Odločila sva se, da podobno kot Krf lani (in alpski del Italije ter Avstrije) tudi letos odpotujeva z motorji malo po svetu. Lanska pot, ki sva se je lotila s »cestakoma« (Hondi CBR 1000 RR), nama ni ostala v najlepšem spominu, še posebej zaradi moje prometne nesreče tik pred Dolomiti. Kakorkoli, življenje gre naprej in tudi jaz sem se sprijaznil s situacijo, čeprav posledice lanske nezgode še vedno čutim in jih bom verjetno čutil vedno.
Moj prejšnji motocikel pa je ni odnesel tako »ugodno« kot jaz. Nabavila sva nove motocikle znamke Honda CBF 1000 FA in pričela razmišljati o najini letošnji avanturi. Imela sva načrt, da bo cca dobrih 14 dni dolga pot vodila v malo manj znane države in kraje, vendar nama je načrte prekrižal neugoden vozni red trajektov, katere bi morala uporabiti za prehode z ene celine na drugo. Kaj napraviti? Po tehtnem premisleku se odločiva, da prvotni načrt opustiva, in lotil sem se načrtovanja nove poti. Kar hitro mi je uspelo narediti nov načrt, a glej ga »zlomka«, ponovno sva naletela na nepredvidene težave. Turčija, ena od najinih držav na poti, se je nenadoma znašla v neredih in demonstracijah, zato je bilo odsvetovano potovanje tja. Z glavo v zid se ni dobro zaletavati, saj si jo lahko kaj hitro razbiješ, malo pa je ostal prisoten tudi neprijeten dogodek od lani in vse skupaj sva vzela kot nekak znak, da bi bilo pot treba spremeniti. To sva tudi napravila in določila dan najinega odhoda – 12.6.2013. Da pa ne bi priprave na odhod potekale preveč mirno, so nama jo nepredvideno zagodle še neodložljive zadeve, ki so najino pot skrajšale iz prvotnih 14 dni na dober teden časa za realizacijo projekta. To pa je precej malo glede na okoliščine in lepote, ki sva jih hotela obiskati. Dogovorila sva se, da bova sproti improvizirala in poskusila prevoziti, kar se bo pač v času, ki nama je na voljo, dalo. Rečeno, storjeno!
Prišel je 12.6., datum najinega odhoda. Po precej nestanovitnem in deževnem vremenu v preteklih tednih je bila napoved za čas potovanja precej optimistična in še v jutranjem mraku sva odrinila na pot. Smer je bila skozi Zagreb in naprej proti Maslenici. Na počivališču »Plitvice« (zagrebška obvoznica) sva popila jutranjo kavo in nadaljevala pot. Vožnja je potekala brez posebnosti, vendar moram omeniti, da naju je kar močno zeblo, saj so temperature zraka nihale med 7 in 11 stopinj, kar pa je vse prej kot prijetno za vožnjo z motorjem. Nekako sva se prebila do Maslenice in tam se je končno pokazalo sonce v vsej svoji razkošnosti ter naju pričelo greti.
Po krajšem postanku sva pot nadaljevala v smeri Splita in naenkrat je pričelo močno pihati. Vožnja je postala precej neprijetna in naporna, saj naju je na trenutke veter hotel stresti z motorjev. Kdor si je izkusil to, sam ve, kako to zgleda, ostalim pa ne želim, da občutijo takšne izkušnje. Čez nekaj časa sva se ustavila in si malo odpočila od naporov. Veter je končno izgubil svojo moč in nadaljevala sva pot v smeri meje med Hrvaško in Bosno proti kraju Neum.
Našim sosedom Hrvatom se vidi, da so novopečeni Evropejci, saj takšnega kompliciranja na meji že dolgo nisem doživel. Grejo se nekakšen svoj »šengen« in to na čuden način. Pa pustimo to, bosanski organi na meji so čisto nekaj drugega in s svojo prijaznostjo ter vedrino so naju spravili v dobro voljo. Odločiva se za postanek v lični restavraciji na koncu Neuma. V roke vzamem jedilni list in doživim pravi mali kulinarični šok. Na jedilniku imajo med ostalo ponudbo hrane popolnoma legalno tudi »prstace«. Za tiste, ki ne vedo, kaj so »prstaci«. So zelo cenjene školjke, ki so zaščitene, še posebej na Hrvaškem, saj so z njihovim nabiranjem v preteklosti precej uničili obalo in mnogo ljudi se je opeklo pri prekupčevalskih poslih z njimi. Sploh ne razmišljava ter si jih naročiva. Teh nekaj kilometrov morja, ki jih ima Bosna, je resnično lepo urejenih in ljudje vedo, kaj je turizem. Po slastnem prigrizku nadaljujeva pot in zelo hitro sva spet na meji. Tokrat gre hitreje in že se voziva po »jadranki« v smeri proti Dubrovniku.
