torek, 6. maja 2025
Domov Blog Stran 15

Po madžarski ravnici in Drakulovi Transilvaniji do obale Črnega morja

0

Kam pa naj bi tokrat šli z motorjem na počitnice? Glede na to, da smo slišali veliko dobrega o potovanju po Romuniji, pa tistem znamenitem Transfagarasu, smo se odločili, da gremo na pot. Naredili smo desetdnevni načrt, ki je vključeval Madžarsko, Romunijo vse do Črnega morja, nadalje ob Črnem morju v Bolgarijo in nato vračanje proti domu skozi Bolgarijo. Vsega skupaj 4000 km. Bili smo v isti sestavi kot na lanskoletnem potovanju: Marjan, Mojca, Emil in Milena.

Naj še povem, da z motorjem potujemo zato, da uživamo v vožnji, cilji so nam lažje dosegljivi, ker se dobesedno pripeljemo »do vrat«, saj na naših poteh želimo tudi kaj videti, in ni se nam težko ustaviti prav zaradi kakšne znamenitosti. Torej planiramo pot in tudi oglede.

LJUBLJANA – PECS (Madžarska): 400 km

Prvi dan smo se zapeljali v madžarski Peč, kjer smo imeli rezerviran hostel in tudi motorji so bili na varnem. Zvečer smo se podali v mestno središče, kjer so potekale poletne glasbene prireditve. Poskrbeli smo tudi za prazne želodce; cene pa ustrezajo cenam pri nas. Vse se dogaja na glavnem   trgu Szechenyji, kjer vidiš tudi katedralo in turško mošejo.

PECS – DEVA (Romunija): 450 km

Ker smo želeli čimprej priti v Romunijo, smo že naslednje jutro nadaljevali pot – cesta je bila dobra, ravna, malo prometna, ki so jo obdajala požeta polja oz. polja polna sončnic.

Ko smo med Szegedom in Aradom prestopili madžarsko-romunsko mejo, pa se je promet povečal, zlasti je bilo ogromno tovornjakov, pa še novo cesto so delali, tako da so bile delne zapore. Toda za motoriste to niti ni ovira in tudi mi smo se dobro znašli v prometni gneči.

DEVA – TURDA – SOVATA: 270 km

Pozno popoldne smo prispeli v Devo, nekoč glavno mesto Transilvanije; spomin na to ohranja grad na vzpetini. Prvi vtis o mestu ustvarijo delavski bloki, ki so danes v zanemarjenem stanju, a ljudje še živijo notri. Menda se je v tem mestu začela znamenita romunska gimnastična šola – kdo ne pozna Nadie Comaneci! Najprej smo zamenjali evre v romunske leje in kmalu smo ugotovili, da je za nas hrana poceni. Seveda smo si privoščili dobro in tudi okusno kosilo (30 evrov za štiri osebe, pa tudi pijača je vračunana).

Prespali smo pri prijaznem domačinu, ki je poskrbel, da so bili tudi motorji na varnem (25 evrov dva).

Presenetljivo je bilo tudi to, koliko cerkva imajo v Romuniji, očitno vseh le ni uničil prejšnji režim. Opazili smo, da so ljudje zelo verni, pokrižajo se celo, ko gredo mimo cerkve.

Jutro, nov dan, spet sončen, zato smo se še z večjim veseljem in pričakovanji peljali proti severu, v mesto Turda, ki je znano po rudniku soli in muzeju – sprehodili smo se po 1000-metrskem rovu, nato pa smo se spustili 100 m v globino po številnih stopnicah, kjer je jezero, vrtiljak, pravi zabaviščni park. Tam spodaj lahko preživite prav zabaven dan!

Naj še povem, da je bila vožnja po Transilvaniji zelo zanimiva, polno je gričev, dolin, pokrajina je zelena, očitno je tudi rodovitna zemlja, saj se ljudje ukvarjajo s kmetijstvom – sicer revne domačije, še konjska vprega, traktorjev je še zelo malo.

Prespali smo v prijetnem apartmaju paviljonskega tipa (30 evrov za dva), pa tudi motorje smo imeli na očeh.

