Test: KTM 690 Supermoto

Tovarna iz Mattighofna je že nekaj časa sinonim za dirkaško filozofijo in buri duhove marsikateremu mladostniku. Da se razumemo, to ni nikakršna najstniška znamka, ki ji svet “odraslih” ne diši. Res pa je, da izdeluje usmerjene motocikle za zahtevne in dinamične voznike, ki jim ležerno pohajkovanje ne iztisne pravega adrenalina iz telesa.

Vse to velja tudi za našega 690 Supermoto, prvi model, ki so ga predstavili z novim agregatom. Malce presenetljivo, glede na večletni hišni off-road prizvok in tudi glede na to, da se je Dakarja 2007 KTM udeležil že z novimi 690 kubičnimi specialkami. A moda narekuje spremembe in supermoto modo so (sicer morda malo bolj terensko poznani) avstrijci spretno prenesli v popularno supermoto obliko.

Oranžno ostro agresivnost zaključujeta dva izstopajoča dela: Račkast nos in dimnikarski zadek sta predmet debate o tem, kaj je lepo in kaj grdo. Meni osebno se oboje dopade. Tako oranžni podaljšek prednjega žarometa, kot tudi res zajetna, pokončna in pod trikotno oblikovane smerokaze simetrično speljana izpušna lonca. In zakaj hudiča sta dva? Bomo laboratoriju iz Malega Huda dvojno plačali za pravi grom enovaljnika? Pa saj vem, da bo vredno… No, inženirji so že vedeli čemu, marsikdo pa je zavil z očmi in dejal, da sta izpušna lonca prav grda.

Prava poslastica je med nogami. Novi agregat sicer ni odkrivanje tople vode. Je pa skrbno dodelan sodoben enovaljnik s štirimi ventili in eno odmično gredjo. S sredinsko gredjo za dušenje tresljajev so ga pohvalno civilizirali in precej umirili. Vibracije so namreč brezkompromisno spremljale dosedanjega LC4. Zdrsna sklopka preprečuje blokiranje zadnjega kolesa pri pregrobem pretikanju v višjo prestavo in visokih vrtljajih. Elektronika skrbi za vbrizg goriva in to od samega začetka – od odpiranja plina, ki je “by wire”! Pletenica je le zaradi varnosti, v ročici pa je nameščena vzmet za zapiranje in odpor.

Okvir je krom-molibdenovo cevno paličje in je lahek in tog. Zadji del, nosilec sedeža, je iz aluminija in je privijačen v celoto. V oči mi padejo tudi zadnje vilice, ki so zanimivo odlite, saj zgledajo kot negativ. Vse skupaj dopolnjuje vzmetenje WP, ki je tako ali tako že hišna stalnica.

Vtaknem ključ. Malce malo prostora med speljanimi hidravličnimi vodniki zavore in sklopke in ga je nerodno zasukati. A pomanjkanja prostora in minimalizacije smo na KTM-ih vajeni. Oranžno kombinirana armatura zaživi, kazalec na merilniku vrtljajev, ki ima rdeče polje malce pod 8.000, se obrne do konca in nazaj, na digitalnem zaslonu pa se prikažejo številke.

Pa da slišimo “dimnike”. Stisk gumba in enovaljnik se oglasi. Hmm. Ni slabo, čeprav…. Lepo je odziven na dodajanje plina in takoj pokaže karakter enega valja. Vibrira res precej manj.

Odpeljem ga na krajši sprehod. Varno in brez pretiravanja. Takoj boste začutili, da je motocikel lahkoten in zelo vodljiv. Na gorskih ridah bo 152 kg suhe teže prav gotovo z lahkoto polagati v ovinke. 64 KM pri 7.500 vrtljajih je največja moč in je zadostna, da pri konkretnejšem odpiranju prednje kolo brez odlašanja sili v zrak. Pri ostrem zaviranju se boste mimogrede postavili na nos, ko sprednja 4-batna radialna čeljust ugrizne v 320 mm kolut. 690 Supermoto hitro dokaže, da je pravi “fun-bike” in kar sili v dinamične norčije. A za vse to bi si ga mogli malce več privoščiti. Ob priliki…

Filozofija dveh potnikov na KTM-ovih enovaljnikih ni preveč domača. Sicer ima stopalke za sopotnika, dovolj velik sedež in tudi ne trese več, tako kot smo vajeni. Sopotnico lahko mirno zapeljete na morje ali še bolje v hribe. A ne glede na to je 690 SM bolj namenjen le vozniku in to zahtevnežu, ki bo na krajših razdaljah solo sproščal adrenalin na krajših razdaljah, kjer vozi tja do 100 km/h.