Aprilia Dorsoduro 1200 ATC

Ko si ogledujem tale zverinski supermoto, mi misli zbežijo dvajset let nazaj. Takrat sem imel tomosovega avtomatika, ki mu je bilo treba dodat zraka, da bi bolj letel. No, ideja ni bila najbolj posrečena – kot je najbrž tudi kdo od vas izkusil. Je pa imel “sosedov mulc” ATX-a in nekaj več smisla za navijat mašine kot jaz. S predelanim batom in cilindrom je bil tisti ATX proti mojemu avtomatiku taka zverina, kot je Dorsoduro 1200 v primerjavi z manjšim, 750-kubičnim Dorsom.

Ker smo na progi Dorsoduro 1200 preizkusili že lani, nas je tokrat zanimalo predvsem, kako je z njo “živeti”. Bi lahko šli z njo samo na kavico ali se zapeljali do obale? Mogoče na sosednji hrib, kjer nas čaka tudi nekaj makadama?

Začnimo pri agregatu. Konkreten liter delovne prostornine je dovolj, da moči nikoli ne zmanjka. Italijanski izdelek hiše Piaggio naj bi bil trpežnejši kot stari Rotax. Glede na to, da tudi litrski V2 ni crkoval po tekočem traku, bi moral ta zdržati že avtomobilske kilometre. Vendar se za pretirano kilometrino tudi pri rabljenih Dorsih ni za bati  – niti tega ne, da bi bili pri rabljenih kilometri prevrteni nazaj. Zakaj? Ker je Dorsoduro 1200 neverjetno požrešen kar se tiče goriva in bo zato le malokdo z njim nabiral konkretno kilometrino.
Nežna vožnja od Postojne do Aerodroma Portorož in nazaj, striktno po omejitvah, bo zahtevala 11,3 litra neosvinčenega bencina. Za 174 kilometrov. Povprečna poraba 6,5 litra na 100 prevoženih. Tako dolgočasne vožnje že dolgo nisem izkusil, saj sem se res trudil, da bi bila poraba čim nižja. Niti približno si ne želite tega motocikla za takšno vožnjo.

Ko izkoristite konjenico, se poraba dvigne. Čeprav bo potovalni računalnik kazal povprečno porabo okoli 7 litrov, bo dejanska poraba zelo dobrih 9 litrov. Tudi 11 litrov povprečja ni izjema. Njegovih 98 kilovatov (133 konjičev) nikakor ne bi smelo biti tako žejnih. Sploh pa ne v letu 2011, pri praktično novem motociklu z elektronskim vbrizgavanjem. Ne glede na rabo. Primerljiv, italijanski 1200-kubičen V2, z skoraj 15 kilovati več, porabi okoli liter manj. Ob isto dinamični vožnji in dejstvu, da je “razštelan”. Se samo meni dozdeva, ali bi bil stari Rotax iz Tuona boljša izbira?

Glede na to, da je to velik supermoto, pa kljub temu še vedno supermoto, bi pričakoval bolj neudobno vožnjo. Vendar vožnja ni neudobna. Tudi vibracij na balanci in stopalkah praktično ni. Je pa vožnja lahko zaradi odličnih pospeškov in pojemkov fizično naporna za roke in zato neverjetno zabavna. Čvrst okvir in v osnovi trdo nastavljeno vzmetenje zagotavljata precizno in mirno vožnjo pri praktično vsaki hitrosti. Sam sem vzmetenje nastavil na zelo mehko, da je bila vožnja po slabših cestah udobnejša, a s tem čisto nič slabša po lepi cesti. Vzmetenje si zasluži pohvale. Motocikel sem za pol centimetra spustil v prednjih križih in tako pridobil na lahkotnosti pri vstopih v ovinke. Tako sem imel nastavljeno že svojo staro Tuono –  vožnja je bila mnogo prijetnejša in hkrati športnejša. Ker je bil veliki Dorso testni, nisem zamenjal prednjega zobnika za zob manjšega, kot to sicer storijo lastniki  vseh športnejših italijanskih V2 motociklov. Po tej menjavi se vrtljaji ob isto hitri vožnji dvignejo ravno toliko, da je v mestu agregat mirnejši in še bolj odziven, kjer je to potrebno. Na ovinkih. Tam je Dorsoduro 1200 doma.

Pri vožnji na Vršič sem bil zelo zadovoljen s sistemom ATC (Aprilia traction control), ki ne le nadzoruje zdrse zadnje pnevmatike, ampak tudi preprečuje dvigovanje prednjega kolesa. Nastavljen na drugo stopnjo in odzivnost agregata nastavljena na Sport sta pravi kombinaciji za zelo hitro in varno pospeševanje iz zaprtih ovinkov. Ni dvoma, da bodo tisti najbolj izkušeni izključili tako ABS kot ATC in svojo zabavo pokazali tudi navdušenim gledalcem.

Vožnja na koleno mu ne pritiče. Sedi se tako visoko, da koleno pride na tla le pri zares velikih nagibih. Tukaj supermoto stil vožnje izpade mnogo bolj elegantno. Zavore so ravno pravšnje. Brembo, podprte z izklopljivim sistemom ABS. Pregrevanja ali slabšega odziva na stisk ročice ne bo, nikoli.

Veterna zaščita? Povsem dovolj je je za to, za kar je motocikel narejen. Na makedamu pa bo potrebno konkretno zmanjšati hitrost, saj imajo široke cestne pnevmatike svoje omejitve. Težava ni v zadnji pnevmatiki – lovljenje le te je preprosto, ampak v oprijemu prednje pnevmatike, ki na makedamu zelo hitro zdrsne. ATC pa na makedamu le izklopite, saj preveč posega v delovanje agregata.

Aprilia Dorsoduro 1200 ni motocikel za vožnjo v dvoje. To je zverinsko močan veliki supermoto, ki s svojo mirnostjo prepriča tudi v odprtih ovinkih in na ravninskih odsekih. S svojo močjo poseka tekmece. Vendar lahkega dela pri odžiranju tistega dokaj malega števila kupcev ta Aprilia ne bo imela. KTM in Ducati stavita vsak na svoje atribute.

Komu je Aprilia Dorsoduro 1200 namenjena? Vsem tistim, ki so na manjši 750 kubični pogrešali nekaj ali dosti več iskrivosti in jih je nemirnost pri višjih hitrostih motila. Tistim, ki jim visoka poraba ne pride “do živega”. Tistim, ki imajo zelo radi svoja dekleta in žene, vendar se raje vozijo sami in ne vedo, kako bi svoji izbranki na najlepši možni način pojasnili, da bi jo raje pustili doma. Dorsoduro 1200 bo govorila zase.