Test: Honda NC700 X ABS

Hočemo nočemo, križanci so tu. Večinoma so zgrešeni, v ničemer preveč dobri, ter so po možnosti vsaj z ene strani (ali z vseh) videti kot kot nekaj, kar je med malico zrisal nekdo iz petega razreda osnovne šole in ne vrhunski dizajner. Nam je tega treba? Honda NC700 X pravi, da je. In hudiča, tokrat ima še kako prav.

Prvi adut NC serije je 700-kubičnen vrstni dvovaljnik. Z uporabnostjo in varčnostjo nas je navdušil v Integri in tudi tukaj ni bilo prav nič drugače. Lepo potegne iz nizkih vrtljajev, je miren, tih, proizvede pa vseeno precej “zaresen” zvok. Se ne “dere” in nima nobene povezave s Trabantom, ampak gre zelo lepo v ušesa. Poraba je skromna, vseeno pa malenkost višja kot pri Integri. Najbrž zaradi menjalnika. Avtomatika vseeno vsak trenutek točno ve, kaj je za agregat najboljše. Nekaj k višji porabi pripomore tudi več zračnega upora.

Kaj je še dobrega? Menjalnik lepo teče, se nikoli ne zatika in je bolj natančen, kot bi za motocikel tega cenovnega razreda pričakoval. Dobra je tudi cena, čeprav se nikoli ne bi branil še nižje. Zares odlična je pozicija na motociklu. Dovolj prostora za noge, prava oddaljenost krmila, vse “štima”. Glede na zmogljivosti so dobre zavore, v veliko pomoč pa je tudi sistem CBS. Dobro je vzmetenje dokler je na motociklu samo voznik. Ko sopotnikov sedež obremenimo, pa zadnji amortizer podleže pritisku. Še vedno je vožnja udobna, le tista lahkotnost se v hipu izgubi. Super uporabna je tista “luknja”, kjer bi moral biti rezervoar. Notri se spravi tudi liter in pol plastenko. In ne samo ene, pa še ostane dovolj prostora za prvo pomoč, dežni komplet in drobnarije. Presenetljivo kvalitetne so vse plastike in tudi sedež. O izgledu se sicer ne razpravlja, vendar je motocikel lep. Skladen. To velja tudi za armaturno ploščo.

Kaj ni tako dobro? Šparanje ni dobro. Vidi se na malih delih. Prednji križ je narejen kot bi nekdo med izdelovanjem le-tega telefoniral. Vari so narejeni na hitro. Žal preceneno izgleda tudi krmilo in skoraj vse kar je na njem. Ista zgodba je pri stopalkah in izpuhu. Vse stvari sicer delujejo točno tako kot morajo, le gledati jih ni pretiran užitek in prepričan sem, da bi lahko Honda z le malenkost boljšimi materiala naredila bistveno boljši vtis, vse skupaj pa se ne bi toliko poznalo na končni ceni, da bi koga odvrnila od nakupa. Prej nasprotno. Vendar pa vsega tega med samo vožnjo ne bomo opazili.

Se pa med vožnjo opazi marsikaj drugega. Naprimer to, kako neverjetno nezahteven in udoben je tale križanec. Če malo pozabimo prestaviti ni nobenega problema. Tudi le malenkost nad 1000 vrtljaji v šesti prestavi motocikel ne protestira. Požiranje kratkih in dolgih ovinkov je užitek, le omejitve vzmetenja in zavor je treba vzeti v zakup. Tako ali drugače je NC700 X narejen za umirjene voznike. Na avtocesti se dobro počuti do zakonskih omejitev. Kar je več, je neprijetno zaradi sorazmerno skromne vetrne zaščite. Vendar pa tudi pri višjih hitrostih motocikel ostane miren. Prav nikoli ne preseneti, čeprav (zelo pozitivno) preseneča ves čas. Zaradi “male” motorne moči tudi ni stresa ali strahu na mokrem ali drsečem asfaltu. Lepo se pelje tudi po makadamu, vendar je treba upoštevati omejitve, ki jih diktirajo cestne pnevmatike.

Drugo mnenje (Igor Tominec):
Kot da bi ugriznil v – na prvi pogled – cisto povprečen kos torte, na koncu pa bi od popolnega zlitja okusov, ki se skrivajo globoko v njej – zavriskal od sreče in užitka. To vrsto radosti ponuja NC700 X. Voznikov položaj in nizko težišče vlivata poseben občutek zaupanja in omogočata totalno dominanco nad krmiljenjem za relativno majhen šoferski vložek. Agregat me je – zavedajoč se, da bi motor po vsej verjetnosti z nekaj deset konji več izgubil svoj agilen šarm – popolnoma zadovoljil in je hkrati upravičil reklo “manj je več”. Pri vožnji v dvoje pa je dvovaljnik malo “zašvical”. Ob odhodu na daljšo pot bi najbrž prav zaradi tega pričel mastno preklinjati v čelado.

