pritljago, vse skupaj trajalo dobri dve uri. Na turški strani kupim kartico za elektronsko cestninjenje, naložijo nekaj dobroimetja nanjo, skupaj plačam 20 EUR.

Še nekaj kilometrov do Edirne, navigacija in domačini pomagajo najti hotel. Raztovorim, kratek sprehod po mestu, vse je precej drugačno, tako da ne čutim pretirane utrujenosti.

23.06.2017:  EDIRNE – ISTANBUL – SINOP (976 km)

Pot proti Gruziji sem si zamislil po severu Turčije, čim več časa ob Črnem morju. Najprej pa je bilo potrebno prečkati Istanbul.

Peljem se po avtocesti in prehitim avtocisterno na rahlem vzponu. Vozim dobrih 120 km/h, po števcu. Potem se cesta začne spuščati, vozim z enako hitrostjo kot prej in avtocisterna me z lahko prehiti. Bi rekel, da je peljal cca. 140 – 150 km/h.

Istanbul ima okoli 15 milijonov prebivalcev, po površini je zelo veliko mesto. En del je v Evropi, drug v Aziji. Veliko modernih blokov, urejene zelenice ob obvoznicah in gost promet. Vse skupaj se premika počasi, biti na motorju pa vsekakor pomeni prednost. Motoristi se poslužujejo tudi odstavnega pasu, verjetno to ni ok, ampak tako pač je in tudi policija to spregleda. Imel sem občutek, da se vsak poiskuša znajti kakor ve in zna na cesti, precej trobljenja, ampak v smislu, pazi, tukaj sem. Ni veliko poškodovanih vozil, kot recimo na Siciliji.

Po cca. 4-5 urah se prebijem skozi mesto, potem pa po avtocesti proti Ankari in odcep na sever proti Črnemu morju. Zadnji del poti proti Sinopu ovinkast, tuneli, dela na cesti in podobno.

24.06.2017:  SINOP – TRABZON (499 km)

Zjutraj sem si ogledal Sinop, letoviško mesto na polotoku ob Črnem morju. Mesto je majhno, nič posebnega, polotok pa slikovit.

Potem po dvopasovnici ob Črnem morju proti Trabzonu. Cesta zelo dobra, hitrostnih omejitev v naseljih se ne drži praktično nihče. Ob cesti vsake toliko časa policijske kontrole, to pa izgleda tako, da z keglji zaprejo en pas, vsa vozila se v enem pasu peljejo mimo policije, ki je vedno na teh lokacijah. Običajo so tam postavljene tudi majhne hiške za njih. No, pa večinoma ne gledajo prometa, ampak v senci pijejo čaj, znajo pa imeti radar in ustavljati avtomobile zaradi prekrškov ali samo rutinskega pregleda. Na vzhodnem delu države so kontrole bolj pogoste, policisti nosijo tudi avtomate, na cesti in ob postojankah je srečati vojaška vozila.

Zvečer parkiram pred hotelom, mimo pridejo trije Rusi, motoristi z Južne Rusije. Seveda takoj steče pogovor. Prišlli so preko Gruzije in jutri imajo namen iti pogledati Samuela samostan, cca 50 km južno od Trabzona, v hribih, enak plan imam tudi jaz.

Motor pustim na ulici pred hotelom, nobenega problema.

25.06.2017: TRABZON – SAMUELA SAMOSTAN – BATUMI (532 km)

Zjutraj se odpravim proti samostanu. Pot vodi skozi sotesko. Da preverim, če sem na pravi poti, se ustavim ob cesti in povprašam fante, ki imajo ob cesti piknik, za pot. Ja, prav, kar naprej, najprej pa je treba odgovoriti na precej vprašanj in nekaj pojesti. Angleško znajo bolj slabo, tako kot večina Turkov, ampak s časom se navadim, kaj jih zanima. Predvsem od kje sem, kam grem, kako je pri nas in podobno. Izkaže se tudi google translator.

Nadaljujem pot proti samostanu. Trenutno ga prenavljajo, do njega se ne da priti, lahko pa se ga vidi od daleč. Postavljen je na skalo, visoko nad sotesko. Izgleda fenomenalno. Mene je malo spominjal na samostan Oštrog, blizu Danilograda v Črni Gori. Ogledam si samostan, kolikor je mogoče, na povratku srečam Ruse od včeraj, spet debata, slikanje in srečno pot.

Potem se vračam do Trabzona in ob Črnem morju nadaljujem pot proti gruzijski meji. Na meji gre hitro, nekaj vprašanj, nič posebnega. Srečam kolesarja, Nemca, ki je na poti na Kitajsko. Planira priti tja v enem letu (nekaj takega), preko Mongolije, dnevni fond 10 EUR, povabim ga na pijačo in nekaj pojesti, na moj račun.

Batumi je kakšnih 15 km oddaljen od Turške meje. Zjutraj sam preko interneta rezerviral prenočišče v Batumiju, tokrat eno bolj poceni varianto. Lokacija je bila v starem delu mesta. Pridem tja in mi ponudijo sobo, ki je bila 29 EUR/noč, cena pri rezervaciji 9 EUR. Izgovarjajo se, da tiste sobe trenutno ni na voljo, zato se zahvalim in v sosednji ulici najdem prenočišče.

Popoldan se odpeljem severno od Batumija, naredim kakšnih 150 km, zelo zanimiva dežela, prijazni ljudje. Radi povabijo na vino. Ceste so slabše kot v Turčiji, na tem delu kjer sem se vozil je bil občasno naguban asfalt, kakšna luknja.

Zvečer  se vrnem v Batumi in si ga ogledam. Poznani so po igralništvu. Ko sem gledal mesto na spletu je izgledalo vrhunsko. V resnici je malo drugače. Imajo nekaj visokih stavb, skulpture in podobno, na rivi, zadaj pa so objekti v slabšem stanju. Nekaj kilometrov iz centra se pase živina.

Imel sem občutek, da je veliko obiskovalcev iz sosednjih držav prišlo zaradi igralnic in še kaj zraven.

26.06.2017: BATUMI – ERZURUM – SIVAS  (788 km)

Zjutraj se vrnem v Turčijo. Najprej ob Črnem morju, kmalu zavijem naj jug, v notranjost. Teren se hitro dviguje. Grem mimo Artvina v smeri Erzuruma. Pokrajina se vse manj obljudena, gorata, cesta pelje po soteski, na dnu katere teče reka, na kateri si sledijo hidroelektrarne ena za drugo.

Nekatere od njih imajo zelo visoke jezove. Pokrajina je za vožnjo z motorjem odlična. Veliko v skalo vklesanih tunelov, asfalt ok, cesta široka, prometa malo.

Zanimivo je, da so nekatera večja naselja postavili na krajih, kjer praktično ni ničesar.

Od Erzuruma naprej proti Sivasu se peljem po visoki planoti, prelazi so označeni s tablami z nadmorsko višino. Nekaj jih je nad 2000 m. Malo višje je na pobočjih sneg. Nadmorska višina se pozna na odzivnosti motorja.

V Sivasu sem imel manjši trk z avtomobilom, ki me je prehiteval preozko, na obvoznici. Zaščita motorja je se je izkazala, razbita samo spodnja lučka na motorju.

Zelena luč na prehodnu za pešče ne pomeni veliko, avtomobili jo ne upoštevajo, previdnost pri prečkanju ceste ni odveč.

Motor prenočil v avli hotela.

27.06.2017: SIVAS – CAPPADOCIA – KONYA (503 km)

Običajno zjutraj štartam, ko se zbudim, budilko si navijem izjemoma. Današnja prva postaja je bila Cappadocia.

Znamenita dolina, posejana s skalami v katerih so nekoč stanovali, privabi množice turistov. Temperatura zraka okoli 38 C. Z KLE-jem, ki spada med lažje zverinice, sem si cappadocio ogledoval tudi izven urejenih cest. Kolovozi so sipki, ampak gre.

Nadaljujem pot proti Konyi. Pridem pozno popoldan, hotel najdem brez težav. Na recepciji je mlad fant, navdušenec nad motorji. Dovolim mu, da  v bližini hotela naredi en krog z motorjem.

Grem nekaj pojesti, potem pa me zamika, da bi nekaj spil v bližnjih gostilnicah. Povsod sami moški v gostilnah, me mine in se odpovem pijači.

V bližjem supermarketu kupim 2 kg njihovega čaja in 6 kozarcev za čaj. Optimistično računam, da bom vse skupaj lahko spravil v torbo na zadnjem sedežu in centralni kovček. Z nekaj sreče mi uspe. Motor prenoči v garažni hiši.

Na bencinskih črpalkah na vzhodu Turčije so mi večkrat postregli z njihovim čajem. Ponudijo ga v majhnih steklenih kozarčkih. Meni je bil všeč. Pridelujejo ga ob črnem morju (Rize).

28.06.2017: KONYA – AFYONKARAHISAR – CANAKKALE (763 km)

Cilj za danes so Canakkale in ogled Troje. Prva postaja je bila Afyonkarahisar, kjer pridelajo velik del legalnega opija, kot sem prebral v enem od potopisov, osebno maka nisem videl. Imajo pa v okolici tega mesta surovino za izdelavo opeke in veliko se jih ukvarja s tem.

Popoldan pridem do Canakkal. Nastanim se v hotelu in se peljem proti Troji, ki je locirana cca. 20 km južno. Tam mi varnostniki razložijo, da sem prepozen, za danes so ogledi zaključeni.

Naslednji dan sem imel plan zgodaj iti na pot proti domu, Troja ostane za kdaj drugič.

29.06.2017: CANAKKALE – SOFIJA – BEOGRAD – LJUBLJANA (1520 km)

Odrinem ob 5.00 uri. Ne bookiram hotela, plan je priti čim dlje, po možnosti do doma. Do doma je dobrih 1500 km, glede na izkušnje s prvega dne, mi zna uspeti.

Preko ožine, v Evropo grem z trajektom, ki vozijo neprekinjeno 24 ur.

Na državnih mejah sem spremenil taktiko. Ne čakam več v vrsti z avtomobili, ampak sem se pripeljal do hišice s carinikom, stopil z motorja, zadnjih 20 m peš, pokazal papirje in šel naprej. Prečkanje na ta način zelo hitro. Pričakoval sem pritoževanje avtomobilistov, vendar nihče ni trobil ali kako drugače kazal nezadovoljstvo.

V Srbiji bilo blizu 40 C. Naprej po avtocesti do Beograda in proti Zagrebu. Nekje na pol poti med Beogradom in Zagrebom me je ujela noč, temperature začele padati. Odseki avtoceste, obdani z gozdom hlednejši za nekaj stopinj.

Okoli polnoči prišel do Ljubljane.

Pot je trajala 8 dni, prevoženih 6831 km. Prvotni plan poti je bil obiskati tudi jezero Van na vzhodu Turčije in krater z jezerom v njegovi bližini. Plan je bil spremenjen, glede na priporočila domačinov. Tudi cestnih kontrol in vojaških vozil je na vzhodu veliko.

Izpustil sem tudi jug Turčije, Antalijo, Burgas,.. Sprememba zaradi napovedi poslabšanja vremena z nevihtami predvsem na poti od Bulgarije do doma, v naslednjih dneh.

Policija me je ustavila dvakrat. Enkrat sem peljal prehitro, ustavili so več vozil, ostali so bili domačini. Predvidevam, da policaji niso znali drugega jezika kot turščino, pa bi bilo za njih preveč zapleteno se ukvarjat z mano. Drugič so me ustavili na koncu avtoceste. Preverjali so kartice elektronskega cestninjenja.

