Vyrus C3 4V 2010

Mama Mia! Že med branjem tehničnih podatkov so se mi v grlu zataknili doma narejeni mesni cmočki, ki sem jih z užitkom mlel v majhni italijanski restavraciji.

Novemu Vyrus 987 resnično ne manjka municije za hvaljenje – v segmentu superibke nosi lovoriko motocikla z najboljšim razmerjem med maso in močjo. Oborožen s polnilnikom Volulex si prisvoji tudi naslov najmočnejšega serijskega motocikla na svetu. Serijski 987 C3 4V razvije slabih 109 kilovatov (148 KM) , a na vožnjo pripravljen tehta le 155 kilogramov.

Lansko jesen sem po pošti prejel vprašalnik delavnice Vyrus – spraševali so me, kaj želim od novega 987. Eno od vprašanj se je glasilo, ali želim verzijo z agregatom 1098R s “superchargejrem” in 211 konji ali ne. “Normalno!” se je glasil odgovor večine in februarja letos se je iz delavnice v Riminiju pripeljal prvi.

Zgolj za oris, kako butična je proizvodnja delavnice Vyrus naj povem, da Bimota v primerjavi z njimi vodi “operacijo” velikih razsežnosti. Vyrusi so sestavljeni po naročilu. Ko ga boste naročili, vas bodo pri Vyrusu povabili v delavnico, kjer boste za svojega Vyrusa sami izbrali materiale in barve iz prestižne palete eksotičnih gradiv – če si boste zaželeli še kak dodaten “twist” ekskluzivnosti pri svojem modelu. Skozi delavnico in skladišče vas bo popeljal sam Ascanio Rodorigo, ter si med tem pridno zapisoval vaše želje. Vsak Vyrusov motocikel je enkraten. Neponovljiv. Edinstven.  Lastništvo Vyrusa odpre vrata v enega izmed najbolj ekskluzivnih moto klubov sveta.

Zaradi butičnosti proizvodnje in enkratnosti vsakega posameznega motocikla, pri Vyrusu nimajo “tesnih modelov” za novinarje, zato si ob obisku delavnice nisem delal utvar, da bi lahko preizkusil kakšnega izmed biserov. A tisti dan je bila sreča milostna dama in dobil sem dovoljenje, da se povzpnem v sedlo in naredim krog po gričih San Marina z enim od motociklov, ki je čakal na stranko.

Ascanio Rodorigo, lastnik delavnice, mi je razložil motocikel. Postalo je jasno, da sem v roke dobil dirkalnik.  Vsi 987 pridejo v roke lastnikov opremljeni s sistemom proti zdrsovanju kolesa. Takšnim, kot ga imajo MotoGP in WSBK dirkalniki. To pomeni, da lahkovoznik  poleg že v naprej programiranih programov, med vožnjo uporablja še možnost dodatnih, bolj finih  nastavitev sistema. Testni model je bil nataknjen na 16,5-palčni Mavicovi platišči in obut v pnevmatike Pirelli Superbike slick. Že v osnovi izredno zmogljiv Ducatijev 1198R je bil opremljen s dirkaškim izpuhom Zard – ta je paketu dodal še dobrih sedem kilovatov. Za štos.  Na cesto sem torej zapeljal s popolnim dirkalnikom, brez žarometov, smernikov in ogledal – a s 142 kilovati. Pa niti moj rojstni dan še ni bil.

Ker je Vyrus izredno lahek kos orodja tudi s polnim rezervoarjem za gorivo, pripravljen na vožnjo ponudi 0,9 kilovata ali 1,25 konja na kilogram in 0.58 kilovata na kilogram z menoj v sedlu.  Številke sem primerjal s številkami Ducatijevega Desmosedici RR, Suzukijeve Hayabuse in BMW-jevega S 1000 RR.  Ne glede na to kako sem podatke obračal in jih premetavala po papirju, Vyrus zmaga bitko za najboljše razmerje moči in mase – za ali brez polno opremljenega 90-kilogramskega voznika na njem. Morda 55. 0000 Evrov le ni tako visoka cena.

A preden nadaljujem z žlobudranjem o tehničnih podatkih in številkah, naj nanizam nekaj vtisov testne vožnje. Položaj za krmilom je zelo podoben tistemu na Bimoti Tesi 3D.  Sedež je dirkaški – da zadnjica ne trpi neznosnih muk, skrbi le tanek sloj pene. Stopalke so nameščene zelo visoko in voznika silijo v agresiven dirkaški položaj. Tudi prav, saj bi bilo noro, da na prednjem kolesu ne bi bilo razporejene nič mase.  Priznati moram, da sem se na Vyrusu počutil precej konkretno odmerjenega – 987 je tako asketski in minimalističnen, da bolj ne gre – oblikovalci in snovalci so želeli majhno maso ter hkrati ohranili tehnološko dovršenost.

