Ducati Hypermotard 796 2010

Ducati je model Hypermotard predstavil leta 2007 – 1100 Hyper sem vozil v kompaniji Rubena Xausa, ki je v zavoju piste Mores na Sardiniji  mimo mene zdrsnil s kolenom na asfaltu in palcem v zraku.

https://motosvet.com/wp-content/uploads/2010/06/Ducati-Hypermotard-796-2010.mp4?_=1

Letos je Hyper-družina z novim članom zares postala družina. Veliki  Hypermotard je eden najbolj zabavnih in zadovoljujočih motociklov, kar sem jih vozil – 803-kubična izpeljanka tudi.

Hypermotard 796 daje občutek, da jezdim prvo kolo motocikla. Čeprav malce nenavaden in zahteva privajanje, pa takšen položaj za krmilom v resnici vzbuja ogromno samozavesti – oddaljenosti od tal je ogromno in v zavoje sem ga metal in tiščal k tlom kot še nobenega. Zavite ceste med griči v okolici Bologne so prava motoristična nebesa.

Začelo se je s sončnim dnem in  28 stopinjami Celzija, nato pa nadaljevalo z nevihto in navalom vode, ki je s pobočij na asfalt prinesla goro odpadlega listja. Kljub idealno-zahrbtnim pogojem, s katerimi je postregel testni dan, sem bil ob zaključku dneva zadovoljen s kilometrino opravljeno na novem Ducatijevem Hypermotardu 796.

Projektni vodja, David James, je opozoril, da  Desmo 803 ni le  “malce povrtan” 696. Agregat malega Hypermotarda je popolnoma nov in mnogo bolj dinamičen kot Monstrov 696 – z 59,5 kW (81 KM) pri 8000 vrtljajih in 77 Nm pri 6250 vrtljajih vleče suvereno in skoraj do hitrosti 200 kilometrov na uro. Najzmogljivejši je v srednjem območju vrtljajev, saj odlično pospešuje od 4000 dalje, vse preko 6500 vrtljajev na minuto. Blokado sem preizkusil samo v prvi prestavi – v višjih sem pretikal nekaj nad 7000 vrtljaji. Pri nizkih hitrostih v najvišji prestavi, tam okoli 2000 – 3000 vrtljajev, je  mali Hypermotard precej apatičen v primerjavi s 1100-kubično različico. A ker gre za bolj kot ne hipotetično situacijo, mu tega ne bom štel v slabo.

Ducatijev 803-kubičen 90-stopinjski dvovaljnik potrebuje vsaj 4000 vrtljajev za dostojno poskočnost, a če je prednje kolo pri 8000 vrtljajih še vedno na tleh, je to zgolj zaradi nežne roke na ročici plina. Če je wheelie na Ducatijevem 696 precej ekskluzivna zadeva, jih bo mali Hypermotard v prvi prestavi pridno in z veseljem nizal cel dan, kar kaže tudi na to, kako uspešno so pri Ducatiju pobrusili in nadgradili Desma – 696 ne bi ustrezal malemu Hypermotardu,  saj je ta namenjen malce bolj dinamični vožnji in resnejšim afnarijam. Cinik v meni v modelih Hypermotard in Streetfighter vidi rahlo spodkopavanje modela Monster, sploh ob govoricah, da naj bi Ducati v kratkem ponudil še zmogljivejšega velikega Hypemotarda 1100.

Agregat Hypermotarda 796 ima manjši okrov ročične gredi, zato je v primerjavi s 696 lažji za 1,2 kilograma, višje pa ima tudi kompresijsko razmerje – 11:1. Nov agregat ima tudi dodatno sondo Lambda za večjo varčnost pri porabi goriva in še bolj fino analizo izpušnih plinov. Novi Desmo je tudi trpežnejši saj so servisni intervali razmaknjeni na 12.000 prevoženih kilometrov.

