Test: Honda CRF250L

Honda je v letošnji sezoni na trg spustila nekaj zelo posrečenih modelov – v ta nabor sodi tudi CFR250L. L kot začetniški, vstopen model endura. A CRF250L je več, kot samo “blatar” za začetnike. Rez ob prehodu s ceste v blato je težko narediti – prave endure (ne tiste potovalne, ki nikoli ne vidijo makadama) so na asflatu podobne mučilnim poskakujočim pručkam in se pogosto upirajo že najkrajšim transferjem. Le redko kdo pa si lahko privoščil dva motocikla v garaži – enega za “hosto” in drugega za asfalt. CRF250L bo poskrbela za oboje.

Honda jo je umestila kot začetniški soft enduro motocikle, a z njo utegnete uživati tudi, ko boste pod ritjo imeli že nekaj umazanih in prašnih kilometrov. Poganja jo 250- kubičen tekočinsko hlajen enovaljnik že znan iz modela CBR250. Je sorazmerno varčen in relativno zmogljiv, prijeten za uporabo, uglajen, le malo vibrira in grize le tu in tam – ko je potrebno seveda.

Ni hitra, nima popadljivih zavor, ni peresno lahka, pa tudi težka ne. Ni pretirano udobna in na prvi pogled sodi v segment motornih koles po katerem posegajo le redki – delno zaradi toge slovenske zakonodaje, delno zaradi zahtevnosti terenske vožnje. A CRF250Lje točno tisti motocikel, ki ga morate imeti v garaži, če vas vožnja izven asfaltiranih površin vsaj malo mika ali s o njej sanjate vsaj na skrivaj, pa si kljub temu iz tega ali onega razloga ne morete ali ne želite povsem odpovedati vožnji po asfaltu.

Na cesti je kljub svojemu izrazito offroadarskemu videzu in dejstvu, da se odlično znajde tam, kjer je asfalt konča, suverena nad pričakovanji, čeprav robate pnevmatike niso namenjene kolenčkanju. Prej “petkanju”. Zavore niso primerljive z izrecno cestno usmerjenimi modeli – a svojo nalogo opravijo in takšne kot so, morajo biti, saj sicer ne bi bil tako zabavna in neobremenjujoča na gozdnih poteh. Na asfaltnih cestah bo od tistih vajenih zgolj cestnih motociklov s (še bolj) cestnimi pnevmatikami terjala nekaj deset kilometrov trajajoče privajanje. Po tem drobne nemirnosti ne boste zaznali več ali pa vam bo postala celo všeč.

Honda CRF250L je zares vsestranska – tako zelo, da se ne bo upirala niti vožnji po avtocesti. Je najbrž en izmed redkih modelov s katerim se boste s skoraj enakim užitkom kot po “hosti” vozili tudi po zavitem asfaltu – po tem, ko boste osvojili tisto “nogo naprej” tehniko, ki paše poleg. Agregat jo požene do hitrosti 130 kilometrov na uro . Nad 110 kilometri na uro sicer deluje nekoliko majavo – težavo odpravimo tako, da na zadnji sedež posedimo sopotnico.

Sicer je sopotnica na testni vožnji potožila le nad malce visoko nameščenimi stopalkami, in čeprav je Honda CRF250L daleč od razkošnega potovalnika, ji ne moremo očitati izrazite neudobnosti – vzmetenje je pač mehko in lepo požira luknje na naših cestah, sedež ne povzroča bolečin, čeprav je vožnja v dvoje videti precej boleča. A ni. Prepričana sem, da bo voznik prej potožil nad razbolelo zadnjico kot sopotnica. Tudi zaščita izpušnega glušnika je takšna kot “se šika”.