Na vzhodu Turčije ni problem pustiti motorja ponoči na ulici pred hotelom, na zahodnem delu pa tega ne priporočam.

Na vzhodu so popotniki z motorjem redkost. Domačini pred semaforji spuščajo stekla in sprašujejo to in ono. Vsi zelo navdušeni in ustrežljivi.

WI-FI je redkost.  Imajo ga hoteli, v restavracijah, bencinskih črpalkah in podobnih lokacijah ga nisem videl. Telefonski klici v Slovenijo so dragi, cca. 3,5 EUR/min, SMS cca. 0,5 EUR.

Koristno je poleg izdelanega plana poti naložiti tudi kakšne dve free navigaciji in nekaj free aplikacij vezanih na turistične zanimivosti, nekatere od njih imajo direktno povezavo na navigacijo v GSM-ju.

Med zimskim časom sem dogradil motor. Dodal sem mu dva USB priklopa, zaščito motorja, dodaten luči spredaj in zadaj, digitalni termometer, voltmeter in uro. Vsa dodatna oprema se je pokazala kot zelo uporabna.

Razdalje v Turčiji so kar precejšnje, je pa zanimivo. Skupen strošek potovanja cca. 800-900 EUR.

SYM CityCOM 300i

Avtor:
Press Release
-
0

Skuterji z velikimi kolesi so v vse večjem porastu. Prinašajo udobnejšo in varčnejšo vožnjo. SYM ni novinec v segmentu in je odlična ter predvsem precej cenejša alternativi Hondi SH300i, Piaggiu Beverly 250 BT in Yamahi X-City. Sploh ob zadnji akciji se zdi, da imamo prvaka, ki močno navdušuje s ceno.

Najbolje je začeti kar pri ceni. Saj poznate stavek soseda, ko kupi Škodo in reče »Za ta denar ne moreš dobiti več avta.«Podoben stavek lahko mirno izrečejo tudi kupci CityCOMa. Šibkejši Citycom 300i CBS je v poletni akciji na voljo za 3.299 eur,  zmogljivejša različica »S« je 200 eurov dražja. Točno takšno smo testirali mi.

SYM CityCOM 300i

CityCOM je ustvarjen za uporabo. Stikala so tam, kjer jih pričakuješ in vse skupaj deluje kot precej uporabna in priročna celota. Predalov je dovolj. Rokavice bodo vedno shranjene in zaklenjene v predalu. Sedež je udoben in celo dekorativno zaključen z atraktivnim rdečim šivom. Morda bi si želeli več prostora za noge, kar je posledica večjega rezervoarja.

Sama vožnja preseneča. CityCOM potegne zelo zvezno in da občutek, da se peljemo hitreje, kot se res. Pospešek je dober in vetrobransko steklo lepo zastira piš vetra, tudi pri višji hitrosti. Samo krmilo je odzivno in daje vozniku kar nekaj povratnih informacij. Kar vam bo še v mestu posebej všeč in boste z lahkoto zelo okretni. Zavore delujejo v kombinaciji s sistemom CBS. Prednji disk meri 220mm, zadaj 260mm. Oba stiska dvobatni sistem, ki je obarvan rdeče.

Pomembno delo pri skuterju opravlja vzmetenje. Le ta lepo pobere tudi skok na kak pločnik in nazaj, kar od mestnega skuterja tudi pričakujemo. Položaj za krmilom je bolj pokončen, česar je potrebno navaditi. Je pa zaradi tega zelo pregleden in tudi začetnik se bo za krmilom počutil varno. Morda bi za višjerasle prav prišel kak cm večji prednji vetrobran.

Na testu smo kombinirali mestno in avtocestno vožnjo ter na koncu prišli do odlične porabe 3,3 litrana 100 km. Če boste želeli biti prvi ob štartu na semaforju pričakujte kak deciliter več. Velja omeniti tudi dejstavo, da boste na avtocesti lahko dosegali hitrost preko 130 km/h, saj ima skuter končno hitrost nad 150 km/h. Brez skrbi,  nikakor ne boste ovirali ostalih udeležencev.

SYM CityCOM 300i

Vsi poznamo zgodbo Škode. Danes Škoda ni več Škoda, kakršno smo poznali pred tremi desetletji. Ko je navduševala predvsem s ceno. Ostalo je bilo bolj špartansko. Tudi tajvanski SYM je ubral podobno pot. Sedaj je pomembno tudi, kako zadeva izgleda. Zagotovo niso izbrani najboljši materiali v svojem razredu. Verjetno bo naslednji model prinesel tudi kakšne optične spremembe, kot je ti že nakazal novi CruiSYM. Vendar prepričuje kot celota.

Tehnični podatki:

Cena 4.199,00€
Akcijska cena 3.499,00€
Vrsta agregata 1-valjni, 4-taktni
Prostornina 278,3
Moč 29 KM pri 8,000 vrt/min
Navor 27,4 Nm pri 6,500 vrt/min
Priprava zmesi Elektronski vbrizg
Vžig Električni
Menjalnik Avtomatski CVT
Sekundarni prenos Jermen
Hlajenje Tekočinsko
Vzmetenje spredaj Teleskopske vilice
Vzmetenje zadaj Hidravlični amortizer
Pnevmatika spredaj 110/70-16¨
Pnevmatika zadaj 140/70-16¨
Mere D x Š x V 2210 x 785 x 1445
Medosna razdalja 1500
Teža 184
Posoda za gorivo 10 L

Aleš S.

Novi CruiSYM 300i ABS

Avtor:
Press Release
-
0

Tajvanski SYM z modelom CruiSYM napoveduje novo oblikovalsko smer svojih skuterjev. Pregovorno zelo zanesljivi motorji SYM, so v zadnjih letih že doživeli oblikovalsko prenovo in se po obliki in kakovosti z lahkoto merijo s precej bolj priznanimi znamkami. Novi CruiSYM daje vtis, da znamka želi poseči še korak višje in postati celo številka ena. 

CruiSYM 300i ABS

Sanyang z znamko SYM agresivno postopa po azijskih trgih, kjer je drugi najbolj prodajan skuter. Letno proizvedeno kar 7 milijonov skuterjev in motornih koles, 1 milijon le teh pride v ostale dele sveta. Z vedno bolj všečnim designom je SYM postal pomemben igralec tudi v Evropi, kjer kraljuje predvsem v Španiji, Grčiji in celo v Italiji, kjer imajo močno zgodovino italijanske znamke.

Poglej na armaturno ploščo CruiSYM 300i ABS

Letošnja novost je 300 kubični CruiSYM. Je udoben potovalni skuter z bogato odmerjenim prostorom pod sedežem, kjer je prostora za kar dve čeladi. Opremili so ga s sisitemom ABS in zelo atraktivnim izgledom. Če rečemo, da je trenutno eden bolj atraktivnih skuterjev na trgu, se ne bomo veliko zlagali in konkurenci vliva kar nekaj strahu. Prostora za noge je dovolj in položaj za krmilom je odličen. Pohvaliti velja še lepo oblikovani in pregledana ogledali, ki več kot služita svojemu namenu.

Potovalni skuterji postajajo vse bolj vroči v Evropi in SYM z novim modelom prav tako. Skuter je poln aerodinamičnih dodatkov, ki dajejo motorju atraktiven izgled. Pohvale tudi za končno obdelavo, ki je že povsem na evropski ravni. Tehnično so SYMi že od nekdaj neproblematični in po obalnih mestih boste še danes srečali tiste prve modele, ki so k nam prišli kmalu po osamosvojitvi.

Zgledne so tudi rešitve s svetili. Vse po novem sveti v tehniki LED (izjema je glavni žaromet), še posebej atraktivni so smerniki in prednji žaromet s projekcijsko tehniko. Žarometi zgledno osvetljujejo cesto, po zaslugi LED svetil zadaj, ste močno in na daleč opazni tudi ponoči.

Sama vožnja je za razmeroma kratek skuter zelo udobna. 278,3 kubični agregat s štirimi ventili in elektronskim vbrizgom zmore 29 KM in 27,5 Nm navora. Motor ne kaže pomanjkanja moči in vožnja je precej živahna. Po zaslugi precej direktnega krmila so tudi zavoji v mestnih ulicah zelo preprosti. Prenos poteka preko CVT menjalnika in v kombinaciji z agregatom omogoča zelo prožno vožnjo. Posoda za gorivo je velika 12 litrov, kar omogoča dobro avtonomijo, ker je poraba goriva nizka. Vse zavore so kolutne in prisilno hlajene s tem, da velja omeniti, da ima skuter spredaj 14, zadaj pa 13 palčne pnevmatike.

Poglej na armaturno ploščo CruiSYM 300i ABS

CruiSYM v svojem razredu poleg izgleda lahko stavi še na ugodno ceno in dobro razvejano servisno mrežo po Sloveniji. Zanj boste odšteli 4,999 EUR, kar je za videno dobra cena. Zagotovo odlična izbira za vse, ki iščete skuter z atraktivno zunanjo podobo in dobro ceno. Vožnja bo lahkotna in ne pozabite na zavidajoče poglede ob parkiranju pred naljubšim lokalom. Mimoidoči so namreč drug za drugim popolnoma zgrešili prodajno ceno skuterja in so ga postavili precej višje. Izgled očitno naredi svoje.
Tehnični podatki:

Cena 4.999,00€
Vrsta agregata 1-valjni, 4-taktni
Prostornina 278.00
Moč 29 KM pri 8,000 vrt/min
Navor 27,4 Nm pri 6,500 vrt/min
Priprava zmesi Elektronski vbrizg
Vžig Električni
Menjalnik Avtomatski CVT
Sekundarni prenos Jermen
Hlajenje Tekočinsko
Vzmetenje spredaj Teleskopske vilice
Vzmetenje zadaj Hidravlični amortizer z regulacijo
Pnevmatika spredaj 120/70-14¨
Pnevmatika zadaj 140/60-13¨
Mere D x Š x V 2160 x 760 x 1420
Medosna razdalja 1550
Teža 197
Posoda za gorivo 12 L

Aleš S.

Maroko (Morocco) 2017 – za nekatere rutina za nas prvič

Avtor:
Lukec1
-
0

Kot že prejšnja leta smo tudi letos ostali nespremenjena ekipa dveh motorjev in treh mladičev, željnih odkrivanja lepote sveta z motorji. Tokrat se nam je po glavah porodila ideja za pot, ki nas vsaj za malo ponese izven cone udobja. Pa dajmo pogledat raj na začetku Afrike z imenom Maroko. V začetku leta 2017 pade fiksna odločitev in nabava kart za trajekt. Znanci in starši kar v strahih, sami pa strahov nismo čutili, saj pa so vendar le ljudje in ne zombiji… Osebno mi je bilo morda malce lažje, ker sem v preteklosti že obiskal arabske države in poznam njihovo mentaliteto. Zaradi omejitve z dopustom, se odločimo za kombinacijo dveh ponudnikov trajektov (Grimaldi, GNV), ki  prineseta dodatna dva dni v Maroku (24.3.2017 – 8.4.2017).

1.dan Maribor – Benetke (23.3.2017) – 360km

Zgolj zaradi udobja se odločimo, da krenemo dan prej po službi in se zapeljemo dobrih 300km po AC (tranzit) do prvega prenočišča, ki smo ga rezervirali preko elektronske pošte (Camping Village Jolly – 30€/noč/3 osebe). V prenočišče prispemo v mraku, nekaj čez 21h, si pripravimo večerjo iz nahrbtnika in bitka se prične.

