ponedeljek, 5. maja 2025
Domov Blog Stran 50

Test: BMW K1200 R Sport

12

Ko je v začetku 80-ih let BMW predstavil vrstni motor K, v tekočinsko hlajeni trivaljni različici K75 in štirivaljni različici K100, se je marsikdo zamislil nad futuristično zastavljeno obliko, ali pa imel pomisleke, češ BMW je le zračno hlajeni bokser… Motor je bil položen vzdožno in je še v sredini 90-ih zgledal kot čisto sodoben motocikel. Pa še ceno je hudičevo držal…

Kot je pri BMW-jevih motociklih že jasno, boste na daleč opazili, da gre za znamko iz Münchna. S svojo obliko je vedno izstopal, kar pa je v praksi pomenilo dvoje: ali vam je strašansko všeč, ali pa vam je odbijajoče grd. Prav ta posebnost mu v kombinaciji s kvaliteto končne izdelave daje poseben značaj. Naletel sem namreč na nekaj izjav nežnejšega spola češ, ta je pa tak, kot tvoj ta star K100… In spet obratno, da je ta pa res lep. Največ pa je bilo komentarjev: “Ta je pa hud”.

…lepota po bavarsko…
…rad se vozi po avtocestah…

BMW K1200 RS je verzija, ki zapolni prostor med modelom K1200 R in K1200 S. Že na prvi pogled opazite, da je nizek in precej razpotegnjen. Zajetna in visoka posoda za gorivo drži 19 l in se daleč naprej zaključuje v polovični oklep in vetrobran. Sedež deluje kar malce skromno in nič kaj “beemvejevsko”, toda kasneje se je pokazalo, da videz lahko vara. Enako velja za sopotniški del, ki se zaključuje v lično oblikovano zadnjo luč. Zadnji del deluje precej ozko in ga rešuje zajetno kolo, ki je bilo opremljeno s pnevmatiko dimenzij 190/50-17, ob desni velik izpušni lonec in na levi strani nihajna roka s kardanom.

…s svojo razpotegnjeno obliko…

Štiri valjni agregat je postavljen prečno v aluminijasti box okvir. Motor je opazno nagnjen naprej in sicer za 55 stopinj! Zato je “med nogami” vidno dolg in omogoča nižji okvir ter posledično nizko težišče. 163 KM požene motocikel preko 260 km/h. Ne morem reči, da sem jih dosegel, a na analognem merilniku je kazalec prešel črtico za 245, pa bi šlo še, če bi imel prostor in možnost.

…lične prednje vilice…

Zanimivo je krmilo, ki je sestavljeno iz sredinskega dela, v katerega sta nato vpeta levi in desni del z ročicami in komandnimi stikali, seveda z BMW-jevskimi vklapljanji smernikov. Krmilo je kar precej oddaljeno, kar pa meni ni povzročalo težav. Ima tudi precej velik odklon in ko obrnete krmilo do konca v levo, je desna ročka tako daleč, da zna komu delati preglavice pri manevriranju naprej in nazaj oziroma obračanju motocikla. Med vožnjo to ni očitno.

nagnjen agregat…

Tako se sprehajam okoli motocikla in naposled zajaham. Imam 190 cm in kar se te višine tiče, Nemci dobro vedo, kaj pomeni beseda ergonomija. Vsaka okončina ima enostavno svoje mesto. Vse paše. Razsežen rezervoar je med nogami precej ozko in natančno oblikovan, da nudi dobro pozicijo nog. Drža je potisnjena relativno precej naprej in je nekakšna vmesna varianta med športno in potovalno pozicijo.

…in seveda kardan

Pogled na armaturo me je sprva rahlo zbegal, saj sem v poplavi digitalnih merilnikov drugih motociklov na LCD ekranu iskal številke, ki označujejo hitrost. Tako sem kar spregledal sicer veliki, rahlo elipsasti analogni merilnik hitrosti. Hmm, pravzaprav sem bil jaz tisti, ki sem kritiziral tiste izpisane številke in zagovarjal klasično uro s kazalci. To pot sem se moral kar malce privaditi, da sem lahko upošteval omejitve.

Nad njim je prav tako elipsasti merilnik vrtljajev. Rdeče polje se prične pri 11.000 vrtljajih. Desno pod njim je ekran s podatki o gorivu, temperaturi hladilne tekočine, nastavitvi vzmetenja (ESA), seveda merilniki razdalj ter zelo pripravno – digitalni prikaz prestave.

…šele nad 100 km/h se počuti ugodno… pa tudi vi…
ESA in potovalni računalnik prikazujeta…

Prva vožnja se je pričela z okoli 60 kilometrskim križarjenjem po mestu in okolici. Lagodno, neagresivno smukanje iz enega konca mesta na drugi s hitrostmi med 50 in 90 km/h se je pokazalo kar malce utrujajoče. Zaradi naslonjenosti na roke boste čutili zapestja in zelo nenavadno za Bavarce me je bolela “ta zadnja”.

…podatke na digitalnem zaslonu

A športni potovalnik ne posega v ta segment. Premagovanje dolgih razdalj, avtocest, dolgih, hitrih ovinkov so zadeve, ki jih K1200 RS z lahkoto obvladuje. Na takih izletih se tudi zadnjica ni pritoževala. Ubogljivo in lahkotno gre v zavoje s tistim beemvejevskim (pre)varnim občutkom. Polovični oklep v kombinaciji z držo nudi ravno prav vetrne zaščite, da tudi pri višjih hitrostih ni moteče.

…gretje ročic z bmw izklopom smernikov.

Največji navor 127 Nm pri 8.250 vrtljajih se je lahkotno poigraval s 246 kg suhe teže in mano. Zelo odziven je v srednjem območju vrtljajev, kar je po mojem mnenju kar majhna prednost pred Japonci, saj se lahko hitro in dokaj impulzivno vozite že okoli 5.000 vrtljajev. Vsekakor zelo dobrodošlo za udobno potovalnost. Namenoma sem vrtljaje spustil celo pod številko 2.000. Odprem plin in rahlo nejevoljno reagira, nato gladko prične pospeševati mimo 3.000, pri 6.000 prične leteti in ko mislite, da je konec, še sunkovito vrti proti rdečemu polju.

“Pa natoči 98-oktanskega…”, so rekli ob predaji in ga je porabil med 6,5 in 7 litra na 100 km.

In nato zaviranje. Integralna zavora poprime spredaj v dva koluta premerov 320 mm in dodaja na zadnjem kolutu premera 265 mm. Serijsko je opremljen z integralnim ABS sistemom in od lanskega septembra nima servo ojačevalnika. Po pritožbah s strani voznikov, da ni dovolj občutka na zaviranju, so ga odstranili, tako da je odziv sedaj malo bolj občuten. To spoznate, ko presedete s kakšnega športnika tipa CBR 1000RR in morate na K1200RS močneje stisniti zavoro. A to so že ekstremi in dirkališčne razmere. Na cesti so zavore odlične in sem vseskozi zaviral z enim prstom, kvečjemu z dvema. ABS ni vklapljal prehitro in je pripomogel k varnemu občutku pri sunkovitem zaviranju.

sedanji K ima bolj malo veze s prejšnjim, čeprav boste poznavalci takoj, ko boste vžgali motor, prepoznali značilnosti zvoka starega K-ja

Sedaj že znana posebnost je seveda vzmetenje. Duolever spredaj deluje tako, da vpetje spreminja geometrijo. Pri zaviranju je tako kot vilic bolj strm, zato je motocikel bolj okreten in gre lažje v zavoj. Pri pospeševanju se raztegne, kot vilic je manj strm, zato je motocikel stabilnejši. Najizkušenejši sicer trdijo, da sistem še ni prerasel klasičnega prednjega vzmetenja, toda za neprofesionalno športno potovalno rabo je več kot izjemno. Deluje v vseh pogledih.

Za hip na pisti… vtisi? …bo potrebna daljša seansa…

ESA, elektronsko nastavljanje trdote vzmetenja ima devet nastavitev: najprej, v stoječem položaju nastavite – “1 potnik”, “1 potnik + prtljaga” in “2 potnika”, nato pa v vsakem od teh med vožnjo spreminjate variante “sport”, “normal” in “confort”. Sport je precej otršana nastavitev, ki pride prav le na avtocesti, pa še to po potrebi. Bolj civilizirani sta ostali dve, ki pa vas bosta na zelo uničeni, grbinasti cesti vseeno pretresli. Toda kot sem rekel, za dolgo, hitro potovanje po lepih cestiščih je motocikel udoben.

Sopotnik: tudi na daljši vožnji brez pripomb.

Tudi pri potovanju v dvoje me je na 250 km izletu presenetil. Predvsem zaradi mnenja sopotnika. Sedež sem namreč vizuelno malce podcenil, saj je tanek in ozek, tako da ne izgleda preveč udoben. A se je pokazal za čisto ustreznega. Potovalnemu namenu služi tudi potovalni računalnik, ki med drugim kaže tudi povprečno hitrost in porabo, razdaljo do črpalke in temperaturo zraka. Tudi cel kup dodatne opreme z ličnimi torbami in kovčki bodo dopolnili uporabnost marsikateremu kupcu.

Pri vsej zadevi se vam bo najbrž porajalo vprašanje, ali je v primerjavi s cenejšimi Japonci ta kvalitetni izdelek s prvovrstnimi detajli res vreden toliko več. 14.423 evrov namreč ni malo. Verjetno bomo tu razklani spet na dva dela. Tisti, ki vedo, kaj plačajo pri BMW-ju, pa četudi je to ime, bodo pritrdili, da je vreden tega denarja. Oni drugi, ki jim tako ali tako ni všeč, bodo trdili, da je predrag. Vsi pa se strinjamo, da je zelo dober motocikel in za precej denarja.

Test: Schuberth Bluesonic-Helmsystem

3

Evforija, ki je pred leti vladala okoli brezžične tehnologije prenosa podatkov na kratke razdalje – Bluetooth – se je že precej polegla, vsako leto pa na sejmih videvamo nove sisteme, ki to zvrst komunikacije prinašajo tudi v motociklizem. Dejstvo je, da za tovrstne prostoročne naprave motocikli predstavljajo precej trd oreh zaradi zelo zahtevnih akustičnih razmer, v katerih se uporabljajo. Integracija v čelado zaradi majhnosti sistemov ne predstavlja posebnih težav, redke pa so naprave, ki so zares kos hrupu v čeladi, in ki poleg tega omogočajo dokaj normalen pogovor. Schuberthov sistem Bluesonic-Helmsystem ni povsem svež koncept, saj ga poznamo že skoraj dve leti, vendar nam ga do danes ni bilo dano temeljito preskusiti.

Schuberth S1 s sistemom Bluesonic-Helmsystem za brezžično komuniciranje. Upravljanje poteka z daljincem.

Integrirani sistemi

Sistem Bluesonic je mogoče vgraditi v vse Schuberthove modele.

