Moto Guzzi V7 Classic

Klasika, retro, blišč … in blagovna znamka Moto Guzzi s svojim sodobnim primerkom V7 Classic. “Kako je lep!” je vzkliknila soseda.

Z modelom V7 smo se v okolici Mandella del Lario, kjer je tovarna Moto Guzzi, zapodili po ozkih cestah okoliških hribov. Motocikel je totalno “kul”.

Že na fotografijah je izzval mojo pozornost. Navdih za dizajn so možje iz Mandella povzeli po modelu V7, ki je luč sveta ugledal leta 1967. Osnoval ga je legendarni Giulio Cesare Carcano, tedaj 703-kubični V-twin s štrlečima valjema pa je bil prava pošast. Za izkušene voznike, ki so sploh lahko obvladali tisto brutalno moč.

Po štirih desetletjih pred nami stoji V7 Classic. Ni sledu o kakšni golomaznosti. Če bi mu nadel konfekcijsko številko, bi rekel, da je prej M (medium) kot L (large). Barvna kombinacija je v originalu krasila model V7 Special, medtem ko so oblika posode za gorivo in trikotna pokrova pod sedežem prav taki, kot jih je imel V7 Sport.

Da ne bo pomote, zasnova je povsem moderna. Okvir in agregat sta povzeta po modelu Breva 750. Dvovaljnik sicer ni prav zadnje generacije in ima po dva ventila na valj in dročnike, a zadeva je preizkušeno enostavna, zato se nisem niti najmanj pritoževal. Motor je dovolj prožen, obvladljiv in zna biti tudi hiter! Skoraj 50 KM se sicer ne sliši dosti, a ima največji navor 54,7 Nm že pri 3.600 vrtljajih. Ob pomoči Weber-Marellijevega vbrizga goriva je to povsem dovolj za spodobno pospeševanje po hribih. In še ne onesnažujete preveč. Saj veste, tristezni katalizator in Euro 3.

Drža je izjemno sproščena. Sam sem med višjimi, a mi V7 ni bil prav nič premajhen. Pa je višina starodobno oblikovanega in dobro oblazinjenega sedeža le 805 mm. Ravna, plastična posoda za gorivo drži 17 litrov. Prav smešno ozka je in če imate kompleks, da vas je med nogami premalo, vam bo ob pogledu navzdol še bolj neprijetno.

Stopalke, kromirano krmilo in sedež so v takšnem razmerju, da sem se sam počutil krasno. Tudi valja ne izstopata močno ob strani. Izpod posode goriva le bežno kukata pokrova

ventilov in motocikel ne daje občutka kakšne blazne širine. Prej nasprotno in upam se trditi, da bodo po V7 posegle tudi predstavnice nežnejšega spola, ki ga bodo z lahkoto obvladale.

Do 130 km/h pospeši brez najmanjšega problema, vožnja tja do 100 km/h pa je en sam užitek. Šeste prestave nisem prav nič pogrešal. 5-stopenjski menjalnik je kot nalašč za tak motocikel. Tudi deloval je presenetljivo dovolj natančno in mehko, ko smo krivili po ozkih hribovitih ridah. No, V7 ni za divjanje in zalaganje. Ni za merjenje moči ali krivljenje vzmetenja po ovinkih. Se bodo pa preverjeno  za vami obračale glave vsaj tistih sladkoustcev, ki so jim zveneča imena, kot je Moto Guzzi, znana.

Morda vas bo razočaralo dejstvo, da je večina kromirano sijočih elementov pravzaprav plastika. Tako pokrov posode za gorivo, kot ogledala in smerokazi. A vse skupaj ni videti malomarno narejeno in motocikel se ponaša s suho težo 182 kg oziroma 198 pripravljen za vožnjo. To pa tudi šteje.

Tudi profil pnevmatik nas spominja na starinsko dobo. Gre za Metzelerjeve Lasertec, ki so za naše čase morda malo ozkih dimenzij 100/90-18 in 130/80-17. A povsem dobro dopolnjujejo klasično vzmetenje, ki sestoji iz Marzocchijevih prednjih vilic premera 40 mm in zadnjih dveh klasičnih blažilnikov, ki jima lahko nastavite prednapetost kromiranih vzmeti.

Če sem bil kdaj na kakšnem Guzziju razočaran nad zavorami, je tu zgodba povsem drugačna. Spredaj Brembova štiribatna čeljust zagrabi 320 mm kolut, zadaj pa v kolut premera 260 mm grice čeljust z dvema paralelnima batkoma. Sistem deluje krasno. Tako začetnik ne bo imel problema z občutkom, kot tudi ne izkušen voznik, ki bo pridrvel po hribu proti ostrem zavoju. In vse z enim prstom na ročici zavore.

Retro oblikovana armatura seveda sestoji iz dveh svetlečih analognih merilnikov. Med njima sta dva gumba, s katerima na levi strani spreminjate dnevni števec kilometrov in skupaj prevožene kilometre, na desni strani pa lahko izbirate med uro in zunanjo temperaturo. Bi radi še kakšen podatek? Jaz ne. Na tem in še na marsikaterem motociklu ne bi potreboval prav nič drugega.

V7 Classic ima prav neko karizmo, karakter. Na to vas opomnijo tudi dvovaljne vibracije (nemoteče) in gromenje iz dveh hudičevo klasičnih izpušnih cevi, ki izgledata noro dobro. In če dodate še kakšno oblačilce iz Guzzijeve ponudbe (ki je mimogrede zelo modna in lična), potem boste s tem konjičkom več kot zadovoljni. Če vam je taka klasika všeč, potem verjamem, da se vam tudi cena 7.949 evrov ne zdi pretirana. Je pa zadeva že dobavljiva tudi v Sloveniji, in sicer pri Avto Triglavu.