Precej hitro nama mine čas in naenkrat sva v Dubrovniku. Kljub temu, da še ni prava turistična sezona, je v mestu pravi kaos. Policija na vsakem koraku. Le kaj je temu vzrok? Na obisku v Dubrovniku je bila neka delegacija in po ustaljeni navadi jih je treba zaščititi. Le zakaj? Česa se bojijo? Precej sva že utrujena, saj je za nama lep kos poti in odločiva se, da ne bova komplicirala ter bova poskusila najti v starem delu Dubrovnika prostor za najino prenočevanje. To nama dokaj hitro uspe. Najdeva »sobico«, veliko toliko, da gresta vanjo dve postelji, zraven je manjši tuš s sanitarijami. Najini prevozni sredstvi pa parkirava na ograjenem dvorišču v sklopu objekta. Lastnica nama pove, da je to edino, kar še ima prosto, in hitro se dogovorimo za ceno. Glede na vse skupaj ni bila mala, saj sva plačala 45 evrov brez zajtrka.
Hočem si vzeti potrebne stvari iz Givijevega levega stranskega kovčka in sledi nepredvideni šok. Kovček se noče odpreti. Poskusim ga sneti z nosilcev in tudi to ne gre. Malo se še trudim in obupam. Nočem si pokvariti dneva in postati nerazpoložen. Še dobro, da sem imel stvari razporejene po vseh treh kovčkih enakomerno, tako da nisem bil odvisen od tega, ki je trmasto vztrajal in ni hotel popustiti. Pametnejši pravijo, da popusti, in tako sem se tudi sam sprijaznil z zagato in ga pustil pri miru.
Precej hitro nama mine čas in naenkrat sva v Dubrovniku. Kljub temu, da še ni prava turistična sezona, je v mestu pravi kaos. Policija na vsakem koraku. Le kaj je temu vzrok? Na obisku v Dubrovniku je bila neka delegacija in po ustaljeni navadi jih je treba zaščititi. Le zakaj? Česa se bojijo? Precej sva že utrujena, saj je za nama lep kos poti in odločiva se, da ne bova komplicirala ter bova poskusila najti v starem delu Dubrovnika prostor za najino prenočevanje. To nama dokaj hitro uspe. Najdeva »sobico«, veliko toliko, da gresta vanjo dve postelji, zraven je manjši tuš s sanitarijami. Najini prevozni sredstvi pa parkirava na ograjenem dvorišču v sklopu objekta. Lastnica nama pove, da je to edino, kar še ima prosto, in hitro se dogovorimo za ceno. Glede na vse skupaj ni bila mala, saj sva plačala 45 evrov brez zajtrka.
Hočem si vzeti potrebne stvari iz Givijevega levega stranskega kovčka in sledi nepredvideni šok. Kovček se noče odpreti. Poskusim ga sneti z nosilcev in tudi to ne gre. Malo se še trudim in obupam. Nočem si pokvariti dneva in postati nerazpoložen. Še dobro, da sem imel stvari razporejene po vseh treh kovčkih enakomerno, tako da nisem bil odvisen od tega, ki je trmasto vztrajal in ni hotel popustiti. Pametnejši pravijo, da popusti, in tako sem se tudi sam sprijaznil z zagato in ga pustil pri miru.
