Test: Honda VFR1200 X Crosstourer

Na milanskem salonu leta 2010 predstavljen koncept, ki bo pomešal štrene v segmentu velikih potovalnih endur, je končno prišel tudi v naše roke. Veliko je bilo špekuliranja glede varčnosti in smiselnosti zmogljivega agregata za potrebe dolgih, umirjenih potovanj. Honda nas je nato presenetila s promocijskim videom, ki je Crosstourerja posadil v mestno in primestno asfaltno okolje. Pa vendar se ponaša s “špriklami” na platiščih in dokaj robatimi pnevmatikami. Kaj pa paket ponuja?

Okvir in agregat sta vzeta iz hišnega modela VFR 1200, a sta malenkost prilagojena, da bi zadovoljila potrebe velike potovalne endure. 1237-kubičen V4 agregat razvije 95 kilovatov (slabih 130 konjev) in je kratkorečeno idealen. Težko bi mu karkoli očital. Lepo vleče skozi celotno delovno območje, postreže z lepim zvokom brez modificiranja izpušnega sistema in kljub špekulacijam o veliki porabi lahko brez dvoma rečem, da je varčnejši in zmogljivejši od konkurenta, ki trenutno vlada trgu velikih endur. Enako trdim tudi za pogonski sklop, menjalnik in kardanski prenos moči, ki zares tečeta po Hondino gladko in skoraj nikoli ne cukneta.

Položaj na motociklu je na začetku malenkost čuden. Zdi se, kot bi bilo krmilo postavljeno nekoliko previsoko, vendar se postavitev hitro izkaže za idealno. Tudi stopalke so postavljene na pravo mesto, predvsem pa me veseli dejstvo, da se voznik z nogami nikamor ne zatika. Ne ob sopotnikove stopalke, ne ob izpuh, ne ob sopotnikova stopala. Skromna vetrna zaščita dela čudeže. Vožnja krepko čez omejitve, ki veljajo na naših avtocestah, je presenetljivo tiha in mirna. Veliko bolje kot pri (ja, spet primerjam) BMW-ju R 1200 GS.

Zopet so odlične zavore Dual C-ABS. Ustavljajo suvereno, le prednjo zavoro je potrebno dokaj odločno stisniti. Delovanje ABS sistema, ki ga ni moč enostavno izključiti, se skoraj ne zazna. Zato pa je dokaj zaspan sistem TCS proti zdrsu zadnjega kolesa. Ta zaradi izredno uglajenega pogonskega sklopa skoraj nikoli ne bo imel dela niti na mokrem asfaltu. Kar je dobro. Na makadamu pa je delovanje TCS-a dokaj slabo.

Namesto, da bi takoj po zdrsu pogonskega kolesa le-ta zopet dobil pravo mero moči, presledek lahko traja tudi več kot sekundo. Tako je sistem TCS na makadamu popolnoma neuporaben. Če nismo vajeni konkretnega zdrsa, ki ga je VFR1200X s svojim zmogljivim agregatom ob izklopljenem sistemu TCS sposobna proizvesti, se je makadamu najbolje izogniti ali pa vsaj malo nežnejše odpirati ročico za plin.

Zelo minimalistična je armaturna plošča in podobno je tudi pri stikalih na krmilu – komplet seveda ponuja dovolj informacij, le vajeni smo, da je pri motociklih tega cenovnega razreda več gumbov. Seveda je “fino”, da vemo kakšna je temperatura v okolici in koliko goriva trošimo trenutno ter v kateri prestavi trenutno vozimo, le nekako oskubljeno se zdi vse skupaj. Če ima Crosstourer opcijsko še gretje ročk in menjalnik DCT z dvojno sklopko, je nabor gubov sicer bogatejši, vendar niti v dodatni opremi ni možnosti, ki jih ponuja konkurenca.