Če je konkurenca na področju sistemov za naknadno vgradnjo velika, pa pri tovarniških rešitvah ni pretirane gneče. Lansko jesen smo preskušali Nolanov sistem N-Com, ki nas je navdušil, njegova pomanjkljivost pa je vezanost na določene modele čelad. Tega pri Schuberthovem Bluesonicu ni, kajti njegova vgradnja je mogoča v modele S1, C2 in J1. Podjetje TC-Motoshop nam je na test posodilo model S1 z že vgrajenim Bluesonicom, v izogib napakam pa je priporočljivo, da vam elektroniko v čelado vgradijo ob nakupu.

Očem skrito

LED dioda sporoča stanje sistema. Zraven nje je infrardeče tipalo.

Sistem Bluesonic sestavljajo mikrofon, stereo zvočniki, elektronski modul z baterijskim napajanjem in daljinski upravljalnik. Razen slednjega in mikrofona so vse komponente skrite pod podlogo v čeladi, tako da je na zunaj čelada videti povsem enaka navadnim modelom. Mikrofon je vstavljen v predbradni del, zvočnika pod podlogo v ušesnem delu, vešče oko pa lahko opazi še infrardeče tipalo in LED diodo, ki sta nameščeni pri ličnici. S signalno lučko nam sistem poleg zvočnih signalov sporoča svoje delovanje (vklop, izklop, parjenje). Prek infrardečega tipala pa ga krmilimo s pomočjo daljinskega upravljalnika. Sistem Bluesonic napaja li-ionska baterija, polnimo pa jo s pomočjo priloženega polnilnika prek vtičnice, skrite v zadnjem delu čelade.

Prostoročno in brezžično

Mikrofon je nameščen v predbradnem delu in poskrbi, da sogovornik ne sliši hrupa v čeladi.

Bluesonic ima v osnovi dve funkciji povezovanja – z mobilnim telefonom in s sovoznikovo čelado. Ker smo imeli na testu samo eno opremljeno čelado, preskusa komunikacije s sovoznikom nismo opravili. V teoriji pa je tako, da sistem deluje kot običajni interkomi s stalno vzpostavljeno zvezo, ena čelada je pri tem vedno v nadrejenem položaju, saj v primeru dohodnega telefonskega klica prekine zvezo s sovoznikom in sprejme klic.

Daljinec omogoča vklop/izklop sistema, nastavitev glasnosti in izbiro nadrejene čelade.

Po vklopu z daljincem naprava najprej poišče telefon, ki je na voljo. Proizvajalec navaja združljivost s telefoni Bluetooth vseh znamk, ki podpirajo funkcijo “headset profile”, takšni pa so danes skoraj vsi na trgu. Potrditev parjenja opravimo z vnosom enostavne kode na telefonu, tega postopka pa nam pri naslednjih povezavah kajpak ni potrebno ponavljati. Z daljincem lahko še nastavimo glasnost zvočnikov, potem pa ga pospravimo žep, saj nam razen za izklop sistema ne bo več služil.

Varnost

Pri uporabi prostoročnega sistema za telefoniranje na motornem kolesu je potrebno nekaj več previdnosti kot pri tovrstnih sistemih v avtomobilih. Naše izkušnje kažejo, da telefonski pogovor na motorju v veliko večji meri vpliva na zbranost voznika, zato je smiselno pogovore časovno omejiti na najnujnejše. Bolj pa se nagibamo, in tako kažejo tudi raziskave, k smiselnosti uporabe komunikacijskih sistemov voznik-sovoznik. Komunikacija prek interkoma je namreč podobna pogovoru s sovoznikom v avtomobilu, pri čemer vsebina pogovora in isto pogovorno okolje vplivata na reakcije obeh. V nasprotju s sogovornikom prek telefona lahko sopotnik prilagodi svoj pogovor glede na situacijo v prometu: molčečnost pri visoki hitrosti, v gneči opozarjati na premike voznikov… Oddaljeni sogovornik bi se lahko zaradi molčečnosti voznika razburil in zahteval odgovor, pri tem pa zmotil zbranost voznika. Posledice bi lahko utegnile biti usodne.

Model S1 je ena najtišjih čelad na trgu, zato se Bluesonic v njej še posebej dobro obnese.

Bluesonic je pravi prostoročni sistem, saj klice sprejema in prekinja povsem samodejno, druge izbire pa nam niti ne ponuja. Če vas bo torej na kakšnih prelepih ridah poklicala boljša polovica, boste z njo hočeš nočeš morali spregovoriti vsaj nekaj besed, oziroma jo poslušati tako dolgo, kot bo ona želela. Varnost je za Schuberth na prvem mestu, zato tudi svetuje, da se telefona med vožnjo ne dotikamo. Z njim v roki sicer prevzamemo popoln nadzor nad sistemom, ki deluje kot navadna brezžična slušalka.

Brez težav do 130 km/h

Še pred praktičnim preskusom sta nas koncept in premišljenost Bluesonica prepričala, pravo navdušenje pa je sledilo med vožnjo. Schuberth je uporabil najsodobnejše tehnologije, ki so na voljo za glasovne komunikacije, tako da mikrofon preprečuje prenašanje hrupa iz čelade, glasnost zvočnikov pa se samodejno prilagaja hrupu oziroma hitrosti vožnje. Do legalnih hitrosti tako nismo imeli nobenih težav slediti pogovoru, sogovornik pa sploh ni vedel, da se z njim pogovarjamo med vožnjo. Edina težava, ki pa je posledica zmanjševanja hrupa, je relativna neobčutljivost mikrofona, v katerega je potrebno govoriti dokaj glasno, sicer se bo sogovornik pritoževal, da nas ne sliši. Začuda je zvok iz obeh zvočnikov lahko tudi preglasen, kar je med podobnimi že testiranimi sistemi prava redkost, zahteva pa natančno nastavitev glasnosti še pred začetkom vožnje, sicer tvegamo, kot v našem primeru, da nas bo predirljivo zvonjenje telefona pošteno prestrašilo. Bluesonic smo preskusili tudi s čepki v ušesih in se pogovarjali brez težav.
Za odlično delovanje in jasnost zvoka je v veliki meri odgovorna tudi Schuberthova čelada S1, ki že tako slovi kot ena najtišjih na trgu. Neobčutljivost oziroma izoliranost od vetrnega piša je namreč pri tovrstnih sistemih ključnega pomena za kakovost komunikacij, zato je Schuberth za tiste, ki se želijo pogovarjati med vožnjo, ena boljših izbir.

Priključek za polnjenje je skrit pod podlogo.

Pri slušalkah Bluetooth je zaradi velikosti vedno vprašljiva zdržljivost baterije, s tem pa Bluesonic nima težav. Proizvajalec zagotavlja 8 ur delovanja, mi pa smo sistem brez polnjenja uporabljali dva do tri dni. Seveda smo se pri tem omejevali na kratke, nekajminutne pogovore, čemur je sistem tudi namenjen. Porabe pri stalni povezavi med dvema čeladama zaradi prej omenjenih razlogov nismo merili.

Motostation

Takole si pri Schuberthu zamišljajo komunikacijo na motorju. Toda za kakšno ceno!

Testirani Bluesonic-Helmsystem je samo del Schuberthovega avdio-koncepta, ki vključuje še sistem Motostation, namenjen predvajanju glasbe ter povezovanju s poljubno sprejemno-oddajno napravo in navigacijskim sistemom. Motostation ima vgrajen predvajalnik MP3, ki glasbene datoteke predvaja s pomnilniških kartic MP3, kupovali pa ga bodo predvsem uporabniki, ki si želijo pogovorov z motorja na motor. Naprava ima nalogo združevati zvočni signal iz perifernih naprav in ga prek brezžične povezave pošiljati v voznikovo čelado. Tako se izognemo kilometrom žic, ki se naberejo z vsako napravo in jih je na motociklu izredno težko prikriti.

Da so pri Schuberthu tehnološko plat prignali do skrajne meje, dokazuje možnost nastavljanja parametrov Bluesonica s pomočjo posebne programske opreme Bluesonic Software Tool. Ta sicer ni priložena, mogoče pa jo je naložiti s Schuberthove spletne strani. Mojstri friziranja se lahko z njeno pomočjo poigrajo z nastavitvami občutljivosti in moči mikrofona, glasnosti zvočnikov, filtriranje hrupa in delovanje samodejnega prilagajanja jakosti zvoka.

Kakovost ima svojo ceno

Blueosonic je za obstoječe in nove uporabnike Schuberthovih čelad nedvomno najboljša izbira integriranega komunikacijskega sistema, ki se zaradi kakovosti izdelave in delovanja uvršča v sam vrh ponudbe naprav s tehnologijo Bluetooth. Njena edina ovira je cena, ki samo za možnost prostoročnega telefoniranja znese skoraj toliko kot čelada, in se podvoji, če si želimo vožnjo popestriti z medsebojnim pogovorom. Ob upoštevanju cene tovrstnih tovarniških sistemov v avtomobilih, ki dejansko prispevajo k varnejši vožnji tistih, ki se ne morejo odpovedati telefoniranju, pa je račun dokaj sprejemljiv.

Čelado Schuberth S1 s sistemom Bluesonic-Helmsystem nam je na test posodilo podjetje TC-Motoshop. Cena sistema za prostoročno telefoniranje je okoli 300 EUR z vgradnjo, za Motostation pa cena ni znana.

Test: KTM 690 Supermoto

3

Tovarna iz Mattighofna je že nekaj časa sinonim za dirkaško filozofijo in buri duhove marsikateremu mladostniku. Da se razumemo, to ni nikakršna najstniška znamka, ki ji svet “odraslih” ne diši. Res pa je, da izdeluje usmerjene motocikle za zahtevne in dinamične voznike, ki jim ležerno pohajkovanje ne iztisne pravega adrenalina iz telesa.

…oranžni ptičji kljun… za ”letanje”…?

Vse to velja tudi za našega 690 Supermoto, prvi model, ki so ga predstavili z novim agregatom. Malce presenetljivo, glede na večletni hišni off-road prizvok in tudi glede na to, da se je Dakarja 2007 KTM udeležil že z novimi 690 kubičnimi specialkami. A moda narekuje spremembe in supermoto modo so (sicer morda malo bolj terensko poznani) avstrijci spretno prenesli v popularno supermoto obliko.

lep?…grd?…dinamičen!

Oranžno ostro agresivnost zaključujeta dva izstopajoča dela: Račkast nos in dimnikarski zadek sta predmet debate o tem, kaj je lepo in kaj grdo. Meni osebno se oboje dopade. Tako oranžni podaljšek prednjega žarometa, kot tudi res zajetna, pokončna in pod trikotno oblikovane smerokaze simetrično speljana izpušna lonca. In zakaj hudiča sta dva? Bomo laboratoriju iz Malega Huda dvojno plačali za pravi grom enovaljnika? Pa saj vem, da bo vredno… No, inženirji so že vedeli čemu, marsikdo pa je zavil z očmi in dejal, da sta izpušna lonca prav grda.

Na stezi se je izkazal, kot prava igrača za ”ta velike”!
mladostno agresivni stil…

Prava poslastica je med nogami. Novi agregat sicer ni odkrivanje tople vode. Je pa skrbno dodelan sodoben enovaljnik s štirimi ventili in eno odmično gredjo. S sredinsko gredjo za dušenje tresljajev so ga pohvalno civilizirali in precej umirili. Vibracije so namreč brezkompromisno spremljale dosedanjega LC4. Zdrsna sklopka preprečuje blokiranje zadnjega kolesa pri pregrobem pretikanju v višjo prestavo in visokih vrtljajih. Elektronika skrbi za vbrizg goriva in to od samega začetka – od odpiranja plina, ki je “by wire”! Pletenica je le zaradi varnosti, v ročici pa je nameščena vzmet za zapiranje in odpor.