Po ogledu solnega rudnika smo nadaljevali pot še severneje v zdraviliško mestece Sovata z znamenitim slanim jezerom, ki ima na površini 15 cm sloj soli in zaradi visoke koncentracije soli ima voda 30 do 40 stopinj (menda je celo večja koncentracija kot v Mrtvem morju). Pomaga pri revmatizmu in kožnih boleznih. Vtis naredijo tudi hotelčki, vile s svojo arhitekturo – prav romantično! Temu so primerne tudi cene, najvišje v Romuniji, velja za kraje, kjer smo mi potovali, primerljivo z našimi cenami, npr. kepica sladoleda je bila 1 evro, pol litra piva pa 2 evra. Kljub vsemu pa je bilo veliko turistov – domačinov, tudi drugih vzhodnjakov in nemško govorečih turistov.

Prespali smo v prijetnem apartmaju paviljonskega tipa (30 evrov za dva), pa tudi motorje smo imeli na očeh.

SOVATA – BRASOV – BRAN – FAGARAS – TRANSFAGARASAN – CORBENI – PITESTI: 460 km

Noč je bila kratka, saj je bil pred nami zelo razgiban dan in napolnjen z zanimivostmi, zato smo ga začeli že ob šestih zjutraj; sicer je bilo sončno, a še hladno, 16 stopinj, kar pa na motorju ni prijetno. Pot nas je vodila proti jugu, proti Brasovu, saj smo najprej želeli videti grad grofa Drakule. Brez njega ne gre, če si že enkrat v Romuniji.

Do Brasova je bila dobra, široka cesta, v klancih so bili posebni vozni pasovi za počasnejša vozila oz. tovornjake, ki jih je bilo kar precej. Pokrajina je razgibana, z manjšimi naselji in mesteci in v enem kraju smo se ustavili za zajtrk – šli smo v trgovino, ki je bila slabo založena, pomembno je bilo, da smo dobili kruh in jogurt, pa še salama se je našla. Zajtrkovali smo na parkirišču in takoj so prišli psi, ki so zavohali hrano, vendar niso bili napadalni; je pa bil malo neprijeten občutek, ko te gleda pes, ko ješ. Potepuške pse smo še velikokrat opazili na poti po Romuniji.

Zelo lepo je majhno mestece Brasov, zelo je urejeno in čisto.

Približno 20 km južno od Brasova je Bran, kjer je na griču grad, v katerem je menda v 15. stoletju živel grof Drakula, ko je zbiral vojsko za boj proti Turkom; ni pa bil nikoli lastnik tega gradu. Sploh je bil Drakula strah in trepet, saj je o njem šel glas, da je grdo ravnal z ujetniki, ker jih je natikal na kol (kdor je bral Andričev roman Most na Drini, je lahko prebral, da takšno početje ni bilo nič nenavadnega). Skratka o grofu Drakuli je veliko mističnega, kar pa sedaj Romuni dobro izkoriščajo v turistične namene – polno je turistov, tudi tujcev, tako da kramarji pridejo na svoj račun.

Končno pa nekaj za vsakega motorista, ki se odloči za Romunijo, to je vožnja čez prelaz Transfagaraš, ko se povzpneš 2030 m na Transilvanijske Alpe po serpentinah, da na vrhu doživiš čudovit pogled na prevoženo pot. Najprej smo vozili po novi široki cesti, vse do vznožja teh Alp, potem je pa ožja cesta s starim asfaltom, ki je že pokrpan, ni pa luknjast. Ampak pogled na prevoženo dolino in vzpon pa je enkraten!

Na vrhu je tunel, ki pa ima na obeh straneh vrata, in jih zaprejo v zimskem času. Na vrhu se lahko dobro okrepčate, saj je sira in mesnin na pretek!

Po razgledu na vrhu smo se spustili v dolino na drugo stran Transilvanijskih Alp proti jugu Romunije. Ta del ceste proti Pitestiju je bil kar naporen, slab asfalt, ponekod ozka cesta, kar je za motoriste zelo nevarno.

Ustavili smo se pri jezu, ki ustvarja umetno jezero, kjer smo si privoščili ribe na žaru s pečeno polento (polenta je sploh njihova priljubljena hrana in je pogosta priloga). Zelo okusno!

