Velike endure, potovalniki, krave, kakorkoli jim že pravite: ti motocikli so veliki, masivni, dobro izgledajo, v glavnem: vzbujajo pozornost. Kljub zunanjosti niso namenjeni terenu, še posebej ne za kakšno preganjanje po dolenjskih hostah ali trans-saharsko avanturo. Kaj pa ceste in tu-in-tam kakšen makadam? O, to pa z veseljem.
Tisti, ki sicer vozite športnike (kot jih naši testerji), se boste morali vožnje “navaditi”; ozka kolesa in dolga nihanja bodo sprva rahlo smešna, a kljub temu, da so ti motorji veliki, jih ni težko kontrolirati. Da ne govorim o tem, da v mestu ogledala lepo drsijo nad stranskimi ogledali avtomobilov.
Za test smo izbrali čisto mednarodno zasedbo. Iz zelene, travnate dežele prihaja Tiger 955i, natančne nemce predstavlja R1150GS, deželo vzhajajočega sonca Varadero, zahodne sosede pa CapoNord in Navigator.
Agregati & performanse
Tiger, edini trovaljnik v zasedbi, je navdušil z agregatom. Dosti lepše teče kot v Daytoni, verjetno zaradi tega, ker pri Tigru ne zahtevamo takšnih performans kot pri Daytoni. Na ovinku lepo prestaviš eno, dve prestavi nižje in nato lepo spet nazaj. Je tako prožen, da lahko 60 vozite kar v 6. prestavi, pa bo ob pritisku na plin lepo zapredel in se pognal v dir. Brez kašljanja, prdenja, backfiringa in poskakovanja, kot je to delal npr. Navigator.
Slednjemu se pozna, da je Suzukijev (agregat je vzet iz TL1000S, vgrajen pa je tudi v Cagivinega Raptorja, Bimoto SB8R, nazadnje pa so ga obudili v 2002 V-Stromu). Zakaj? Ker kar kriči po maltretiranju in navijanju – huligan pač. Za dosego končne moči je potrebno kar nekaj navijanja vrtljajev, in celo pri 9.500 obratih se zdi, kot da bi jih prenesel še kakšnih 1.000.
Tudi CapoNordov agregat prihaja iz twin-športnika (osnova je Millov 60 stopinjski V-Twin), zato smo pričakovali nekaj hudo divjega – presenetilo nas je, da sem dolgo ostal na obeh kolesih; v glavnem, tudi Aprilia je motorno srce primerno umirila. Iz nizkih vrtljajev sicer ne povleče tako dobro kot Tiger, je pa zato boljši kot ostali. V mestu se dobro obnese, najbolje pa se počuti na odprtih cestah. Največji navor doseže sicer dokaj visoko – pri 6.000 obratih (Tiger pri 4.400), a pri vožnji deluje dosti močnejši kot pa dejansko (98 konjev) je.
Varadero (agregat je izmaknjen iz VTR-ke) deluje podobno kot CapoNord. Kljub uplinjačem (edini brez elektronskega vbrizga goriva) se je zadeva obnašala kot vsi ostali, zato brez panike na tem področju! Tudi to, da ima eno prestavo manj kot ostali (5), se sploh ne opazi. Največjo moč (95 konjev) doseže 500 vrtljajev pod rdečo črto (ki je na 8.500), največji navor pa, kot CapoNord, pri 6.000 obratih. Če ne bi gledal, katero mrcino vozim, bi za CapoNorda in Varadera mislil, da gre za isti motocikel!
BMW se je odrezal najslabše: voziti smo ga morali nad 5.000 obrati, kar je pomenilo dosti prestavljanja. 85 konjev je premalo za takšno kravo. Tudi overdrive prestava (namesto šeste) me ni navdušila: mogoče je OK za nemške Autobahne, za vaške ceste pa definitivno ne.
Šasija & vodljivost
Po prvih dveh ovinkih se malo obrzdam. Pozabil sem, da je potrebno pri teh endurah planirati vnaprej! Tigru najprej nastavim vzmetenje (1 oseba, brez prtljage) in se zapeljem po mokri cesti. Sedim kot kralj, široka belanca in visok sedež ter pokončen položaj naredijo vožnjo enostavno. Metzeler Tourance so opravile odlično delo v mokrem, na suhem pa omogočajo naravnost strašljive nagibe. Ustavljanje: brez problemov, le na “plavanje” se je bilo potrebno navaditi (kar velja za vse te motocikle). Kljub velikosti je motocikel odličen tudi za v mesto. Še to: najnižja nastavitev sedeža je 840mm.