…zadovolji zahtevne voznike

Okvir je krom-molibdenovo cevno paličje in je lahek in tog. Zadji del, nosilec sedeža, je iz aluminija in je privijačen v celoto. V oči mi padejo tudi zadnje vilice, ki so zanimivo odlite, saj zgledajo kot negativ. Vse skupaj dopolnjuje vzmetenje WP, ki je tako ali tako že hišna stalnica.

Vtaknem ključ. Malce malo prostora med speljanimi hidravličnimi vodniki zavore in sklopke in ga je nerodno zasukati. A pomanjkanja prostora in minimalizacije smo na KTM-ih vajeni. Oranžno kombinirana armatura zaživi, kazalec na merilniku vrtljajev, ki ima rdeče polje malce pod 8.000, se obrne do konca in nazaj, na digitalnem zaslonu pa se prikažejo številke.

prijajo mu asfaltne avanture do 100 km/h… tudi v črno-sivi barvi (model Prestige)
sodoben enovaljnik…

Pa da slišimo “dimnike”. Stisk gumba in enovaljnik se oglasi. Hmm. Ni slabo, čeprav…. Lepo je odziven na dodajanje plina in takoj pokaže karakter enega valja. Vibrira res precej manj.

…in odlične zavore

Odpeljem ga na krajši sprehod. Varno in brez pretiravanja. Takoj boste začutili, da je motocikel lahkoten in zelo vodljiv. Na gorskih ridah bo 152 kg suhe teže prav gotovo z lahkoto polagati v ovinke. 64 KM pri 7.500 vrtljajih je največja moč in je zadostna, da pri konkretnejšem odpiranju prednje kolo brez odlašanja sili v zrak. Pri ostrem zaviranju se boste mimogrede postavili na nos, ko sprednja 4-batna radialna čeljust ugrizne v 320 mm kolut. 690 Supermoto hitro dokaže, da je pravi “fun-bike” in kar sili v dinamične norčije. A za vse to bi si ga mogli malce več privoščiti. Ob priliki…

Narejen tudi za norčije!

Filozofija dveh potnikov na KTM-ovih enovaljnikih ni preveč domača. Sicer ima stopalke za sopotnika, dovolj velik sedež in tudi ne trese več, tako kot smo vajeni. Sopotnico lahko mirno zapeljete na morje ali še bolje v hribe. A ne glede na to je 690 SM bolj namenjen le vozniku in to zahtevnežu, ki bo na krajših razdaljah solo sproščal adrenalin na krajših razdaljah, kjer vozi tja do 100 km/h.

Test: BMW G650 Xmoto

8

Serija treh novih modelov G650 je dodobra pomladila in razširila paleto enovaljnikov pri BMW-ju. Z njimi si tovarna širi krog kupcev, saj bodo po njih posegali predvsem mlajši motoristi, željni dinamičnih voženj. Morda je le model Xcountry namenjen malce širši populaciji uporabnikov, ostala dva sta na eni strani čistokrvni terenec Xchallenge in na drugi strani cestni uporabi namenjen Xmoto. O slednjem tudi besedica ali dve več…

Kako lepo se G650 Xmoto poda v idilično okolje sečoveljskih solin…

BMW je vsekakor presenetil javnost z vstopom na supermoto področje, zato sem bil pred prevzemom Xmota vznemirjen, saj nisem vedel, kaj sploh lahko pričakujem od novega motocikla. Že ob prvem stiku z njim sem opazil, da novinec razen značke BMW nima nič skupnega z GS 650 modelom, ki ga dobro poznamo.

Tudi tokrat podjetje Akrapovič ni razočaralo, izpuh je lepo izdelan in atraktiven.

Po nekaj kilometrih vožnje sem se ustavil na bencinskem servisu in strnil nekaj prvih vtisov. Motocikel je izredno lahek in vodljiv, ima odlične zavore, položaj voznika je zaenkrat še neutrudljiv, sedež pa je zelo trd. V redu, si rečem in se spravim k dotakanju goriva. “Hej! Kje pa ima rezervoar?” Posodo za gorivo ima nameščeno pod sedežem, pokrov posode pa je zadaj na desni strani motocikla. Priročno ali pač ne, to je stvar odločitve posameznika. Predvsem gre tu za drugačno (beri nižje) težišče motocikla.

Buuu!!! Ne ni stvor iz ZF filmov, je le novi G 650 Xmoto… ????

Rotaxov enovaljnik, ki premore 53 konjskih moči pri 7000 vrt./min, lepo konstantno vleče že iz nizkih obratov. Navora mu ne manjka, a vendar imam malce grenak priokus, saj sem – po pravici povedano – pričakoval malce več “eksplozivnosti”. Predvsem v višjih vrtljajih mu malenkost zmanjkuje moči.

Med vožnjo sem večkrat pozabil na dejstvo, da ima motocikel “samo” 5 prestav. Vrtljaji agregata so ob hitrostih okoli 120-130 km/h že kar visoki, in ob spremljavi bobnenja Akrapovičevega izpušnega sistema sem si včasih že močno želel šeste prestave.

Pokrov posode za gorivo je nameščen bolj proti zadnjemu delu na desni strani.

Xmoto voznika dobesedno sili v dinamično vožnjo. S svojo lahkotno vodljivostjo in nizko težo je zelo enostaven za vožnjo. Od enovaljnika sem tudi pričakoval večjo nemirnost v zavojih, a popolnoma neupravičeno. Xmoto je namreč skozi zavoje in tudi neravnine pohvalno miren!

Xmoto je primeren predvsem za skok v mesto…

Položaj voznika ni utrujajoč, zato je primeren tudi za višje motoriste. Pri Xmotu konstruktorji niso imeli v mislih sopotnic, na njem namreč ne boste našli stopalk za sopotnika/-co. Namenjen je uživanju v solo vožnji.

…še bolj pa ljubi podeželske, razgibane in ovinkaste ceste.

Na visoke hitrosti pri tem motociklu lahko pozabite, vetrne zaščite praktično ni! Resnici na ljubo jo od takšnega motocikla niti ne pričakujemo. Pri hitrosti 130 km/h je že zelo nemiren in ob rahli burji, ki me je presenetila na primorskem, sem se le še sklanjal nad krmilom in upal, da bo koprske obvoznice hitro konec. Verjetno je velik faktor pri tem igrala tudi moja višina (192cm) 🙂

Kratek počitek na kavici sem izkoristil za ogledovanje motocikla…

Testni motocikel je bil obut v Pirellijeve pnevmatike, ki pa se na cesti niso izkazale za najboljšo izbiro, predvsem sprednja pnevmatika je zelo rada zdrsnila. Toliko bolje pa so se odrezale Brembove zavore, spredaj 320 milimeterski kolut v katerega odlično grizejo štiribatne čeljusti in zadaj 240 milimeterski kolut z enobatno zavorno čeljustjo. Vse skupaj je z izklopljivim ABS sistemom zadetek v polno! Natančno doziranje zavore je v kombinaciji s prav tako natančnim menjalnikom lahko pravo veselje in uživanje v zavojih.

…in za nekaj počitka moji zadnjici ????

Armaturna plošča je enaka pri vseh treh modelih, pregledna, uporabna, vendar ob dnevni svetlobi včasih ne boste mogli razbrati kakšnega podatka iz nje. Precej nerodno so postavljene pletene zavorne cevi, ki vozniku moje višine zastirajo pogled na merilnik hitrosti. V nasprotju z dnevom, je ponoči preglednost osvetljene armaturne plošče odlična.
Nekaj graje si zasluži tudi dolgi žaromet, ki sveti vse okoli ceste, le ceste same ne obsveti dovolj dobro, zato sem ponoči vozil le s kratkim žarometom.

Z njim bi se človek podil po zavojih ure in ure…
Zavore znamke Brembo zelo dobro opravljajo svojo nalogo.

Naj omenim še vzmetenje, ki ni pretrdo in je že v osnovi zelo dobro prirejeno cestni uporabi. Sprednje USD vilice premera 45 mm in zadnji plinski blažilec zelo dobro blažijo neravnine na cestah. V daljših zavojih ne povzročajo nepotrebnega “plavanja” motocikla.
Malce sem se poigral tudi z nastavitvijo zadnjega blažilca, saj je nastavljanje zelo enostavno. Nekaj zasukov gumba levo ali desno in nastavitev je končana.
Pozitivno presenečenje na testu je bila nizka poraba goriva. Tudi ob bolj dinamični in hitrejši vožnji, ni presegla 6 l/100km.

Armaturna plošča in tiste ”moteče” zavorne cevi.

BMW je z novimi modeli serije G650 X vsekakor pozitivno presenečenje letošnjega leta. Pozitivno me je presenetil tudi Xmoto, ki sem ga vozil. Simpatičen, atraktiven, res da malce spominja na avstrijskega konkurenta, a vendar zanimiv motocikel, odlične izdelave, kar pri bavarcih tako ali tako ni bilo nikoli pod vprašajem. Pomanjkljivosti praktično ni, no ja malce se mi je zameril trd sedež, a ob preganjanju čez ovinke to kaj hitro pozabimo.

Z Xmoto nikoli ne boste zamudili sestanka ali zmenka, saj se je v mestnem prometu izkazal za zelo uporabnega.

Na test so nam motocikel posodili pri podjetju Avto Aktiv d.o.o. , cena za model G650 Xmoto znaša 9.133,84 EUR .

BMW G650 Xmoto je igrača za odrasle, le da je malce dražja od tistih 1:18 modelov

Foto: David Dolenc, Matevž Hribar

Obisk tovarn Ducati, Ferrari, Lamborghini

0

Nekoč, neke nedelje, ko so ptički žvrgoleli, ko so bili moški še moški in majhna puhasta bitja iz Alpha Centauri majhna puhasta bitja iz Alpha Centauri, se nam je ponudila »first minute« ponudba za ogled tovarn Ducati, Ferrari in Lamborghini.

Izbrana peščica strojnikov in en prometnik z Motosveta se nas je nato zbrala v četrtek, 5.4.2007 v Tivoliju, kjer smo že zarana čakali na prevoz. Po opravljeni check listi (nafta, sendviči, pivo, »zdravila«), smo se končno odpravili novim dogodivščinam naproti.

Vodič

Ducati

V Bologno smo prispeli v jutranjih urah, tri ure prezgodaj in očitno s premalo kilometri – mimo italjanske gospodarske zbornice smo se pripeljali večkrat kot lokalni tramvaj.

Lokalni vodič Fabrizzio nas je končno našel za šankom lokalnega bifeja, s pivom v roki in možgani na off. In tako se je šele začela naša ekspedicija v Ducati. Ko smo se peljali prvič mimo tovarne, se nam je v glavah začela odvijati slika Ukrajinskega delavskega geta za časa Hruščeva – vendar smo se oddahnili, ko smo zvedeli, da ima v tem objektu Ducati samo svoj R&D oddelek.