2.dan Benetke – Savona (24.3.2017) – 415km

Prvo jutro na naši poti se prične sončno, ker smo dober del poti do trajekta že opravili, se nam nikamor ne mudi in se odpravimo na sprehod do trgovine, kjer nabavimo zajtrk. Nekaj pred 11h krenemo iz kampa po AC proti Savoni, vmes opravimo nekaj postankov, med drugim tradicionalnega v Bresciji, kjer dotočimo gorivo in napolnimo trebuhe (prazna vreča nikakor ne stoji pokonci).

V popoldanskih urah prispemo v center Savone. Ker imamo do odhoda na trajekt časa na pretek, se potikamo po mestu. Ker smo lani krenili iz Savone na Korziko, sem tokrat mislil, da tudi ta trajekt krene iz istega pristanišča, a tema v pristanišču nam je vlila nekaj dvomljivih vtisov. S pomočjo hotela v bližini ugotovimo, da bo vkrcavanje v pristanišču v centru Savone, kjer smo se pred tem potikali. Prvi vtisi ob prihodu v pristanišče so bili vrhunski, nasmehov kar ni in ni zmanjkalo. Za te so poskrbeli Italjanski Maročani, ki so natovorjeni z vsem in še s čem, vozila se dejansko komajda premikajo.

Postopke opravimo v šotoru, ki zgleda kot sprejemni center za begunce, a mi zadovoljni, ker gremo prvič v Maroko. Po hitrem postopku se vkrcamo na trajekt in z nekaj zamude, okoli 1h ponoči, krenemo.

​3.-4.dan Trajekt (25.3 – 26.3.2017)

Prva noč na trajektu je minila hitro, po zajtrku pa smo ugotovili, da bo ta pot kar dolga. Bolj kot sem gledal hitrost premikanja in razdaljo, bolj mi je bilo jasno, da bo trajalo dolgo in da si ne bomo imeli kaj za počet. Seveda za češnjo na vrhu torte, ta trajekt trese kot zelo dober vibrator z duracel baterijami (do pristanka ne neha). Primerjamo ga z lanskim iz Korzike in ugotovimo, da je tisti za krajšo razdaljo, večji in udobnejši.

Na poti do pristanišča Tanger-Med v Maroku se ustavimo še v Barceloni, kjer nekateri potniki zapustijo trajekt in naložimo nekaj novih.

​Nato pa z manjšo zamudo nadaljujemo pot. Tekom dneva ugotovimo, da vendar ne bomo prispeli 26.3. zvečer kot je bilo po urniku, ampak naslednje jutro 6:30. Hotel smo imeli za to noč že rezerviran, a so ga na našo srečo sami brezplačno preklicali naslednji dan.

5.dan Tanger Med – Tetouan – Chefchaouen – Fes (27.3.2017) – 330km

Ta dan se akcija prične! Zjutraj resnično pristanemo v Tanger-Med ob 6:30, preden se celoten trajekt sprazni in pridemo na vrsto mi, ki smo parkirali na dnu, mine lep čas.

Ko zapeljemo iz trajekta, se prvič srečamo z motorjem na Afriški celini. Zapeljemo proti carinskim okencem, kjer čakajo vozila celotnega trajekta. Med temi vozili zagledam en kup ljudi, ki se igrajo igro ravbarje in žandarje (igra iz otroštva). Najprej pomislim, da so to morda slepi potniki, ki želijo preko meje, a kmalu ugotovim, da so to fantje, ki prosijo za denar in morda še kakšne druge vrednote.

Preden pridemo na vrsto, preteče nekaj časa in v tem času vidimo kup kreganja, dobimo ponudbe za SIM kartice Maroških ponudnikov itd. Ob 9h končno rešimo vse papirje in krenemo proti bencinski črpalki v smeri Tetouan. Ob obalni cesti še zamenjamo nekaj € v Dirhame (okvirni menjalni tečaj 1€ – 10dh) in pot nadaljujemo skozi Tetouan, do vmesne točke Chefchaouen. V mesto prispemo kar zgodaj in na srečo so uličice še precej prazne, zato si v miru ogledamo malo lepo mesto v modrem in sedemo v restavraciji na trgu, kjer pozajtrkujemo prvi pravi Maroški zajtrk.

Po zajtrku nadaljujemo v Fes, kjer imamo rezervirano prenočišče za prvi dan (Wood House – 30€/noč/3 osebe). Na celotni poti nam ponujajo zelišča, ki se uživajo ali s kajenjem ali na kakšen drug način. Govori se, da niti ni slab občutek po zaužitju. No, pozno popoldne le prispemo v Fes, kjer nas čaka prenočišče v medini. Kako je sedaj tukaj z varnim parkiriščem, ki smo ga imeli napisanega na bookingu? To je naše prvo vprašanje, ko vidimo kje smo. Amin (gostitelj) nas zapelje na drugo stran mesta, kjer sicer ni privatno parkirišče, a je vseeno varno v garaži pod zemljo, čez dan z varnostniki, čez noč zaprtih vrat. Najprej malo prestrašena z Žigom vseeno pristaneva na ponudbo. Nošenje opreme pa ni bilo lahko, saj je do nastanitve kar velika razdalja. Pa vendar zmoremo. Medtem ko se v sobi raztovorimo, nam pripravijo »Moroccan welcome tea« in kekse.

Nato se odpravimo skozi medino do motorjev, da še vzamemo nekaj stvari iz kovčkov. Ni se izkazalo za slabo, saj smo videli v garaži še en kup novih motorjev in takoj sva si oddahnila (ni vrag, da bi ravno najina motorja bolj dišala, kot vsi tukaj parkirani). Nazaj grede še povečerjamo v priporočeni lokaciji (Restaurant Chez Rachid). Bilo je vrhunsko in tudi cenovno dokaj ugodno. Pri vračanju v sobo, po 21h uri, ko zadnjič pokličejo mošeje, se ulice v trenutku spraznijo in ostanemo le še mi, ki smo izgubljeni v medini in nekaj lokalcev, ki so bili vidno v opojnih substancah. S pomočjo pametnega telefona in nekaj pomoči prispemo v sobo. Seveda bi pred tem vsi ti “lokalni vodiči” radi še kaj zaslužili, a smo prišli skozi brezplačno, ker niso sprejemali €. Tokrat sem prvič občutil ta občutek, o katerem so mi govorili popotniki po teh državah.

6.dan Fes – Ifran – Midelt (28.3.2017) – 200km

Zbudimo se v krasno jutro v centru medine. Za zajtrk nas Amin pelje v jedilnico s panoramskim pogledom na Fes, kjer kraljevo pozajtrkujemo in se odpravimo na ogled Fes-a, s priporočenim vodičem s strani Amina (250Dh (cca. 25€)/4ure/3osebe).

Ogledamo si celotno medino in njene znamenitosti, sproti nam skuša razložiti zgodovino. Naj omenim večje znamenitosti, ki nam jih je pokazal in o njih nekaj povedal: Univerza in Mošeja Karaouine(Al-Qarawiyyin Mosque and University), Tannery, Medersa Bou Inania (stara šola zgrajena s strani sultana Bou Inan), Medersa el-Attarine, Mellah (židovska četrt), biblioteko, ulice s proizvodnjo in trgovino po različnih tematikah (les, železo, luči, meso, itd.),…

Po zaključenem sprehodu po medini nas z avtom pelje nazaj v nastanitev. Vzamemo stvari in se odpravimo na motorje, ki nas čakajo v garaži. Na poti nabavimo še Maroc Telecom kartico za 80Dh (cca.8€) in imamo z njo 1 mesec 5GB prenosa podatkov, tako smo preskrbljeni z internetom, preko katerega smo se javljali domačim. Pot nadaljujemo v smeri Maroške Švice Ifran. Cesta se začne vijugati in hitro vzpenjati. Hitro se povzpnemo v mesto Ifran, kjer na hitro opravimo sprehod  po trgu, si ogledamo “lion stone”, spijemo kavico in že nadaljujemo v smeri Azrou in naprej proti Midelt.

Na eni točki smo ob cesti zagledali tablo pozor opice (točne koordinate), seveda, ko jih zagledamo takoj parkiramo, ter si jih v miru ogledamo in poslikamo-nimamo vsak dan možnosti videti opic v naravnem okolju in seveda neograjenem.

Čas nas preganja po odličnih cestah proti Mideltu, kjer nismo imeli rezerviranega prenočišča.

Po prihodu v mesto smo pogledali dva hotel, ki nista imela varnega zasebnega parkirišča. S pomočjo domačina, ki se je ponudil za pomoč brezplačno in se predstavil kot nomad, smo prišli do Riad Villla Midelt, kjer smo se dogovorili za ceno 400dh/noč/3 osebe + 270dh za celotno večerjo in pijačo.

7.dan Midelt – Errachidia – Erfoud – Rissani – Merzouga (29.3.2017) – 265km

Noč na višini dobrih 1500m je minila mirno, a prvič smo začutili tudi, kako se lahko čez noč ohladi. Po poznem zajtrku se odpravimo na pot poroti Errachidi (domačini pravijo Military city).

​Na poti napravimo nekaj slik narave,  jezera Barrage Al-Hassan Addakhill in se preprosto prepuščamo užitku.

Seveda nismo pozabili na otroke, ki so v mestecu Enzala mahali in kazali na svinčnike. Nekaj smo jih imeli zraven in tudi razdelili. Veselje je bilo nepopisno, iz treh otrok pa se jih je nabralo kar nekaj in seveda še starši.

​Takoj za tako imenovanim vojaškim mestecem, smo se ustavili še v La Source Bleu de Meski, kjer lahko kampirate in izkoriščate bazene (pred kratkim prenovljene). Čudovit kraj, cena kampiranja je ugodna, vstopnina pa 5dh/oseba.

​Pot nas vodi naprej skozi Ziz Valley, kjer se iz ceste razkrivajo krasni panoramski pogledi v dolino, kjer teče reka, okoli nje pa na gosto rastejo palme.

Nadaljujemo skozi Efound in prispemo v Rissani, kjer skozi mestna vrata vstopimo v mesto. Skozi smo se le zapeljali in hiteli proti nastanitvi (Riad Desert Camel 35€/noč/3 osebe), ki se nahaja nekaj km pred Merzougo.

​Na določeni točki, garmin pokaže smer proti sipinam, nisem kaj dosti razmišljal in zapeljal na makadam. Cesta proti nastanitvi je utrjena, tako da večjih problemov nismo imeli, le našli je nismo v prvem poskusu. Tokrat so nam priskočili na pomoč otroci, ki so se igrali v bližini in nas s kolesi navigirali do nastanitve. Tudi tem otrokom smo izročili nekaj EU materiala. Nastanitev je solidna in dogovor za večerjo hitro pade, v ceno smo vključili še pijačo za ves čas bivanja (240dh/večerja-pijača/3osebe).

Dan smo izkoristili za čisto sprostitev in na panoramski terasi uživali v sončnem zahodu.

8.dan Sahara Desserts Dunes (30.3.2017)

Ta dan nas je čakalo 1.5 ure testne vožnje s čisto novimi kamelami, za nas seveda. Ker so zjutraj že bile zasedene, zgleda je veliko povpraševanje, se odločimo, da bomo zadovoljni s popoldanskim odhodom na testno vožnjo, do najvišje sipine v Merzougi. Do takrat pa izkoristimo dan za sprostitev in odličen zajtrk prvakov, sicer že tretji identičen, ampak to je Afrika.

