Kot dogovorjeno, smo vstali prej kot ponavadi. Najprej smo se nasmejali otroškemu triciklu, ki ga je ponoči nekdo hudomušno parkiral med naše motorje.
16. Aljezur – Granada
Poslikali smo ga in se brez prtljage odpeljali do Atlantika. Večina ceste je bila makadamska in luknjasta, zato smo bili okoli nog kmalu prašni. O verigi na svojem motociklu raje ne bi zgubljal besed. Kasneje smo zapeljali tudi na fino mivko, kjer je bilo treba na trenutke kar paziti, da se nismo zvrnili. Sploh jaz s cestnim motorjem in gumami. Vendar nam luknje in kamni niso pokvarili razpoloženja, saj smo se vsi peljali proti oceanu, ki ga prej še nismo videli.
Po nekaj kilometrih smo se pripeljali do zaprte restavracije in velike mivkaste plaže. Poleti zna biti tu kar prijetno, tokrat pa razen dveh surferjev in nas ni bilo nikogar. Že od več ljudi sem slišal, da je Atlantik hladen in na moje presenečenje ugotovil, da sploh ni. Ker je šla neka surferka ravno mimo, sem jo vprašal, kako to in je rekla, da tudi njej ni jasno. Baje je ponavadi poleti bolj hladen, kot je bil ta dan in tudi dan prej je bila voda bistveno bolj hladna. Očitno so jo premešali tokovi. Sreča pa taka. Tam sem spoznal še enega obiskovalca plaže – pogumno rakovico, ki je kljub temu, da sem jo slikal na makro način, objektiv tik ob očesu ni prav nič motil.
Časa za namakanje žal ni bilo, saj smo imeli ta dan spet večje plane glede vožnje. Odpravili smo se nazaj in na mivki posneli še par filmčkov. Spotoma je kolega tako zakopal motor v fino mivko, da je brez tačke stal pokonci.
Medtem, ko smo v kampu pospravljali opremo, smo spoznali tudi lastnika prej omenjenega tricikla in njegovega očeta. Z očetom smo spregovorili tudi nekaj besed. Anglež, ki se je naveličal angleškega vremena, prišel na Portugalsko in se poročil z domačinko. Še enkrat smo slikali njegovega sina na triciklu in se po obljubi, da mu bomo slike poslali po pošti, odpeljali. Jaz sem bil prejšnji večer preveč priden in sem opral nekaj cunj, ki se čez noč niso posušile. Ker jih v kovček mokrih nisem hotel dati, sem zavil nogavice v spodnje hlače, spodnje hlače pa v majice, vse skupaj pa s pajkom pritrdil na »roštilj«, ki ga imam na Giviju.
Preračunali smo, da za Gibraltar nimamo časa, ker bi morali zavili preveč na jug, zato smo ta dan odbrzeli skoraj brez ustavljanja po avtocestah naravnost do Granade.
Zelo svetla izjema je bila sončna elektrarna blizu Seville, za kar sem še danes hvaležen kolegu, da jo je omenil. Sevilla je mesto, ki želi postati čim manj odvisno od tuje energije, zato postavljajo svoje sončne in vetrne elektrarne, ki jih je v tistih koncih res veliko. Poleg tradicionalnih, kjer v dolgih poljih parabol zbirajo svetlobo, s katero segrevajo vodo, ki potuje po ceveh v gorišču teh parabol, so postavili tudi dva sončna stolpa. Stolpa imata obliko podobno šivanki in okoli veliko število zrcal, ki svetlobo odbijajo v isto točko na stolpu. Slika, ki se naredi je naravnost fantastična, saj stolp kar žari od svetlobe, žarki se pa razpršijo stran in se z oddaljenostjo počasi izgubljajo. Ko sem stolp zagledal z avtoceste, najprej nisem mogel verjeti, ker je pogled res »vesoljski«, sem pa potem hitro pomislil na elektrarno, ki jo je kolega omenjal. In nobenega dvoma ni bilo, da je to to, saj ni moglo biti nič drugega.
