Primerjali smo: enduro in ATV

Štirikolesnik se je rodil kot delovni pripomoček. Kot traktorji in bagerji. S časom so se tako kot tudi avtomobili in motocikli ‘razvili’ v igrače, s katerimi si ljudje krajšamo čas, naredimo svoje življenje pestro in razburljivo. Vsi pač ne hodimo v hribe ali vsako jutro odtečemo desetke.

Ker pa smo motoristi dokaj čudni ljudje, neradi priznamo, da nas vse, od voznikov malih skuterjev do največjih štirikolesnikov povezujejo iste stvari. Vsi moramo nositi vsaj čelade, v dežju smo vsi mokri, nenazadnje bolj ranljivi od voznikov avtomobilov. Predvsem pa imamo vsi nekaj izkušenj več od tistih, ki motoriste imenujejo divjaki in si v času, ki ga preživijo v svojih avtomobilih, urejajo frizuro in “mesedžirajo”.

Štirikolesniki se najbolje počutijo na terenu. Zato smo ga tja tudi postavili, ob bok 250-kubični Hondini endurci, ki pa je bila obuta v malo bolj resne čevlje. Seveda je 140-kilogramska Honda v vseh pogojih pustila več kot še enkrat težjega Linhaja daleč zadaj. Drugega niti nismo pričakovali. In če se je Honda CRF 250 L še enkrat več izkazala za povsem nenaporen, varčen in še vedno dovolj zmogljiv motocikel, smo bili presenečeni, kako zabaven in predvsem udoben zna biti Linhai Dragonfly 420. Seveda je štirikolesnik požrešen kar se tiče porabe in tudi počasen, se pa izkaže pri nosilnosti, z njim lahko vlečemo prikolico ali plužimo sneg.

Da bi ga zamenjal za motor? Seveda nikoli. Vendar pa zelo zelo manjka v mojem voznem parku. Predvsem pozimi pogrešam nekaj ‘motorističnih’ podvigov. Motor v sneg ne gre, ATV pa z lahkoto. Dokler snega ni več kot 30 cm. Tole bo treba ponoviti. Nujno, le ATV mora imeti kako konjsko moč več.

Drugo mnenje (Mateja Pivk):
Ko je na seznamu testnih motociklov v letošnji sezoni zaradi ‘tehničnih težav’ zazijala luknja, nam pa je postalo malce dolgčas, smo se ob pogledu na razmočeno trato odločili, da ne bo prav nič napak, če poizkusimo nekaj malce drugačnega.

Zamisel, da bi se po blatu naokoli vozili s šrtirkolesnikom, seveda ni bila moja. V resnici nad njo nisem nikoli bila pretirano navdušena, saj do ATV-jev in njim podobnim zadevščinam gojim vse prej kot simpatijo. No, vsaj tako je bilo pred našo dogodivščino. So okorni, težki, radi s prekucnejo in pod seboj pokopljejo voznika, pa še v ovinku se nagibajo v napačno smer. “A poizkusiti ni greh. Bom šla počasi, pa bo. Ampak pomoje mi res ne bo všeč, no”. Tako so “šli”, moji polglasni monologi.

“Ja, ja ni panike,” se je glasil odgovor.

V primerjavi z motornim kolesom, je na makadamskih cesticah in gozdnih cestah lahko fizično mnogo manj naporen. Skoraj ležeren in pri tem prav sproščujoče zabaven, medtem ko je vožnja na motornem kolesu tista zares prava le, če je dinamična. Dinamika te je sicer odvisna od znanja, kondicije in spretnosti voznika, a mirno in počasno ‘poprdavanje’ po gozdnih potkah z motornim kolesom pač preprosto ni zabavno in pika, medtem ko je štirikolesnik lahko prav simpatičen, v primerjavi z motociklom včasih tudi malce zaspan, a udoben kompanjon na avanturi, katere bistvo ni vedno le sproščanje adrenalina.
V dvoje je lepše. Velja tudi, če se gremo “blatarjenje”. A če je vožnja s sopotnico (ali sopotnikom) po gozdnih cestah na motociklu nekaj, česar se raje ne lotevamo, saj pogosto (a ne vedno) bolj kot na vožnjo, spominja na preizkušanje srednjeveške natezalnice, je vožnja v dvoje na ATV-ju presneto udobna in posrečena izkušnja.
Če vam bo sopotnica z motocikla pobegnila (ali padla) že po nekaj metrih vožnje po gozdni cesti, polni hudourniški strug, se bo na AVT-ju na cilj pripeljala kot kraljica. Tam, pa bo zadovoljna, da ste s seboj vzeli lahko čisto vso prtljago, ki si jo je zaželela.

Torej? Zadevščina prijetno preseneča. Kljub moji začetni zadržanosti in dejstvu, da je v resnici nikoli ne bi zamenjala za enduro motor. Bi pa z njim z velikim veseljem dopolnila domačo garažo in se z njim s prav tako velikim zadovoljstvom naokoli tudi vozila. Solo ali v dvoje. Poizkusite, če boste imeli možnost. Mi ni žal.