Ura beži, kot zmešana in že pridejo po nas, da se pripravimo na divjo vožnjo. Na glavo nam povežejo turbane, jaz kot Kitajec, takoj selfie stick v roke in horuk z nahrbtnikom na kamelo.

​Prvih 15min je bilo kot na BMW 1200GS Advanture letnik 2019 nato pa se je začelo počasi vleči in sedlo je postajalo vse manj udobno. Preživeli smo testno vožnjo in prispeli v središče Erg Chebbi.

Tam nas nastanijo v eno izmed mnogih tend, nam v roke potisnejo deske in pokažejo sipine. Da, tudi to smo testirali! Deskali smo po sipinah, odlično se je spuščati, malo manj odlično pa hoditi navkreber. Po nekaj spustih se iz kampa zasliši glas in mahanje naj se povzpnemo na vrh od koder bi naj bil en lepših sončnih zahodov, seveda ubogamo in gremo na vrh pogledati tudi ta čar.

​Po spustu iz sipin, nas pričaka čaj in večerja. Po večerji seveda vsi splezamo na tepihe, ki so pod KIČASTIM NEBOM in zremo v zrak ter se čudimo tej lepoti. Fantje nas pustijo uživat kakšne pol ure, nato nas zvabijo na drugo stran, kjer so zakurili ogenj in pripravili glasbila. Žurka se začne! Traja pozno v noč, vmes poskušamo kaj odigrati tudi sami, nekateri pa celo zaplešejo.

​9.dan Merzouga – Rissani – Tinghir (Gorges du Todra) –  Gorges du Dades (31.3.2017) – 320km

Po naporni noči brez alkohola, nas nekaj pred 7h zjutraj zbudijo Tuaregi/Berberi/Nomadi ali kakorkoli jih želimo poimenovati, sami pravijo, da so Berberi, ter nas napotijo na sipino, kjer smo prejšnji dan deskali (na srečo to ni vrh). Tam seveda sedemo in opazujemo sončni vzhod, ki prihaja iz Alžirske strani.

 

​Kakor hitro vzide, so kamele pripravljene za ponovno testno vožnjo, tokrat so nam zamenjali vrstni red, da poskusimo še lastnosti drugih kamel. Ponovno sledi 1.5 ure prebujanja v “masažnem sedlu”.

​​Po prihodu v nastanitev dobimo zajtrk in navodila, da naj hitro zapustimo sobe, zaradi novih gostov, ki že trkajo na vrata.

 

​Ta dan smo imeli v planu še ogled dveh sotesk Todra in Dades. Garmin nas zapelje po naprej načrtovani poti skozi mesto Rissani proti mestecu Alnif do Mesta Tinghir, od koder se odcepimo za ogled prve soteske Todra.

 

​Soteska je lepa za pogledat in ohladit, za ožino smo videli ženske, kako perejo oblačila, zato smo se odločili zapeljati malenkost višje, kjer je bila voda videti bolj čista. Motorje parkiramo ob cesti, sezujemo škornje, slečemo, kar se sleči da in se zapodimo v vodo do kolen. Ohladitev prav prijetno paše, pri okvirno 33°C.

 

​Prijetno ohlajeni se zaradi mojega motorja, ki naj ne bi rad vozil po slabih makadamskih cestah, vrnemo nazaj v mesto Tinghir (sicer bi pot nadaljevali do Agoudal-a in se po soteski Dades vračali) in pot nadaljujemo v sotesko Dades, ki je dobrih 50km naprej.

 

​Tik pred slavnimi serpentinami imamo rezervirano nastanitev (Auberge Tissadrine – 42,5€/noč/3 osebe). Seveda se najprej ustavimo v nastanitvi, spraznimo motorje, se dogovorimo za večerjo(210dh/3osebe/celoten meni kot vedno), stuširamo in šele nato odpravimo na serpetine na kavico. Pogled je zares lep in tudi slike uspejo skoraj iz prve.

 

​Tako okrepčani, se vrnemo v nastanitev, kjer nam pripravijo večerjo in po njej ponovno Berbersko zabavo.

 

Ta dan sem ob parkiranju prvič slišal nek čuden zvok, ki se ga nisem spomnil od prej iz bencinske črpalke pri zagnanem motorju. Pred spanjem sem obrnil forume in našel nič. Zato sem zaspal in pozabil na problem. Bo že šlo, drugače pa porinemo in je… saj smo vendar v Afriki!

10.dan Gorges du Dades – Kalaat M’Gouna –  Ouarzazate – Ait Ben Haddou (1.4.2017) – 170km

Jutro v soteski s prekrasnim pogledom skozi okno, kaj hoče človek lepšega, kot še malo poležati in le gledati skozi okno. Tako je bilo videti naše jutro, seveda pa smo morali na tradicionalni zajtrk (nekaj različnih marmelad, med, maslo, Zdenka sir, olive, sveže stisnjen pomarančni sok, kava in čaj ter obilo različnih izdelkov iz moke). Če smo se že najedli in spakirali, potem pa najbolje, da krenemo v nov dan in pot nas je peljala skozi dolino rož, ki se nahaja v okolici mesta Kalaat M’Gouna do Skoure in naprej v Ouarzazate. Na poti, sredi ničesar mi zasveti rdeča lučka na armaturni plošči, najprej pomislim “no pa je šla bencinska črpalka”. Takoj za tem napiše “rear tire pressure is low”, huh si oddahnem, takoj ustavim na bankino, postavim motor na centralno stojalo, preverim gumo in vidim vijak.

​Ker vem, da bo potrebno pumpat, se slečem, razkomotim, odstranim stranski kovček in začnem s popravilom. Po približno 30min je motor spet vozen in pot nadaljujemo. V mestu Ouarzazate se ustavimo ob Kasbi Taourirt in si z lokalnim vodičem uličice v njej tudi ogledamo. Sicer poznane trike, kot so “Pozdravljeni, sem Berber in lahko vam priporočim ogled tega in ne onega, ter vam lahko kaj tudi razložim seveda brez plačila, če pa boste na koncu zadovoljni in veseli, pa mi lahko kaj primaknete” je uporabil tudi ta in mi smo jih seveda kupili. Resnično se je fant potrudil, med sprehajanjem je moja boljša polovica celo prišla do dobre cene v eni izmed Berberskih lekarn za kozmetično arganovo olje.

 

Zakomplicira se na koncu, ko mu izročimo neko donacijo, saj tokrat s tem ni zadovoljen, želi več. Damo mu še nekaj manjših železnih in se odpravimo proti motorjem. Nekaj kilometrov naprej se ustavimo še v filmskem studiju Atlas, katerega si ogledamo za 50dh/oseba. Filmski studio je zanimivo pogledati, da dobiš občutek, kako dejansko nastajajo filmi. Osebno sem vedel, da je napravljeno umetno in ceneno, a da je tako ceneno si nisem mislil.

V močnem vetru se premaknemo do mesteca, kjer imamo rezervirano prenočišče Ait Ben Haddou (Kasbah Valentine – 35€/noč/3-osebe). Po razpakiranju in pijači dobrodošlice se odpravimo na ogled mesta ter njegovih znamenitosti.

Mestece je zelo slikovito in se ga splača pogledati, večerjo smo opravili v sosednjem hotelu, ki ga z veseljem priporočamo za hrano »Bagdad Cafe«, kako je s spanjem nismo pokusili.

11.dan Ait Ben Haddou – Tizi N’Tichka – Marrakech (2.4.2017) – 185km

Tokrat imamo le premik v Marrakech in ogled mesta. Povzpnemo se na prelaz Tizi N’Ticka in napravimo nekaj slik. Cesta na vzponu, ni kaj prida dobra, v primerjavi z ostalimi v tej državi.

 

Spust pa je druga pesem, cesta nova, le tu in tam kakšen plaz na cesti (tokrat sem si dal malo duška na ovinkih).

 

Po poti so nas ves čas spremljali otroci, ki so nam veselo mahali. Ko sem se ustavil, da jim morda kaj podarim, pa so pobegnili po hribih navzdol. Tako smo kar hitro prispeli v mestno gnečo, kjer je bila misija nemogoče najti nastanitev (Riad Mamma House – 33€/noč/3 osebe).

​Parkiramo v bližini koordinat, ki jih kaže Garmin in se odpravimo nastanitev poiskati peš. S pomočjo koordinat smo prišli 100m stran od nastanitve, dalje pa so nam po ozkih ulicah pomagali domačini. Nastanitev ni imela nikjer nobene označbe in je preprosto ne bi našli. Ker je v centru, nam je bilo sumljivo po opisu na bookingu, da ima zasebno parkirišče. Seveda ga nima, zato parkiramo na javnem, varnem, plačljivem parkirišču v bližini in se odločimo, da v tej nastanitvi ne bomo 3 noči. Pozno popoldan si ogledamo mesto Marrakech in zelo prepoznavni trg Jemaa el Fnaa, glavno mošejo od zunaj, Marrakech Souk.

Zaradi pozne popoldanske ure smo žal spustili notranje oglede Palače Bahia (odprt med 9:00-16:30) in Palače El Badii (odprto med 8:00-17:00). Na ulicah Marrakech-a povečerjamo in se odpravimo v sobo.

 

12.dan Marrakech – Essaouira (3.4.2017) – 190km

Jutro se prične bolj razburljivo, saj se novi receptor naredi »Francoza« in nič ne ve o našem predčasnem odhodu. Na koncu pridemo, kljub temu, da želimo 1 noč plačati, skozi brezplačno. Po zajtrku na terasi, poženemo motorje v smeri Essaouire.

Zgodaj popoldan prispemo v lepo obmorsko mestece, kjer najprej ob plaži spijemo pijačo in si na zemljevidu pogledamo, kje točno imamo rezerviran hotel (Vague Ocean Bleu – 35€/noč/3 osebe +9€ zajtrk za vse tri).

 

Ob prihodu vidimo krasno varno parkirišče znotraj visoke zidane ograje ob hotelu. Zadovoljni se poženemo v sobo z balkonom, da se raztovorimo. Med raztovarjanjem in urejanjem Žiga skoči še po nekaj piva in popoldansko malico. Pozno popoldan se odpravimo na ogled mesteca.

 

Tudi tokrat zaradi poznega prihoda in priprav na sezono nismo uspeli videti znamenitosti od znotraj, zato smo se sprehodili in pogledali od zunaj trdnjavo Essaouira, trg Moulay Hassan, mestno obzidje. Na koncu utrujajočega sprehoda smo si privoščili še večerjo in slaba 2 kilometra sprehoda do hotela.

13.dan Essaouira – Marrakech(4.4.2017) – 190km

Po kraljevem zajtrku (se že ponavljam? Žal, zajtrk in njegova vsebina sta tudi enaka 🙂 ), se odpravimo nazaj v Marrakech, tokrat dobrih 10km stran od centra, v Villa ChillOut (45€/noč/3osebe). Na poti se ustavimo še v arganovi oljarni Marjana, ki je ob cesti (http://coopmarjana.com/en/).

Preden gremo v trgovino, nas prijazna gospa popelje skozi proces izdelave olja in obrazloži ves postopek pridelave. Za konec nas posede v trgovini, kjer lahko pokusimo še jedilna olja v različnih fazah, kar z namakanjem kruha, vse skupaj pa poplaknemo s tradicionalnim čajem.

 

Pot se nadaljuje po štiri pasovnici, na kateri je potrebno biti pozoren na omejitev 60, predvsem v mestih, saj tik pred prekinitvijo omejitve, običajno stojijo fotografi z našitki policije. Na eni izmed turističnih točk, se ustavimo še za sliko koz na Arganovem drevesu in švignemo proti nastanitvi.

