Test: Honda CRF250M

Honda je v začetku lanske sezone predstavila enduraško obarvan začetniški 250-kubičen model CRF250L. Nas je navdušil s svojo vsestranskostjo – čeprav je videti kot čisto pravi hard enduro, se je z njim mogoče zapeljati popolnoma dostojno tudi po asfaltu, skočiti po špecertijo ali uživati na gozdnih cestah. Letošnja sezona je prinesla tudi (pričakovano) supermoto različico CRF250M.

Ta je v osnovi popolnoma enaka kot enduro različica, le platišči in prednji zavorni paket so drugačni, medtem ko so par Showinih 43-milimetrskih vilic in zadnji blažilec nekoliko prilagojen cestni rabi, a v osnovi enaki kot pri različici L.

Agregat ostaja nespremenjen, kar se je pri modelu, ki ne more ponuditi takšne raznolikosti zabave in obvladovanja terena kot različica L, izkazalo za nekoliko premalo – celo za tiste, ki so hitro zadovoljni, saj mora sleherni supermoto ponuditi nekaj več dinamike, kot jo lahko 17-kilovaten 250-kubični. Motocikel je lepo vodljiv in morda je nekoliko skromna konjušnica zmotila prav zaradi potenciala, ki se v motociklu skriva, saj je lahko sila zabaven. Na cestah z zelo zaprtimi ovinki bo igranje z njim užitek tudi tistim, ki izrazito “zaštrikanih” cest sicer ne cenijo pretirano.

Enduro verzija ima dva centimetra višji sedež pa en kilogram manj, supermoto različica pa nekoliko manjši predtek, kar prinese za spoznanje manjši obračalni krog, pa tudi nekaj več nemirnosti motocikla pri višjih hitrostih.

Čeprav ima supermoto različica nameščen štiri centimetre večji zavorni kolut, je zmogljivost zavornega sistema še vedno precej mlačna – čeprav je model namenjen začetnikom in tem v roke res ni modro položiti najbolj strupenega zavornega paketa na tržišču, bi si Honda CRF250M morda kljub temu zaslužila malce bolj “ošter” ugriz prednje čeljusti. Na srečo gre za sorazmerno hitro rešljivo težavo, ki jo lahko odpravimo že z menjavo zavornih ploščic.

Ergonomija CRF250M je enaka kot na različici L. Široko krmilo, ki nudi zelo dober nadzor nad motociklom. Precej asketsko odmerjen in nekoliko višje nasajen kompakten sedež s paščkom, ki grize v zadnjico in armaturna plošča, ki nudi najnujnejše. Čeprav je sedež od tal oddaljen 855 mm, kar bi se utegnilo začetniku s kratkimi nogami slišati zastrašujoče visoko, ozek sedež in “udobno” vzmetenje dopuščajo ravno pravšnjo mero posedanja motocikla, ko zlezemo v sedlo, da nekaj centimetrov več ne bi smelo povzročati nepremostljivih težav.

Med testom smo intenzivno premlevali vprašanje, kdo bi posegel po takšnem motociklu. Glede na zmogljivost agregata je model neprimeren za lastnike izpita kategorije A1, medtem ko lastniki izpita kategorije A2 lahko vozijo motocikle z močjo agregata 35 kilovatov – mnogo več torej, kot lahko ponudi Honda CRF250L. Čeprav bi marsikateremu izmed slednjih bil takšen zabaven supermoto model pisan na kožo, smo žal prepričani, da se bo za CRF250M odločil le redko kdo – v skladu s filozofijo “Od viška ne boli glava,” ki žal ne drži vedno.

Da ne bomo samo jamrali, kako pri Hondi niso uspeli izkoristiti potenciala dobre zasnove, bomo pohvalili dolg servisni interval (na 12.000 kilometrov ga boste opravljali, nič prej), pa varčnost – tako z gorivom kot z oljem in trpežnost pri padcih – ti se pač dogajajo, ne zatiskajte si oči, pa tudi registracija je nizka. Vse skupaj vam utegne prihraniti kar čeden kupček denarja.

Cena: 4.890 evrov.