Stolpa smo si ogledali tudi od blizu in od tam je bil pogled še bolj neverjeten. Na dan brez oblačka, temperatura je bila čez 30 stopinj Celzija – ko misliš, da več svetlobe že ne more biti, je stolp razsvetljen kot svetilnik ob mraku. Le da je tam snop svetlobe en, tu jih je pa nešteto in vsak obrnjen v svojo smer. Res je bilo fantastično in celo po pol ure gledanja v stolpa, se pogleda tudi malo nisem naveličal.
Vendar je bilo treba naprej. Malo tudi zato, ker je bilo vroče kot pes in je pihanje še kako pasalo. Ko sem z avtoceste gledal že bolj oddaljen stolp na eni strani in vetrnice na drugi, ki se dvigujejo visoko nad tlemi, me ni očaral samo pogled na te mogočne zgradbe in tehnološke dosežke, temveč mi je bil všeč tudi način razmišljanja lokalnega prebivalstva in odgovornih, ki jim je mar za ekologijo in zeleno energijo. Stolpa zmoreta skupaj 31 MW moči in se pridružujeta ostalim sončnim elektrarnam v neposredni bližini, ki že zdaj zmorejo vsaka po 50 MW moči. Do zdaj so naredili tri, eno so končali prav takrat, ko smo se peljali mimo. Do leta 2013 imajo v planu še dve, s čimer bi dobili skupaj za okoli 300 MW moči, s katero bi lahko oskrbovali okoli 180.000 domov, kar je ravno nekje cela Sevilla. Zelo lepo. Če se hoče, se očitno da.
Da imajo za vse te elektrarne za delovanje tudi pogoje, sem z vročino delno že omenil – na našo smolo so se pa tudi vetrnice vrtele, kar pomeni, da smo se tudi mi vozili malo po levi, malo pa po desni strani pasu. Vožnja ni bilo ravno prijetna, ker je veter pihal z boka in so sunki malo “popestrili” vožnjo.
Za Sevillo ni bilo časa, zato smo se mimo nje zapeljali samo po obvoznici. Ustavili smo se v Granadi, kjer smo hoteli prespati in si spotoma še malo ogledati mesto. Na prvi pogled je bilo simpatično, tudi polno življenja in ljudi, vendar morda ravno zaradi tega nismo našli proste sobe. Tako smo šli prespat nekaj kilometrov iz mesta in zaradi pozne ure nismo mogli iti nazaj. Od Granade nam je tako ostal samo prvi pogled, do drugega pa žal nismo prišli. Zvečer sem presenečen ugotovil, da so bile cunje, ki sem jih pritrdil na kovček, razen tistih čisto znotraj mojega »paketa«, praktično suhe. Pa tudi tam, kjer niso bile, so bile samo malo vlažne. Očitno jih je po vsej globini dobro prepihalo.
Naredili smo 622 kilometrov.
17. Granada – Aguilas
Zjutraj smo bili naprej deležni hitre plohe, ki je pa odšla še hitreje, kot se je pripeljala. Po zajtrku smo se odpeljali proti vzhodu. Začeli smo po avtocesti, vendar smo jo kmalu zapustili in se spustili na jug proti Almeriji. Pokrajina se je hitro spremenila v divji zahod in kasneje sem prebral, da smo se vozili po pravi puščavi.
Puščava Tabernas je skrita med dve hribovji, ki vlažnemu zraku s Sredozemlja ne pustita blizu, čeprav je od morja oddaljena vsega 30 kilometrov. Tudi temperature so bile puščavske in nas je pošteno pregrelo.
Sredi puščave je postavljen Mini Hollywood – naselje v stilu divjega zahoda, v katerem so posneli tudi nekaj znanih »westrnov«. Ogledali smo si ga samo od zunaj in jo kmalu mahnili naprej.
Dan je bil sončen in vroč, oblakov, ki bi nam delali senco ni bilo in pogled na presušene rečne struge je dal vedeti, da se ohladilo še ne bo kmalu. Nekatere struge so bile velike za celo Savo, pa čisto suhe.
Po nekaterih je tekel deset centimetrov širok potoček. Ko smo se približali morju, se nam je odprl lep pogled na razgibano špansko obalo in večinoma mivkaste plaže. Na eni smo se na hitro ustavili, žal pa ni bilo časa za plavanje.