 

V zgodnih popoldanskih urah na drugi strani mesta Marrakech, se po nekaj metrih makadama prikaže visoka ograja iz blata in velikimi železnimi vrati s kamerami. Koordinate kažejo, da smo na pravem mestu, hitro vidimo tudi napis, ki ustreza iskanemu. Pozvonimo. Lastnik odpre vrata na stežaj in odpre se raj v okolici Marrakecha.

 

Razpakiramo stvari, pripravimo malico, oblečemo kopalke in skok v bazen.

 

​Preden smo se odpravili še enkrat na trg Djemaa el Fnaa, smo naročili večerjo z željo, naj le-ta ne bo tradicionalna (tajin), ampak naj pripravijo grill (210dh/3osebe). Tokrat smo že imeli približno lokacijo, kje bomo pustili motorje, zato smo si lahko ogledali še park »Cyber Parc Arsat Moulay Abdeslam«, ki pa se je tudi že zapiral. Na žalost smo za oglede palač in ostalih parkov ponovno bili prepozni, zato smo se opravili le na sprehod po trgu in zapravili nekaj časa za pijačo ter nabavo spominkov.

V nastanitev se vrnemo točno na večerjo. Veseli spremembe v hrani se poženemo na večerjo, a nas tudi tokrat v pleskavicah, ki so rumene barve, pričaka okus tajina.

Vsi trije se strinjamo, da že smrdimo po eni izmed njihovih začimb (sumimo curry ali koriander).

14.dan Marrakech – Ouzoud(5.4.2017) – 160km

Dan za ogled slapov. Jutro, kot vse dni doslej, le da v lepši nastanitvi. Po rutini se odpravimo v smeri Ouzoud. Tokrat nam je cilj Hotel France Ouzoud (40€/noč/3osebe) in obisk slapa.

Cesta se zapelje iz mesta v naravo in hribe, kjer postaja vse bolj zeleno. Solidna cesta nas zapelje skozi nasade maka in zelo hitro prispemo v Ouzoud, kjer se domačini ponovno borijo za stranke na svojih parkiriščih. Skoraj ne bi prišli do hotela, tako so bili vsiljivi.

 

Poiskati hotel ni problem, saj so lepo nastavljene table, moj Garmin pa kot vedno, najde kakšno bližnjico.

 

Tokratni poskus mu je uspel le delno, saj nisem bil pripravljen motorja nesti čez slapove. Dobrodošlica v hotelu, lahko sumite kakšna je bila. Ja res je “Morrocan welcome tea” v senčki pod citrusi.

Razpakiramo motorje in krenemo na ogled slapov, ki so le nekaj minut hoje stran od hotela. Se splača! Slapovi so lepi, a voda mi ni videti preveč čista, da bi se v njej namakal, kot to počnejo domačini. Slap poslikamo od zgoraj, od spodaj, s strani, z in brez osebkov ter se počasi s sladoledom v roki odpravimo nazaj v hotel, kjer naročimo večerjo in zaključimo dan.

15.dan Ouzoud – Casablanca(6.4.2017) – 260km

Odhod iz narave v veliko mesto. V glavi se mi poraja vprašanje varno parkirišče, da ali ne? Nekaj zanimivih “varnih” smo že videli, bomo tokrat imeli kaj več sreče? Namreč pred odhodom so nas opozorili, da je fino v večjih mestih parkirati na zaprto varno parkirišče. Pot zapelje po luštnih ovinkih hribovskih cest, s krasnimi pogledi v doline.

Ko prispemo v dolino se cesta poravna in postane dolgočasna, a hitra. Kakšnih 30km pred Casablanco zavijem na bližnjico, ki sem si jo planiral vnaprej, da se izognemo nekaj mestom.

 

Cesta presenetljivo dobra, a zadnjih 5-10km luknja na luknji, z globino polovice kolesa. Mislim, da je bolje kar po glavni cesti… Preživimo poligon in se znajdemo na vpadnici, kjer se prične nov izziv med avtomobili. Z nekaj sreče prispemo do koordinat naše nastanitve (Studio Derb Omar – 45€/noč/3osebe). Koordinate smo sicer našli, apartmaja pa ne, zato nam v pomoč ponovno skočijo domačini. Z domačinom prehodim celotno ulico in ne najdeva hišne številke.

 

Ko že začnem iz žepa vleči telefon, eden izmed pomočnikov potegne svoj telefon in pokliče na telefonsko, ki jo vidi na Garminu. V arabskem jeziku reši težavo do te mere, da se na ulici srečamo z lastnikom, ki nas pelje v nastanitev. Nastanitev je dvosobno stanovanje v novi stavbi, z zelo varnim parkiriščem v podzemni garaži, ki je namenjena le stanovalcem bloka.

 

Hitro raztovarjanje in raziskovanje Casablance. Želeli smo si ogledat največjo Maroško mošejo Hassan II, ki leži v/ob Atlantskem oceanu. Tudi tokrat smo zamudili voden ogled, ki je ta dan bil samo 3 krat. Ampak nič zato, ogledamo si jo okoli in okoli, tudi notri skozi vrata molilnice. Iz molilne dvorane se razteza krasen pogled na Atlantik!

Pokusite uloviti pravi termin in si jo ogledati od znotraj, mi smo si to pustili za prihodnjič. Pri povratku v nastanitev, smo si ogledali še preostali obalni del mesta, ustavili v trgovini in nato končno sami skuhali nekaj z okusom po delno domačem.

16.dan Casablanca – Rabat – Meknes – Moulay Idriss Zerhoun(Archaeological Site of Volubilis) – Larache (7.4.2017) – 435km

Plan ogledov je večji kot prejšnje dni. Zato krenemo zgodaj, po obalni cesti vozimo v glavno mesto Maroka Rabat, kjer si ogledamo Obzidje in Kasbo Oudayas. Vse je prečudovito urejeno in celo čisto.

Nadaljujemo na ogled Mavzoleja Mohamed-a V in Hassan Tower (minaret nedokončane mošeje), kljub načrtovanemu ogledu Nekropole Chellah, se odločimo, da nadaljujemo v smeri Meknes.

Da bi imeli več časa in da vidimo tudi njihove AC, se zapeljemo na  A2 (Rabat – Meknes – 34Dh). Precej hitro prispemo v Meknes, parkiramo zraven palače Lalla Aouda in se odpravimo na kavico in sok na trg Lahdim.

Ko gledamo nazaj proti motorjema vidimo, da si ju ogledujeta policaja. Kasneje vidimo, da ne bo kazni, ampak je bila le njihova firbčnost in morda ljubezen do motorjev. Eden izmed policajev ostane zraven do našega prihoda kot stražar. Sledi pozdrav in pot skozi Meknes, mimo zapora Kara, Mavzoleja Moulay Ismail, ob golf igrišču do kraljeve palače Meknes in nato proti Volubilis.

​Zelo hitro mine teh dobrih 30km narave in že smo parkirali ob tem delno izkopanem rimskem mestu, na severu Maroka. Sledi vstopnina(10dh/oseba) in ogled muzeja, ter sprehod skozi mesto.

​Po zaključku, se zapeljemo do rezervirane nastanitve (Diyar Timnay) v sosednjem mestu Moulay Idriss Zerhoun, na daleč videti kot prijetno mestece na hribčku.

​Ko se pripeljemo v osrčje, vidimo, da tukaj, kot izgleda ne bo kruha z varnim zasebnim parkiriščem. Vsa vozila po javnih površinah in hiše spojene ena na drugi, z ozkimi uličicami med njimi. Najprej zapeljemo krog okoli mesta, kjer v drugem poskusu najdemo nastanitev. Po vprašanju po parkirišču, nam seveda lastnik pokaže to veliko javno parkirišče, polno ljudi in nekaj podobnega avtomobilom (vse polomljeno).

​Ker smo rezervirali zasebno parkirišče in tega nismo dobili, se odpravimo poiskati novo nastanitev. Internet, ki smo ga kupili v Fes-u je tokrat prišel prekleto prav. Usedemo se na vodnjak blizu krožišča, ki razcepi glavno cesto za smer Volubilis in Moulay Idriss ter rezerviramo prenočišče dobrih 150km naprej v obmorskem mestu Larache (Apartamentos Las Mil y Unanoches – 44€/noč/3osebe). Rezervacija uspešna nekaj pred 18h. Pot do mesta Larache mine hitro, nekaj odsekov popolnoma novi asfalt, a kljub vsemu nas ujame tema.

Tako smo v Maroku pokusili še ta način vožnje. Naj omenim, da ni prijetno. Prvemu avtomobilu, sveti ena luč, drug avto, ima vklopljene vse luči, ki obstajajo v njegovem vozilu in se ga vidi iz lune, tretji, ko si že slep od prvega, prileti, kot sulica brez ene same luči. No, da ni tako hudo in da se vzpostavi ravnotežje, ima naslednji vklopljene luči, ki svetijo kot, da ima vstavljene svečke iz pokopališča. Po “varnem” prihodu v mesto Larache, se seveda ustavimo v supermarketu, kjer za vsak slučaj nabavimo večerjo, da ne bomo šli spat lačni. Ker tokrat Garmin ve, da je zunaj nevarno gibanje med divjimi vozniki pripelje do apartmaja po glavnih cestah, brez bližnjic. Apartma se nahaja v stolpnici, kjer ni videti zasebnega parkirišča, a še preden uspem reči “ne že spet!”, skoči ven mladenič, ki nam pokaže, da naj parkiramo kar pred dvigalo, na hodnik.

​Odstranimo kovčke iz motorja, podložimo zidake na lepa keramična tla in vozila so na varnem, zaklenjenem prostoru. Kljub tokratnemu neznanju angleščine gostitelja, se vse dogovorimo, takoj za tem pa z nekaj angleškimi besedami pove, da govorijo francosko in špansko. Od tega trenutka dalje je vajeti prevzela moja boljša polovica.

Da ne pozabim, tudi tokrat ni manjkal čaj dobrodošlice in keksi!  ​

17.dan Larache – Tangier – Tangier-Med (8.4.2017) – 150km

Po zajtrku v posteljo, ki ga je priskrbel gostitelj, se počasi odpravimo proti Tangerju, kjer trajekt izpluje ob 16h-na mestu odločitve moramo biti ob 13h.

Tokrat veseli, saj smo prejšnji dan, današnjo pot skrajšali za dobrih 150km in nam zato z lahkoto ostane še nekaj časa za obisk jame Herkules in počasno vožnjo čez naravni rezervat Cap Spartel Tanger, do trgovine, kjer napolnimo voziček s hrano za 3 dni, kot da smo na poti z avtodomom. Nekako vso to robo stlačimo po luknjah v kovčke, nahrbtnike in seveda na zadnji sedež BMW-ja.

​Tako natovorjeni se spustimo v pristanišče Tangier. Tu sledi šok! Pri policaju smo bili natanko ob 13:00, ta nam pove, da smo na napačnem pristanišču in da GNV vozi, kljub na karti napisanemu Tangier-ju, iz pristanišča Tangier-Med. Tokrat prvič malo nervozen, zapeljem skozi mesto ob obali, proti 50km oddaljenemu cilju. Da nismo bili prehitri  je poskrbel orkanski veter, ki naju je z Žigo kar nekajkrat skoraj odrezalo s ceste (kasneje na trajektu smo slišali, da je iz skupine Francozov, enega uspelo vreči po tleh).

​Zapeljemo se mimo hotela, kjer bi, če ob prihodu v Morocco ne bi imeli zamude, morali prespati in nekaj pred 14h prispemo v pravo pristanišče.

