Kako super lokacijo sta kolega našla, sem videl šele naslednje jutro. Bili smo sredi gozda, odmaknjeni od vseh cest, tla so bila pa za šotore ravno prav ravna.
19. divji kamp – Saillagouse
V miru smo spakirali, pospravili za sabo in se odpravili. Cilj tistega dne je bila Francija. Odpeljali smo se po notranjosti, kjer je pokrajina malo bolj hribovita, večjih mest pa ni. Najprej smo se peljali mimo vrste vetrnic, do katerih je celo peljala makadamska pot, tako smo se zapeljali čisto pod njih. Nikoli si nisem predstavljal, kako velike so v resnici, ker sem jih vedno gledal od daleč. Tokrat sem pa šele videl kako visoki so stolpi in kako dolge krake imajo vetrnice.
Nadaljevali smo po ovinkasti cesti in najprej naleteli na dela na cesti, kjer smo morali kakšnih 10 minut počakat in potem naprej. Pokrajina je bila razgibana, nenehno smo se dvigovali na hribčke in spet spuščali z njih. Razen nekaj majhnih mest, smo bili na samem. Do prvega večjega mesteca smo prišli, ko smo se spustili v dolino z akumulacijskim jezerom in se preko jeza odpeljali na drugo stran doline. Pogled na vso tisto vodo sredi sicer suhe pokrajine je bil navdušujoč. Tam smo si privoščili drage in zanič sendviče.
Pokrajina se naprej ni veliko spremenila – o večjih mestih ni bilo ne duha ne sluha, morja nismo videli, pokrajina nagubana in prazna, asfalt ne najbolj raven, dan pa spet vroč. Z gorivom smo se bližali koncu, vendar smo baje eno črpalko spustili (to sta takrat vedela samo tista dva z Garminom), ker “mora biti v bližini že še kakšna druga”. Nekaj časa kasneje opazim, da kolega ni več za mano. Nekaj časa sem ga čakal, potem se pa le odpeljal nazaj – vidim, kako stoji ob cesti in se smeji. Za vsak slučaj sem vseeno vprašal… Da, tank je bil prazen. Na srečo sem vozil s sabo plastenko za vodo, pa sva pogledala na Garmina, kje je naslednja črpalka. Dva kilometra naprej. Na poti tja sem srečal druga dva, ki sta se vračala pogledat, kje sva midva. Tudi drugi mi potrdi, da je 2 km naprej črpalka.
Nekoč je mora bila, zdaj je ostala samo še umazana hiška in nekaj zarjavele ograje, med betonskimi bloki po tleh pa pol metra visoka trava. Super, da iščem črpalko jaz, ki sem z gorivom prav tako proti koncu, pa še Garmina nimam. Na koncu sem na vrhu hriba našel križišče in table.
V eno smer je bilo okoli 20 kilometrov do prve črpalke, v drugo pa 14. Odločil sem se za drugo in do nje tudi prišel, tako da sem polno plastenko pripeljal nazaj kolegu. Potem je šel še on do iste črpalke, napolnil rezervoar in se vrnil teh 14 kilometrov nazaj do nas.
Naša že druga “A je to” dogodivščina je bila že dokaj blizu Francije, do katere smo se pripeljali v kraju Bourg-Madame – ravno tam, kjer smo šli 8 dni nazaj v Andoro. Na poti proti Franciji smo se precej dvignili in se je zelo ohladilo, da nas je začelo zebst. Želja je bila priti čim bliže Perpignana, kjer je bilo gotovo toplo, saj leži ob morju. Noč nas je pošteno prehitela, tako smo spotoma opazili kamp v kraju Saillagouse, okoli 10 kilometrov po meji in tam najeli bungalov. Do sem je naneslo 575 kilometrov.