Proti večeru smo prispeli v dolino, v mesto Pitesti, kjer smo imeli rezervirani sobi v hostlu. Dan je bil dolg, zato smo od utrujenosti kar hitro potonili v spanec.

PITESTI – BUKAREŠTA – CONSTANTA (ČRNO MORJE) – EFORIE NORD: 350 km

Zjutraj smo se prebudili v čudovito sončen dan, in ker smo se odločili, da se bomo do Črnega morja peljali kar po njihovi avtocesti (zaenkrat je to tudi edina pot, ki jo lahko prevozite po avtocesti; res pa je, da pospešeno gradijo avtoceste in v dveh, treh letih bo avtocest več), smo najprej odšli na zajtrk in kavo.

Naj še zapišem, da se vidi, da je avtocesta stara, tudi bencinskih črpalk in bifejev ob njej je zelo malo.

Po 100 km vožnje po avtocesti smo prispeli v glavno romunsko mesto, Bukarešto. Seveda smo se najprej zapeljali do znamenitega megalomanskega parlamenta oz. vladne palače, ki je bila zgrajena še v času Causescuja, ker je hotel imeti Belo hišo, vendar v povečani podobi. Zgradba je res veličastna, menda sploh vsi prostori niso zasedeni, v njej pa dela okrog 4000 ljudi.

Nadaljevali smo z ogledom Bukarešte; hoteli smo se prepričati, ali je res Vzhodni Pariz – široke avenije, mogočne zgradbe, poslovne in vladne palače ter Slavolok zmage to potrjujejo.

Bukarešta nam je bila všeč, tako velika, drugačna, kot da ne sodi v Romunijo. Do Črnega morja nas je ločilo še okrog 200 km, zato smo spet zavili na avtocesto vse do romunskega pristanišča Constanta. Vmes smo prečkali Donavo, ki se razveja in se potem deltasto zliva v Črno morje. Pokrajina je vse manj zelena, nekaj je sončničnih njiv, postaja gola, pusta pokrajina vse do morja.

Vsi smo prvič ugledali Črno morje, ki je bilo res temno, verjetno zaradi mivke, ki jo je povsod polno, pa še zelo valovito morje je – mogoče zato nihče ne plava stran od obale – ljudje kar stojijo v vodi in sploh ne plavajo.

Poiskali smo sobi v najbolj turističnem kraju, Eforie Nord, kjer je bilo ogromno turistov, vendar v glavnem romunske družine (Slovencev nismo srečali oz. slišali). Zanimivo je bilo, da kljub hotelom vsi turisti jedo v samopostrežnih restavracijah, ki so na vsakem koraku. Hrane pa toliko, da samo gledaš; imaš ogromno izbire, od raznih golažev, sarm, polente, zelja, čorb do jedi na žaru in ogromno vrst mesa. Cene pa prav nič turistične, zelo poceni – za 10 evrov se naješ, da več ne moreš. Vsi samo jedo, začnejo že ob 10. dopoldne pa vse do polnoči – na pogled učinkuje ta hrana zelo močna, takšno mi jemo bolj pozimi, toda, ko smo jo okusili, nam je bila zelo všeč; in kaj, jedli smo. Ne pomnim, da bi kdaj pri 30 stopinjah jedla sarmo, kaj šele golaž!

EFORIE NORD – VARNA (Bolgarija) – BURGAS: 280 km

Po dveh dneh počitka smo nadaljevali pot ob obali Črnega morja proti Bolgariji. Romunski del črnomorske obale do Bolgarije je malo naseljen, ni turistično razvit in se konča z znamenitim kampom Vama Vehe, ki nima nobenega drevesa, in se ves dan koplje v soncu; je pa povsem ob morju.

Brez težav smo prešli romunsko-bolgarsko mejo in pot nadaljevali vzdolž Črnega morja proti Varni, ki je veliko pristanišče, in videti je bilo, da je Varna z okolico kar turistično razvita – verjetno ste že slišali za Zlato obalo, vendar je za moje pojme povsod preveč mivke, pa tudi zelo malo vodnih športov. Mesto Varna je veliko mesto iz starega dela in novejšega, modernejšega. Znajo pa izkoriščati vetrno energijo!