Na gozdnih cestah vseh kategoriji bo odličen motocikel za začetnike v svetu endura – že vajeni motociklov sčasoma bodo iz nje izvlekli zvrhano mero zabave, ko bodo odkrivali zabavnost njene lahkotnosti in nezahtevnost njenega agregata, ki z naraščanjem grobe zlorabe postaja je le še bolj zabaven, a kljub temu prav nič neprijetno popadljiv. Moči je dovolj za udobne cestne transfere, v gozdu pa je začetnikom zlepa ne bo zmanjkalo tudi, če boste zavili v kak grd s koreninami prepleten blaten klanec.

Na makadamu bo sposobna slediti pravim endurašem, saj ji tistih 60 do 90 na uro (kolikor naj bi bila nepisana norma) ne prestavljala nikakršnih težav. Ponuja obilico povratnih informacij, a ne straši voznika s pretirano dramatičnimi reakcijami. Med zaviranji je stabilna in napotke voznika (če le ni pretirano prestrašen) rada uboga. Je predvidljiva in vzbuja zaupanje.

Drugo mnenje (Dani Mattias)

CRF250L zgleda kot pravi hard enduro motor. Zato sem nestrpno čakal, kdaj se bo Mateja vsaj za minutko ločila od nje. No, sem se kar načakal, ker ni in ni hotela z nje. Potem pa le dobim možnost, da se malo zapeljem, pa čeprav le do mesta in nazaj. Skozi prometno konico je igrača in počutil sem se vsaj 15 let mlajšega. Prva, druga, tretja do konca, pa še vedno nisi ob izpit, če te slučajno napačna oseba zaloti pri tem. Fajn. Nazaj sem prišel čez eno uro in bil malo kregan. Če je bila pa gužva! Po bližnjih hribčkih, pa še svoj “travnik” sem lahko šel pogledat kako uspeva. Komponente niso bogve kaj, ampak kaj sploh rabim več? Po cesti se spodobno pelje in niti na avtocesti ni ovira. Res je, da gre pri 130 na uro malo levo in desno, a ni bojazni, da bi šlo kar naenkrat vse skupaj po svoje. Za lahek in srednje težek teren bo ta 250-kubična hondica povsem dovolj za večino. Ravno tako ji ni težko skakat po mestnem središču, pa še čez največje robnike se da brez težav odpeljat. Za zagrižene enduraše pa tole ne bo. No, saj tisti vedo kaj morajo kupiti. Super neproblematična, nestresna zadevca. Kupit takoj!

Sedež je (precej) trd in ozek – tako kot se za enduro pač spodobi, a sorazmerno nizek za svoj segment – od tal je oddaljen 875 milimetrov (hardcore kros verzija ima 958 mm visok sedež). Če v enačbo dodamo tudi maso 144 kilogramov, ki je v primerjavi s cestnimi motocikli smešno majhna (s hard endurami pač ne) je vožnja takšnegale soft endura tudi za nas z nekoliko krajše odmerjenimi nogami pravi mačjih kašelj.

Ko bo padla – in padla bo zagotovo, saj vas bo s svojo igrivostjo prisilila v raziskovanje in iskanje novih izzivov, bo potrebno veliko smole, da boste pri tem poškodovali tudi stanske plastike. So prožne in trpežne.

Armaturna plošča je lepo berljiva in poleg opozorilnih lučk za najosnovnejše: prosti tek, nezasenčene luči, smernike, vbrizg goriva in opozorilne lučke za olje; ponuja le še števec prevoženih kilometrov (A, B in skupno) uro in hitrost vožnje. Merilnika vrtljajev ni. V resnici ga nisem niti pogrešala.

Za koga?

Za zelo širok spekter voznikov. Za začetnike v svetu motorizma. Za tiste, ki so motociklov že vajeni, pa bi radi zavili v gozd, ker jim je na asflatu dolgčas. Za tiste, ki bi radi začeli enduraško kariero in potrebujejo motocikel, ki odpušča napake, ali pa bi poleg športnega rekvizita radi tudi uporaben motocikel. CRF250L je prava dvoživka. Glede na njeno vsestranskost in količino zabave, ki jo ponuja, tudi cena ni napačna.

Cena: 4.390 evrov

1 od 27