Aprilia SMV 750 Dorsoduro

Dorsoduro! Razjasnimo na začetku, da je motocikel izdelan z enim samim namenom – za žur!

O Aprilii Dorsoduro smo pisali takoj po milanskem salonu, kjer so ga Italijani prvič pokazali v živo. Glede na vrhunske dosežke Aprilie v svetovnem prvenstvu v supermotu, kjer so med drugim tudi lani pobrali naslov svetovnega prvaka, je bila nekakšna cestna izpeljanka supermoto motocikla kar pričakovana. Motocikel so pripravili na osnovi izkušenj iz dirkanj v sodelovanju z oddelkom Aprilia Racing, ki je samo v letu 2007 zaslužen za pet naslovov – Moto GP 125 in 250 ter Supermotard World Championship.

Možje iz Aprilie so nam večkrat poudarili, da je to motocikel za igračkanje, za po zadnjem, po prednjem, na počez, … Svojo govorancijo so podkrepili še z odštekanim filmčkom (kakršnega bi bili vajeni recimo pri kakšnem KTM-u), kjer odbit tip ponoči z Dorsodurom počne vse te norčije, kuri gume in skače preko betonskih stopnic, medtem ko njegovo dekle spi v postelji.

Agregat in dovod goriva

Ja, tak divjak naj bi bil Dorsoduro. Iz trgovine ga boste odpeljali za kakšnih 9 tisočakov. In gotovo vas zanima, ali je res tak? Je vse le kič? Vam povem, da sem bil prijetno presenečen. Dvovaljnik s prostornino 749,9 ccm zmore 92 KM pri 8.750 vrtljajih in 82 Nm navora pri nizkih 4.500 vrtljajih. In dejansko je sunek v spodnje srednjem območju že kar podoben enovaljni brci. Če sem iskren, se mi zdi, da sem moral novega Duka (ki pa ni ravno prav izbrana konkurenca) kar bolj priganjati v višje območje vrtljajev.

Da vas zlahka privzdigne na zadnje kolo je odveč poudarjati. Za oster odziv je zaslužen tudi napreden vbrizg goriva v kombinaciji z “ride-by-wire” sistemom. Slednji odpira loputo glede na položaj ročice, pretok zraka, hitrost in izbrano prestavo. Že res, da je Ducatijev Hypermotard močnejši, kar tudi občutite. A je tudi težji, dražji in zato morda tudi malce manj za res živahno zabavo (kjer vam po nesreči lahko motocikel pade tudi na tla).

Trije programi

Na voljo imate tri programe (Sport, Touring, Rain), ki jih lahko menjate s pritiskom na gumb za zagon tudi med vožnjo, na lični armaturi pa se izpiše začetna črka programa. Iz varnostnih razlogov mora biti ročica plina med menjavo zaprta (tako pravijo in drugače tudi ne gre). Zadeva super deluje, le da moramo priznati, da ko sem se navadil na program Sport, sta mi bila ostala dva programa odveč. Pošteno zamorejna in neuporabna. No, morda bi na mokri cesti govoril drugače.

Oblika in plastika

Čez dizajn pač ne moremo nič pripomniti. Šminka. Prednji žaromet nakazuje na agresivnost, nameščene so le najnujnejše, ostrorobo oblikovane plastike, pa učinkoviti ščitniki za roke, ki predvsem varujejo ročice pred poškodbami.
Zasnova okvirja je povzeta po dirkalnikih za supermoto in je oblikovno huda različica kombiniranega okvirja iz jeklenih cevi in aluminijastih bočnih plošč. Aluminijasto krmilo je tako, kot ga najdete na specialki za supermoto.

Sicer ni za metanje po tleh, ampak ko smo že omenjali Ducatijevega “konkurenta” (ki zopet ni ravno prava konkurenca), boste kislo gledali, ko vam bo padel, saj boste poleg svojevrstno zapirajočega ogledala počili še vanj vgrajen smernik in vse skupaj ne bo ravno poceni. Dorsoduro ima klasična ogledala, dovolj pregledna, v dodatni ponudbi pa so na razpolago celo šminkersko oblikovana aluminijasta.

Zavore in vzmetenje

Zaviranje je poezija. Dovolj občutka in dovolj čvrsto. Spredaj vas ustavljata dva marejtičasta koluta premera 320 mm, v katera pošteno vgrizneta radialno vpeti, štiribatni zavorni čeljusti (razviti in zrisani sta v Italiji, izdelani pa na Kitajskem!). Tudi zadaj so namestili marejetičast kolut, premera 240 mm in enobatno zavorno čeljust.

Vzmetenju na obeh koncih nastavljate prednapetost in dušenje povratnega hoda. Prednje vilice USD so premera 43 mm, zanimivo pa je stransko vpetje zadnjega blažilnika, ki drži nihajne vilice le z desne strani. Nam sicer niso privoščili piste (saj motocikel tudi ni za dirkanje), ampak na hribovitih vijugah, kjer so se hitrosti povzpele tja do 120 km/h, je bil motocikel stabilen, dobro vodljiv in ni kazal kakšnega sumljivega vedenja. Tudi pošteno se je dalo poigrati z njim (ustavljanje po prvem, zaviranje počez, dvig na zadnje kolo).

Izpuh

Zaradi stranske postavitve zadnjega blažilnika je omogočen kar se da raven iztok izpušnih plinov, ki se pod sedežem združijo v eno komoro in nato spet razdelijo v dve sploščeno široki izpušni cevi, ki agresivno pogledujeta izpod zadka. Hudo, ni kaj! In tudi zvok je tak, da ga osebno sploh ne bi menjal. No, če bi morda slišal, kako zarohni Akrapovič …
Ni za dva

Dorsoduro nima stopalk za sopotnika! Sicer jih lahko dokupite kot dodatno opremo, a motocikel ne stremi k temu, da se boste v dvoje popeljali na popoldanski izlet. Je pa cel kup dodatne opreme kot so lažja platišča, aluminijasta ogledala, športnejši sedež, povsem nastavljiv zadnji blažilnik, stunt dodatki, zdrsna sklopka … Ja, tak motocikel je to! Aja, pa še to: na voljo je tudi s 25 kW. Hmm, morda pa res koga zamika…