Test: Aprilia SL 750 Shiver

Drzno oblikovanje, dobre komponente, zmogljiv agregat, napredne rešitve. Z vsem tem se lahko postavi najnovejši izdelek italijanske tovarne Aprilia. SL 750 Shiver je bila javnosti prvič predstavljena konec lanskega leta na sejmu v Milanu in že takrat je s svojim izgledom navdušila ljubitelje slečenih motociklov.

V srednjem razredu slečenih motorjev se trenutno bije ena najtežjih bitk za prevlado na trgu in v tej vojni trenutno prevladujejo Japonci. Ostalim zato ne preostane drugega, kot da izstrelijo na tržišče nekaj res posebnega, drugačnega, nevsakdanjega. Prav to je bilo eno glavnih vodil Apriliinim možem pri zasnovi novega Shiverja, kar mislim, da jim je odlično uspelo. Motor bo všeč predvsem začetnikom in manj zahtevnim voznikom, ki dajo nekaj na lepoto.

Pri Shiverju ne gre le za slečeno verzijo superšportnika, kot je to pri Aprilii v navadi, ampak za povsem na novo razvito motorno kolo, ki je bilo že v osnovi načrtovano kot “naked”.

Med “nagci” je oblikovno prav gotovo v samem vrhu, saj bi lahko z mirno vestjo zapisal, da je skoraj popolna. Na njej ni prav nič prepuščeno naključju. Vse je načrtovano do zadnjega vijaka. Celo posodice za hidravlične tekočine na krmilu oblikovalsko dopolnjujejo celoto, da o okvirju, izpuhih, posodi za gorivo, zadnji nihajni roki sploh ne izgubljam besed. No, kaj bi nakladal o videzu, raje si oglejte fotografije in video, najbolje pa, ko bo mogoče, kar v živo!

Športni pridih in že na videz dobre vozne zmogljivosti obljubljajo prednje “USD” vilice privite v široke “križe”, kot tudi radialno vpete Brembove čeljusti, ki grizejo v 320mm velike zavorne kolute. “Nič posebnega,” boste rekli? O, pa je! V svojem razredu ima edina tako vpete zavore z že serijsko dodatno ojačanimi cevmi. Pa saj ne, da bi zaradi tega zavore delovale kaj bolje od običajnih, a spet gre tu predvsem za hud izgled. Nekoliko neobičajno, a že videno, je ob desni strani neposredno na zadnjo nihajno roko vpet zadnji amortizer, kateremu poleg prenapetosti vzmeti lahko nastavimo še povratno dušenje blažilnika.

Zadaj izstopata dva, visoko pod zadnji sedež nameščena, trikotna topa iz katerih se pridušeno oglaša tekočinsko hlajeni dvovaljnik V-zasnove. 750 ccm in 95 KM je vsekakor dovolj tako za ležerno križarjenje, kot športno priganjanje. Elektronika skrbi za dovod goriva, kot tudi za odpiranje pospeševalnih loput. Gre za povsem novo tehnologijo tako imenovano “Ride-by-Wire”, pri če mer ročica za plin premika le še potenciometer, ki računalniku sporoča, koliko goriva naj vbrizga. Tako je mešanica zraka in goriva pri pospeševanju vedno optimalna, kar pripomore k nižji porabi, mehkejšemu pospeševanju ter čistejšemu izpuhu.

Divji, športni izgled nekako prikrije pravo naravo Shiverja, od katerega sem v vožnji pričakoval nekoliko več. Predvsem pri zmogljivostih. Verjetno neupravičeno, a so se mi ostali hišni modeli vtisnili v spomin, kot bolj ostri in na trenutke brutalni. Ne razumite napak, SL 750 “leti” več kot dovolj, le po prvem vizualnem vtisu je nekoliko preveč uglajena. Uglajenost pa je potrebno vzeti kot njeno odliko in ne slabost. Tako je Shiver vedno predvidljiva in prijazna do uporabnika. Agregat vleče zvezno že iz nizkih vrtljajev, čeprav za živahnejšo vožnjo zahteva nekoliko več obratov. Sistem “Ride by Wire” poskrbi za mehko prijemanje agregata ob še tako sunkovitem vrtenju ročice za plin.

V kolikor si boste zaželeli vožnje po zadnjem kolesu, bo potrebno poseči po sklopki. No, saj za najzahtevnejše “adrenalince” imajo pri hiši Tuona.

Ergonomija in počutje za širokim krmilom je z mojimi 176 cm nadvse dobro. Kolena se lepo pospravijo ob posodo za gorivo. Pred voznikom je pregledna armaturna plošča z multifunkcijskim zaslonom in računalnikom, ki ga upravljate s stikalom na levi strani krmila. Le-to je postavljeno nad stikalo za smernike, kar se je izkazalo za precej nerodno, saj sem se večkrat sprehajal po meniju potovalnega računalnika, ko sem hotel vklopiti smernik. Na zaslonu je tudi prikazovalnik trenutne prestave. Vzmetenje je že v osnovi naravnano precej trdo, nastavimo pa ga lahko le zadaj.

Zavore delujejo odlično in jih je moč natančno dozirati. Kasneje bo možno doplačati protiblokirni zavorni sistem, kar bo motor še bolj približalo začetnikom. Pri športni vožnji in okretnosti se izkažejo dobro premišljena geometrija, čvrst okvir, široke pnevmatike, katere zagotavljajo obilico oprijema tudi pri globokih nagibih. Ob preizkusu sopotnikovega sedeža so me zmotili precej nerodno, pod sedež nameščena držala, ki jih težko dosežemo. Svoj davek terjajo tudi pod sopotnikov sedež nameščeni izpušni lonci, ki kljub termo zaščiti nekoliko grejejo sopotnikovo zadnjo plat. Ni kaj, za lepoto je treba trpeti! Piš vetra… Pa kaj bi vam o tem pisal, saj gre za “naked”!

Občutek sem dobil, kot da bi si Aprilia Shiver želela tekmovati s kraljico lepote pri slečenih, Agusto Brutale. Pri tem ji zmanjka nekaj žlahtnosti, kar pa je povsem razumljivo, saj je zanjo potrebno odšteti pol manj. Vseeno okoli 8000 € ni malo, pravzaprav največ v svojem razredu, a kljub temu dobite tudi nekaj več. Če je to “nekaj”, dovolj za vas, boste morali presoditi sami.