Test: Harley-Davidson Dyna Street Bob

Harley Davidson je definitivno legenda, ki beleži 104 leta obstoja. In tokrat smo uspeli na sprehod zapeljati model Dyna Street Bob.

»O, Harley!« je vzkliknila kolegica, ki nima pojma o motorizmu in je zanjo vsak čoper Harley. »A me pelješ en krog?«. Dečva, malce bolj poglej! Saj ni bicikel, da te dam na štango. To je enosed! Ni za v dvoje. Lahko bi ga pa sama vozila, če bi bila bolj motociklistično usmerjena. Ni prav nič težko…

Takoj, ko sem ga prevzel, me je navdušil njegov videz. Ima opazno visoko krmilo, ki mi glede vožnje sicer vzbuja dvome, a je videti prav odštekano privlačno. In potem tisti razpotegnjen, nizek in ozek trup, ki se zaključuje v obli zadnji blatnik in pokončno postavljeno registrsko tablico. Prav prostaško navdušujoče, pa tudi če niste privrženci takega stila.

Detajli me definitivno fascinirajo. Pa ne v tehničnem smislu, ampak v smislu blišča in “ne-škrtarjenja” z materialom. Razprave o suhi teži 290 kg so nepomembne. Saj veste, tu ni nekega pretiranega zmanjševanja teže in pridobovanja gramov na posmeznih delih. To vam pove že prijem za debele ročice na krmilu. Tudi ročici za sklopko in prednjo zavoro sta konkretna komada. In potem to zajetnost razbijeta kar nekoliko majhen prednji žaromet in karakterno ozek prednji blatnik, ličnost pa dopolnijo smerniki tik ob ročicah in pregledna vzvratna ogledala, ki so na majhnih pecljih, saj krmilo precej visoko od tal in brez problema gledate nazaj preko ram.

Sedem na enojni sedež. Tudi za mogočnejšo zadnjico bo primeren. Zelo nizko sedim, saj je višina sedeža od tal 655 mm. To tudi pomeni, da sem imel svoje dolge noge precej pokrčene, ko sem stopil na tla na semaforjih. Ugotovil sem tudi, zakaj nekateri lastniki takih motociklov pri speljevaju kar stopicajo z njim. Zato ker je enostavneje in manj utrudljivo malce zakorakati, kot dvigniti noge in jih držati pokrčene tako visoko, da ne drsate z njimi po tleh. No, to govorim za kakšno obračanje ali podobno manevriranje.

V roke dobim res smešen ključ. Vtaknem ga v ključavnico, ki je ob desni strani pri glavi okvirja in zavrtim. Saj veste, da me je zelo zanimal zvok. Stisnem gumb, motocikel se zatrese in agregat z glasnimi udarci zagrmi. No ja. Morda je ta čudovit zvok za koga hrup, ampak to grmenje je kar precej civilizirano in še vedno zelo karakterno. Lastniki se bodo verjetno hitro odločili za manjše predelave, ki mu bodo dodale močnejši zvok.

Zračno hlajeni agregat z valjema na V pod kotom 45° je letos povsem nov. Nova je glavna gred, ojnici, ohišje motorja in menjalnik. Ostali so valji oziroma vrtina (95,3 mm), za skoraj 10 odstotkov, na 111,1 mm pa so povečali gib bata in tako ustvarili 1584 kubikov prostornine. Vplinjače je zamenjal elektronski vbrizg ESPFI, “za boljši navor pa računalnik krmili tudi ventil v izpušnem sistemu, ki skrbi za prilagajanje pretoka,” mi zaupajo fantje iz Motolegende.

Potisk v prvo prestavo in krenem. 6-stopenjski menjalnik je res dobrodošla pridobitev. Nov je tudi ožji in 30 % močnejši jermen iz karbonskih vlaken. Speljevanje ne povzroča prav nobenih težav. Tudi ko precej hitro pretaknem do šeste prestave, je vožnja lahkotna in se je pravi užitek poigravati s 123 Nm navora, ki jih doseže pri 3.125 vrtljajih. Zaradi tega sem ogromno poti lahko opravil brez pretikanja, kar v šesti prestavi. Tudi ko sem želel na magistralnih cestah švigniti mimo tovornjaka, sem to počel brez uporabe menjalnika. Seveda vse v okvirih “easy-ridinga”.