Tovarniška prodajalna

Po parkiranju smo se družno z roko v roki odpravili pred vhod. Že od daleč se nam je v soncu bleščal Ducatijev znak, tloris vijaka. Po opravljenih formalnostih z varnostnimi carabinieri smo dospeli do Ducati bara, kjer smo počakali na naše ekstra super mega luštne vodičke – razdelili smo se namreč v več skupin. Po uvodnih (ne)koristnih podatkih smo končno stopili v hram italjanskega pojmovanja motociklov, kjer nam je pogled zastal ob skladiščnih prostorih, do vrha natrpanih z raznimi komponentami kot so okvirji, platišča, zavore in podobne malenkosti. Po uvodnem presenečenju smo se nato pridružili pridnim italjanskim ročicam, katere so ob tekočem traku skupaj sestavljale celoten motocikel.

Oznaka na parkirišču pred tovarno
Oznaka na parkirišču pred tovarno

Ogledali smo si sestavljanje Hypermotarda in Multistrade, manjkal pa ni niti največji prodajni hit, Monster – po statistiki je Monster tisti, ki Ducati drži nad gladino, saj predstavlja 60% motociklov, ki zapustijo to tovarno. Po raznih postajah smo končno dospeli do testnega področja, kjer vse motorje prvič prižgejo in nato pregledajo, če vse deluje, kot je treba. Ravno pri naši skupini je super-športnemu 1098 začela puščati hladilna tekočina. Tipično italjansko, bi rekli zlobni jeziki, mi pa smo si rekli: vsaj pregledajo ga prej. Ogled se je končal ob pogledu v halo, polno dokončanih motociklov, natankanih in s ključi na mestu.

Superbike skozi čas…

Ob vzdihih smo zapustili tovarno in se odpravili še v tovarniški muzej, kjer smo izvedeli, da je tovarna v začetnih letih svojega obstoja pridobivala sloves z izdelavo radijskih sprejemnikov in foto aparatov. Ob končanem ogledu smo si privoščili kosilo iz popotnega »bunkerja«, nato pa je sledil ogled Ferrarija.

GP

Ferrari

Vhod v muzej Ferrari

Pri Ferrariju je sledil šok, saj bi v tovarno lahko vstopili le, če bi tam delali, oziroma če bi posedovali Ferrarija – kar pa, na žalost, ni izpolnjeval nihče (kakšno naključje, da ravno med nami ni bilo nobenega lastnika rdečega lepotca). Ogledali smo si lahko samo zunanji del tovarne in vetrovnik, testno progo (od daleč) in muzej. Slednji je bil še najbolj zanimiv, saj se je očitno na progi ravno tisti dan odvijal obisk starejših občanov iz Bologne – atraktivnost vožnje na pisti je bila temu primerna. V muzeju je bil poleg bolidov še najbolj zanimiv Enzo, in razumljivo, tudi najbolj oblegan.

Enzo Ferrari
Muzej

Lamborghini

Tihožitje

Naslednji dan je sledila še zadnja italijanska legenda, Lamborghini. Tu so bili že od daleč bolj gostoljubni kot pri Ferrariju in najbrž bi bili še bolj, če bi ne bil voznik zadel ograje ob vzvratnem parkiranju avtobusa (pa naj še kdo reče, da Slovenci nismo prispevali deleža v tej tovarni). Že na začetku sta nas pred vhodom čakala dva Gallardo Spyder-ja, a na žalost mnogih in začudenje nekaterih nista bila na voljo za testiranje. Ogled muzeja je potekal ob stokih, vzdihih in občudovanjem tehnike, ki se je kalila v letih po vojni pa vse do danes. Sledil je še coup de grace, ogled tovarne, ki pa je izgledal bolj kot šprint na 100m kot pa ogled. Videli smo ročno delo ljudi v bombažnih rokavičkah, od okvirja, šivanja usnjene notranjosti in sedežev pa vse do zadnjega poliranja pločevine. Priznati je treba, da je pripadnost znamki na zelo visokem nivoju, saj je imel celo mož v zelenem kombinezonu in z metlo v roki na hrbtu Lamborghinijev znak.

Martin Krpan (3x) na delu…

Po ogledu tovarne smo se zahvalili vodiču in se s praznimi želodci odpravili v najbližji center, kjer smo si privezali duše, izpraznili denarnice in spočili noge. Med vožnjo nazaj smo se zahvaljujoč tipični italijanski vozniški kulturi skoraj zaleteli, toda na srečo je voznik reagiral pravočasno in prav zaradi tega smo lahko prišli živi in zdravi domov do računalnika, kjer smo zbrali svoje vtise in slike in vse to spravili v elektronsko obliko.

skupinska fotka vseh udeležencev

Po Italiji se sprehajali: Peco, Killroy, Gebre, Langus.

Test: Husqvarna Te610

2

Tisti, ki nimajo kaj dosti pojma o motociklih, so testno Husqvarno nemalokrat označili za “kroslo”. In sem jim moral razložiti, da to pač ni krosla, ker ima luči, žmigavce in sedež za dva. “Aha, aha, potovalna krosla torej!” Ojej… Težko je razložiti, zakaj bi imel motor, ki je skrajno neudoben za daljše izlete in pretežak za hard enduro. Ampak midva s Te sva se kar dobro ujela.

V tesnem sorodstvu s hard enduro linijo.
Husqvarnina krona v pomoč oblikovalcem.

Husqvarna je pred leti že imela “dual” enduro stroj z imenom LT 610, ki se na naših cestah ni najbolje prijela Mogoče zato, ker je imela močno konkurenco – avstrijskega LC4. Potem nekaj let ni bilo ne duha ne sluha o kakršnikoli dvoživki rumeno-modre barve, nakar so lani presenetili s TE in supermoto izvedenko le-te, SM 610. Z enakim imenom, le drugačnimi prostorninami poznamo pestro paleto hard enduro Husqvarn, ki so strogo namenjene terenski vožnji. 610 pa je stroj s švedskimi (enduro) geni, ki se obenem ne boji vožnje po asfaltu in sprejme tudi sopotnika.

Ročaji zaradi ostre oblike režejo v prste.

Iz hard enduro serije Te ni podedovala le imena in terenske usmerjenosti, ampak tudi zunanji izgled. Če na jo le na hitro ošvrknemo s pogledom, sploh ne opazimo razlike: visok prednji blatnik iz prožne plastike, klasična enduro maska, za “huske” tipične plastike okrog posode za gorivo in hladilnikov, ozek sedež in privzdignjen zadek so enaki ali zelo podobni tistim na lani testirani Te 510. Drugačne so zadnje bočne plastike, na katerih je manj prostora za dirkalne štartne številke in z obliko naredijo motocikel ožji, kompaktnejši in bolj oster. Na levi strani bode v oči ogromna cev, ki se vije od valja do zaključka pri zadnji luči. Ta glomazna reč ni izpušna cev, ampak le termična zaščita le-te. Da nas ne bo osmodilo po nogi. Sedež je ozek in trd, kar malo preveč glede na namembnost motocikla. Na njem najde prostor še sopotnik, kateremu so namenili celo provizorične ročaje, ki pa so prej

V oči bode izpušni sistem.

kot ne neuporabni – se bo treba prijeti kar okrog voznikovega života. Ti dve odprtini, ki bi sicer lahko dobro služili tudi ročnem prekladanju Husqvarne, sta premajhni in imata preveč oster rob. Nasvet, kako prizanesti zadnjici: ne vozite se po dolgočasnih ravnih asfatnih cestah. Med ovinkarjenjem ali terenski vožnji v stoje pozabimo na ozek in trd sedež in števec dnevnih kilometrov lahko zvečer preseneti! Modro osvetljen števec je sicer v celoti digitalen, na njem se izpisujejo vrtljaji, dnevni in skupni kilometri, ura in število delovnih ur.

Za ”huske” značilne plastike okrog posode za gorivo.

Bodoče lastnike (zdajšnji ste verjetno že opazili) opozarjamo na stransko stojalo. Zaradi precej pokončnega položaja in močne vzmeti se le-to rado izmakne in motocikel pusti pasti na tla. Zato je pametno parkirati v klanec ali z menjalnikom v prestavi. In ob ponovnem zagonu dvakrat preverimo, če smo pretaknili v nevtralni položaj, ker so tej naši potovalni krosli “pozabili” namestiti varnostno stikalo. Ah ja. Bom prenehal tožiti in vas seznanil še z dobro, pravzaprav odlično platjo Husqvarne – vožnjo.

Na terenu odlična! Prva ovira je voznik, druga pnevmatike.
Enovaljnik dobro vleče in oddaja zelo malo tresljajev.

Ko obrnemo nerodno majhen ključ in se dotaknemo gumba za zagon, huska rada vžge. Hladni je treba pomagati s čokom, skritim na uplinjaču, poleg še enega podobnega gumba za zagon vročega agregata ali “hot start”, kot nekateri bolje razumemo. Sklopka na klasični žični poteg in šeststopenjski menjalnik delujeta odlično in pravi užitek je ob divjem pospeševanju prestavljati navzgor kar brez sklopke. Kako divje pa gre, vas verjetno zanima? Prvi vtis nekoga, ki je že vozil motocikel takega formata, torej katero izmed starejših Husqvarn ali oranžnega konkurenta, mogoče ne bo dober. Enovaljnik vleče presenetljivo mirno in se na zasuke desne roke ne odziva sunkovito. Pohvala gre razvojnikom, da so končno naredili agregat, ki (skoraj) ne trese.

Na istrskih skalah.
V nožnikih se rado nabere blato.

Takega bodo veseli začetniki in dolgonoga dekleta – za tiste s kratkimi nogami ta Husqvarna pač ni. In ne samo ti, tudi bolj izkušeni vozniki bodo veseli mehkega podajanja moči, saj na daljših vožnjah, pa naj bo cesta ali brezpotje, ne utruja. Slutim pa, da je tale testna Te kakšnega konja še skrivala in bi z manjšo predelavo bile zmogljivosti bolj dirkaške. Nesunkovitosti ne bodo veseli tisti, ki se radi vozijo po zadnjem koles. Povzpne se le pri polnem plinu v prvi prestavi, zaradi česar se bolje obnese na terenu – prednje kolo v zraku namreč pomeni slabši oprijem in manjšo kontrolo. O ja, po terenu zmore marsikaj. Prva ovira je voznik, druga pnevmatike. Če to dvoje zmore dovolj, lahko s Husqvarno splezate skoraj povsod. Tudi pretežka ni, ko jo je treba lastnoročno pobrati.

Večfunkcijski digitalni prikazovalnik.

Zavore kljub enduro dimenzijam zelo dobro delujejo na cesti, saj večinoma lahko zaviramo z dvema prstoma. Dobro se obnese tudi vzmetenje, ki je za kratke grbine kar malce preveč čvrsto, zato na takih terenih velja voziti v stoječem položaju. Vzmetenje ponuja možnost nastavitev spredaj in zadaj, tako trdote kot hitrosti delovanja. Za konec še podatek za prijatelje Gorenjce: poraba se je v najrazličnejših pogojih gibala med 5,3 in 6,6 litra na sto prevoženih kilometrov. Potovalna hitrost se giblje med 110 in 120 km/h, sicer pa se šesta brzina razvije čez 150 km/h. Še en nesmisel: kontaktni ključ ne odpira posode za gorivo, zato imamo na obesku dva.