20. Saillagouse – Nica
Naslednji dan so hoteli, da bi bungalov za sabo še pomili. Že tako so nam zaračunali mastno zanj, dodatno smo plačali še elektriko, na koncu naj bi ga pa še pomili. Baje imajo domačini radi, če se turisti potrudijo in jim pridejo “korak nasproti”, recimo tako, da se malo potrudijo z jezikom ali lokalnimi običaji. Zato smo se mi, ko nam je začel oskrbnik z gestami kazati na pomivanje, naredili kar Francoze. Boljše kot to, ne bi šlo. Tudi sicer za pomivanje ni bilo potrebe, tako se niso imeli kaj pritoževati.
Ta dan ni bil načrtovan nič kaj romantičen. Takoj do Perpignana, potem pa na avtocesto in po njej do Nice. Dva sva si zaželela videti še Marseille, zato smo se pri odcepu ločili. Marseille je slišati precej boljše kot videti. Če bi vnaprej vedel, kakšno je mesto, se ne bi zapeljal do njega, čeprav je z avtoceste samo okoli 30 kilometrov s poti. Malo sva se zapeljala naokoli, uspela zapeljati na enosmerno, ki je peljala ravno v tunel na drugi konec mesta. Na postaji plačujejo z vnaprej pripravljenim drobižem, ki ga vržejo v nekakšen koš, kjer ga naprava sama razporedi in prešteje. Drobiža jasno nisva imela in ko sem privlekel iz denarnice bankovec za 50 EUR, ga je moral zaposleni najprej zamenjati v nekaj drobiža, da sva lahko plačala cestnino. Za nama so že vsi trobili, gospodu se pa kar ni mudilo z menjavo. Nama pa tudi ne.
Po dveh sendvičih sva se odpeljala naprej in ujela ravno popoldansko prometno špico. Najprej sva čakala v kolonah in delala dren še tistim skuteristom in motoristom, ki so se vozili kar med avtomobili. Ko sva videla, da je tam to običaj, sva začela vmes vozit še midva in nisem mogel verjeti, kako gladko lahko teče promet, če vsi sodelujejo. Avtomobilisti so se navajeni umikati in jim to, da spustijo nekoga predse, očitno nič ne skrajša lulčka. Za razliko od kakšne druge države.
Po obvoznici do avtoceste je bilo še hujše – počnejo isto, samo pri 100 kilometrih na uro. In ko sem gledal, kako me avtomobil prehiteva po levi, motorist pa med naslednjim avtom po desni, nam kot sneta sekira prileti skuterist nasproti po odstavnem pasu.
Do Cannes-a je sledilo spet cijazenje po avtocesti. Se je pa vsaj na desni velikokrat videlo morje, da je bil vsaj razgled večino časa lep. Noč naju je ujela že na avtocesti, vendar sva vseeno zavila pogledati še mesto. Vedela sva, da če ga ne bova danes, ga na tem potovanju ne bova. Naredila sva nekaj slik, pa ponoči nobena ni prav dobro uspela. Privoščila sva si tudi nekaj malega za v želodec, jaz recimo solatko za 17 evrov. Namenoma sem napisal solatko. Če bi jim pojedel še krožnik in pribor, bi bila mogoče lahko solata. Dobra je pa bila, to moram pa priznat.
Do Nice sva prišla šele po polnoči in zamudila tudi bar pod hostlom, ki ga zaprejo okoli enih. Hostel je bil res zakon, poln življenja in ljudi in vsi pridejo zvečer v bar na pijačo. Z udobnimi fotelji, barvno osvetlitvijo, živo glasbo in prijetnim vzdušjem poseka marsikatero beznico v Ljubljani. Za ta dan nisem siguren, ampak mislim, da smo naredili 663 kilometrov.
21. Nica
Naslednji dan smo imeli več možnosti in se odločali med njimi. Monaco je bil v planu že od samega začetka. Tudi Nico bi si lahko ogledali, če smo bili že tu. Ena možnost je bila pa tudi, da bi se zapeljali po cestah nad Monacom.
Najprej smo se odločili za Nico, ker nam je bila najbližja in se pustili presenetiti, kaj nam bo prineslo popoldne. Ogledali smo si center, se usedli na kavo in uživali v prijetnem soncu. Potem smo se zapeljali še malenkost naokoli, spotoma GS-u pritrdili cev nazaj v cilinder, se ustavili nad mestno plažo in naredili nekaj slikc.