Veseli, ker nismo zadnji, se odpravimo urediti obveznosti glede kart, kjer srečamo še dva motorista iz Laškega in se jima pri prebijanju skozi gnečo priključimo. Sledijo pričakovane 3 noči prekladanja po ladji.

​18.dan Trajekt (9.4.2017)

Prejšnji dan Žiga razbije našo zlato jamo (domačo slivovico 🙁 ), ki jo je imel s seboj ves čas potovanja. Tako nam preostane le še hrana in brezalkoholna pijača, ki jo je potrebno pospraviti v želodce. GNV-jev trajekt ne trese in nam zato nekaj manjka, hodimo po ladji in iščemo kotičke, kjer bi se udobno usedli, morda našli vibracije.

​Ugotovimo, da je za udobne sedeže potrebno biti na pravem mestu ob pravem trenutku, saj ima GNV kino odprt le ob določenih urah, prav tako pa tudi veliko sobo na premcu z udobnimi stoli.

V glavnem ure so minevale počasi… Sredi dneva srečamo Hermana in Štefa, ki nas presenetita z novico, da bo ladja pristala hitreje, kot je načrtovano in sicer 9.4.2017 ob 17h, namesto šele naslednji dan ob 7h. No super, kaj sedaj. Rezerviramo še eno prenočišče v Italiji ali udarimo po moško? Ja seveda, udar po moško…

19.dan Genova – Maribor (10.4.2017) – 740km

V Genovo resnično prispemo ob 17h, izkrcavanje in pregledi porabijo nekaj časa, tako da okoli 19h krenemo proti domu. Nekaj čez 3h ponoči presenetimo domače na vratih. Tukaj se je naša pot po Afriki uspešno zaključila.

​Osebni občutki: Bilo je fantastično! Konfliktov praktično ni bilo, niti med nami niti z domačini, počutil sem se varneje, kot v marsikateri Evropski državi. Hrana dobra, le čez čas mi je začela najedati začimba, ki jo uporabljajo v izobilju. Skratka neprecenljiva izkušnja!

Da po dolgem nakladanju še hitro povzamem. Nobena pot ni neizvedljiva, le upati si je potrebno izven cone udobja in poskusit še ne-poskušeno. Hvala za vse nasvete, ki so mi jih pred potjo dali izkušeni mački (kateri berete se boste našli), ki so podobno pot že odpeljali in mi tako najverjetneje prihranili kar nekaj živcev in kapljic znoja. Če komu kakšen podatek še manjka, dobrodošel z vprašanjem v komentarju ali na privatnem sporočilu.

Vsem, ki se odpravljate prvič, uporabno je imeti s seboj izpolnjene uvozne listine za vozilo in forme, v katerih imate zabeležene vse osebne podatke, ki jih potrebujete v nastanitvah, saj si s tem privarčujete nekaj časa, pisanja in komplikacij v Maroku. Povezava do prej omenjenih dokumentov: https://sahara-overland.com/tag/morocco-d16/. V Maroku načeloma ne potrebujete posebnega zavarovanja za vozilo, saj velja naša zelena karta. Zaradi preventive sem sklenil turistično zavarovanje z obsegom cca. 50.000€ in asistenco, ki krije večje stroške v primeru okvare ali razbitja vozila.

Za konec še okvirni seštevek vseh stroškov, ki sem jih imel za par na motorju:

  • trajekt 415€
  • slovenska vinjeta 30€
  • cestnine Italija 85€
  • cestnine Maroko 3.5€
  • prenočišča + hrana + napitnine (Italija + Maroko) 650€
  • bencin 320€

Skupaj 1500€ za dve osebi in 1 motor s povprečno porabo 5.3l/100km.

Južna Španija in Portugalska

Avtor:
ferek
-
0

Potovanje z motorjem po južni Španiji in Portugalski sem »splaniral« že enkrat davno, ampak nikoli ni nekako prišlo na vrsto. Vedno je bil problem čas, oziroma število prostih dni, v kombinaciji z veliko kilometrino, ki jo ta pot prinese. Če že vzamemo v obzir izredno dolg transfer v obe smeri, je potrebno potem končno destinacijo čim bolj izkoristiti, oziroma prevoziti in pogledati kar se da največ. Lanski prvomajski prazniki pa so bili kot nalašč za to.

»Nenaporen transfer…«

Na kisel in deloma deževen transfer do Livorna, smo se zgodaj dopoldne odpravili štirje »Packi« – Ferek, Ivek, Robi in Dejko ter »TEŠ-penzion« sekcija – Pero z Jano in Sinac z Drago. Rahel dež in oblaki so nas spremljali domala vse do Livorna.

Na razmeroma praznem trajektu, smo se pred večernim odhodom »utaborili« v salonu. Ob domačih dobrotah, pivu in žganjicah smo v spalnih vrečah predremali noč in se pozno popoldne naslednjega dne izkrcali v Barceloni. »Potegnili« smo še dobrih 70 km, po obalni magistrali proti zahodu, do rezerviranega prenočišča v Segur de Calafellu in »transfer« je bil povsem nenaporno zaključen. Vsem vsekakor priporočam to varianto, ker vožnja čez Francijo, z vmesnim prenočiščem, bi bila nedvomno napornejša in dražja. Naš krog se bo po 10 dneh na istem trajektu tudi zaključil.

Ob obali do nacionalnega parka Sierras de Cazorla

Prvi stik s španskimi cestami motoristu jasno pokaže, da avtocest ne bo uporabljal. Vzporedne hitre ceste so brezplačne, izredno dobre in z redkim prometom. Peljali smo proti Valenciji, opazovali mediteransko pokrajino in se po dobrih 200 kilometrih obrnili proti notranjosti. Bolj kot smo se odmikali od obale, lepše, zanimivejše in manj prometne so postajale magistralke. Enega izmed postankov izkoristimo za obisk servisa, saj nikakor ne »pogruntamo«, kako bi sami »našponali« razrahljano verigo na Ducatiju.

V Andaluzijo smo vstopili pri kraju Siles, kjer se začenja tudi nacionalni park Sierras de Cazorla. Mediteranski vpliv tukaj pojenja. Sprva gričevnata pokrajina se spremeni v hribovito, s prostranimi borovimi gozdovi. Pozno popoldan smo parkirali v kampu v okolici Silesa, najeli 2 lesena bungalova in preostanek dneva izkoristili za martinčkanje na sončnih 26oC. Doma pa prvomajski sneg… res neverjetno!

Se je pa ob večerji, v lokalni gostilni, začela zabavna zgodba »borbe z neznanjem tujih jezikov« domačinov, ki nas je v bistvu spremljala vse dneva našega potepanja. Koliko smeha, kretenj in mahanja je pomenilo vsako naročilo lokalnih specialitet, ki smo jih kot turisti seveda želeli poskusiti. Pica, testenine ali hamburger seveda ob raziskovanju tujih dežel odpadejo! Da pa bi naša »oštirja« dala kar največ od sebe, je pripomogla še čisto izmišljena zgodba o Janinem rojstnem dnevu, ker »hepi brzdej tu ju« razumejo vsi, goste ki praznujejo, pa je seveda treba tudi počastit.

Najvišja evropska cesta

Jutro je bilo prav neverjetno hladno. Gorski zrak je čez noč izgubil dobrih 20 stopinj! A nič ne de, saj nas čaka počasna vožnja s številnimi ustavljanji po nacionalnem parku. Čarobnost in glavno prepoznavnost daje parku obsežno jezero, ki ga v svojem zgornjem toku, ob pomoči zajezitve tvori reka Rio Gaudalquivir. Svetli borovi gozdovi poraščajo obalo in pobočja gora, ki iz vseh strani zapirajo zaščiteno območje. Na izhodu iz parka, v smeri proti Jaenu se cesta dvigne krepko čez 1000 metrov in razgledi na prevoženo pot nazaj proti Silesu so prav neverjetni.

Od tu dalje se po res čudovitih, hitrih in praznih magistralkah spuščamo proti Granadi. Visoka Sierra Nevada, naš naslednji cilj, v svoji belini sije daleč na horizontu. Dolgi pregledni ovinki, razgledi na polja in planjave nudijo zavidljive motoristične užitke in vožnja mine kot bi trenil, temperature pa v soncu ponovno rastejo preko dvajsetice. Granado samo obvozimo, saj je naš cilj najvišja evropska cesta, ki se dviga na Sierro Nevado, pod vrh Pico Veleta, celo do 3380 m n.m. Promet z motornimi vozili je dovoljen nekje do dobrih 2800 m, naprej pa samo za kolesarje in pešce. Smučišče seveda obratuje, razgled pa je seveda ob jasnem popoldnevu fenomenalen. Vzpon iz Granade, v dolžini cca 40 kilometrov poteka po hitri, zaviti magistralki, tako da VFRjka in Multistrada ne zdržita umirjenega tempa in pobegneta v ovinke. Po obveznem fotografiranju, se spustimo nazaj proti Granadi in dalje proti morju, kjer na mediteranski obali, 30 km pred Malago, najamemo 8 posteljni apartma.

Od Picasa, preko zibelke bikoborb, do skale in opic

Zanimivo… vsako jutro pričnemo vožnjo zimsko oblečeni, zaključimo pa čisto poletno. Picasov muzej z ogledom Malage je naša prva postaja. Takole na prvi vtis bi njegovo umetnost opisal z besedami »odbito zadrogirana lepota«. Pri njegovih slikah bi človek moral dolgo stat… verjetno bi videl marsikaj.


​
Ponovno se odmaknemo od Mediterana in se ustavimo v kraju Mias, ki s čudovitim razgledom na Mediteran in slikovitim centrom vabi turiste, da ga obiščejo. Naslednji cilj je Ronda, mestece nad razglednim skalnim previsom, ki velja za zibelko bikoborb. Bežanja po ulicah, pred biki, si nimamo časa privoščiti, ne dvomim pa, da bi bilo zanimivo.

Spustimo se nazaj proti morju in popoldne parkiramo pod »gibraltarsko skalo«. Vzpon zaupamo izkušenemu vodiču v udobnem mercedesu, ki postanke opravi na vseh razglednih točkah, nas »spozna« z opicami in nam v zgledni angleščini podrobno predstavi zgodovino Gibraltarja. Iz »skale« se odpira razgled na Afriko in najbolj južno točko celinske Evrope – Tarifo, ki jo bomo obiskali naslednje jutro.

Samo mesto Gibraltar, seveda pod Britansko vladavino, pa razen zanimivega letališča, katerega stezo prečka glavna prometnica, ni vredno ogleda ali postanka. Umazana provinca angleškega kapitalizma. Gneča ter globalizacija. Sonce se dotika horizonta, ko prečkamo obalno gričevje proti Tarifi. Ob atlantski Playa de los Lances parkiramo pred apartmajem, in si v zgledni gostilni privoščimo večerjo španskih specialitet. Tukaj je pravo poletje. Lahko noč.

Med najbolj južno in najbolj jugozahodno točko Evrope

Četrti dan je naša španska odisejada obiskala kraje med španskim in portugalskim Atlantikom ter napravila še kraljevski ovinek do Sevilie. Že zgodaj zjutraj smo parkirali na polotoku pred trdnjavo v Tarifi. Do afriške obale je 8 km. Na eni strani Atlantik, na drugi Sredozemsko morje. Res sta že na pogled različna. Je pa naš jutranji obisk prehitel policaje, ki očitno začenjajo službo malo kasneje in so nas šele ob koncu našega ogleda pričakali pri motorjih ter prijazno opozorili, da smo daleč v peš coni, kar smo kljub neumnim obrazom seveda vsi dobro vedeli.

