Prvi vtis: Yamaha T-Max 2012

Yamaha T-Max v novi izvedbi prihaja temeljito prenovljen v letošnjo sezono. Čeprav nič lažji kot lanskoletni model, je na videz močno shujšan. Pa tudi na pogled lepši in boj ostro zarisan – spredaj se celo malenkost spogleduje s superšportno R1. Na voljo je v izvedbi z ali brez zavornega sistema ABS. Slednjega bi močno priporočal.

T-Max z napolnjenim rezervoarjem goriva tehta slabih ali dobrih 220 kilogramov. Odvisno od tega ali je opremljen s priporočljivim zavornim sistemom ABS. Se pa teh kilogramov ne čuti ne na mestu ne med vožnjo. Dokler nisem pogledal tehničnih podatkov, sem bil prepričan, da ne tehta več kot 150 kilogramov. Variomat deluje zelo mehko, brez cukanja tudi pri ostrem odpiranju plina. Pospeški so zgledni in bodo prepričali tako v mestu, kot na odprtih cestah. Tam se bo še posebej izkazala nova šasija, ki dovoljuje dokaj hitro vožnjo skozi ovinke.

Čeprav ima T-Max 15-palčna platišča in konkretne pnevmatike, pa je še vedno sorazmerno občutljiv na pesek na cesti. Morda bi druge pnevmatike uspešneje opravile z nesnago na cesti, a te je bilo na testni vožnji res veliko. Vzmetenje je čvrsto, vendar nikakor pretrdo in bo brez povzročanja bolečin v križu zmoglo celo makadamske poti. Položaj voznika je popolnoma neprisiljen, sedež pa ravno prav oddaljen od krmila, da se bodo dobro počutili tako višje kot nižjerasli vozniki. In seveda tudi voznice. Agregat se bo zadovoljil z največ petimi litri in pol na 100 prevoženih kilometrov. Ob lepi vožnji pa je pravi “šparovček”.

Kaj je novega?

Nov je tekočinsko hlajen dvovaljnik. Po novem ima 530 kubičnih centimetrov delovne prostornine, je zmogljiv in miren, zlahka pa v konkreten klanec popelje tudi dva. Deklarirana moč je 34,2 kW, kar na papirju ne pomeni veliko, v praksi pa se izkaže za povsem primernega. Ga je pa zato možno voziti tudi z izpitom A2. Prav tako sta nova šasija in pogonski jermen. Večja je zadnja zavora, ki ima po novem ločeno čeljust za ročno zavoro. Zelo priročno. Nova inštrumentna plošča je pregledna in lično zasnovana. Potovalni računalnik sporoča trenutno ali povprečno porabo, prav tako tudi zunanjo temperaturo. Vetrobransko steklo je nastavljivo po višini v dveh stopnjah, a je nastavljanje zamudno, saj potrebujete inbus ključ. Skuter premore dva manjša predala pod krmilom, desnega se tudi zaklene. Je pa potrebno malo privajanja, saj se ključavnica odklepa v desno in ne (kot po navadi) v levo stran. Največji adut novega T-Maxa je poleg agregata prav dizajn. Skladne in športne linije brez motenj bodo zadovoljile še tako zahtevnega in estetsko izbirčnega kupca.

Za uporabo zelo enostaven, prepričljiv tako v mestu kot okolici in avtocesti, udoben za voznika in sopotnika bo prijeteno prevozno sredstvo za zelo širok krog motoristov. Če ima še kake pomanjkljivosti ali posebno dobre lastnosti pa bomo preverili na pravem testu, katerega so nam obljubili malenkost kasneje. S ceno 10.490 evri resda ni poceni, je pa v segmentu maksi-skuterjev v samem vrhu.

Sopotnica (Mateja Pivk):
Udobje sopotnikovega sedeža je zaradi športne kompaktnosti vzmetenje pozitivno presenetilo – sedež ravno prav odmerjen, ne pretrd in primerno oblikovan, da sopotnica med vožnjo ne leze naprej ali nazaj ob sunkovitem pospeševanju in močnem zaviranju, ročaji na zadku pa oblikovani tako, da lepo sedejo v roko in niso nameščeni prenizko, da bi zato trpel hrbet. “Motoristične” stopalke sopotnika so tam, kjer morajo biti – ne previsoko, da bi bila vožnja naporna, ne prenizko, da ne bi nudila dovolj opore tistim z malce krajšimi nožicami – v primerjavi s sicer konkretneje odmerjeno “klasično” pohodno površino takšne stopalke nudijo več svobode pri izbiri položaja nog in meni mnogo ljubše.