Gledali smo jadrnice, ki so se zibale na morju in ob velikem rumenem trajektu, ki je odplul proti Korziki, obudili nekaj spominov, razdrli nekaj žoltih, v glavnem pa počeli nič pametnega. In zahtevnega tudi ne. Kmalu smo tudi ugotovili, da se nam kaj dosti ne da, da so ostale možnosti padle v vodo. Monaco si bomo očitno ogledali drugič.
Dva dni prej sem pustil osebno izkaznico v kampu jaz, naslednji dan je bungalov plačal kolega, ki moje osebne seveda ni vzel. Tako sem na internetu našel številko in jih poklical. Gospo sem celo uspel dobiti (ona je edina znala angleško). Obljubila je, da mi bo osebno poslala po pošti. To je bilo zadnjič, da sem jih slišal, kasneje niso dvigovali telefona in tudi na email niso odgovorili, osebne pa tudi nisem nikoli več videl – tako so se potem očitno tudi oni naredili malenkost Francoze. Morda zato, ker nismo pomili bungalova.
V Nico smo prišli pred planom. Domov naj bi prišli v nedeljo, vendar smo zaradi slabe vremenske napovedi pohiteli. Imeli smo še tri dni časa, vendar je bila napoved za naslednje dni izrazito slabša. V Nici naj bi večino dneva deževalo, tudi po Italiji in doma naj bi bil vsak naslednji dan slabši. Če bi še enkrat prespali v Italiji, bi nas naslednji dan pošteno pralo. Poleg tega smo od doma začeli dobivati obvestila, da so doma za vikend napovedane poplave. Tako je padla odločitev, da v petek zgodaj zjutraj kar odrinemo in gremo direktno do doma. Proti večeru smo vse spakirali, potem odšli pa še v bar na zadnjo pijačo.
22. Nica – Ljubljana
Pot se je dvema zavlekla bolj, kot sem si predstavljal, zato sem zjutraj komaj vstal. Hotel sem že zaspati in oditi kasneje, vendar nimam Garmina in sem se boljše počutil ob spremstu, ki ve, kam gre. V Nici je deževalo, zato sem oblekel dežni kombinezon, in ko sem zjutraj še ponoči čakal ob cesti ostale, mi je bilo tako vroče, da sem bil pod kombinezonom bolj moker kot po njem. Komaj sem čakal, da smo speljali. Na avtocesti je še pred Italijo nehalo deževati in potem razen nekaj kapljic na italijanski avtocesti do Slovenije praktično ni deževalo. Pri Postojni je začelo in je potem deževalo tudi še v Ljubljani, vendar nemoteče. V Ljubljano smo prišli že zgodaj popoldne, zato smo se za zaključek ustavili še na pijači. V tem času je še v Ljubljani nehalo deževati, tako smo se do doma pripeljali v suhem. To je bil začetek ravno tistega vikenda, ko so bile po celi državi poplave. Do doma smo naredili 823 kilometrov.
Po približno 8000 kilometrih in treh tednih smo bili spet doma. Za dva dneva smo skrajšali potovanje, kar se je na koncu pošteno obrestovalo, sicer bi nazaj grede plavali. Videli smo marsikaj, še veliko več pa spustili, ker časa ni bilo dovolj. Na Portugalsko me ne vleče več, v Španijo pa še in zdaj sem jo ravno toliko spoznal, da bom znal naslednjič malenkost bolje oceniti, kaj si ogledati in koliko časa si vzeti za katero mesto. Zdaj vemo pa tudi, da se v celi Franciji, Španiji in na Portugalskem ne da dobiti kartuš za Primusa, ker smo jo po Andori, kjer sem jo izpraznil, iskali praktično vsak dan. Obletali smo od bencinskih črpalk, velikih diskontov do namenskih trgovin, kamor so nas usmerili domačini. Prodajajo izključno Campingaz.
Konec.
Boštjan M.