Vožnjo nadaljujemo proti severu in se ustavimo v centru Sevilje, ki nam jo peš prijazno razkaže »na toplo zvezan« italijanski študent. Posebej šef Packov mu je bil sila všeč. Je pa o kraju resnično veliko vedel in brez njegove pomoči bi v treh urah videli bore malo. Ko smo mu za prijaznost ponudili nekaj cekinov, jih je skoraj užaljeno odklonil. Verjetno bi bil od krepkih bajkerjev raje deležen kake druge usluge. Sevilia je res mesto za katerega bi si bilo potrebno vzeti več časa, se prepustiti njenim čarom in ritmom flamenka. A pomanjkanje časa in čudovite ceste nas vabijo dalje; za kulturne znamenitosti bo še čas… čez leta… na penzionističnih izletih…

Odpeljali smo dalje proti cilju našega dnevnega potovanja, v portugalsko pokrajino Algarve in prenočili v okolici Lagosa. Svetilnik na skrajnem rtu Portugalske je skrajna JZ točka Evrope in hkrati zadnji objekt na celini, ki so ga mornarji videli, ko so se v dobi velikih odkritij odpravljali v neznano. Je pa prvi dan obiska Portugalske začinil še naš Sinac, ki je zaradi nestrpne vožnje, na »zagužvani« 4-pasovnici iz »C5 provide« potegnil 2 policaja, jima vzel ključe od avtomobila, ju nazmerjal kot smrkavca, da sta užaljeno gledala v tla; in ravno ko je hotel vsakemu »primazat« še klofuto, se je pravočasno z znanjem tujega jezika vmešal Ferek in »zgladil« cestni spor. Nekako tako je bilo, ne vem več čisto točno, morda je bilo tudi obratno, je pa res, da težav s policaji po tistem več nismo imeli.

Algarve, Atlantik in Belem

Atlantska obala Portugalske je bila skrajna točka našega potovanja, peto jutro pa uvod v drugo polovico. Dopoldne smo po lokalnih cestah raziskovali divjo notranjost Algarve, ki jo krasijo bujni zeleni gozdovi in strnjeni nasadi hrasta plutovca, fig in pomaranč. Daljši postanek smo si privoščili na najvišji točki, vrhu Foia, ki nudi razgled na lep kos priatlantske dežele.

Sledil je spust v osrčje pokrajine in vožnja po lokalnih cestah v smeri Telheira – Santa Luzia – Alvalade… proti polotoku Troia. Notranjost portugalskega podeželja zaznamuje kmetistvo, ki se odraža tako v pokrajini, kot v naseljih. Postanek v eni izmed manjših vasic pa pokaže tudi vso pristnost preprostega podeželskega prebivalstva. Ob vstopu gruče bajkerjev v edino gostilno, smo najprej deležni rahlo mrkih pogledov, ko pa za svojo mizo naročimo pivo po 0,8 €, pa se nihče več ne zmeni za nas. Morda se nam poleg nizke cene pijače, zdi dosti nevsakdanje to, da je že zgodaj pred poldnevom gostilna polna starcev, mladih, žensk in otrok, ki glasno klepetajo in razpravljajo »bogsigavedi« o čem vsem.

Popoldne smo spet na Atlantiku. Za pot proti prestolnici smo izbrali obalno cesto in trajekt Troia – Setubal in dalje preko nacionalnega parka Arrabida ter mostu 25. aprila, ki je nekakšna pomanjšana verzija tistega v San Franciscu, do znamenitega stolpa v Belemu. Privoščimo si »pirpavzo«, fotografiranje in klepet z druščino slovenskih študentov, ki je tukaj na izletu. Center Lizbone nas nič ne mika, za slednjega bi si bilo treba vzet vsaj dan ali dva, zato proti večeru raje parkiramo v kampu, pred lesenimi bungalovi, na sipinah Atlantika, ob plaži Grande do Guincho. Večerja je v stilu različnih portugalskih dobrot, v restavraciji tipa »pojej kolikor moreš«. Mi smo sicer tudi veliko spili. Se mi pa zdi, da so natakarji po našem odhodu ponovno preračunali, če je postavljena cena po osebi smiselna, ali bi morda ob večjem navalu slovenskih bajkerjev bankrotirali.

Od najzahodnejše točke Evrope, do divjih prostranstev zahodne Španije

Prvi maj – praznik dela znajo obeležiti tudi Portugalci in Španci. Vendar na povsem drugačen način. Piknikov tu ni bilo videti. Očitno jih zamenjajo verske procesije in čaščenja različnih svetnikov in Marije. Pa veliko ljudi zapusti obalna mesta in se odpravi na podeželje – v kampe. Promet je na prazničen dan sicer izredno redek, se bo pa zvečer pojavila manjša težava, ki jo nikakor ne bi pričakovali.

Jutro je bilo kot nalašč za vožnjo do bližnjega rta Cabo da Roca – najzahodnejše točke evropske celine. Ker smo bili zgodnji, množice turistov še ni bilo, zato smo se z motorji lahko pripeljali do skrajnega obračališča. Močan veter, ki tukaj nikoli ne pojenja pa nas ni motil ob nastavljanju fotoaparatom. Pot smo nadaljevali do Sintre – nekdanje kraljeve prestolnice, kjer smo zgodnje dopoldne ponovno, še pred prihodom avtobusnih turistov, izkoristili za ogled in izdatno malico. Sledila je vožnja po kmetijski pokrajini ob vzhodnem bregu reke Tejo proti Abrantesu in dalje proti obmejnemu naravnemu parku Sierra de S. Mamade. Vsaj prvi del poti ni ravno nekaj posebnega. Vožnjo po lokalnih cestah intenzivne kmetijske pokrajine, ki s svojimi pridelki zalaga glavno mesto in obalo, zaznamuje obilo mrčesa na vetrobranu in čeladi, lepo število traktorjev, manjših tovornjakov in »pickupov«; se pa pogled občasno odpre na veličasten tok reke Tejo.

​Pokrajina pa se povsem spremeni, ko se bližamo meji s Španijo in ravnino zamenjajo slikovita hribovja Sierra de Sao Mamade. Povzpnemo se na grad v kraju Marvao, od koder se pogled odpira tako proti Atlantiku, kot na vzhod, proti španski Extremaduri. Ceste so naravnost čudovite. Široke, z dolgimi, preglednimi ovinki in redkim prometom. Pozno popoldne se ustavimo pred kampom v Cacaresu, kjer se prej omenjene težave začnejo. Kamp je poln! Kljub prigovarjanju ni nobene možnosti, da nas sprejmejo. Prijazna receptorka pa preveri tudi vse ostale kampe, hotele in apartmaje v okolici cca 20 km. Prostora preprosto ni nikjer. Španci za prvi maj radi prespijo drugje. Nekako ji sprva nismo verjeli a ko smo začeli ob poti preverjati vsa možna prenočišča, so se njene besede potrdile. Upoštevali smo nasvet domačinov in se podali v čim manj obljudeno podeželje. Ko smo bili že povsem v mraku, sprijaznjeni z dejstvom, da bomo prespali v eni izmed zapuščenih »kabrio« pastirskih hiš, se nam je nekje »sredi ničesar« nasmehnila sreča. Obcestna gostilna, v bližini kraja Valdamorales, kot v kakšnem vesternu, je imela prostor za nas. Za večerjo pa svinjska ušesa na prav poseben način… okusno. Morda smo bili od dolgotrajnega iskanja »fraj postelje« in ugodnemu razpletu, kar malo vzhičeni, domačini so omagali in zapustili »saloon«, za naše zdravje pa se je zbala prikupna kelnerca, ki nikakor ni več želela nalivati viskija zgovornim balkancem. Baje smo prekosili vse pivske navade njenih rednih strank.

Puščava in »divji zahod«

Naš dopoldanski cilj je tolikokrat opevana Cordoba. Biser arabske arhitekture v Evropi in v 10. stoletju verjetno največje mesto na svetu, je danes predvsem turistična znamenitost. Ena največjih mošej na svetu, zgodovinske stavbe, palače kalifata, festivali, umetniške akademije in verski obredi ji dajejo čar posebnega kraja, kjer se vseskozi veliko dogaja. Drugi maj je bil v celoti posvečen krščanskemu prazniku, zabeljenemu z glasbo, plesom, lepimi oblekami in procesijo. Vročina blizu 300 C obiskovalcev in vernikov ne moti. Večina jih je v mašnih oblekah, le bajkerji v črnih »lajblčih« razbijamo rutino.

Popoldan je namenjen vožnji. Preko redko poseljene pokrajine in krasnih, hitrih magistralk vozimo proti Alcaudete. V Granadi sklenemo Portugalsko-španski krog in nadaljujemo v smeri največje puščave v Evropi – Tabernas, ki smo jo v času »špageti vesternov« v filmih videli velikokrat. Puščava leži v Almerii, v zavetrju Sierre Nevade, ki vlažnim zračnim masam iz Atlantika in Sredozemlja ne dopušča, da bi namakale to območje.

Pozno popoldne iz glavne magistralke zavijemo v hribe, v suho skalovje v okolici kraja Gergal. Pred vhodom v vas nas pričaka streljanje! V čeladi se to sicer malo čudno sliši, a šele ko ovinek odpre pogled na vas, nam bližajoča se verska procesija da jasno vedeti, da bo treba parkirat na bankino ozke ceste in malo počakati. Do rezerviranega prenočišča nekje v skalovju, popolnoma na samem, je pa še kar nekaj ovinkov. Šef je bivši poklicni igralec ragbija. Starejša gospa pa mu pomaga upravljat in kuhat za goste na odmaknjeni, obnovljeni haciendi. Vse je urejeno v stilu in tudi večerjo sestavljajo same domače specialitete.

Če pa se vrnem k filmskem slovesu tukajšnjih krajev, bi pa grozljivka z naslovom »Kjer bajkerji izginjajo« prav lahko dobila resnične korenine. Tukaj nas ne bi nihče našel! Niti nas, niti naših motorjev… Nikoli!

Odločitev je padla – krog bomo razširili!

Jutro v puščavi nam je zbistrilo um, ki nam trezno dopoveduje, da so ceste, ki smo jih prevozili do sedaj v največji meri en sam užitek. Smo vsaj za dobrih 250 km presegli zastavljen cilj v teh dneh. Ja, res smo hitri. Odločitev je padla: namesto obale in nekaj zgodovinskih ogledov v Murciji, Cartageni in Valenciji ter vrnitev v Barcelono, se raje odmaknimo od morja in potegnimo skozi špansko podeželje do Pirenejev – v Andoro in se zadnji dan potovanja od tam vrnemo v barcelonsko pristanišče.

Še prej pa si poglejmo puščavo Tabernas. Naš prvi postanek je ena izmed kavbojskih kulis, preurejenih v tematski park. Pravzaprav gre za pravo mestece, z vsem tistim kar so mesta divjega zahoda ponujala. Za uraden vstop smo prezgodnji, zato se poslikamo in zapeljemo do nekaj km oddaljene obcestne postojanke v stilu Route 66. Res avtentično! Od avtomobilov in opreme, do ponudbe.