Na cesti je mali Hypermotard navdušil z zmogljivim zavornim sistemom, ki je prefinjen in nudi ogromno povratnih informacij. K dobremu počutju voznika med močnim zaviranjem pri vstopih v zavoje pripomorejo tudi 43-milimetrske vilice Marzocchi in pokončen, supermotaški položaj voznika za krmilom, ki nudi tudi dovolj manevrskega prostora v sedežu. Tudi najbolj zaprti zavoji so prava poslastica. Vozil sem ga kot  pravi supermoto in – deluje. 796 ima dva centimetra nižji sedež kot 1100 – ker sta modela skoraj identična, sta sedeža zamenljiva oziroma – sedež 1100 se prilega malemu Hypermotardu in obratno. Če vas slučajno uščipne, da bi na svojem Hyperju imeli višji ali nižji sedež.

Stopalke so po merah in položaju prilagojene supermoto škornjem, zato se bo noga v zavojih kar sama izstrelila v ovinek. Če niste pristaš supermoto stila, se  Hypermotard 796 ne bo upiral klasičnemu kolenčkanju. Obut je v pnevmatike Bridgestone BT016 (120/70 ZR17 spredaj in 180/55 ZR17 zadaj). Paličast cevast okvir je na mestu in zagotavlja odlične vozne lastnosti – zadek oz. podokvir je nekoliko preoblikovan in zato tudi malce lažji kot pri večji različici modela. Zadnja nihajka je enaka kot pri 1100 – stabilna in trdna kot se šika. Nekoliko sem vihal nos le nad malce velikim obračalnim krogom, ki ne pritiče tako supermotaško navdahnjenemu motociklu. Vzmetnje, čeprav zelo kvalitetno, je bilo malce premehko za mojih 90 kilogramov – da jih je morda res preveč, kilogramov namreč, je nekajkrat namignil le zadnji blažilec Sachs. Prednje vilice se niso zares pritožile.

Hyper 796 je zaresen kos orodja  – odlično se znajde pri vstopih, v sredinah in izstopih iz zavojev vseh vrst. Živi zanje in zdi se, kot bi bili vsi ovinki tega sveta narejeni prav in le zanj. Nov agregat, z bolj uglajenim podajanjem moči, dovoljuje grobe obrate ročice za plin tudi v zelo velikih nagibih pri izstopih iz zavojev. Moči ni nikoli preveč, a je v zaprtih ovinkih ne primanjkuje. 796 je ravno pravšnji. Ker je testni dan postregel tudi z obilnim nalivom, sem motocikel lahko preizkusil tudi v najslabših pogojih – na mokri in spolzki cesti nudi precejšnjo mero stabilnosti – pnevmatike, dodelan okvir in polikano podajanje moči so prišli presneto prav. Da Hypermotard v resnici ni najbolj primeren  motocikel za vožnjo v dežju zaradi neobstoječega vetrobrana, ne bom razpredal. Dobra stran naliva je bilo nekaj spranih zasušenih muh s kombinezona.

Ob povratku v Bologno smo padli v prometni zamašek. Ogledala so lahko in preprosto nastavljiva – če bi se bi bilo potrebno stisniti med avtomobili. Ščitniki  dlani na ročicah služijo predvsem kot zaščita pred vetrom – v primeru padca in poškodbe bo njihova menjava zaradi vgrajenih smernikov in ogledal  malce bolj zarezala v denarnico kot bi pri pravem, klasičnem motardu. V zares počasni prometnih gneči je tudi druga prestava preveč “hyper”, a vodljivosti je več kot dovolj, da bodo avtomobilisti najpogosteje videli predvsem zadek tega Ducatijevega nastopaškega motarda, ki bo perfekten stopie izvedel z veliko večjo lahkoto kot večina cestnih motociklov.

Zaključek

Vse od prve predstavitve koncepta v 2005, sem gojil skrite simpatije do modela Hypermotard. Težko bi našel bolj primeren model motocikla za urbanega razgrajača in huligana, kot je prav ta Ducatijev biser. Morda ga poseka le 1100-kubična različica. A če sem odkrit, sem bil vse od prihoda slednjega, pa do tega testnega dne, prepričan, da bi slednji skorajda bolj ustrezal manjši agregat. Pri Ducatiju so naredili prav to – da so se lotili izdelave novega motorja in ne uporabili starega 696, me je presenetilo. Prijetno seveda, saj je agregat odličen. Če je 696 namenjen predvsem minihuliganom v plenicah, 796 ponuja občutno več.