Zapeljal sem skozi vrata dvorišča delavnice na cesto in levo v griče. Motocikel sem dobil na razpolago za zelo kratek čas, dovolj le  za vzbujanje skomin in bežen vtis, a kljub temu bom poizkušal nanizati čim več ugotovitev. Na srečo je bil dan sončen in ceste suhe. Lahko sem odprl plin in na prvi ravnici okusil moč agregata. Pospeški so brutalni in 1198 Testastretta postreže s  toliko navora in moči kot noben drug agregat. Tako zelo preveč za cesto na kakršni sem se znašel, da ga težko dohajam. A prav to je v resnici bistvo Vyrusa. Preveč. Več kot ostali. Mnogo več. Genialno in brez primerjave, pa tudi brez oziranja  na stroške izdelave  – z najboljšim italijanskim agregatom kar ga lahko kupi denar. Moja kratka testna vožnja je  bila seveda nelegalna – brez žarometov, smernikov in ogledal ter na pnevmatikah brez profila, a vse kar mi je šlo po glavi, je bilo dejstvo, da sedim na enem najmočnejših in najprestižnejših motociklov sveta.

Naloge sem se lotil precej bolj previdno kot sicer, saj v resnici nisem imel možnosti, da bi dirkalne pnevmatike primerno ogrel, prav tako bi me prekleto grdo pekla vest in bančni račun, če bi 55.000 Evrov vredno eksotično italijansko lepotico prevrnil v obcestni greben. Ne glede na to kako močno in trmasto sem se upiral, čas je da priznam, da se največji čar tega motocikla skriva prav v čarobnem razmerju moči in mase ter samosvojem sistemu krmiljenja prednjega kolesa, ki še vedno buri duhove, čeprav zasnova še zdaleč ni več novost.  Čeprav sem z Bimotino Tesi 3D prevozil že lepo število pistaških kilometrov, pa je občutek, ko sedem za krmilo takšnega motocikla vsakič znova presneto nenavaden.

Če so klasične prednje vilice lahkotne in se ne upirajo premikanju z ene na drugo stran tudi, če motocikel stoji na mestu, je Vyrus trden kot skala in občutek za njegovim krmilom, ko miruje še najbolj spominja na superkompakten blažilec krmila na klasičnem motociklu. Okretnosti, ki jo želimo na mestnih ulicah – ni. Ne obstaja.  Vyurs 987 je zasnovan in izdelan izključno za pisto in hitrost. Stabilnost, ki jo ponuja njegov sistem krmiljenja prednjega kolesa je neverjetna. Sile, ki se sproščajo, ko Brembove zavorne čeljusti monoblock ugriznejo v plavajoča koluta, so gromozanske, a ne vplivajo na delovanje vzmetenja. Tako lahko dirkač stiska zavorno ročico in se osredotoča na zaviranje, medtem pa Ohlinsova blažilca TTX opravljata svoje delo in se ne vmešavata v poslanstvo zavornega sistema. Na desni strani prednjega dela motocikla, pod minimalistično armaturno ploščo, se nahaja prepoznavno oblikovan zračnik, ki hrani zajeten, pod rezervoar nameščen “airobx”.  Zadnje vzmetenje je kombinacija še ene Ohlinsove poslastice in aluminijaste nihajke – vse, od vzmetenja pa do preteka, medosne razdalje in položaja stopalk je nastavljivo.

Masiven in brutalen agregat, ki povezuje dve nihajki, na mestu držijo čudovito izdelani aluminijasti profili v obliki črke omega. Prostora za zajeten hladilnik velikega agregata je bore malo, zato je Rodrigo našel nekoliko nekonvencionalno rešitev v dveh, nizko ob bokih motocikla nameščenih hladilnikih. Rešitev poskrbi, da agregat deluje kot mora, hkrati pa ohranja za 90-stopinjske v agregate značilno vitkost. In  ker Vyrus ni cestni motocikel, ga ne deževen dan pač ne bo srečati na cesti, zato je tudi razmišljanje o vsej svinjariji, ki bi se med vožnjo po mokri cesti nabrala v režah hladilnika – popolnoma neumestno. Ducatijev 1198 na Vyrusu izdihne skozi pod sedež nameščen izpuh Zard. Zaradi resnično izdatne konjušnice je Vyrus opremljen tudi z dirkaškim sistemom nadzora spodrsavanja kolesa.

Armaturna plošča je enaka kot na Ducatijevem modelu 1198. V delavnici bodo enega od programov tristopenjskega “traction controla” programirali glede na želje posameznega naročnika. Sistem nadzora kolesa vozniku ponuja nastavitev Sport, nastavitev po želji oziroma nastavitev, ki jo izbere naročnik in program Rain.  Sport nudi nadzor pri speljevanju, in omejevalec hitrsoti v boksih, ki kot omejitev omogoča izbiro poljubne hitrosti  – vam je ljubših 300 kilometrov na uro za avtocesto ali 50 za središče mesta? Skratka, po želji in meri posameznega srečneža, ki si bo lepotca iz Vyrusove delavnice lahko privoščil.

Zaključek

Moto butične delavnice v italijanskem obmorskem letovišču je “Pura fullya technologica” – čista, nora tehnologija. Vyrus 987 ta moto pooseblja v celoti.  Poganja ga najmočnejši serijski agregat in pri Vyrusu so ga še bolj nabrusili. Opremljen je s polnilnikom Volulex. Tega nisem imel priložnosti preizkusiti, a me je že “vstopna” verzija tega norega motocikla vrgla na rit – Vyrus je preprosto najmočnejši serijski motocikel na svetu. Lahek je kot cestni supermoto in močnejši kot najzmogljivejši civilni superbike. Le malo srečnežev, ki ne sodijo v smetano Ducaitjeve WSBK ekipe, je okusilo norijo moči, s katero postreže ta motocikel.