Vzmetenje deluje dobro in zelo čvrsto, zato je med terensko vožnjo dobro vstati in krepko prijeti krmilo.

Husqvarna Te610, najbolj hard med ne-hard motocikli je z zelo dobrim agregatom in kvalitetnimi komponentami prava izbira za športno navdahnjene avanturiste. Zamera gre nekaj nesrečnim detajlom, katere bi lahko inženirji izboljšali z le malenkostnim naporom.

Prijetna osvežitev po dolgotrajnem mučenju zadnje plati 🙂

Ampak je dobra dvoživka. Za v hosto, po opravkih, za skok na morje in za izgovor, da se zaradi neudobnega sedeža moram peljati sam 😉

Cena testne Husqvarne Te610 pri slovenskem zastopniku ZUPIN MOTO-SPORT d.o.o. (03 810 4000, husky.moto.park@siol.net) znaša 6.999 EUR, na voljo pa je že model z elektronskim vbrizgom, ki stane tisoč evrov več.

Foto & video: Matevž Hribar, Andrej Mežnaršič, Karmen Mohorč

Test: Honda CB600F Hornet

20

Novega Horneta sem si res želel preizkusiti. Ne zato, ker se mnenja o lepoti kar precej krešejo in tudi ne zato, ker je pretežnemu delu ženske nemotoristične populacije zelo všečen. Preprosto zato, ker so govorice o šestotaku napeljevale k nekemu zelo dobremu motociklu, tako da sem želel videti, kaj v resnici lahko ponudi.

…o dizajnu in lepoti bodo tekle gostilniške debate…
Agresivno…

Italijanski dizajn. V živo me je prepričal. Lepo tekoče poteze, street-fighterska maska, globok sedež in privzdignjena zadnjica so formula za privabljanje pogledov nežnejšega spola, pa tudi marsikateri možakar se je obrnil za mano. Da ne govorim o Italijanih, ki so na črpalki sestopili z avtobusa in me nemudoma obkrožili s poželjivimi pogledi in žlobudrali “Mmm, ma ke machina”. Zaradi Horneta seveda. In šminkerji (beri dizajnerski inženirji) tudi niso pozabili lično zatemniti belih smernikov.

…bleščeče in…

Zanimiva oblikovna rešitev so tudi poševno speljane izpušne krivine in pod motor skrit katalizator (EURO 3), ki sicer nekaterim ni po godu, a mene to vizualno ni zmotilo. Edino okoli kratkega izpuha, ki je nekakšnega trikotnega preseka, se ne morem odločiti, na katero stran bi stopil. Mi je všeč? Ne? Prepuščam vam.

…mmmmm…vi povejte…

Na prvi pogled mi je Hornet deloval majhen. A ko sem s svojimi 190 cm sedel nanj, mi ni dajal takega občutka. Zagrabil sem za dokaj ozko, rahlo privzdignjeno krmilo in moram priznati, da motocikel nudi tudi za visoko rastočega spodobno držo. Višina sedeža od tal s svojimi 800 mm pa ne bo delala preglavic praktično nikomur. Malce nezaupanja so mi vlila le ogledala, ki so preozko odmerjena in jih nikakor nisem mogel naravnati tako, da bi brez problema kontroliral ozadje.

…nič ne manjka
…vseh velikosti (vključno z voznicami)

Armatura je privzdignjena, tako da nudi dober pregled nad inštrumenti, pa tudi nekaj vetrne zaščite, če tiščite glavo v rezervoar. V oči pade velik merilnik vrtljajev in digitalni prikaz hitrosti, vključno s količino goriva, temperaturo hladilne tekočine, uro in kontrolnimi lučkami. Moram pa priznati, da sem kar pošteno pogrešal prikaz prestave, saj na takem motociklu res ne preštevam, kolikokrat sem pretaknil. A to pride v kri.

ni tako majhen… bo za voznike…

Pritisnem na gumb in motor zaprede. Dobesedno. Znani cestni zvok je čvrst in uglajen. Osnova agregata je povzeta po dirkalniku CBR 600 RR, ki so ga malce bolj civilizirali. Tako ima Hornetov štirivaljnik 102 KM pri 12.000 vrtljajih in bolj uglajen navor, ki doseže vrh 63,5 Nm pri 10.500 vrtljajih.

Vse to v kombinaciji z nizko suho težo 173 kg dejansko deluje! Šestotak je v nizko-srednjem območju civilizirano uglajen. Po mestih ali skozi vasi se je moč voziti med 2.500 in 3.500 vrtljaji. Med 60 in 100 km/h lahko uporabljate le zadnjo (šesto) prestavo in tudi brez pretikanja lagodno prehitite kakšno vozilo. Za mirnejše delovanje motorja skrbi novost v Hornetu – ventil IACV (intake air control valve), ki poskrbi za nežnejši odziv na odvzem plina. Tja do 7.000 vrtljajev, ko dosežete nekje okoli 130 km/h, je vožnja čudovita. Stereotipna navedba “prijazen vozniku” je tu na mestu. No, razen vetrne zaščite nad 120 km/h, ko postane dolgotrajna vožnja malce zoprna.

Od 8.000 naprej se prične žur. Tu motor pokaže svojo dirkaško “gensko” zasnovo. Prvo kolo se odlepi od tal, rohneče tuljenje ostane za vami, agregat pa se tako z veseljem zavrti do 13.000 vrtljajev, ko se začne rdeče polje, da se vam na usta prikrade nasmeh. Veselje dopolni še natančen 6-stopenjski menjalnik, ki teče gladko.

vožnja je (do 120 km/h) res ”prijazna vozniku” pa tudi če se še tako sladko sliši…

Sunkovito zaviram. Nabije me na krmilo, zadek sili v zrak, Hornet pa zmerno varno in čvrsto ustavlja. Nissinove 4-batne čeljusti spredaj dostojno opravljajo delo na dveh kolutih premera 296 mm. Testna verzija ni bila opremljena s sistemom ABS (kombinacija s 6-batnimi čeljustmi), ki je sicer na voljo kot dodatna oprema, zato je na drsečem asfaltu kolo rado blokiralo, a to je spet pri namernem pretiravanju.

Če se odpravljate kam dlje, si omislite prednje vetrobransko steklo iz palete dodatne opreme.
Čeljusti grizejo…

Popolnoma nov je okvir. Aliminijasti odlitek, ki tudi oblikovno zanimivo objame hladilnik, v kombinaciji z dovolj čvrstim in dokaj preprostim vzmetenjem (41 mm USD vilice in zadnji blažilnik, nastavljiv le na prednapetost) poskrbi za izredno stabilnost motocikla. Nova, aluminijasta nihajna roka je 3,1 cm daljša od predhodnje in je precej bolj toga. V zavojih je motocikel lahkoten in vodljiv, tako da ga je veselje gnati po ozkih asfaltnih ridah. In tudi ko sem rahlo prehitro pripeljal v ovinek, je motocikel ob pritisku na zavoro kar samodejno obrnilo v zavoj in ga sililo v vzravnani položaj.

…agregat prede…

Seveda smo na 300-kilometrsko potepanje zapeljali tudi sopotnico. Ni nam bilo namreč dovolj, da ji je le všeč. Naj pove tudi njena zadnjica. Prav nič ni trpela. Honda je z lego sopotnika, ki brez težav opazuje cesto mimo voznikove čelade, naredila dobro delo. Tudi ročaji so v serijski opremi. In Hornet se ni prav nič pritoževal nad še enim članom. Ravno tako je umirjeno in uglajeno premagoval mesta, kolone in daljše hitre odseke. Sopotnici pa lahko postrežete tudi z obilico adrenalina (a pazimo na varnost!).

…led diode…hmm.

Glede varčnosti se za take karakteristike ne morem pritoževati. Pri ektstremnem pretiravanju smo porabili nekje med 7 in 8 litri goriva na 100 prevoženih kilometrov, medtem ko se je povprečna poraba nomalne tekoče vožnje gibala med 5,5 in 6 litri. 19 litrski rezervoar tako zadostuje za spodobno razdaljo. Sam sem točil nekje pri 250-ih prevoženih kilometrih, ko me je začela živcirati utripajoča zadnja črtica količine goriva. Tako do tistih 2 litrov rezerve nisem pripeljal.

Nnaša je bila rdeča, lahko pa izbirate še med črno, zlato rumeno ali modro.

Mnenja o novem Hornetu si nasprotujejo. Zagovorniki klasičnih nakedov mu bodo zamerili preveč agresiven izgled, kar bodo na drugi strani spet odobravali dirkaško usmerjeni strastneži. Tudi o prepoznavnosti in identiteti bodo lahko tekle vroče razprave. Vsi skupaj pa moramo priznati, da za ceno 7.290 evrov dobimo zelo veliko motocikla.

”kafe drajser?” Tudi prav! Paše…

Foto: Tina Lavrač, Blaž Črnivec

Test: Honda CBR 600RR

27

Med cestnimi motocikli je razred 600 v modi že skoraj dve desetletji in eden izmed najbolj množičnih modelov v tej kategoriji je prav Honda CBR 600. Po vseh testih, ki so se skozi leta vrstili, ni bila vedno med najlepšimi, ni bila vedno med najhitrejšimi, bila pa je vedno med najbolj “prijaznimi” in preprostimi za uporabo. S svojo univerzalnostjo je bila pisana na kožo tako začetniku kot izkušenemu ter zahtevnemu vozniku. Prednost zelo dobre ergonomije ter nezahtevne uporabe je Honda CBR 600 (tako model F kot tudi RR) ohranila vse do danes.

Honda CBR 600RR
Od spredaj…

Ko je Honda predstavila svoj prvi model CBR 600 z oznako RR, je v trenutku pometla s konkurenco tako na testih kot tudi na dirkališčih po svetu. Takrat je s športno zasnovo modela RR napravila pravo malo revolucijo v svoji kategoriji in najavila prihod brezkompromisnih šeststotakov. Odličnost prvotne zasnove modela RR potrjuje tudi to, da CBR 600RR že od svojega rojstva kraljuje svetovnemu prvenstvu razreda supersport.

…in od zadaj.

Že na prvi pogled je videti, da je nova CBR 600RR v primerjavi s predhodnico doživela resno shujševalno kuro, saj sedaj po videzu in merah ni več daleč od skuterjev ali kakšnega 125-kubičnega motocikla. Ko sem prvič sedel nanjo, mi je zaradi majhnosti in lahkotnosti takoj oživel spomin na legendarnega in vsem poznanega Tomosovega BT-50. Nova Honda CBR 600RR je med cestnimi motocikli zagotovo v “mušji kategoriji” :).

Nekateri so nas želeli slediti.

Oblikovno je Honda ponovno naredila zelo skladen ter ličen motocikel, ki ne more skriti svojih dirkaških genov, saj je oblika tipično športna, še vedno pa je obdržala dve glavni podrobnosti, ki dajeta spredaj in zadaj modelu RR prepoznavnost. To sta dva ločena vodoravna žarometa ter zadaj izpuh speljan pod zadkom motocikla.

Mnenja o zadku so različna!

