Ob prevzemu testnega Adventure-ja nisem mogel mimo podatka, da lahko kljub ne polnem rezervoarju s preostankom goriva prevozim še dobrih 500 kilometrov, preden se bo treba ponovno ustaviti na bencinski črpalki. Na hitro se spomnim dobrih deset let nazaj, ko smo po Evropi potovali v kombijih in je bilo treba “tankat” na približno 350 kilometrov. Od takrat se s škatlami na štirih kolesih res nerad ustavljam na bencinskih črpalkah. Drugače je na motociklu, ko si rad vzamem čas tudi za kak požirek kave in vode. Sedaj pa kava odpade?
BMW R1200 GS Adventure ni navaden GS z nekaj šik dodatki. Je višji, daljši in predvsem širši. Ko se pelješ po cesti, se nasprotni promet umika na svojo desno. No ja, je pa tudi težji tale GS. In ta teža se pozna. V prvih nekaj kilometrih se sprašujem, kje je tista lahkotnost, ki sem jo tako občudoval na lanskoletnem testnem GS-u. In predvsem, kam se je izgubila tista poskočnost bokserskega dvovaljnika, ki me je navduševala slab teden nazaj na R1200 R Classic-u. Res, da je Adventure težji in njegov namen drugačen, pa je bilo res treba takega posega v elektroniko enakega agregata za drug model motocikla?
500 kilometrov, kolikor nam je bilo dovoljeno narediti na testnem motociklu, je vsaj štirikrat premalo. A ne zato, ker motocikla ne bi mogli spoznati v teh kilometrih, ampak, ker enostavno pozabiš, da si naredil 300 kilometrov in bi z veseljem takoj odpeljal še en tak krog.