Z vožnjo smo nadaljevali proti jugu, Burgasu. Videli smo, da je kar nekaj turističnih krajev in očitno imajo bolj razvit turizem kot v Romuniji.

V Burgasu smo tudi prenočili v hotelu za 35 evrov (dvoposteljna soba z zajtrkom).

Kljub temu da ni bilo sonca, celo nekaj kapelj dežja, pa smo zaplavali tudi v tem delu Črnega morja, imenovanem Sončna obala(?).

Burgas je tudi veliko mesto, ki ga v enem dnevu ne moreš spoznati, smo se pa sprehodili po zanimivem Pomorskem parku, kjer so spomeniki zgodovinskih osebnosti.

Posebnost je tudi bolgarski kapučino, ki je sladek z veliko smetane in postrežen v kozarcu.

BURGAS – SOFIJA – KJUSTENDIL (Bolgarija): 480 km

V Burgasu smo bili najbolj oddaljeni od doma, in sicer kar 1600 km in naslednji dan smo se začeli vračati. Odločili smo se za avtocesto do Sofije, glavnega mesta, in nadaljevali do starodavnega mesteca še iz rimskih časov ob bolgarsko-makedonski meji Kjustendil, kjer smo tudi prenočevali.

Naslednjega najraje ne bi zapisala, vendar bo mogoče komu koristilo, da boste vedeli, kaj vse se lahko zgodi motoristu na poti.

Nekaj kilometrov pred Kjustendilom se je Marjanu zgodila nezgoda, saj mu je med vožnjo v oko padla žuželka. Kljub temu da je imel očala, vezir je sicer dvignil, ker mu je bilo vroče, se mu je komar dobesedno prilepil na oko, tako da mu nismo mogli pomagati, in zato smo poiskali tamkajšnjega očesnega zdravnika. Ker imajo v Kjustendilu kar veliko kliniko, s tem ni bilo težav, pač pa je bila težava, ker mu zdravnik ni mogel vzeti vsega iz očesa in je bila potrebna operacija. Zdravnik je svetoval, naj gre na operacijo raje v Ljubljano, saj pri njih niso dobre higienske razmere. Zdravnik pa je bil dober, saj je Marjanu predpisal takšna zdravila, kot so mu jih kasneje v Ljubljani. Zakaj pišem o tej nezgodi, ki se je sicer srečno končala in ni pustila posledic? Predvsem zato, da bi bili motoristi res pazljivi in dosledni glede čelade – med vožnjo se ne sme dvigovati vezirja, v nasprotnem primeru, če je kaj narobe, se je treba ustaviti!

Z Marjanovo nezgodo se je potovanje takorekoč končalo, saj sva se naslednji dan odpeljala naravnost v Ljubljano, kar po avtocesti iz Sofije do Ljubljane, približno 1100 km. Potovala sva počasi, na 50 km sva se ustavljala, in bila po 14 urah doma, kjer je moral Marjan na očesno kliniko, da so ga operirali.

V Kjustendilu v Bolgariji smo se torej ločili, Emil in Milena pa sta nadaljevala pot skozi Makedonijo, Kosovo in Črno goro na Jadran.

Čeprav se je desetdnevno potovanje zaključilo z omenjeno nezgodo, pa nam bo vsem ostalo v lepem spominu zaradi novih doživetij in užitka, ki ga nudi potovanje z motorjem.

Mojca, Marjan, Emil in Milena

BMW Motorrad z rekordno prodajo v letu 2015

0

BMW Motorrad je ponovno prodal bistveno več motornih koles in maxi skuterjev v letu 2015 kot v predhodnem letu. To pomeni, da je segment motornih koles BMW Group dosegel nov rekord prodaje vseh časov že petič zapored. S skupno 136.963 prodanimi vozili (prejšnje leto: 123.495 enot) je najuspešnejši premium proizvajalec motornih koles in maxi skuterjev lansko leto dobavil za 10,9 % več vozil kot v letu 2014. V mesecu decembru se je prodaja prav tako povečala za 6,6 %, na novo rekordno vrednost 7.497 enot (prejšnje leto: 7.032 enot).