No, pri zadnji luči, ki je sedaj nameščena pod izpušni lonec, pa so mnenja glede estetike različna. Pri predhodnem modelu je bila zadnja luč nameščena nad izpuh, sedaj pa je vgrajena v plastični nosilec pod izpušnim loncem, ki nosi tudi smernike. Razlag za to vidno spremembo je več: 1. nova modna smernica, 2. hitra demontaža smernikov in luči za uporabo na dirkališču, 3. motociklom, ki imajo izpuh speljan pod zadnji del, je z leti, zaradi temperature, zadnja luč potemnela oziroma porumenela. Potrebno se bo enostavno navadit.

Žarometa sta zaščitni znak modela RR.
Odlično se pelje na cesti…

Naša testna Honda CBR 600RR s svojo predhodnico nima dosti skupnih elementov, saj je motocikel v celoti prenovljen, lažji ter v veliki meri izboljšan. Novi 599 kubični agregat je popolnoma nov in je močnejši ter lažji. Nova sta okvir in zadnja nihajka, zaradi česar je spremenjena tudi geometrija motocikla ter medosna razdalja. Od predhodnice je krajša kar za 22 milimetrov in ima sedaj s 1375 milimetri najkrajšo medosno razdaljo v svojem razredu.

… in po dirkališču.

V primerjavi s prejšnjim modelom je izgubila 8 kilogramov in je sedaj s 155 kilogrami suhe teže tudi najlažja v svojem razredu. Po vzoru svoje starejše sestre CBR 1000 je dobila električni stabilizator krmila , ki je danes zaradi nizke teže in sorazmerno velike moči obvezen dodatek že pri vseh šeststotakih razreda supersport.

Zelo lahkotna in stabilna.
Blaž na prvem in…

Pri vseh spremembah ter izboljšavah, ki jih je bila deležna Honda CBR 600RR, pa je glede na kokurenco edina, ki še vedno ne uporablja sklopke z vgrajenim blažilnikom momenta. Tehnične novosti ter spremembe pri novi Hondi CBR 600RR so konkurenco pošteno prestrašile in po našem testu lahko rečemo, da povsem upravičeno.

… v zavoju.

Prve testne kilometre na novi Hondi CBR 600RR smo pričeli nabirati na znanem hrvaškem dirkališči Grobnik in spomladansko sončno vreme nam je bilo več kot naklonjeno. Prvi krogi so pokazali, da je nova CBR 600RR izdelana po znani Hondini filozofiji: Preprosta ter nezahtevna za uporabo in hkrati dovolj zmogljiva tudi za bolj zahtevne voznike ter dirkače.

Zabavna? Definitivno.

Že v prvih zavojih da motocikel vozniku občutek, kot da bi vozil 125-kubični motocikel, saj je Honda resnično lahko vodljiva in dopušča izredno hitre spremembe smeri vožnje, brez večjega napora voznika. To je posledica zelo kratke medosne razdalje ter nizke teže. Presenetljivo je, da v zavojih CBR na račun tega ni izgubila na sami stabilnosti, saj gre skoznje kot utirjena. Pri zaviranju zelo dobro drži smer in tudi med pospeševanjem iz zavoja daje občutek varnosti, ker vleče zelo uglajeno in enakomerno.

Zavore so odlične 😉
Nariše nasmeh na obrazu

Za zelo natančno ohranjanje smeri in stabilnost motocikla so verjetno zaslužne tudi zelo dobre Michelinove pnevmatike Pilot Power 2CT(niso prva vgradnja in so bile nameščene naknadno), ki si tako na dirkališču kot na cesti zaslužijo izredno dobro oceno tako glede smerne natančnosti ter oprijema kot sorazmerno dolge življenjske dobe. Veliko zadovoljstvo je tudi delovanje agregata, saj že pri nizkih vrtljajih vleče zelo linearno, brez večje luknje v moči, kar je bilo doslej tipično za 600-kubične cestne motocikle. Da ne bo pomote, Honda še vedno zadiha s polnimi pljuči od 7.000 do 8.000 vrt/min in naprej, samo je prehod sedaj bolj blag in mnogo manj občuten kot v preteklih letih. Tudi sami tovarniški podatki o največji moči 119 konjskih moči pri 13.500 vrt/min in 66 Nm navora pri 11.500 vrt/min dajo vedeti, da Honda najbolje diha v zgornjem območju delovanja.

Pri menjalniku verjetno ni potrebno posebej izgubljati besed, saj Honda že od nekdaj slovi po zelo lahkotnih, tihih in natančnih menjalnikih, in takšnega ima tudi CBR 600RR. Poraba goriva na našem testu se je gibala med 6,5 ter 9 litri (ob priganjanju) na 100 prevoženih kilometrov, kar je soliden podatek za sodoben 600-kubični motocikel s tolikšno konjenico.

Blažu je čisto prav, ker ima bolj manekensko postavo 🙂

Za vzmetenje pri Hondi CBR 600RR skrbijo popolnoma nastavljive obrnjene vilice premera 41 milimetrov spredaj in mono plinski blažilec zadaj, ki je prav tako nastavljiv v vseh smereh svojega delovanja. Za blaženje sunkov na krmilu sedaj skrbi električni stabilizator krmila (HESD), skupek teh treh komponent pa na cesti deluje odlično. Tudi na dirkališču se je obnesel zelo dobro, čeprav je bila za mojih 94 kilogramov serijska nastavitev nekoliko premehka. Ob uporabi dirkalnih pnevmatik in z malo večjimi dirkaškimi ambicijami bi vzmetenje potrebovalo kakšen manjši poseg in tudi električni stabilizator krmila bi marsikdo zamenjal za ročno nastavljivega mehanskega. Navsezadnje pa je Honda CBR 600RR predvsem namenjen civilni uporabi v urbanem okolju in temu primerno je tudi vzmetenje, ki dobro služi svojemu namenu.

Honda CBR 600RR nudi vsestranske užitke.

Zavore so dobre ter karakteristikam motocikla primerne. Spredaj štiribatne radialno vpete čeljusti TOKICO in dva zavorna diska premera 310 milimetrov CBR-o ustavljata zelo dobro, tako na cesti kot na dirkališču. Zadaj je nameščena klasična zavorna čeljust ter zavorni disk premera 220 milimetrov. K učinkovitosti zavor pripomore tudi zelo majhna teža motocikla.

Ergonomija motocikla je 1A – vse je na pravem mestu. Armaturna plošča je pregledna in nudi vse nujne podatke, edino, kar sem pogrešal, je zaslon, na katerem je izpisana prestava ter lučko, ki opozarja, da je potrebno pretakniti v višjo prestavo. Višjim voznikom bi ustrezal nekoliko višji vizir, kar bi omogočilo boljši pregled nad armaturno ploščo ter boljšo vetrno zaščito.

Pložaj voznika je športen, vendar ne pretirano, tako da lahko s CBR opravite brez večjih naporov tudi kakšno daljšo turo. Drži pa tudi, da je Honda CBR 600RR bolj pisana na kožo voznikom manjšim od 185 centimetrov. Če se boste, kljub vaši velikosti, na njej počutili dobro, se nikakor ne boste mogli izogniti ljubosumnim opazkam “izvedencev”, češ da ste za ta motor malo preveliki. Za višje voznike je 1000-kubična različica vseeno boljša rešitev.

Honda CBR 600RR je odličen motocikel in voziti jo je res užitek. Odlično se obnese tako na cesti kot na dirkališču in glede na to, da kraljuje prvenstvu supersport že vse od “rojstva”, je letošnja še lažja in močnejša različica na dobri poti, da s svojim izboljšanim karakterjem omogoči Hondi ohraniti prestol v tem razredu.

Na test so nam motocikel posodili pri glavnem uvozniku, distributerju in serviserju motornih koles Honda: AS Domžale Moto center d.o.o. Maloprodajna cena Honde CBR 600RR, ki smo jo testirali (modelno leto 2007), je na dan objave testa znašala 9.800,00€

Opomba: vse fotografije so bile posnete v kontroliranih okoliščinah: na dirkališču ali na zaprtem odseku javne ceste. Spoštujmo prometne predpise in s tem povečajmo svojo varnost in varnost drugih udeležencev v cestnem prometu.

Test: Piaggio MP3 250

14

Revolucija? Na prvi pogled mogoče, vendar so podobne inovacije znane že več desetletij. Evolucija? Vsekakor, tako s tehnološkega kot tudi voznega stališča. Opaznost? Maksimalna! Z MP3-jem si zagotovite, da bodo letošnjo sezono vsi pogledi uprti v vas.

Val svežine. In to ne le po izgledu!

Ob pogledu na prve fotografije smo si zastavljali množico vprašanj, ko pa smo ga prevzeli na test, je vprašanjem sledilo močno vznemirjenje. Le kako se vede to čudo tehnike? Noben skuter, pa najsi ste začetnik ali voznik dvokolesnika z večletnimi izkušnjami, vam ne more pričarati takšnih občutkov v vožnji, kot ravno MP3. Njegov pristop je val svežine v vse bolj razvejanem segmentu skuterjev. Njegov slogan bi lahko bil: “Več varnosti in praktičnosti z učinkovitostjo in enostavnostjo skuterja.”

Hidravlično obešenje omogoča parkiranje brez stojala.

Piaggiov MP3 je komaj dobro prišel na trg in je že velika uspešnica. Italijani in Francozi so razgrabili 125- in 250-kubični različici že lani, 400-kubična pa sploh še ni zapeljala s proizvodnih trakov. Za letos so napovedi optimistične, saj nameravajo v promet spraviti vsaj 5000 teh trikolesnih skuterjev, konkurenco pa že boli glava. Brez dvoma bomo koncept kmalu srečali tudi pri drugih proizvajalcih, tolikšen uspeh pač ni naključje, vendar bo Piaggio, tako kot pred 60 leti z Vespo, ostal en in edini inovator.

Stoji, kakor ga postaviš

In kaj je pri tem dvokolesniku, pardon, trikolesniku tako nenavadnega? Videz pogosto vara, vendar ta skuter res stoji na treh kolesih, zato je sprednji del videti precej impozanten in širok, čeprav temu v resnici ni tako. Nič širši ni od Piaggiovega X9, kar mu zagotavlja odlično okretnost v mestni gneči, njegovo širino pa določa širina krmila. Čeprav je sprednji del precej robat in je videti kot kakšen kitajski quad, je zadek podoben Piaggiovemu X8, skupaj s prtljažnikom, v katerega gre integralna čelada.

V osvetljen prtljažnik zadaj gre integralna čelada…
… pod sedež pa še ena in vseeno ostane še nekaj prostora!

Njegova posebnost je paralelogramsko obešenje dveh koles spredaj, ki sta ravno dovolj oddaljeni vsaksebi, da MP3 uradno velja za enosledno vozilo. Kolesi se z nagibom skuterja nagibata tako, da sta ves čas v stiku s podlago, kar v teoriji pomeni dvakrat boljši oprijem, kot pri klasičnem skuterju. Vsako kolo posebej je vzmeteno, kar naj bi mu zagotavljalo povsem neodvisno gibanje od drugega kolesa, čeprav se v praksi in posebnih okoliščinah izkaže, da ni povsem tako. Hod vzmeti je pač omejen s 85 mm, dokaj toge vzmeti pa tudi naredijo svoje. Vožnja čez neravnine na cesti, kot so kolesnice ali udarne jame, so za neizkušenega mp3jevca lahko neprijetna izkušnja, saj spremembe čutimo neposredno v krmilu, ki za trenutek nekoliko zaniha. Zgodi se seveda nič, saj skuter ostane trdno na svoji poti in sčasoma se naučimo to neprijetnost odmisliti.