Hitro se stuširava ter preoblečeva in že pričneva s pohajkovanjem po starem delu mesta Dubrovnik. Mesto je lepo urejeno in je kaj videti. Dan se začne prevešati v noč in treba bo obnoviti moči za nadaljnjo pot. Najdeva prijetno restavracijo in si privoščiva škampe na buzari, katere poplakneva s pivom. Po odlični večerji se počasi odpraviva k počitku, saj bo treba zjutraj naprej. Hitro zaspiva in še prehitro nastopi nov dan. Oblečeva se zunaj, saj v sobi ni prostora za to, in na hitro popijeva jutranjo kavo v bližnjem lokalu. Zajahava svoji »kobilci« in že voziva v smeri Črne gore. Na meji podobno kot prejšnji dan! Hrvaške oblasti delajo zastoje, Črnogorci pa nama zaželijo prijetno bivanje pri njih in naju spustijo naprej. Ker sva iz Dubrovnika napravila že kar nekaj kilometrov, se zaustaviva na prijetno urejenem prostoru za »bajkerje«. Sprejeta sva lepo in lastnik se z nama takoj zaplete v pogovor o vsem mogočem. Ne gre mu v glavo, da je pri nas v Sloveniji takšno stanje. Po televiziji je gledal demonstracije in podobno, zanimalo ga je, če je vse res ali pa gre le za sovražno propagando. Pokaže nama črnogorskega »harleya« in nama plača rundo pijače.
Tudi sam dam za rundo. Med sproščenim pogovorom izveva tudi, da se v Črni gori ni treba bati policije. Njihovi policisti so dobili navodilo, da tujcev ne smejo nadlegovati. To pa zato, da bi pritegnili čim več turistov. So pa državljanom Črne gore zato dvignili kazni za štirikrat. Poslovimo se in odpraviva se naprej proti zalivu Boke Kotorske. Pot naju vodi skozi Igalo in Hercegnovi ter naprej proti Risanu, Perastu in do Kotorja, kjer zavijeva na gorsko cesto proti Lovčenu. Pred nama je kot na dlani celoten zaliv in uživava v prekrasnih panoramah.
Cesta je presenetljivo dobro vzdrževana in na ovinkih popolnoma brez peska. Pravi užitek se je bilo peljati po njej. Vzpenjava se naprej proti Lovčenu in Njegoševemu mavzoleju. Prispeva do točke, ko ne gre več naprej drugače kot peš. Na parkirnem prostoru pustiva motorizacijo in posediva. K nama pristopi starejši možak, ki je tam lokalni kustos. Ko ugotovi, da sva Slovenca, nama v dobrodošlico ponudi požirek domače žganjice in prične razlagati zgodovino. Med ostalim nama pove, da kdor ni bil tukaj, ta ni videl Črne gore, in da je letos dvestota obletnica rojstva črnogorskega pesnika in državnika Petra Petrovića (drugega) Njegoša. Treba je še povedati, da je ta kraj nacionalni ponos Črne gore in njenih državljanov in zares je lep.
Še za časa bivše države so tja smeli le visoki politiki, za ostale je bil ta kraj nedostopen. Odpraviva se skozi tunel v skali po 461 stopnicah proti mavzoleju, ki ga sestavljajo terasa, sam mavzolej, kipi, kapela, Njegošev spomenik, kripta z grobnico in razgledna ploščad. Pot mi je bila kar naporna, saj sem brez kondicije za takšne podvige s svojimi nogami. Naposled prisopihava do mavzoleja. Splačalo se je. Resnično je vreden ogleda, saj ti čudoviti razgledi s ploščadi nudijo nepopisne užitke, ko se vidi Črna gora v vse smeri. Počasi se vrneva do parkinga in obiščeva še tamkajšnjo restavracijo. Privoščiva si njegoški pršut in sir ter črnogorsko pogačo (različica kruha). Med kulinaričnimi užitki k nama prisede domačin – voznik kombija, ki je pripeljal nekaj nemških turistov. Hitro se zapletemo v pogovor in vpraša, kam naju vodi pot naprej. Poveva, da imava načrt priti do kraja Virpazar ob Skadarskem jezeru in tam prenočiti. Takoj nama ponudi pomoč. Pokliče prijatelja v Virpazar in nama rezervira apartma. Zahvaliva se mu za pomoč in počasi se odpeljeva v smeri Cetinja in naprej proti Budvi. Med potjo proti morju srečava motorista, ki z vrtoglavo hitrostjo švigne mimo naju kljub serpentinasti cesti. Po nekaj kilometrih pa sledi neljub prizor. Voznik osebnega vozila je strmoglavil v 250-metrski prepad. Poskusiva biti neprizadeta, a ne gre tako lahko.