BMW Motorrad je rastel na vseh trgih po vsem svetu in je vodilni na trgu v 26 državah v premium segmentu motornih koles nad 500 ccm. Trgi v Severni Ameriki in Evropi so najbolj prispevali k povečanju prodaje.

Za modro-belo blagovno znamko je bil največji enotni trg v letu 2015 ponovno Nemčija. 23.823 vozil je ostalo na domačem trgu, kar je, povedano z drugimi besedami, približno 17,4 % celotne prodaje. Z več kot 25-odstotnim deležem je bil BMW Motorrad ponovno vodilni na trgu. Na drugem mestu sledijo ZDA s 16.501 prodanimi vozili. Naslednji največji enotni trgi si sledijo v naslednjem vrstnem redu, in sicer Francija (12.550 enot), Italija (11.150 enot), Združeno kraljestvo (8.200 enot) in Španija (7.976 enot).

Stephan Schaller, predsednik BMW Motorrad, je povedal: „Ozremo se lahko na izredno uspešno leto. Prvič v zgodovini našega podjetja smo dostavili več kot 135.000 BMW motornih koles in maxi skuterjev. Ob tej priložnosti bi se želel iskreno zahvaliti našim strankam za izredno zaupanje, ki ga izkazujejo podjetju BMW Motorrad“.

S tem ponovljenim prodajnim uspehom se je BMW Motorrad premaknil precej bliže doseganju svojega prodajnega cilja za leto 2020. Kot je povedal g. Schaller: „Naš cilj za leto 2020 je strankam dostaviti 200.000 vozil. Prodajne vrednosti iz leta 2015 kažejo, da je naša strategija za sektor motornih vozil učinkovita. In na podlagi te strategije imamo veliko načrtov za prihodnja leta. Tudi v prihodnje bomo dosledno sledili prodoru na trg trenutnega modela v premium segmentu nad 500 ccm, prav tako pa bomo v tem letu s pristnim strojem BMW – G 310 R.vstopili tudi v razred zmogljivosti pod 500 ccm. V srednjeročnem obdobju bomo ponujali nadaljnje inovativne izdelke na področju elektromobilnosti in mobilnosti v mestih. Medtem ko bomo tudi v prihodnje razširjali svoje prodajne dejavnosti na obstoječih trgih, bomo prav tako prodirali tudi na nove trge. Pri tem sta Azija in Južna Amerika na vrhu našega seznama. Naša svetovna mreža trgovcev se bo znatno povečala, od trenutne številke približno 1.100 pooblaščenih trgovcev z vozili do skupno 1.500“.

Stephan Schaller nadaljuje: „Svoj izdelek in prodor na trg bomo podprli z repozicioniranjem blagovne znamke BMW Motorrad. Pod motom blagovne znamke „Make Life A Ride“ bomo še naprej razvijali BMW Motorrad, da bo postal čustveno močna blagovna znamka – toda ne da bi se odpovedali svojim tradicionalnim kvalitetam na področju inovacij, varnosti in kakovosti“.

Vodno hlajeni R 1200 GS je najuspešnejše motorno kolo BMW.

Največji prispevek k prodajnim številkam leta 2015 je prispeval BMW serije R s prepoznavnim boksarskim motorjem, in sicer njegov delež predstavlja 73.357 vozil ali 53,6 %. Kot že tradicionalno, sledi najuspešnejše motorno kolo BMW, R 1200 GS (23.681 enot), nato pa še drugi modeli, R 1200 GS Adventure (18.011 enot) in R 1200 RT (10.955 enot). Medtem je BMW R nineT postal pravo kultno motorno kolo in je končal peti na prednostnem seznamu BMW v svojem drugem letu prodaje, z 9.545 prodanimi enotami. Roadster R 1200 R (6.951 enot) in novo športno motorno kolo Touring BMW R 1200 RS (4.208 enot) prav tako kažeta dober razvoj oz. napredek.

