Yamaha WR250R

“Juhu! Mami, oči! Naredil sem izpiiiit!” se dere sosed, ki je ravno dobro dopolnil 18 let. Enduro ga zanima. Pa ne bi dirkal, ne bi si lomil ključnice in ne bi hodil na motokros proge. Vozil bi se v šolo, pa potem na faks, ko pa bo dobil še mačkico, jo bo najbrž z veseljem popeljal do Portoroža.

S čim? Z Yamaho WR250R. Če ste se vživeli v zgornji odstavek, potem vam je lahko jasno, kakšen motocikel je to. Najprej: je lahek! 126 kg, kolikor tehta suh, je obvladljiva teža. Drugič (kar malce omejuje uporabo): je visok. Višina sedeža je namreč prav terenskih 930 mm! Sicer se precej posede, ko zavihtite nogo preko sedeža, ki je tudi ozek, ampak verjamem, da zna biti to problem. Še posebej, če že na splošno niste vajeni motocikla.

Pa poskusimo! Naš Bladzo je bolj kratkih nog in suhe manekenske postave, zato ga poprosim, če opravi nekaj kilometrov. Njega višina prav nič ne ovira, res pa je, da je vajen tudi močnejših enduro mišičnjakov. Ni merodajen. Kolega sosed! Neuk motorist. V puberteti je vozil le Tomosove bisere. Prav takih mer je, kot Bladzo. Zajaha in priznam, ne seže povsem do tal s stopali. Ampak se mu sploh ne zdi problem! Enostavno privijuga nazaj do mene in ko je lahkotno sestopil z ozkega sedeža, ga je prav s tako lahkoto držal z eno roko za krmilo, ko mi ga je predal.

Ta “kolesarska” teža mi je motocikel postavila v zanimivejšo luč. Zapeljimo se na asfaltni poligon, tam lahko uženemo kakšno norčijo. Najprej slalom. Vzmetenje je mehko in se pošteno pogreza. Sicer je vzmetenje nastavljivo in bi ga lahko na obeh koncih otrdil, ampak so se standardne nastavitve zdele kar simpatične. “Bladzo, gre na zadnjega?” Z lahkoto! Ne le, da ga v prvi prestavi dovolj lahkotno dvignete, tudi v ravnotežju ga z doziranjem plina brez problema ohranjate. No, ampak bodimo pošteni, to ni motocikel za tovrstna početja. To sem zapisal le za slikovito predstavo o motociklu.

Za prav tako predstavo (za kar ta motocikel zopet ni namenjen!) se je dalo tudi brez problema odlepiti zadnje kolo od tal! In to na enduru, z dolgim gibom koles 270 mm na obeh koncih in še s pol terenskimi pnevmatikami Bridgestone TW301/302. Le-te so se namreč odlično izkazale še posebej na asfaltu, pa tudi dovolj zabavno na makadamu in brezpotju.

Ko že govorim o brezpotju, bi bil greh, če tega motocikla ne bi vsaj malo zagnali v peščene strmine in na makadam. Zapuščeni kamnolom in motokros steza sta bila ravno pravšnja za pikantno preizkušnjo. Motocikel je tako lahek, da si ga preko grbin metal kot kakšno gorsko kolo.

Tudi kakšen manjši skok je oddelal. Ni nikakršen dirkalnik in niti slučajno ga ne moremo primerjati z oranžnimi “ready to race” modeli, ampak je presenetljivo zadovoljil naše off-road apetite. Celo s temi gumami (dimenzije 80/100-21 spredaj in 120/80-18 zadaj).

Agregat prede! Vpet je v aluminijast box okvir, na katerega so privijačene jeklene nosilne cevi. Ni brutalne sile, moči, ki bi te izstrelila naprej, ampak ni pomanjkanja! Povsem dovolj je bilo za drsenje po peščeni podlagi. Prav tako bi bilo dovolj za “preplezat” kakšno konkretnejšo strmino.

30,7 konjskih moči, ki jih doseže pri 10.000 vrtljajih, je dovolj, da motocikel doseže hitrosti nad vsemi omejitvami. 140 km/h se da hitro doseči in na avtocesti je presenetljivo nezahteven, stabilen. Skozi predor Golovec sem moral krepko paziti, da sem spustil na omejenih 80 km/h. Prav želel sem si, da bi kar odkrivil proti Postojni in v Portorož na plažo. Če sedaj pozabim malo na to, da se da s tem motociklom početi marsikatero vragolijo, pa se sedaj postavimo na realna tla. Motocikel ni noben ekstrem. Ni off-road terenec ali enduro potovalnik. Za dolge vožnje ni udoben, saj ima terensko trd, ozek sedež, pa še kovčka nimaš kam pritrditi. Tudi za sopotnika je inventar bolj skopuško odmerjen. Oni zadaj se niti ne more nikamor pošteno prijeti (kar je lahko v določenih situacijah – beri s perspektivno lepotičko za seboj – tudi prednost). Ampak motorček je krasno vozilce za skok v mesto ali bližnji izlet v naravo. Zgleda dobro, našpičeno, kot je to vredno Yamahinega imena. No, starokopitna okrogla vzvratna ogledala, ki sicer dobro opravljajo svojo funkcijo, bi bila lahko oblikovno malce bolj izdelana. Ampak na splošno mu dirkaškega dizajna ne moremo očitati. Če k temu prištejem še majhno porabo goriva, poceni registracijo in dovolj športno “srce”, je to formula za uspeh.

Na koncu potegnem črto pod 5.500 evrov. Ne, ni malo. Ampak poglejte odlično končno izdelavo! Nastavljivo vzmetenje, USD vilice, marjetičasto narezljana koluta, lični detajli, upogljive plastike. Hmm, ni ščitnikov za roke, ki jih sicer lahko dodatno namestim. Ampak vse skupaj kaže na to, da za to ceno dobite pošteno blago. Če pa še pomislim, kaj lahko v tem razredu sploh dobim (ali pa raje ne dobim), potem je Yamaha WR250R kar logična izbira. In zabavna tudi!