Uporaba ročne zavore je nujna, kadar MP3 parkiramo brez stojala.

Prednost sistema je tudi elektrohidravlična blokada obešenja, ki omogoča, da MP3 postavimo kjerkoli, tudi na nagnjenem pločniku, brez uporabe stojala. Na možnost izgube ravnotežja ob prevelikem nagibu nas opozorita zvočni in svetlobni signal, sicer pa je priporočljivo uporabljati ročno zavoro, nameščeno na sredinskem delu, sicer skuter hitro postane premičnina. Za varnost proti kraji se ob zaklepu krmila zaklene tudi zavora, ki je tako ni moč sprostiti, skuter pa je opremljen še z elektronsko blokado vžiga in z na šasijo privarjenim obročem, skozi katerega je mogoče speljati verigo.

Gumb na sredi blokira in sprošča hidravlično obešenje. Gumb mode je namenjen menjavanju prikaza števcev kilometrov in temperature.

Blokada obešenja se sprosti s pritiskom na stikalo oziroma takoj, ko dodamo plin. Če nimamo nog na tleh, mora biti pospeševanje odločno, kajti obotavljanje s plinom lahko preseneti z izgubo ravnotežja. Sistem tudi ni imun na šaljivce, ki med priložnostnim pogovorom z nami radi malce obrnejo ročico plina. Če sedimo, bo hidravlika popustila, naša nepozornost pa bo nagrajena z lovljenjem več kot 200 kg težkega skuterja. K sreči, so mu vdihnili tudi nekaj umetne inteligence, zato v primeru, da nihče ne sedi na sedežu, sveti opozorilna lučka, motor se na dodajanje plina odzove s prekinjanjem vžiga, hidravlika pa miruje. Bistro!

Ko odmislimo trikolesno zasnovo, postane vožnja čisti užitek.

Trdno na cesti

Vožnja MP3-ja je svojevrstna izkušnja, najbolj pomembno pa je odmisliti, da ima spredaj dve kolesi. To ni posebno zahtevno, saj se skuter odziva naravno in brez težav. Stabilnost je prisotna v vsakem trenutku, na mestu je čutiti zgolj težo prednjega dela, ko je obešenje koles sproščeno. Pri počasni vožnji je edino razliko s klasičnim skuterjem čutiti v skrajnih položajih krmila, ko le-to postane težje. Na našem testnem MP3-ju, opremljenim z dodatnim visokim vetrobranskim steklom, smo naleteli na površnost pri zasnovi, saj se v skrajnih legah ogledali zadevata vanj. Kljub trikolesni zasnovi ima MP3 obračalni krog 4,40 m, kar je za mestno rabo soliden podatek. Položaj voznika je sproščen, širok sedež nudi dovolj udobja, krmilo pa je ravno prav visoko in široko, le za noge hitro zmanjka prostora in tudi za spreminjanje njihovega položaja ni veliko možnosti.

 

Rondoji so njegovo najljubše igrišče.

Med vožnjo, najsibo dinamična ali mestna, so občutki povsem enaki dvokolesnemu skuterju, z dodatkom večje varnosti in oprijema. Na mokrem cestišču je oprijem zanesljiv in v nobenem trenutku ne kaže, da bo prišlo do zdrsa. Se nam je pa zgodilo, da je pri pogumnejšem pospeševanju zdrsnil zadek, a daleč od supermoto sloga. Prav tako se je z MP3 enostavno znebiti strahu pred peskom na cesti, saj ta zanj preprosto ne predstavlja ovire. Četudi pride do zdrsa enega ali celo obeh koles, je ta neznaten in z nekaj občutka na krmilu obvladljiv. Imeli smo priložnost voziti še po zelo hladnem asfaltu, ko je oprijem pnevmatik vprašljiv, a občutek na cesti je bil vselej pozitiven. Piaggio je tu vsekakor naredil malo revolucijo, saj je bilo doslej malo možnosti, da bi pri dvokolesnikih dosegli še višjo stopnjo aktivne varnosti. Kot že prej omenjeno, so razne neravnine in jame na cesti stvar navade, dejansko pa se MP3 pelje kot po tračnicah.

V urbanem okolju prekaša vse.
Dinamično vožnjo z globokimi nagibi hitro kaznuje z brušenjem stojala.

Po podatkih proizvajalca naj bi sistem paralelogramskega obešenja koles omogočal nagibe do 40 stopinj, vendar smo iskanje njegovih resničnih omejitev kaj hitro opustili, ko je stojalo nekajkrat pobrusilo asfalt. Kljub spreminjanju trdote zadnjega blažilca, nas je neprijeten zvok vedno znova opozarjal, da od skuterja vseeno ne smemo zahtevati preveč. Če se držimo teh omejitev, se je z MP3-jem zelo prijetno peljati po mestu (brezstopenjski prenos je kralj mestne gneče) in po odprtih cestah, sam ali v dvoje. Sopotnikov prostor je nekoliko bolj skromno odmerjen, za stopala je precej manj prostora kot za voznika, vendar krajši izleti po podeželju ne bodo utrujajoči. Veliki ročaji ob sedežu ponujajo dober oprijem.

Dvakratna zaviralna moč

Prednji zavori sta zelo učinkoviti, zaradi stabilnosti ABS ni potreben.

Zaviranje je svet zase. Tolikšne stabilnosti, ki jo MP3 zagotavlja pri zaviranju, pri dvokolesnikih nismo vajeni. Blokiranje sprednjega kolesa se pri motorjih namreč pogosto konča z zdrsom, tukaj pa še tako grob stisk zavorne ročice pomeni samo močnejši pojemek. Pnevmatiki ob močnem pretiravanju sicer zdrsneta, vendar skuter ohrani smer vožnje in stabilnost. Kolesi sta opremljeni s kolutnima zavorama premera 240 mm in dvobatnimi čeljustmi, ki nudijo podvojeno zavorno moč, v primerjavi z običajnim skuterjem. Je pa zato zadnja kolutna zavora med vožnjo precej manj uporabna, nenatančna in nagnjena k prezgodnjemu blokiranju kolesa. Njena uporabnost tiči predvsem v trenutku tik pred zaustavitvijo, ko nameravamo uporabiti elektrohidravlično blokado obešenja in je potrebno skuter nežno upočasniti pod 8 km/h. S sprednjo zavoro je ta manever precej težji in nenatančen, kar se lahko, namesto elegantne zaustavitve brez nog, konča z nerodnim motoviljenjem in lovljenjem ravnotežja, ker se je MP3 tik preden je blokada zagrabila, preveč nagnil.

Obračalni krog je dovolj majhen, da v mestu ne bo težav z okretnostjo. Ovira ga le velika teža.

Edinstveno tehniko zaustavljanja, ki jo ponuja MP3 se splača uporabljati takrat, ko je vožnja med dvema postankoma tekoča. Ko se znajdemo v gneči in napredujemo s kratkim dodajanjem plina, pa je sistem bolje pustiti pri miru, saj postane naporen in zlahka privede do napake, ki nas lahko drago stane.

Trije agregati za različno rabo

Suverena lega na cesti, hitro vožnjo pa nekoliko omejujejo majhna kolesa, ki ga pri višjih hitrostih delajo nemirnega.

MP3 je na voljo v treh različicah: 125, 250 in 400. Na testu smo vozili 250-kubičnega, s 4-taktnim, vodno hlajenim agregatom z elektronskim vbrizgavanjem goriva, ki razvije 22,5 konjske moči. To je optimalna motorizacija za vsakdanjo rabo in potepanja, saj skuter požene na zadovoljivih 125 km/h, nekaj manj v dvoje. Pospešuje odlično in v nekaj trenutkih doseže 60 km/h, nato pa se konjenica umiri in brez napora približa 100 – 110 km/h, ki je najbolj primerna hitrost za udobno križarjenje. MP3-ju 250 malo manjka moči za avtocesto, zato bi bil za tiste, ki želijo z njim potovati, najbrž primernejši 400-kubični. Upamo si trditi, da je MP3 125 zaradi teže manj poskočen in zares primeren samo za mlade voznike, ki še ne morejo poseči više.

Udobje za dva. Voznikov sedež je razkošno odmerjen, sopotnikov precej manj. Ročaji nudijo dober oprijem.

250-kubični agregat odlikuje skromna poraba, saj se je na testu gibala med 3,8 in 4,2 litra/100 km, kljub relacijskim in mestnim vožnjam ter priganjanju po avtocestah. Rezervoar sprejme 12 litrov goriva (ima približno 1,8 litra rezerve), kar zadostuje za mirnih 230 km, preden posveti rezerva. Uporaben dodatek: poseben števec beleži število kilometrov, ki jih prevozimo na rezervi.

Bogata oprema za urbanega nomada

Praktično dežno pokrivalo sedeža je skrito v njem.

Omenili smo že, da ima MP3 prtljažnik, ki je dosegljiv tudi pod sedežem. Prostora za shranjevanje potrebščin je dovolj, saj gresta vanj dve integralni čeladi in še ostane prostor za rokavice, ključavnico in podobno. Motil nas je neroden dostop, saj se sedež sprosti s pritiskom na gumb na ključu, zadnji pokrov pa lahko odklenemo samo z zasukom ključa v kontaktni ključavnici. Prostor je osvetljen, v njem pa je shranjeno še skromno orodje. Kljub veliki kapaciteti prtljažnika, smo pogrešali kakšen predalček v sprednjem delu, ki pa je zaradi mehanike pod njim povsem zapolnjen.

Bogato opremljeni armaturi z merilniki ne manjka skoraj nič, razen kakšen predalček za malenkosti. Rumena luč na sredi opominja na blokado hidravličnega obešenja.

Armaturna plošča je pravo razkošje merilnikov, ki ga pogosto ne srečamo niti pri potovalnih motociklih. Obratomer in brzinomer sta analogna, prav tako tudi natančen kazalec nivoja goriva. Na sredini med merilnikoma je velik LCD zaslon, na katerem izstopa prikazovalnik zunanje temperature, ki na nevarnost poledice opozori z nekaj trenutkov trajajočim utripanjem. Med prikazom temperature in parcialnimi števci menjamo s pritiskom gumba na krmilu. Med števci so razporejene signalne lučke, najpomembnejša pa je večja rumene barve, ki opozarja na stanje hidravlične blokade koles. Ko je hitrost dovolj majhna, začne utripati, kar pomeni, da lahko vklopimo blokado, nato pa ves čas sveti. Na uspešen zaklep obešenja nas MP3 opozori s piskom, prav tako pa zapiska, ko speljemo in se blokada sprosti, lučka pa tedaj ugasne.

Žaromet je eden boljših v tem razredu skuterjev in tudi med motornimi kolesi nasploh.

