Aprilia Pegaso 650 Trail

Pegaso Trail je enovaljnik, ki nas je prepričal z nezahtevnostjo in dovolj spodobnimi zmogljivostmi za vsak dan in še kaj več.

Prav zanima me, koliko motociklistov v Sloveniji je ekstremistov. Takih, ki so povsem športno naravnani in ki trdo delajo za svoje rezultate. Kapo dol vsem tem. Ampak, če se strinjate, je takih “ta pravih” športnikov precej manj od tistih, ki imajo motocikel za uživanje ali za sredstvo, ki nas pripelje od A do B. In takim je čisto zadosti slabih 50 konjičev.

Toliko (48 KM pri 6.000/min) jih namreč zmore Aprilia Pegaso 650 Trail, ki smo jo še v toplih dneh popeljali naokoli. Predstavljen je bil že leta 2006, ko je bil dobavljiv le v črno sivi kombinaciji. Motor je tekočinsko hlajeni enovaljnik z eno odmično gredjo in štirimi ventili. A ne bojte se, ne trese. Kot vsak moderen enovaljnik ima gred za dušenje tresljajev, ki prepričljivo dobro deluje. Pravzaprav trdim, da je občutek prej podoben dvovaljniku. O zanesljivost ne bi smelo biti dilem. Je še vedno Minarellijev, torej Yamahin iz Bologne.

Na Pegasa Trail me, roko na srce, ni nič kaj vleklo. Oblika se mi zdi povprečna, čeprav so me trije okoli mene (dve dekleti) prepričevali, da je prav lep. Pa naj bo, saj resnično nič kaj ekstremno grdega ne vidim na njem. Morda celo obratno. Prednji žaromet s šipo je spodoben in šipa napoveduje vetrno zaščito. Smerokazi so v belem! In “LED-ice” …

Prav posebno zadovoljstvo pa se je pričelo, ko sem sedel nanj. Sedež je v dveh nivojih, voznik pa sede globoko za posodo za gorivo, ki drži 15 l. Mojih 190 cm je bilo za višino sedeža 810 mm in dokaj visoko nameščenimi stopalkami kar veliko. Sprva se mi je zdelo, da mi je premajhen, a ta vtis se je med vožnjo izgubil.

Križarjenje po ovinkastih cestah je naravnost enostavno. Dovolj moči ima in tudi največji navor 61,3 Nm pri 5.200/min zagotavlja, da se boste tudi z dvema povsem solidno vzpenjali na Črni Kal. Tja do 100 km/h se da krasno križariti. 183 kg suhe teže ni pretežko in vodljivost je lahka.

Največje presenečenje je bila avtocesta. Z lahkoto sem potoval s 130 km/h in tudi več bi se dalo. Ni karakterja enovaljnika, kot bi ga bil vajen recimo pri prejšnji seriji KTM-jevih LC4. Vožnja je umirjena, brez motečih vibracij in za svoje zmogljivosti zelo stabilna. Pa tudi s stališča vetrne zaščite zelo udobna. Sedite dokaj globoko in tako prednji vetrobran odkloni večino vetra. Pogrešal sem le plastične ščitnike rok.

Ko govorim o udobju, ne smem pozabiti na zelo priročne odlagalne površine. Posoda goriva ima plastičen pokrov, pod katerim je prostor za dokumente, denarnico in telefon. Pohvalno! Odpira se z gumbom pri revi ročici in je tako ob vzemu kontakta zaklenjen. Tudi pod zajetnim sedežem je prostor za kakšen konkreten kos dežnega oblačila, za orodje in ključavnico.

Kar se tiče okvirja in vzmetenja, je beseda “konvencionalno” še najbolj na mestu. Spodaj odprta sestavljena jeklena kletka, zadnje kolo je pritrjeno na klasične jeklene vilice pravokotnega preseka. Nič presenetljivega, nobene občudujoče visoke tehnike, a deluje. Enako velja za prednje nenastavljive teleskopske vilice in zadnji blažilnik Sachs, ki pa mu lahko nastavljate prednapetost vzmeti ter dušenje povratnega hoda.

Tudi z zavorami se ne bomo širokoustili. Ni kakšnih specialnih radialnih čeljusti, pa marjetičastih kolutov. Le prednja dvobatna čeljust, ki ugrizne v prednji kolut premera 300 mm in zadnja enobatna čeljust, ki grabi v kolut premera 240 mm. A to je natanko tisto, kar ta motocikel potrebuje.

Motocikel je kot celota deloval nenaporno in solidno. Pravzaprav tako, da sem enostavno sedel za precej visoko krmilo in se vozil ne da bi sploh kaj razmišljal o tem, da se preveč poseda, da se maje, da gre težko v ovinek … To je pač tak motocikel. Ni puščica ali bombnik, ampak v glavi imate lahko tedaj še kakšno drugo stvar. Opazujete naravo. Za 6 jurjev in nekaj stotakov …