Hitro se odpeljeva skozi Budvo in mimo Svetega Štefana proti kraju Petrovac, kjer zavijeva proti Skadarskemu jezeru in Virpazarju. Tekoče prevoziva serpentinasto cesto in že sva v Virpazarju, mestecu s približno 100 prebivalci, ki živijo pretežno od turizma. Vsak tam pozna vsakega in zelo hitro sva nameščena v čudovitem apartmaju z balkonom, ki nama ga je priskrbel domačin na Lovčenu. Cena apartmaja je bila 30 evrov za noč – več kot ugodno z ozirom na komfort, ki ga nudi. Hitro sva se dogovorila tudi za večerjo z lastnikom. Pripravil nama je mešano ribjo ploščo na žaru, sestavljeno iz postrvi, krapa, jegulje, ukljena in lubina zraven mešane solate, vse pa sva zalila s pravim domačim črnim vinom Vranac. To ni bila večerja, temveč »požrtija«. Komaj sva se privlekla do apartmaja in zaspala.
Že ob 6. uri zjutraj pa naju je lastnikov sin popeljal z ladjico po Skadarskem jezeru. Bilo je nepozabno. Ob pitju kave sem preletel njihov časopis in izvedel, da se je nesrečni voznik, ki je prejšnji dan padel v prepad, smrtno ponesrečil. Prav tako pa sem bil šokiran, ko sem izvedel, da je tudi motorist, ki je prejšnji dan švignil mimo naju, trčil v nasproti vozeče vozilo in nesrečno končal. Zares žalostni novici, ki sta naju preželi s čudnimi občutki na najini nadaljnji poti v smeri Bara in Ulcinja proti albanski meji. Po prijetni vožnji sva prispela na mejo in bila spet pozitivno presenečena. Niti Črnogorci niti Albanci niso komplicirali in zelo hitro sva pot nadaljevala proti glavnemu mestu Albanije – Tirani. Vidi se, da se je tudi Albanija pričela odpirati in turistično udejstvovati. Po dobri cesti sva se počasi bližala Tirani. Promet je bil vse gostejši. Ko sva prispela v mesto, sva naletela na pravi kaos. Kako tam vozijo, mora človek doživeti! Izsiljevanja, vrivanja, hupanje vse povprek – človek mora imeti dobre živce, če tega ni navajen.
Tisti dan je tudi začelo močno pripekati sonce – začel se je vročinski val. Na hitro sva se ustavila v albanskem glavnem mestu, popila vodo in nadaljevala pot proti Elbasanu v Albaniji. V tej gneči in kaosu sva zgrešila pot za avtocesto, kar sva ugotovila šele po nekaj kilometrih. Kljub vsemu se nisva vračala in sva pot nadaljevala čez gorsko, redko naseljeno pokrajino proti mestu Elbasan. Pot je bila precej adrenalinska zaradi ceste ter načina vožnje Albancev, pa tudi cel živalski vrt domačih živali naju je spremljal na poti (koze, ovce, osli itd.). Videla nisva nič posebnega, razen nenaseljene pokrajine in redkih napol razpadajočih hiš in vozil znamke Mercedes benz. Albanija je gotovo država z največ vozili te znamke.
Končno sva prispela v Elbasan. Nadaljevala sva pot v smeri Makedonije in v slabi uri prispela na mejo. Tam sva morala prvič pokazati prometna dovoljenja motociklov. Kot sva izvedela kasneje, je to zaradi dogodka, ki se je zgodil lani, ko so slovenskim motoristom, članom moto kluba »Pohorski abohi«, v Ohridu ukradli motocikle, ki pa so jih na srečo dobili nazaj. Od takrat je v Makedoniji takšna praksa, da so nameščene kamere na vstopu in izstopu iz mesta. Vidi se, da policija dela svoje delo. Ko sva prečkala mejo, sva zelo hitro prispela na območje Ohridskega jezera in naenkrat sva se znašla v predmestju Ohrida. Takrat pa so se k nama vsuli ponudniki prenočišč na kolesih, skuterjih in tudi peš. Tega še nisem doživel – ponudba je bila večja od povpraševanja. Prijazno jim povem, da sva potrebna osvežitve in da bova šele nato iskala nastanitev. Zavijeva prav do obale Ohridskega jezera in zaustaviva pri prijetnem lokalu, ki je imel postavljene senčnike, mize in stole prav ob obali jezera.