Tako bi kdo lahko pogrešal tempomat, različne režime delovanja agregata, gretje sedeža, nadzor nad tlakom v pnevmatikah ali pa elektronsko nastavljivo vzmetenje. Po drugi strani je vprašanje, koliko se te elektronske drobnarije sploh uporabljajo, dejstvo pa je, da ko se gre za nakup v znesku skoraj 14.000 evrov in več, kupci načeloma želijo nekaj več. Če ne drugega, zato da imajo, čeprav pritiklin ne potrebujejo. In so jih pripravljeni tudi (pre)plačati.

Teža motocikla je stvar nikoli končane debate. Honda VFR1200 X Crosstourer je na papirju kar težak. Vendar so ti kilogrami tako spretno skriti, da jih ni čutiti. Enostavno jih ni. Zelo zelo dobro. Kar se pozna tudi pri vožnji. Ta je lahkotna in zelo predvidljiva. Prva in druga prestava sta nekoliko “zadušeni”, zato ni “drame” niti pri polno odprtem plinu. Dobro. Po drugi strani pa tudi ne. Bi raje videl, da bi bila “funkcija” izklopljiva. Motocikel lepo pade v ovinek, suvereno drži smer in je tudi v zaporednih kratkih ovinkih povsem neproblematičen. Vožnja je tudi pri polno obremenjenem motociklu odlična. Vendar le, dokler je podlaga gladka. Na slabših podlagah, kot je naprimer logaški drevored, kratek gib zadnjega amortizerja pokaže svoje slabe lastnosti. Le 146 mm hoda zadnjega amortizerja je odločno premalo za mehko pobiranje neravnin, kakršno bi si Honda Crosstourer zaslužila.

Za primerjavo: 146 mm giba je le 10 mm več kot ga ima superšportni naked Aprilia Tuono in kar 54 mm manj kot ga ima BMW R1200GS. Številke povedo svoje in nemogoče je od Honde Crosstourer pričakovati podobno “enduraško” obnašanje kot ga zmore konkurent. Seveda bi se dalo za približno 800 evrov vzmetenje nadgraditi in s tem delovanje tega izboljšati. Potem bi bil motocikel še bolj suveren na lepem asfaltu in veliko boljši na slabših podlagah. Vendar pa, če seštejemo ceno Crosstourerja z DCT menjalnikom, “upgrade” vzmetenja in vso dodatno opremo, ki bi Hondi še kako prav prišla, se dokaj nevarno približamo ceni skoraj polno opremljenega BMW-ja, vendar pa s tem že presežemo ceno angleškega konkurenta. Seveda v primeru izboljšanega, polno opremljenega modela dobimo nesporno odličen paket za asfaltno rabo. Na makadam pa se vseeno ne bomo podali. Že zaradi slabe zaščite spodnjega dela motocikla, kjer se nahajajo zapletene krivine izpušnega sistema sicer odličnega V4 agregata. To pomanjkanje zaščite, vzmetenja z majhnim gibom in neizklopljiv sistem ABS pa so vzroki, zakaj je Honda Crosstourer tudi v tujih medijih dobila tako slabe ocene za “terensko” vožnjo. Za tja preprosto ni namenjena. Prav zato je vprašanje smiselnosti platišč z naperami, 19-palčnega prednjega platišča in enduro pnevmatik. Bi bilo bolje, da bi bila zares cestno usmerjena, postavljena na 17 colska platišča cestnih dimenzij in bi bila tako bistveno boljša alternativa pregrešno dragi Multistradi in velikemu Versysu.

Osnovni model Honde Crosstourer je vsekakor cenovno zanimiv motocikel. Ima svoje pomanjkljivosti, zato pa premore zares odličen agregat, odlično vodljivost tako pri malih kot velikih hitrostih, zanesljive in primerne zavore ter zares odlično ergonomijo. Vzmetenje po drugi strani ni kos vsem zahtevam in stopalke zares pregrobo zagrabijo asfalt. Vendar boste to neprijetnost občutili le redko in dvomim, da se bo veliko kupcev sploh kdaj skozi ovinke peljalo tako “na nož”. Honda Crosstourer, odličen motocikel, ki pa potrebuje nekaj “nege”.

Cena: 13.890 evrov