Sopotnica se sicer nad udobjem ni pritoževala. Vzmetenje ustreza “multikulti” segmentu motociklov. Morda bi si sam želel  malo tršega prednjega konca in nekoliko več stabilnosti v zelo hitrih ovinkih, pa vendar kot nesebičen pisec drugega mnenja, tega proizvajalcem ne morem očitati. Potem motor pač ne bi bil več tako uporaben in ne bi ustrezal tako širokemu spektru ljudi. Izgubil bi svoj čar. Edina zares izstopajoča stvar znotraj japonske harmonije se zdijo zavore. Če bi zamižal na eno oko bi lahko zapisal, da je pojemek pri samostojni športnejši vožnji zadovoljiv, vendar se izkaže, da pri vožnji v dvoje enokolutni prednji paket pusti voznika z željo po “več”.

Ni motocikel za v dvoje, ni motocikel za “na koleno”, je pa ravno zaradi svoje preprostosti, uporabnosti in “fun factorja”, ki ga ponuja, vsekakor motocikel, ki bi mogel imeti svoje mesto v čisto vsaki garaži. V garaži čoperista, pravega dirkača, “kofe” dirkača ali popotniške duše.

Tretje mnenje (Mateja Pivk):
Prav hecno je, kako voznika po dobrem desetletju “drajsanja” testnih motociklov navduši sila preprost in nezahteven paket kot je NC700 X. Na pogled morda res ne deluje strašansko “fensi” in prestižno, prej nekomplicirano. Če ste prepričani, da je “nekomplicirano” premalo za vas, NC700 X nikar ne odslovite preden boste imeli priložnost sesti nanjo in odpeljati kilometra ali dveh, kajti prepričani smo, da vas bo s svojo vsestranskostjo in zabavnim značajem očarala

Kaj bo všeč voznicam in začetnikom?

Čeprav je sedež nasajen sorazmerno visoko in se bodo marsikateri dami papirnati podatki morda zdeli zastrašujoči, so skrbi odveč, saj je sedež v prednjem delu športno ozek in ne bo v oviro nogam. Visok položaj sedenja omogoča odličen pregled nad dogajanjem v prometu. Težišče je nizko zaradi malce manj konvencionalne namestitve rezervoarja pod sedež motocikla, zato je ta ubogljiv in lahkoten, hkrati pa ohranja ravno pravšnjo mero pregovorne hondine stabilnosti in ni nervozen med vožjo kakršni je namenjen. Zavore so ravno pravšnje za solo vožnjo povprečenga voznika – ne grizejo brutalno, pa tudi premalo ne, čeprav marsikoga ob pogledu na prednji zavorni “paket” z zgolj enim zavornim kolutom obidejo dvomi. CBS in ABS poskrbita, da je zmogljivost zavornega sistema pri solo vožnji primerna  Prtljažni prostor tam, kjer ima klasičen motocikel nameščen rezervoar goriva, se je za priročnega izkazal že pred mnogo leti na BMW-jevem Sccarverju. Hondin je zaprt, tako kot pri Apiliji Mana, in vanj je moč spraviti celo integralno čelado. Prostor je zelo konkreten, pokrov opremljen s ključavnico in v kombinaciji s top caseom ponuja toliko prtljažnih kapacitet, da jih bo dovolj vrh glave tudi za povprečno odmerjen dopust. Tisti, ki jim – tako kot meni, videz motocikla s top casem ni po godu, pa bodo presrečni, da bo volk sit in koza cela.

Kaj bo všeč bolj izkušenim?

Odličen, prožen, zmogljiv, a varčen agregat. Dobre vozne lastnosti in vsestranskost motocikla, ki se bo izkazal kot “fun bike”, pa tudi kot priden delovni konj. Če se vozite solo, bo dober tudi v vlogi potovalnika.

Ta Hondica bo všeč veliko ljudem. Morda ne zaradi tega kar predstavlja in kakšna je videti, ampak zaradi tega kar nudi. Umirjenost skupaj z živahnostjo. Sproščenost in zares veliko udobja ter nizke obratovalne stroške. Jaz ji pravim mini Multistrada (tista ta nova). Le zavore in vzmetenje bi lahko bili zmogljivejši. Za polovično ceno Crosstourerja je super potovalni motorček za solo vožnje in zelo težko bi za tako ceno dobil boljši nov motocikel. Če dobro premislim, bi ga lahko brez težav uporabljal tudi za prevoz v službo ali skok v trgovino. Namesto maksi skuterja. Bi pa vseeno predlagal, da si omislite odličen DCT menjalnik.

Nova Honda NC700 X je en najbolj posrečenih in za vožnjo enostavnih motociklov kar sem jih imel priložnost voziti. Integra mi je bila zelo všeč, Honda NC700 X je zakon. Bi imel.

Cena: 6.690 evrov