V športnem BMW serije S (skupaj serije S: 21.110 enot) je super športno motorno kolo S 1000 RR postalo četrto najbolj priljubljeno motorno kolo BMW, z 9.576 prodanimi enotami. Skupaj z močnim roadsterjem S 1000 R (6.473 enot) in pustolovskim motornim kolesom S 1000 XR (5.061 enot), uvedenim na trg šele sredi leta 2015, je postalo močan steber nabora modelov vozil BMW.

2-valjni modeli srednjega razreda F 800 GS/GS Adventure (6.603 enot/4.129 enot) in F 700 GS (6.282 enot), kot tudi F 800 R (5.971 enot) in F 800 GT (2.631 enot) prav tako še naprej uživajo visoko stopnjo priljubljenosti (skupaj serije F: 25.616 enot). Prodajna vrednost za inovativna in luksuzna potovalna motorna kolesa K 1600 GT, GTL in GTL Exclusive, ki so opremljena s 6-valjnim vrstnim motorjem BMW, je bila 4.866 enot.

Zraven tega pa sta tudi maxi skuterja C 650 GT in C 600 Sport pritegnila dober odziv: v zadnjem letu pred njihovo spremembo modela je bilo prodanih 4.530 enot. Prodaja skuterja BMW C evolution na električni pogon ostaja na istem položaju s 957 prodanimi enotami. To dobro sprejemanje med strankami kaže, da je BMW Motorrad izbral pravi pristop s tem, ko je storil prvi korak v smeri elektromobilnosti.

Pogled v leto 2016 za BMW Motorrad

Stephan Schaller: „Od pomladi do poletja 2015 smo uvedli na trg nič manj kot pet novih modelov – F 800 R, S 1000 RR, R 1200 R in RS ter tudi S 1000 XR. Ti so odločilno prispevali k prodajnemu uspehu BMW Motorrad“. Tudi v sezoni 2016 bomo dodajali inovativna in emocionalna vozila na portfelj BMW Motorrad. Ker se je novo leto že dobro začelo, so temeljito preurejeni maxi skuterji C 650 že na voljo na trgu. V drugi polovici leta jim bo sledil drugi model dediščine sveta doživetij BMW, novi BMW R nineT Scrambler, prav tako pa tudi prvi model razreda zmogljivosti pod 500 ccm, novi BMW G 310 R.

Stephan Schaller: „Signali, ki jih prejemamo s trgov, nas navdajajo s samozavestjo in optimizmom. Motorna kolesa so očitno ponovno v trendu rasti. Obstaja pozitivno razpoloženje na trgih motornih koles v Evropi in Ameriki. Prav tako pa krepimo svoja prizadevanja tudi v Aziji – zlasti na Kitajskem. BMW Motorrad ostaja na poti rasti. Naš cilj v letošnjem letu je ponovno doseči rekordno prodajo vseh časov ter se še bolj približati našemu cilju 200.000 prodanih vozil“.

Razkritje Kawasaki Ninje ZX-10R 2016 v Barceloni

0

Kawasaki je pravkar objavil video novinarske konferenci v Barceloni na kateri so predstavili  Kawasaki Ninjo ZX-10R 2016. Na predstavitvi sta svoje mnenje podala tudi Jonathan Rea in Tom Sykes. Poglejte!

Potopis Istra 2015

0

Zima 2014/2015 se je neizmerno bližala koncu, motoristi in iskalci adrenalina pa smo se že pripravljali na nove izzive in osvajanje novih destinacij. Seveda je bila med njimi tudi neka ekipa »Blažinči za vedno«, saj so želje po osvojitvi Dolomitov v celotni zasedbi tlele že od lanskega leta. A bolj, kot smo usklajevali datume in trase potovanja, bolj je prihajal na površje občutek, da Dolomitov spomladi ne bomo videli.

Termin potovanja je bil seveda v okviru prvomajskih praznikov ali vikend pred njimi, odvisno predvsem od razpoložljivih dopustov in vremena. Na grobo je Bogdan pripravljal pot za Dolomite, na hitro pa smo se odločili tudi za rezervno varianto – Istro.