Glede vožnje, priznam, sem bil malce skeptičen, kako se bo odrezal. 19-palčno kolo spredaj in 17-palčno zadaj, 29-stopinjski kot glave in 119 mm predteka, nizek sedež, stopalke za noge pomaknjene naprej, visoko krmilo, klasično vzmetenje, ki ga že redko vidite na modernih motociklih, tako da nekako nisem pričakoval preveč. Za vse skupaj potrebujete nekaj upeljevanja na “easy” stil vožnje in potem, moram priznati, sem pričel uživati.

Vse funkcionira. Vožnja je lahkotna in zaradi nizkega težišča niti ni občutiti teže. 142 mm višine od tal pomeni, da sem sicer v ovinkih z drugo ali tretjo prestav zelo hitro podrsal po tleh, a saj ni namenjen za adrenalinsko zalaganje. Tudi menjalniku bi lahko očital, da je glasen, a je dovolj natančen in ustrezen za križarjenje. Dosega visoke hitrosti, z lahkoto preko omejitev in tudi proti 200 km/h, a se voznik počuti idealno tja do 100 km/h, z vetrobranskim steklom morda do avtocestnih 130 km/h. Celo v mestnih središčih me ni razočaral, saj je dobro vodljiv in tudi ozek, tako se v kolonah ni bilo problem preriniti prav do semaforja.

Kar me je pravzaprav res motilo, je bilo le zadnje vzmetenje, ki mi na grbinah nekako ni pobiralo sunkov tako, kot bi si želel. V kombinaciji z držo voznika, ko zaradi nog naprej popolnoma sedite na zadnji plati in je pritisk na hrbtenico največji, vam preko neravnin trpi križ ali hrbtenica. Sedež je sicer mehak, a ne ublaži tega pritiska in tudi z nogami si ne morete pomagati, da bi recimo težo rahlo prenesli na stopalke. Zato sem se kar izogibal vseh kanalov in lukenj.

Velik merilnik hitrosti z digitalnim prikazom prevoženih kilometrov je logično nameščen na 17,8 l posodo za gorivo. Na vsaki strani sta še kromirana pokrova. No, desni je zares pokrov, levi pa je pravzaprav le analogni prikaz količine goriva. Pohvalno, čeravno ne preveč pregledno. Premalo vidne so se mi zdele tudi kontrolne lučke za smerokaze, ki so skupaj s še nekaterimi pod merilnikom, prav tako na posodi za gorivo. Stikalo smerokazov vklopite s palcem na vsaki ročici in ga s ponovnim pritiskom izklopite. Tako se mi je zgodilo, da sem s ponovnim pritiskom (ko sem hotel biti prepričan, da je vklopljen) tako izklopil smerokaz, oziroma nato nisem več vedel, ali je vklopljen ali ne. In edini indikator je lučka, ki pa je tako premalo vidna in prenizko locirana. Morda pa le spet en dokaz, da ta moticikel ni za križišča in zavijanja.

Kar se tiče zavor, če ste vajeni Japoncev in drugih zvrsti motociklizma, se vam bo na prvi pritisk zazdelo, da se sploh ne boste ustavili. Ne bo ravno držalo. 300 mm kolut spredaj in 292 mm zadaj vas bosta dobro ustavila, a se boste za res konkretno zaviranje morali navaditi zavirati na obe zavori, kajti tu tudi zadnja opravi veliko funkcije. Na zavornih čeljustih piše Harley-Davidson, kot tudi na pnevmatikah. Ozka, 100/90-19 prednja pnevmatika in zajetna 160/70-17 zadnja pnevmatika sta solidno opravljali delo, ne glede na to, da je pri pretiranem pritisku na prvo zavoro prednja guma rada zdrsnila.

Nekaj je prav gotovo nesporno: Street Bob je kakor vsak Harley-Davidson nekaj posebnega. Svoja vrsta. To ni znamka, ki bi jo primerjali z drugo in se nato odločali za nakup. To je znamka, ki jo imate preprosto radi, ali pa ne. Zato je nesmiselno razpravljati o številki 13.400 evrov, kolikor boste morali zanj dvigniti na banki. Imidž je definitivno najmočnejša plat Street Boba. Kar se tiče tehnologije, pa so poskrbeli, da ji ne morete več reči zastarela.