Avtomatski menjalnik?! Je Mana Skuter? Nikakor ne! Absolutno motocikel. In to pravi!  Pa ne “le” motocikel. Brez pretiravanje je vožnja z njo izjemna.

Druženje z modelom Aprilia Mana je bilo več kot presenečenje! Priznam, da sem pričakoval bolj skuterski pridih. Mestni motorček za začetnike, nerodno vzmetenje in nič kaj osupljive zmogljivosti. V vsem sem se motil. Po desetih kilometrih vožnje z Mano sem popolnoma spremenil pogled.

Naj začnem z osnovami, ki na papirju ne prikažejo nič kaj pretresljivega: tekočinsko hlajeni V-twin s kotom med valjema 90º in prostornino 839,3 ccm. Zmore 76,1 KM pri 8.000 vrtljajih in navor 73 Nm pri 5.000 vrtljajih, kar se tudi ne sliši presunljivo. Dokaj vsakdanji je tudi že elektronski vbrizg goriva. Pri Mani je za to poskrbel Magneti Marelli, grlo je premera 38 mm.

In sedaj poslastica – avtomatski menjalnik. Gre za CVT menjalnik, kjer pa lahko izbiram med popolno avtomatskim (Autodrive) in sekvenčnim (Sequential mode) pospeševanjem.

Naslednja faza – obrnem ročico za plin! Veselje. Motocikel pospešuje kot nor in ni sledu od tistega tipično skuterskega pospeševanja, ko je plin vseskozi na polno. Mana pospešuje kot pravi motocikel. In to tak, ki se mu niti slučajno ni treba sramovati zmogljivosti. Pa naj še kdo reče, da je za začetnike! Lahko ja, le da morajo biti ti začetniki precej umirjeni in premišljeni.

Avtomatsko prestavljanje Program pomeni, da hitrost upravljam le z doziranjem ročice za plin, agregat pa avtomatsko drži vrtljaje v območju največjega navora. Program ima na voljo še tri različice (mappinge):

– Rain: pristrižena različica za vožnjo na drseči podlagi, kjer vas sunek res ne more presenetiti,

– Touring: različica za udobno potovanje in najmanjšo porabo,

– Sport: za športno naravnane zmogljivosti, kar tudi dejansko so.

Programe se lahko preklopi s pritiskom na gumb “Gear mode” na desni ročici. Pripravno se lahko to stori tudi med vožnjo. Priznam pa, da sem vozil praktično vseskozi na “Sport” in sem ostala programa le preveril, kako delujeta. Oba sta se mi namreč zdela hudo zavrta in ko se navadite na agresivnega, boste neradi posegali po šibkejših dveh. Morda, v dežju … Avtomatsko izbiranje tudi dopušča prestavljanje v nižjo prestavo (za določen trenutek), kar pride prav takrat, kadar za hip želite zavreti z agregatom. S kazalcem leve roke enostavno pritisnete gumb “-” in agregat vas prične zaustavljati. Nato sistem samodejno prestavi nazaj v avtomatski program.

Sekvenčno izbiranje

Na program za sekvenčno pospeševanje lahko zopet prestavite s pritiskom na gumb “Gear mode”. Sedaj imam na volj “navideznih” sedem prestav. Prestavljam z gumboma “+” in “–“, ki sta na levi ročici in ju pritiskam s palcem oziroma kazalcem leve roke (lahko pa tudi z nožno ročico, kot je na klasičnem menjalniku, le da je le-to le stikalo). Sistem zahteva malce vaje, a avtomatizacija gibov pride zelo hitro.

In deluje! Bomba! Elektromotor razmika jermenici po stopnjah in to počne tako gladko, da skoraj ne čutite. V ovinku enostavno držite plin po volji, kliknete gor ali dol in menjalnik je v hipu pripravljen na naslednjo potezo (pospeševanje ali zaviranje z agregatom). Brez cukanja, sunkovitega zaganjanja … S klasičnim menjalnikom in uporabo sklopke nimate šans za tako mehko prestavljanje.

Lahko tudi butnete dve ali tri prestave višje ali nižje. Menjalnik vas mehko uboga, razen če pretiravate. Elektronika ugotovi, da je neka zahteva nesmiselna in je tudi ne izvede. Recimo, če bi želeli prehitro iz pete prestave pri veliki hitrosti takoj prestaviti v prvo. Pri zaviranju z agregatom ni nobene bojazni, da bi vam opletlo zadnje kolo. Elektronika nadzoruje, kaj počnete z gumbi in prestavi višje toliko, da ni boleče za vrtljaje. Sistem je občutiti, kot bi imeli učinkovito zdrsno sklopko.