Kot že tolikokrat poprej je bil april res aprilski, kar zadeva vreme, zato smo se 19. 4. 2015 na hitro odločili: Dolomiti so vremensko preveč tvegani v tem času, Mirica lahko dobi prosto vikend okrog dneva OF, 1. maja pa bolj težko. Zato je bila odločitev enoglasna – odpotujemo v soboto, 25. 4., in se vrnemo v ponedeljek na praznik, tj. 27. 4. 2015. In še destinacija: hrvaška Istra. Bogdan je seveda na hitro izvlekel iz naftalina predvideno pot, čez vikend smo našli prenočišča in jih na zadnjem sestanku v nedeljo tudi rezervirali, kar je pomenilo, da odpovedi ni – na pot gremo tako ali drugače, ampak motorji so seveda obvezni. Prav tako bo v ekipi obvezno tudi naš pridruženi član – »mali Blažinč«, Janez Tušar. Čez teden smo še pripravili najnujnejše in že je prišel prvi dan.

1. dan – sobota, 25. 4. 2015

Glede na to, da nas je pot vodila po Sloveniji v smeri Kopra, smo našo tradicionalno bazo odhoda »Cvetna 25« v Dobovi zamenjali za Kostanjevico. Iz Dobove smo tako skupinsko »Blažinči« odpotovali ob 5.30, ob 6. uri pa sta pri Janezu že čakala kavica in seveda okusni prigrizek, saj nas je želela Bernardka (opomba: Janezova žena) dostojno pospremiti na pot, neglede da nas je na vse zgodaj prišlo kot Rusov .

Kavico smo spili, Janez dobi ljubčka na lička, potem pa izjava: »Jaz bi pa moral tankat, rezervoar imam prazen.« Ostali smo se malo spogledali, ker imamo prakso, da po turi napolnimo rezervoar (zmeraj pripravljeni na štart), ampak le kaj smo lahko naredili? Pospremili smo Janeza do bencinske črpalke, ki je bila na srečo že odprta, da je napojil še svojega konjička, in že smo drveli v svežem jutru višjim Celzijem naproti. In drveli smo vedno bolj na jug v smeri Ribnice, temperatura pa vedno nižja, zeblo pa nas je tudi vedno bolj.

Naš prvi postanek smo naredili pri gostilni Tušak, malo pred Ribnico. V prvi vrsti smo se načrtovali pogreti, potem, ko bi začutili prste, pa še pojesti prve sendviče in spiti kavo. Žal pa smo naleteli na zaprto gostilno in preostalo nam je le, da gremo na stranišče do sosednje bencinske črpalke. Ob parkirišču smo opazili dvojno ograjeno kletko, ki je imela v sebi nekakšno veliko skalo. Ko smo prišli bližje, smo videli, da je to pravzaprav »mali medo«, ki je vzbujal v nas strahospoštovanje in razumevanje, zakaj je ograja dvojna. Očitno je tudi njega zeblo, saj se je želel malo ogreti pri – na naše začudenje – medvedki, ki je ležala na soncu. Njej ni bilo do jutranjega stiskanja, zato se je žalostni medvedek obrnil (moškim delu poznata situacija) in šel v svoj kot, da bi nadaljeval s spanjem.

Govorimo o medvedjem paru XXXL velikosti, za katera smo pozneje izvedeli, da sta stara 23 in 25 let. Na srečo je bila kletka na sončni strani parkirišča, tako da smo se ob gledanju greli na soncu, saj nas je pošteno, oz. boljše rečeno zeblo nas je do bolečine. Videti je bilo, kot da gremo na pot sredi zime. No in tu so se začeli naši tradicionalni popotniški problemi. Na prizorišče je seveda stopila Mirica, saj je bila kajpada najmanj oblečena ali pa najbolj zmrznjena in si je želela obleči jopico pod jakno. Tu pa se je (dobesedno) zataknilo pri zapenjanju jakne. Po njenem je bila ta preveč trda (in ker je usnjena, na hladnem utrdi), zato sta priskočili na pomoč Jasmina in Darinka. Minilo je kar nekaj časa in naporov, da sta ob obilici smeha zapeli jakno in smo lahko šli naprej.