Že od začetka smo planirali tudi kampiranje na divje in ravno ta dan smo se zmenili, da bi bil že čas. Dva sva šla iskat primerno lokacijo, vendar pa nobene pametne nisva našla, zato smo dan spet končali v kampu malo prej krajem Aguilas. Doma ste imeli takrat že krepko pod 20 stopinjami in nam je bilo jasno, da doma plavali ne bomo več, zato smo hoteli še zadnjič letos zaplavati v morju.
Lastnik nas je usmeril proti morju in nas opozoril, naj se držimo sredine zaliva. Ko smo prišli tja, smo zabredli v vodo, ki pa z oddaljenostjo od obale ni postajala nič bolj globoka. Postajala je še celo bolj plitva in to vse do skalnega grebena, v katerega so butali veliki valovi. Tudi če bi prišli v globljo vodo, verjetno ne bi več nazaj, tako da smo obupali. Jaz sem poizkusil še malenkost naprej in ugotovil, da je tok močan kot pri srednje tekoči reki in to ravno v smeri črnih skal, pred katerimi nas je posvaril lastnik kampa. Tudi če bi lahko zaplaval, bi se torej kmalu znašel v tistih skalah. Baje je nekaj ljudi tam tudi že končalo svoje plavanje, kar je bil zame dovolj zgovoren podatek, da sem odnehal tudi jaz.
Dnevni števec je pokazal 340 kilometrov.
18. Aguilas – divji kamp
Ta dan smo se razdelili v dve skupini. Dva je vleklo bolj v ovinkaste cesta, kolega in jaz sva šla pa ob obali, kjer sva si hotela ogledati več mest. Do Murcie smo se odpeljali skupaj, tam pa ločili. Midva sva se najprej zapeljala do obale v Alicante.
Želja za današnji dan je bila Valencia, zato sva se skozi Alicante zapeljala bolj na hitro, saj časa nisva imela na pretek. Na rdečih semaforjih sva naredila nekaj slik, nato se pa odpeljala naprej. Ker gre do Valencie cesta ob obali, sva se odločila za to. Obalne ceste so povsod zanimive – ne samo, da ponujajo lep razgled na morje, ponavadi so tudi ravno prav vijugaste, saj obala nikoli ni čisto ravna. Če se spomnim ceste med Francijo in Španijo, Korzike, Sardinije, Jadranske magistrale… vse te ceste so zaradi pogleda na morju nudile nek užitek, ki ga ostale ceste ne.
Hitro sva ugotovila, da tako ne bo šlo, saj je obala polna naselij, kar pomeni, da je bilo vedno polno prometa in semaforjev. Zapeljala sva na hitro cesti in naravnost v Valencijo.
Valencija že takoj pokaže, da je lepo mesto. Lepih stavb in raznih drugih skulptur je na vsakem križišču dovolj. Na vsaki rdeči luči sva prižigala fotoaparate, na hitro slikala in jih spet naglici pospravljala. Umetniška dela te fotografije ne bodo, za spomin bodo pa več kot dovolj dobre.
Da je doma hladno in dežuje, je pisalo v SMS-u, na katerega sem se spomnil, ko mi je pred semaforjem po hrbtu tekel pot. Sonce je tako sijalo, da sva si slekla jakne in jih pritrdila na prtljago in se naprej vozila v kratkih rokavih. Tudi v Valenciji nisva imela časa, da bi se nekje ustavila si v doglednem času ogledala mesto, zato sva se tudi tu nekajkrat zapeljala skozi.
V tem času smo se zmenili, da bosta druga dva našla prostor za divji kamp nekje nad Valencijo. Do tja je bilo še daleč, zato sva se kar odpravila. Na poti sva dobila koordinate in jih je kolega vnesel v Garmina, ki se na cesti ni najbolj znašel.
Ko sva prišla že tretjič na isto krožišče, sva morala pogledati na zemljevid in se zanesti na »ročno« navigacijo. Kljub temu, da je imel Garmin na cesti precej težav, sva pa do končne lokacije prišla brez težav. Do zadnje ceste z Garminom, potem pa po opisu.
539 kilometrov sva naredila tisti dan.
Se nadaljuje na naslednji strani…
