Test: Honda PCX 150

Skuterji, sploh tisti primestni so praviloma nekakšen kompromis – ničesar ne ponujajo v izobilju, pa vsega po malem in “za silo”. Niso tako okretni kot mali mestni skuterji, niso tako dinamični in udobni kot veliki, prtljažnega prostora je ponavadi bolj malo in lastniki si hitro omislijo tudi top case, saj gredo pod sedež le drobnarije, integralna čelada pa ne več. Tudi vožnja po avtocesti je bolj kot ne le “za silo”, opravljajo nalogo delovnega konja in v resnici ne sodijo v tisti segment vozilc, ki bi risala nasmeh na obraz. Razen Hondine PCX 150.

Honda PCX 150 je nadgradnja lani najbolje prodajanega skuterja v Evropi – Honde PCX 125. Nova verzija ima poleg večje delovne prostornine serijo izboljšav, ki naredijo agregat varčen in trpežen kos vsakodnevnega orodja. Gre za kompakten 153-kubičen SOHC tekočinsko hlajen štiritaktnik s Hondinim vbrizgom goriva PGM-FI. Pri Hodni so se izrecno posvetili zmanjševanju trenja v agregatu – zmanjšali so ga z namestitvijo učinkovitejšega hladilnega sistema, potrebuje manjši ventilator, nadgradnjo CVT-ja in izdelavo lažjega bata, ki “proizvaja” manj trenja ob steno valja.

V primerjavi z verzijo 125 sta na novi PCX 150 izboljšana tudi izgorevanje in zajem zraka – končni rezultat vseh teh optimizacij in nadgradenj je poraba, ki se suka okoli 2,8 litra na 100 prevoženih kilometrov ob zavedanju, da smo v navdušenju kar konkretno obračali ročico za plin. Proizvajalec pa navaja podatek 44,6 kilometrov na liter bencina.

Skromna poraba je deloma tudi produkt sistema “idling stop”, ki ogret agregat po približno treh sekundah  mirovanja samodejno ustavi – -recimo med čakanjem na semaforju. Agregat se ponovno zažene ob obratu ročice plina. Ponovni zagon motorja je zaradi namestitve električnega generatorja neposredno na motorno gred bliskovit in izrazito miren, zato je bojazen, da bi start ob zeleni luči ne bil dovolj hiter, da ne bi povzročal prometnega zastoja, popolnoma odveč. Obrat ročice in že se peljem. Pri Hondi zagotavljajo, da omenjen sistem ne obremenjuje akumulatorja, pa tudi mi v času testnega termina nismo imeli nikakršnih težav z njim.

Čeprav gre za skuter majhnih mer, se je na njem našlo dovolj prostora za vožnjo v dvoje. Pa ne tisto “za silo”, ki jo izberemo, ko nam gre res za nohte, ampak čisto dostojno, ki bi se je lahko posluževali vsakodnevno. Ker sodim med nižje rasle, sem prostornost skuterja preverila še pri povprečno raslem testnem vozniku, pa tudi ta ni potožil, da nima kam stlačiti nog, da bi bilo krmilo prenizko, preozko ali da bi bil sedalni del sedeža prekratek. Vse je na dosegu roke in prostora za noge je dovolj, da se dostojno peljete v službo ali na faks, tudi če je ta v 30 kilometrov oddaljenem kraju.

Zaradi smešno majhnega obračalnega kroga je super v mestu, kjer ji res ni para, saj je tako okretna kot najmanjši mestni skuterji, a mnogo bolj dinamična in poskočna. Zgolj našteto je bilo dovolj, da mi je PCX prirastla k srcu, tista globlja simpatija se je pričela plesti, ko sem zapeljala na ljubljansko obvoznico in potegnila proti primorski avtocesti. Ne bo se mi zapisalo, da PCX leti kot sneta sekira – potegne pa zgledno suvereno do 140 kilometrov na uro, kar je dovolj za udobno prevažanje. Tisto kar je najbolj navdušilo, je stabilnost male Honde. Praviloma skuterji – sodobni in malo manj sodobni, ne blestijo pri visokih hitrostih. Mestni skuterji so pri višjih hitrosti v primerjavi z motociklom celo rahlo neprijetni. Zdi se, da gre pač za nekakšen neizbežen kompromis – okretnost v mestu je terjala stabilnost na avtocesti. Pri Hondi so rekli, da je to kup neumnost in trditev podprli z novo PCX, ki se kljub majhnima kolesoma (platišči sta 14-palčni) in skromni medosni razdalji na avtocesti znajde tako suvereno, da smo ostali brez besed. Nima konkurence.

Pogled na zavorni sistem ne bo vzbujal ekstatičnega navdušenja. Prej rahlo razočaranje, ker ima zadnje kolo nameščeno bobansto zavoro. Pa zadevščina kljub temu deluje zgledno – kombiniran zavorni sistem ob uporabi zadnje zavore aktivira tudi zavorni batek prednje čeljusti. Zadeva “štima” in je med močnim zaviranjem zelo stabilna, česar – roko na srce, nismo pričakovali.

Seznam lastnosti, ki očarajo pa še zdaleč ni končan. PCX 150 je tudi zelo lahka, zato bo kolovratenje z njo še toliko bolj sproščeno in varno, saj jo tudi v primeru, ko gre že rahlo za nohte hitro ujamemo in popravimo neumnost. Nizko nameščen in spredaj športno ozek sedež bo še dodatno olajšal manevriranje. Tudi drobnim damam ne bodo več povzročali težav  čudni nakloni dovozov, peskasta in makadamska dvorišča ter parkiranje v zabasani garaži.

Tečno je, če skuter nima dovolj velikega prtljažnega prostora, ki bi pogoltnil čelado s katero smo se pripeljali na cilj. Praviloma skuterji razreda v katerega sodi PCX sprejmejo pod sedež jet čelado, a kaj ko so te primerne pretežno za mestno rabo v poletnih mesecih in integralka pač nudi več zaščite. Pod sedež PCX jo boste spravili in še bo ostalo prostora za ledvični pas, rokavice in kakšen kos opreme. Če boste mimogrede zavili v lokalno špecerijo in opravili nakup življenjskih potrebščin, boste ugotovili, da gre pod sedež PCX 150 konkreten dnevni nakup.

Cena: 2.990 evrov