Brez pretiravanja je bila vožnja izjemna. Agregat je silovit in sploh ne kaže “le” tistih 76 KM, menjalnik pa me je prav navdušil s svojim delovanjem. A vse to bi lahko bilo zaman, če ne bi bilo podprto z odlično šasijo. Mana je namreč v stilu vožnje pravi, resni motocikel. Za zalaganje ovinkov, ostro pospeševanje, zaviranje, pa tudi skok na morje, križarjenje po Sloveniji, izlet s sopotnico…

Paličje iz jeklenih cevi je preizkušena formula, dopolnjeno pa je z izvrstnim vzmetenjem. Prednje USD vilice so premera 43 mm, zadnji blažilnik pa je stransko vpet in mu lahko nastavite prednapetost vzmeti in dušenje povratnega hoda. Zadnje nihajne vilice so iz aluminija in so vpete na zadnji del agregata. Dodajte še aluminijasta 17-palčna platišča (taka kot na Tuonu 1000R) in deležni ste čudovite vodljivosti.

Zavore! Spet ne morem mimo hvale. 320 mm koluta s štiribatnimi, radialnimi čeljustmi! Zadaj vas ustavlja 260 mm kolut in komplet odlično deluje ter lepi na cesto pnevmatike bogatih dimenzij 120/70-17 in 180/55-17. Z živahnim kotom glave 24º in predtekom 103 mm je Mana lahkotno gibljiva po ovinkih in tudi dovolj stabilna na hitrih odsekih. Saj pravim – pravi motocikel!

Pred vami je visoko dvigajoč se “navidezni” rezervoar, ki je pohvalno prtljažni prostor. Tudi za integralno čelado. Nolanova X-701 gre brez problema vanj. Pokrov odprete s pritiskom na gumb na levi ročici, pa tudi mehansko s potegom za ročico pod sopotnikovim sedežem (če se v kakšnem slučaju sprazni akumulator). Tudi telefon lahko polnite med vožnjo, saj je v tem prtljažnem prostoru nameščena 12V vtičnica in manjši predalček. Kljub suhi teži 203 kg Mana nikakor ni težka. Potrudili so se tudi pri težišču in da je le-to čim nižje, so 16-litrsko posodo za gorivo potisnili pod sopotnikov sedež. Tudi višina sedeža od tal je dokaj znosna, saj meri 800 mm. A vse skupaj je le pretežko, da bi jo na klancu držali recimo le t eno roko. Zato ima ob levem boku pripravno ročno zavoro.

Armaturna plošča nima merilnika vrtljajev. Ima pa štiri kontrolne lučke, ki se pričnejo prižigati ob desni strani v sekvenčnem izboru menjalnika. V tem izboru imate tudi velik prikaz prestave. LCD zaslon vam ponuja precej potadkov: temperaturo, uro, temperaturo agregata, izbiro menjalnika, trenutno porabo goriva in seveda potovalni dnevnik (prevoženi km, čas potovanja, največja hitrost, povprečna hitrost, povprečna poraba goriva).

Ko sem zaključeval svoje kilometre z Mano, sem razmišljal o negativnih točkah. Hmm, je morda malce nevpadljiva? Ne bi mogel ravno reči. Ceneni detajli? Nikakor ne. Nerodna? Kje pa. Premalo gre? Ah, pozabite. V bistvu je vprašljiva le ena zadeva – je avtomatik! Pa še to zgolj za tiste, ki so enostavno klasičnega menjalnika preveč navajeni in jim tako tudi paše. Kajti ta menjalnik zares deluje!

Drugo mnenje (čute je ostril tudi Bladzo)

“Ste jo mogoče preizkusili??? No, potem pa nehajte fantazirati, da avtomatika ni za vas. Mana se pelje in nastopa, kot čistokrvni naked, v sebi pa združuje najboljše lastnosti skuterjev. Kljub skepticizmu sem že po nekaj metrih klasično prestavno nožico zamenjal za prestavni stikali na krmilu, kaj kmalu pa sem se popolnoma prepusti avtomatiki in ob tem, ne boste verjeli, užival. Dovršenost v delovanju menjalnika kaže na to, da Mana ni le nek eksotični preizkus tovarne, ampak nam jasno nakaže prihodnost motociklizma. Mi ne verjamete? Tudi za to je rešitev! Vsak pooblaščeni prodajalec, ki želi prodajati Aprilio Mano, mora namreč imeti tudi testni primerek. Torej, dovolj debate. Preizkusite jo!”

1 od 44