Vožnja skozi puščavo me nehote navdahne z vizijo: čez par let bi se spodobilo takole »rolat« čez ameriški zahod. Nedvomno se bo tudi to zgodilo. V obalni Cartageni se ustavimo na »malici« in tu nam jo »zagode« Sermekov BMW. Težava je znana že iz minulih potovanj. Nekje v bližini je repetitor, ki »zmeša« alarm na motorju. Ker ga ni možno izklopit, niti resetirati, motor pač ne vžge. Izkušnje nam tu nikakor ne pomagajo, tudi telefonski klici ne. Ko se že skoraj vdamo v usodo, da bo pomagala edino asistenca, pa Ivek le opazi repetitor na eni od streh. Z BMWjem se spusti po klancu proti bližnji trgovini in cca 50 m stran alarm le popusti in motor vžge. Pa veriga na Multistradi je ponovno čisto razrahljana. Mojstri v delavnici le niso bili takšni strokovnjaki. Zvečer se jo bomo lotili sami, po »youtube« navodilih, ki nam jih je naš doktor »D« že poslal.

Notranjost Andaluzije in Katalonije je za vožnjo z motorjem veliko prijetnejša kot obala. Ceste so izredno dobre in promet izjemno redek. Peljemo se mimo manjših andaluzijskih in katalonskih mest: Lorca – Cehegin – Jumilla – Almansa – Requena, v katerem izberemo edini manjši hotel za nočitev. Seveda je zaklenjen – na vhodu je zapisana le telefonska številka. Pokličemo in šefica je hitro med nami. Pa zvodnik z dvema Maročankama tudi. A ob pogledu na naši dve bajkerski dami, hitro ugotovi, da posla ne bo. Pred večerjo mojster Peter napne še dukatijevo verigo, po rahlo zakompliciranem sistemu, a tokrat bo menda le deloval. Potem se ponovno prepustimo užitkom španske kulinarike.

Andora… žrtev globalizacije

Kot vsako jutro, ne glede na morebitno večerno popivanje, se je tudi tokrat po hotelu razlegel predirljiv Ivekov krik: »Sonce je v gruški!« Včasih bolj, drugič manj nejevoljni, ampak vedno smo že dobre pol ure za tem disciplinirano ždeli na motorjih in čakali štart. Dopoldan je bil namenjen vožnji, popoldan pa raziskovanju »brezcarinskega bisera« v Pirenejih, ki se imenuje Andora. Hotel smo imeli rezerviran.

Vožnja skozi podeželje je minila v že znanih okvirih odličnih in praznih španskih magistralk, v smeri Utiel – Teruel – Alcariz – Lieda – Andora. Je pa bil zato naš stik z državico v Pirenejih in glavnim mestom Andora Vella čisto nasprotje naših pričakovanj. Motorje smo pustili pri hotelu in se v nekaj kilometrov oddaljen center odpeljali z javnim prevozom. Nekako sem vedel da gre za državico, ki je zaradi nizkih davčnih stopenj nakupovalni raj, ampak vseeno sem pričakoval nekaj v stilu alpskega Livigna, pridih neke avtentičnosti, preprostosti, domačnosti. Morda je bila Andora takšna pred 50 leti. Nasprotno od tega pa nas je sicer lepo urejeno mesto šokiralo z globalizacijo in vsem »slabim«, kar je ta prinesla. Znana, zveneča imena finančnih inštitucij, blagovnih in modnih znamk, restavracij s hitro hrano, zlatarn… polno vsega tistega, kar popotnik željan svobode še najmanj pogreša. Tega mesta se raje ognite! Razen če nujno rabite nove (original) »adidaske« ali kakšen digitalni fotoaparat po 22% nižji ceni!

Tudi gostilne nam ni bilo dano najti. Drage hotelske restavracije na eni, ali »fast food« na drugi strani… kaj »andorskega« pa seveda ne obstaja, ali pa nismo našli. Kompromis smo potem »pojedli« v nekakšnem španskem »fast foodu«, ki pa je bil le medel približek njihove kuhinje. V Andoro me najbrž več ne bo – predstavlja vse tisto, kar bajkerji odklanjamo.

Pireneji in Barcelona

Jutro je prineslo nekakšno »sladko-kislo« olajšanje. Zadnji dan našega potepanja po Iberskem polotoku. Zvečer bomo že na ladji. Treba je torej vzeti še nekaj lepih vtisov in zaokrožit po Pirenejih, preden nas popoldan pogoltne vrvež katalonske prestolnice. Če pa že zapuščamo Andoro, pa njeno »obdavčenost« le izkoristimo – poceni »natankamo« in nakupimo spominke.

Potem se preko serpentin in ovinkov dvignemo visoko v južne Pireneje, v pogorje nacionalnega parka Cadi Moixero. Pireneji so drugačni od Alp. Vsaj del, ki smo ga mi prevozili se nekako ne more primerjati z Dolomiti ali Grossglocknerjem. Ceste so sicer lepo asfaltirane, vendar ožje in ne omogočajo v bistvu nobenih dirkaških užitkov. So pa razgledi ravno tako lepi, pokrajina pa na videz bolj divja in manj obljudena. Tudi turistične infrastrukture ni bilo na prvi pogled opaziti. Je pa bila ta vožnja na nek način pravi balzam za nas, za motorje in za gume. Dinamika in ne hitrost je po dolgem času spet prevladala.

Malo po poldnevu smo zapustili Pireneje in dobri dve urci kasneje parkirali motorje na Grimaldijevemu pomolu. V sam center Barcelone smo se odpravili z busom in se potem počasi, ob ogledovanju znamenitosti, po umetniški Rambli, peš vračali proti luki. Barcelona je sicer vredna več dnevnega obiska. Bazilika Svete družine, Casa Mila, Trg Katalonije, Barcelonska katedrala, Kolumbov spomenik in nenazadnje »fuzbal«… Smo pa nekateri tukaj že bili, drugi pa nedvomno še bodo. Popoldne in večer pred vkrcanjem na trajekt proti Livornu, je bil za podoživljanje čarov katalonske prestolnice čisto dovolj. Prijetno utrujeni smo zabavo nadaljevali, v udobnem ladijskem salonu, ob španskih prigrizkih in žganjicah, pozno v noč.

Tirrenia, Pisa, Mugelo

V Livorno smo pripluli pozno popoldan, po voznem redu. Procedura izkrcanja nam je bila že znana. Dokaj enostaven postopek za Evropejce in malo manj prijazen za potnike iz Maroka, od koder trajekt, ki nas je naložil v Barceloni pravzaprav pripelje. Večji apartma smo imeli rezerviran v Tirreniji – bližnjem letoviškem mestu. Večer smo izkoristili za sprehod in večerjo v malce dražji, pravzaprav edini restavraciji. Poleti je verjetno mestece precej živahno. Dolge, peščene plaže ter bližnja Pisa, verjetno privabijo sem precej turistov in dnevnih kopalcev.

Do centra Pise in znamenitega poševnega stolpa smo se zapeljali naslednje jutro. Nekateri so bili tukaj prvič in časa imamo dovolj, da si privoščimo še kakšen ogled. Na poti nazaj smo obiskali še dirkališče v Mugelu. Potem pa dolgočasna italijanska avtocesta in obilna poznopopoldanska večerja v Uncu. Za piko na i pa nam je naša ljuba Slovenija jasno pokazala, da doma poletja še ni in nas po 12 dnevnem sončnem potovanju še krepko oprala! Prve vtise pa smo dobro uro kasneje podelili še ob pivu v domači gostilni.

Pod črto…

Če takole na hitro povzamem, to je seveda samo moje mnenje, tole naše potovanje in se opredelim do bistvenih vprašanj, ki se motoristu zastavijo, v smislu »zakaj tja?«, ali še bolje »bi šel tja še enkrat?« in seveda »koliko me bo stalo?«, lahko odgovorim zelo preprosto: V Španijo se gre motorist predvsem do sitega navozit! Takšnih cest, ki prečkajo tako slikovite in prostrane pokrajine nisem doživel še nikjer! Ker vem, da večina slovenskih motoristov prisega na prečudovit Balkan in »dih jemajočo« Jadransko magistralo, od Grčije do Rijeke, vam lahko povem le, da je Španija znatni presežek tega. Ni pomembno ali ste »kruzer«, »enduraš«, »ss raketa« ali nekaj vmes. Tu se boste navozili! Če podkrepim vse skupaj s primerom: Ob vkrcanju na trajekt v Barceloni, smo srečali skupino nemških motoristov, na Diavelu in še dveh raketah – občudovali so »rore« na Robijevi Multistradi. Samo v okolici Barcelone so v nekaj dneh, v 2000 kilometrih, »zradirali« gume do platna! V Livornu bodo iskali vulkanizerja, ker s takimi domov ne bodo prišli.

Dosti zgovoren pa je tudi naš primer: Ko sem lansko zimo na Motosvetu predstavil načrt potovanja, je bil marsikdo mnenja, da je »prehudo« zastavljen, da je dnevna kilometrina prevelika, da bomo morali krog skrajšati, če bomo želeli »ujeti« trajekt… Realnost je pokazala drugače. Dnevna kilometrina je znašala med 400 in 500 km in kroga nismo zaključili po Andaluziji, v Barceloni; ampak nam je uspel še dodaten 500 kilometrski ovinek do Andore in Pirenejev. Zgodnje vstajanje je bilo sicer Ivekova zasluga »sonca v gruški«, natančen plan, točnost in disciplina pa plod Ferekovega tečnarjenja. A dejstvo je, da je bila večina etap izrazito hitrih, saj magistralne ceste, z redkim prometom, brez kakršnegakoli tveganja, dopuščajo potovalne hitrosti krepko čez 100 km/h. In vse to sta brez težav zdržali tudi obe sopotnici, mladi upokojenki, Jana in Draga. Bravo punci! Naš motoristični park je zajemal težkega Kawasakija Vulkana 1700, pod komando Fereka, Robija na Dukatijevi Multistradi, Dejkota na Hondi VFR-1200, Petra in Jano na Yamahi FJR-1300, Sinaca in njegovo Drago na BMW 1200 GS-ADV ter Iveka na BMW K-1200 GT, kolona pa se ni, kljub hitri vožnji, pretrgala niti za hip.

Stroškov ne računam rad. V bistvu so mi vedno manj pomembni. Užitek nikakor ne sme in ne more biti strošek! Vem pa, da to ljudi zanima. Lahko pa brez zadržka zapišem, da se da po Španiji in Portugalski vozit in živet razmeroma poceni – nekje v stilu našega Balkana ali Madžarske. Če odštejem kilometrino trajekta, smo v teh dneh prevozili 5360 km. Spali smo razmeroma poceni, najemali smo bungalove, apartmaje in cenene hotele po cca 10 – 15 € na noč po osebi. Vsak večer smo si privoščili obilno večerjo, čez dan pa so nas hranile malice iz supermarketov. Cene so primerljive našim. Peter in Jana, par na enem motorju, je edini preračunal, da ju je 12 dnevni izlet stal 1900 €. Torej vse, vključno s trajektom, nočitvami… Bo že držalo.

Prevožena pot

Ja. Na Iberski polotok se zagotovo odpeljem ponovno. Ostala mi je vsaj še severna polovica. Ne bom pa ležal na čudovitih plažah Mediterana ali se predajal čarom Lizbone, Madrida, Zaragoze in drugih mest; niti ne bom obiskal romarskih, kulturnih, umetniških in zgodovinskih znamenitosti. Vse to bom morda videl v penziji, iz turističnega avtobusa ali iz luksuzne križarke. Tja se bom odpeljal, ko si bom zaželel sproščene vožnje po slikoviti pokrajini, ki morda edina v Evropi nudi bajkerju tisto pravo brezkončno svobodo, od zore do mraka. Bajkerji, »reskirajte čas in cekine«, odpeljite se tja!

1...111213...61Stran 12 od 61