CapoNord: zaradi opozoril kolegov, da je italjan zelo mehek, ponovno preverim (in malo privijem) vzmetenje. Presenečen sem, ker v prvem polaganju podrsam s stopalko. Kljub traktorskemu izgledu Metzelerk je oprijem odličen: na mokrem in na suhem. Zavore odlično opravijo svoje delo – dosti bolje kot Tigrove!
Varadero je najenostavnejši: brez nastavljanja vzmetenja se poženem po cesti. Na istem ovinku kot prej z Aprilio podrsam s stopalko tudi na Hondi. Občutek: zelo mehko, enostavno, naravnost prijetno! Hondin kombiniran zavorni sistem zahteva drugačen način zaviranja kot prejšnja dva. Potrebno se ga je navaditi, saj pri zaviranju nimaš pravega občutka koliko lahko “zategneš” (izgleda kot da nič ni dovolj). Michelini TX66 gume so se dobro obnesle, ponovno je bil izgled zavajajoč. Nikoli si ne bi mislil, da takšne traktorske gume “držijo” tako dobro!
Navigator je zgodba zase. Manjši je od ostalih, zato je vožnja z njim kot vožnja z igračko. Nisem v košarkaški ekipi (in nikoli nisem bil), pa so se komolci vseeno dotikali kolen. Kljub temu se je Cagiva, obuta v bolj cestne ME Z4 “čevlje”, najbolje obnesla v ovinkih. Nora polaganja! Včasih se mi je zdelo kot da bi vozil kakšnega supermota! Zavore so razočarale: prednji diski niso zagrabili kot pri ostalih.
Na BMW-ja sem se vsedel po dolgem odlašanju zaradi začetnega razočaranja nad agregatom. Kljub temu se je v ovinkih izkazal za dobro vodljivega, počutil sem se zelo varno. ABS je odlično opravljal svoje delo.
Skratka, motocikli so se kljub velikosti izkazali za dobro vodljive in sposobne “pravih” polaganj.
Izgled
100 ljudi, 100 okusov. Pri Tigru me je navdušilo to, da so bile ženske, sodeč po pogledih pri postankih pre semaforji, navdušene nad zeleno barvo. Instrumenti so zelo pregledni.
Aprilia se ni izkazala z designom; od italjanov bi pričakoval več. No, ko se je navadiš, je kar OK, seveda če te ne moti neumestna siva armaturka in blatnik (jim je zmanjkalo barve al kaj????). Armaturka izgleda masivna in prazna; izgleda, kot da bi italjanom poleg barve zmanjkalo še instrumentov za v kokpit.
Najlepše izgleda Varadero. Lepe, čiste linije, dodelana armatura in set instrumentov, brez odvečnega in ven-štrlečega kablovja.
Najmanjši v skupini, Navigator, je dobro izgledal zato, ker je najmanjši. Valja izgledata zato relativno večja, kar mi je všeč.
BMW je poglavje zase: spominja me na Racmana Jako z defektnim kljunom; tudi zadnji blatnik bi lahko bil dosti lepši. Tudi to, da motor visi ven na obeh straneh kot zelo zelo prevelike pivovske michelinke na rednem obiskovalcu bavarskih pivnic. Armatura izgleda kot kontrolna plošča vesoljske ladje iz prvih nadaljevanj Galaktike in Planeta Opic.
Razsodba
Zadnje mesto pripada BMW-ju. Tako zelo dolgočasen je. Praktičnost in funkcionalnost: OK, kaj pa zabava? Nehajmo se pretvarjati da bomo z veliko enduro potovali po brezpotjih!
Četrto mesto pripada Navigatorju. Zanj še vedno nisem prepričan glede uvrstitve med “velikane”. Mogoče, če si škrat :). Motor je sicer huliganskega tipa, a vas bo začel zadovoljevali le če ste nižji od 170cm.
Tretje mesto gre na Japonsko. Varadero je zelo podoben CapoNordu, a ima premalo karakterja za višjo stopničko.
Vicešampion je CapoNord; na drugem mestu je dejansko pristal le zaradi rahlo slabših performans agregata; udoben, zabaven in lahko vodljiv je.
Tokratni zmagovalec je Tiger. Pozabite (navadite se) na grdo zeleno barvo – vse ostalo: komfort, touring sposobnosti in odzivnost agregata so ga popeljali na vrh.