Naročiva si hladno »skopsko« pivo. Nisva še dobro napravila prvih požirkov, ko k nama pristopi možak star kakšnih 60 let, ob sebi je imel staro kolo. Začne ponujati apartma in varovano garažo za motorje. Povabim ga, da naj prisede, in plačam mu pijačo. Hitro se dogovorimo za apartma in garažo. Cena je bila 25 evrov za lepo opremljeno srednje veliko stanovanje z garažo, kakih dobrih 200 metrov od kraja, kjer posedamo. Pove, da so bili pri njem na stanovanju prejšnji dan trije motoristi iz Slovenije. Bili naj bi iz Ptuja. Vprašava ga še, kje se da dobro in ugodno jesti, in že naju pelje na lokacijo. On s kolesom, midva pa lepo počasi za njim z motorjema. Hitro se osveživa in preoblečeva ter takoj najdeva majhno restavracijo kakšnih 50 korakov od vhoda v stanovanje. Prijazen natakar naju pozdravi in prinese jedilni list in pivo. Poveva mu, kdo nama je povedal zanj. Naročiva večerjo. Jedla sva “tavče na gravče” (različica makedonskega prebranca) s klobaso in šopsko solato ter lepinje, vse skupaj pa sva zalila s tremi velikimi skopskimi pivi. Cena je bila presenetljivih 12 evrov – res ugodno in okusno!
Poklepetala sva še z natakarjem, ki nama je povedal, da je povprečna plača v Makedoniji med 130 in 150 evrov mesečno. Zvečer sva se sprehodila ob Ohridskem jezeru in po lepih ulicah Ohrida ter odšla k počitku. Prebudilo naju je sončno jutro in našla sva lokal, kjer sva popila kavo. Odpravila sva se v smeri Skopja. Najini Hondi sta hitro »požirali« kilometre, saj je bila cesta dobra, in naenkrat sva se že peljala skozi narodni park Mavrovo. Nadaljevala sva najino pot. Predmestje glavnega mesta Makedonije – Skopja je bilo pred nama. Zapeljala sva proti centru mesta in se zaustavila, da se odžejava in malo spočijeva.
K nama pristopi ženska, stara gotovo več kot 80 let. Prosi naju za cigareto, katero tudi dobi. Čeprav nisem vraževeren in sem jo prvič videl, nama na hitro pove presenetljive stvari iz najinega življenja (zadela je praktično vse) in nama zaželi srečo v življenju. Dam ji nekaj makedonskih »denarjev« (njihova valuta) in poslovi se. Prijazen lastnik objekta za športne stave in gostilne v njenem sklopu naju usmeri na naslednji cilj. Opozoril naju je, da je treba zelo paziti na bolgarske policiste, ko prideva čez mejo.
Zahvalila sva se in nadaljevala vožnjo proti Krivi Palanki, mestecu, ki je zadnje na poti proti bolgarski meji. Prav hitro sva se znašla na meji. Bilo je vroče in precejšnja gneča za izstop iz Makedonije. Makedonski obmejni policist je zahteval dokumente motorja, »zapičil« pa se je v potni list. Očitno še ni imel v rokah biometričnega slovenskega potnega lista. Po dolgem preverjanju me le spusti naprej. Zapeljem nekaj metrov in počakam na svojo partnerico. Med tem se med naju vrine domačinka z avtom. Vidi se, da se pozna s policistom, zato jo takoj spusti naprej proti bolgarskim obmejnim organom. Enak postopek kot pri meni se ponovi pri partnerici in po kar dolgem čakanju oba odpeljeva proti bolgarski meji. Tam pa sledi zelo zanimiva situacija. Žensko, ki se je vrinila, so postavili na stran in začel se je podroben pregled njenega vozila. Naju so bolgarski obmejni organi usmerili na pas za diplomate (CD) in takoj sva lahko nadaljevala pot.
Nadaljevanje na naslednji strani…
 tudi letos odpotujeva z motorji malo po svetu.){kind=link}