Testni skuter je bil opremljen z zimskim vetrobranskim steklom, ki voznika učinkovito ščiti pred vetrom in tudi v močnejših nalivih, saj sega nad čelado. V dežju skoraj ni potrebe po dežnem kompletu, dovolj dobra jakna je povsem dovolj, saj je voznik moker samo po rokah. Kljub mojim 187 cm nisem imel težav z zadevanjem vanj, v nasprotju z drugimi preskuševalci, ki so se pritoževali nad njegovo višino. Čeprav je tovrstna zaščita velikokrat dobrodošla, pa je lahko tudi nevarna, saj se na steklu zadržujejo kapljice in ne odtekajo niti pri višjih hitrostih. Če dodamo neprijetno poplesavanje kapljic pred očmi zaradi vibracij, je slika popolna – glavobol pa zagotovljen. Malo se pozna tudi občutljivost na sunke vetra, vendar nič drastičnega. Dodobra preskušeno na vipavski burji.

Zimsko vetrobransko steklo in ogrevana prevleka za noge sta zelo uporabna dodatka. Za vse letne čase.

Drug del dodatne opreme pa je bilo ogrevano in vodotesno pregrinjalo, ki je v mrzlih jutrih še kako dobro opravilo svoje poslanstvo. V njem je nameščena akumulatorska baterija, ki jo napolnimo s priloženim omrežnim polnilnikom in zdrži okoli uro in pol prijetnega gretja v stegna. Pri nas tovrstna pregrinjala uporabljajo v glavnem poštarji, ampak verjemite, da je vredno dodatne investicije. Brez skrbi, udobje in zaščita, ki ju nudi, sta vredna več kot kakšna zlobna opazka. Dejstvo, da nam pri ustavljanju ni potrebno stopiti na tla, pa učinek presenečenja mimoidočih še poveča.

”Sem opazen, kajne?”

Pod črto

MP3 je fenomen in malo tudi modna muha, ki pa zlepa ne bo minila. Če se vam ob tolikšnem povpraševanju uspe dokopati do njega, boste z njim zagotovo zadovoljni. Nudil vam bo prav tisto, kar ste pri klasičnem skuterju pogrešali, in to sta stabilnost ter aktivna varnost. Če ne drugo, vas bodo pa v to prepričali začudeni in zavistni pogledi ter splošno zanimanje okolice. Seštevek vseh naštetih argumentov pa zagotovo odtehta nekoliko višjo ceno.

Piaggio MP3 je na test posodilo podjetje PVG d.o.o. iz Kopra, kjer bo njegova cena brez dodatne opreme okoli 5.000 EUR.

Test: BMW G650 Xchallenge in Xcountry

4

Serijo G 650 nam je BMW že predstavil v Štanjelu. Dovolili so nam tudi kratko okušanje po kraško primorskih vijugah. Tokrat smo si Xchallenga in Xcountryja konkretneje privoščili.

Enak okvir in agregat – različna uporabnost – to je serija G.
Xchallenge…

Dejstvo je, da je BMW v oblikovanju vedno bil razred zase. Preprosto je veljalo, da ni bil na splošno všečen. BMW-ja moraš enostavno imeti rad. Ta absolutna svojevrstnost pa zadnja leta morda malce bledi in kaže, da se oblikovalci le bolj prilagajajo splošnemu okusu. A ne do zadnje skrajnosti. Ohranjajo svoj ponos in to svojevrstnost so vseeno vnesli tudi v serijo G.

…in Xcountry

Zadeva je zanimivo zastavljena, saj imajo vsi trije modeli enak okvir in agregat. V jeklen osnovni cevni nosilec z aluminijstim zadnjim delom in zadaj aluminijastimi vilicami je vpet motor, ki proizvede 53 KM pri 7000 vrtljajih in 60 Nm navora pri 5250 vrtljajih.
Menjalnik je pri vseh treh enak, spreminja se le sekundarno razmerje, pogon pa se tokrat vrši z verigo. No, “evropizacija” se kaže tudi v klasičnem vklapljanju in izklapljanju smernikov, ki sicer ni osamljen primer te hiše.

Za akcijsko…

Tudi teža BMW-jevih motociklov navadno ni bila pomembna, zadnja leta pa ji posvečajo precej pozornosti, kar se pošteno pozna pri G seriji, kjer se suhe teže motociklov gibljejo med 144 in 148 kg!

…in lagodno vožnjo.

Xchallenge – Greva skupaj v gmajno…(a le jaz in motor)

Takoj ko sem izvedel za Xchallenga, mi je bilo jasno, da ga bom zapodil na brezpotje, saj s svojimi 144 kg in sicer uglajenem enduro izgledu, kar kliče po tem. Toda teža v kombinaciji z 950 mm visokim sedežem se mi v tistem trenutku, ko sem s svojimi 190 cm višine želel vzvratno potisniti motocikel, ni zdela prav nič majhna. Prepričan sem, da bo to marsikoga kar malce motilo, čeprav je prijatelj povprečne rasti navdušeno dejal, da je to njemu pisano na kožo.

…na terenskih norčijah nas je presenetil…
Rotaxov motor…

Pustil sem nastavitve vzmetenja na precej mehko in zavil z asfaltne ceste. Brez prevelikega pretiravanja, saj je originalno obut v Metzelerjeve pnevmatike Sahara, ki so bolj namenjene cestam in občasno makadamu, kot off-roadu. To je pomenilo, da guma na brezpotju ne drži dovolj, a bil sem vseeno presenečen nad zmožnostmi motocikla.

Vzmetenje in lahkotno vodenje je poskrbelo za odlično zabavo na grobih, ponekod z listjem posutih kolovozih. Opletanje z zadkom in postavljanje na zadnje kolo ni na makadamu nobena posebna težava. Moči je dovolj. Sicer ne “butne” tako, kot recimo konkurenčni off-road brutalneži, a dovolj za civilizirano užitkanje in celo več.

…oskubljena armatura…

Na daljša potovanja ga boste verjetno prej prekleli. Ozek, trd sedež in minimalna vetrna zaščita (za visoko rastoče je praktično ni) bosta poskrbela, da boste imeli vožnje po 30 km obvoznice dovolj. Z njim tudi ne boste vozili sopotnic na izlet, čeravno je možno dokupiti tudi stopalke za sopotnika. No, na kratkih razdaljah po mestu sem kar z veseljem vijugal med avtomobili. A saj ni temu namenjen.

…in led diode zadaj.

Zračni blažilnik zadaj ima ob levi strani libelo, ki kaže koliko naj za svojo težo “napumpate” vzmetenje. Za to opravilo ima tlačilko beemvejevsko lično pospravljeno v sedež s spodnje strani, kjer je tudi priročno orodje. Urejeno tako, da je zelo vredno hišnega imena.

 

Napumpate ali spustite, kot pri HP2.

“Pa pojdimo na kros progo.” BMW? Na kros progo? Prav. Pa pojdimo. Prav prijetno je deloval in premagoval neurejeno progo. Ne primerjam ga z motokros specialkami, a dovoljuje prav spodobno igračkanje v ovinkih, neravninah in tudi skokih! Občutlivejši lastniki mu bodo zamerili to, da se na plastičnem rezervoarju takoj poznajo sledi oz. praske od motokrosističnih škornjev.

Husquarna?…KTM? … ne, ne! leteči BMW…

Xcountry – Greva skupaj na tržnico…(tokrat v dvoje)

To ni rezervoar.

Priznam, na prvi pogled mi je deloval malce nerodno in sem pomislil, BMW spet nekaj po svoje. Morda res, toda ko sem ga zagledal v živo, mi je deloval precej bolj čvrsto in možato. Morda tudi zaradi črno obarvanih obročev, ki dodajo vizualno moč 19 palčnim 100/90 pnevmatikam spredaj in 17 palčnim 130/80 zadaj. Pa tudi ni tako majhen, kot deluje.

Umirjen, dinamičen, zanimiv – peljite sopotnico na izlet.
Opično mali žaromet

Zajeten sedež za dva ima nastavljivo višino. Izbirate med 840 in 870 mm, kar pa spet ni ravno nizko. Za kakšno damo, ki bi se ga “lotila”, bo morda to ovira. Drugače pa je položaj voznika precej bolj prijeten in udoben. Gumijasto oblažene stopalke so dovolj konkretne, model pa ima tudi serijsko vgrajene stopalke za sopotnika. Za nas, dolgonoge, bo malce smešno delovalo le to, da je precej ozek v sprednjem predelu, kjer je navidezna posoda za gorivo. Rezervoar je namreč pod zadnjico, kar tudi pripomore k nižjemu težišču.

Moderna zadnjica

Vožnja je do 100 km/h res užitek. Sobotni izlet v mesto sta spremljala lahkotnost in dovolj zaloge moči. Tudi z dvema. Nobene zadeve se ne rabite privaditi. Vse je lično, urejeno na mestu. No, edino kar je meni povzročalo nevšečnosti, je stikalo za izklop smernikov in za hupo. Po stari navadi namreč vedno pred križiščem preverim, ali so smerniki izklopljeni in v ta namen preventivno pritisnem noter stikalo, tu pa sem pri tem zaradi postavitve stikal neprestano

Klasika na levi roki

trobil.

Motocikel vsekakor ponuja tudi dokaj udobne skoke do morja ali v prekmurske ravnice, a v tem primeru si omislite vetrobransko steklo. Vetrne zaščite namreč ni, zato pa je enovaljnik zelo uglajen in zaradi izravnalne gredi v motorju brez pretiranih vibracij.

Daljše poti – vetrne zaščite ni…

Naš model je bil opremljen s sistemom ABS. Kar nekaj igračkanja mi je privoščil in me prepričal, da deluje dovolj dobro. Na levi strani krmila je tudi stikalo za izklop, ki ga pridržite v stoječem položaju in se pokaže signalna lučka na armaturi, kar pomeni, da je sistem izkopljen.

… skok na tržnico – ni problema.

Merilnika vrtljajev nima noben od modelov G 650. A ga niti nisem pogrešal. Do previsokih obratov sploh ne pridete, saj dobro vleče v srednjem območju, nato pa moč tako ali tako popusti in nagonsko prestavite. Ko sem namenoma držal do konca oz. “omejevalnika”, agregat tipično pokašlja.

In kaj zaključiti?

Enduro Xchallenge

Enduro Xchallenge je motocikel, ki se spogleduje tudi z off-roaderskimi ambicijami, medtem ko je Xcountry recimo nekakšen vsestranski motocikel. Xchallenga mnogi povezujejo z razredom, kjer dominira KTM. Xcountryja pa omenjajo kot “scramblerja”, ki nekatere spominja na moped, ki je v Italiji namenjen vsakodnevnemu vrvežu na poti službo in nazaj. Xcountryju napovedujejo tudi največji prodajni uspeh izmed trojice, saj sta ostala dva zelo ozko

Scrambler Xcountry

specifična.

BMW je brez dvoma izdelal vrhunske izdelke. Kdo je ciljna skupina? Verjetno mlajša populacija (pod 30), ki pa mora imeti vsaj redno službo in kakšen faks, saj cena ne bo ravno nizka. Tam nekje okoli 7.800 evrov pomeni kar nekaj denarja, a BMW tako ali tako ni bil nikoli poceni.

Foto: Tina Lavrač