Ustavili smo se v bližnji Ribnici, in sicer v bifeju pri trgovskem centru SPAR, tj. po prevoženih 108 km, ura pa je bila 8.20. Tu se je že kazalo sonce, ki nas je že malo ogrelo, malo so pomagali sendviči, ženske pa so si ob kavici privoščile tudi obvezen dodatek – JEGERMAISTER. Ob odhodu je bilo sonce že tako močno, da je pregrelo in zmehčalo Miricino jakno, ki jo je tokrat zapela brez težav.

Tako smo siti, napojeni in pregreti oddrveli naprej v smeri Kopra. Pot smo nadaljevali skozi Rakov Škocjan, kjer smo – ne glede na makadam – uživali ob pogledu na naravo. Naš naslednji postanek je bil grad Socerb, kamor smo prispeli ob 10.45 uri in po prevoženih 212 km. Ob gradu je veliko parkirišče, z njega pa se vije krasen razgled na okolico Kopra in bližnjo italijansko obalo. Tu je sonce že pošteno grelo, tako da je bilo čudovito sprehoditi se in pretegniti noge ter se osvežiti s požirkom vode in seveda klasičnim gorivom za ženske – spet JAGERMEISTROM. Nekaj časa smo se še martinčkali na soncu in nastavljali objektivu, a čas nas je preganjal in že smo hiteli naprej v smeri Kopra, kjer smo imeli načrtovan ogled TOMOSOVIH motorjev – starodobnikov. Hitro smo našli razstavišče, vendar smo bili malo razočarani, ker je bilo le nekaj motorjev in ni bilo kaj posebnega za videti. Glede na to, da je bilo že poldne, smo sprejeli odločitev, da gremo na kosilo, saj popotniki pa res ne smejo biti lačni.

Na hitro je padla tudi odločitev – pokličimo Sanjo Rešetar, ki živi v Kopru, in ji povejmo, da pride k njej na kavo 7 popotnikov. Poklicala jo je Darinka, ji to odločitev položila na dušo in seveda dodala, da vemo, kje stanuje in da znamo najti lokacijo. Seveda smo se samo hecali, zato smo odpeljali do Izole, prevozili pa že 234 km. Našli smo gostišče s teraso, kjer smo naročili kosilo in seveda opravili drugi klic za Sanjo – tokrat je bila informacija drugačna – bilo je preveč prometa, zato naj ona pride k nam v gostilno, kjer jo čakamo. Seveda je Sanja »punca od akcije« in je tudi prišla. Priznala je, da je imela pred tem hitro akcijo pospravljanja stanovanja in še klic domov, da je preverila, če so Blažinči res na poti in če res vemo, kje ona stanuje. Ker je spoznala kruto realnost, je vzela pot pod noge in se nam pridružila. Po kosilu smo šli še na kratek sprehod po obali in se ustavili v nekem bifeju, kjer smo spili še kavo. Seveda smo bili kot po navadi tako glasni, da smo Sanji priporočali, naj se še nekaj časa temu delu mesta malo izogiba.

Ker je čas neizmerno hitel, smo se ob 14. uri poslovili od Sanje in oddrveli naprej, in sicer skozi mejni prehod Dragonja v smeri Savudrije. Tu smo iskali stavbo, kjer sta Miro in Bogdan kot osnovnošolca preživela počitnice v koloniji. Na Google Mapu je zadeva enostavna, na terenu pa nekaj čisto drugega, tako da stavbe ni in ni bilo. Vožnjo smo nadaljevali po novo asfaltiranih cestah s številnimi domiselno urejenimi krožišči. Skozi Istro je namreč potekala mednarodna kolesarska dirka po Hrvaški in ravno v času našega prihoda je bil cilj dirke v Umagu. Zaradi tega je nastal prometni zamašek, katerega smo prehitevali v našem stilu – malo po levi, malo po desni. V nekem križišču je Bogdan energično zapeljal proti stoječem avto novomeške kolesarske ekipe Adrije in mahal vozniku, ki je presenečeno gledal in dajal znake, da nima pojma kdo stoji pred njim. To je bil Bogdanov »šulkolega« in trener novomeščanov Boštjan Mervar, s katerim sta se pozneje slišala. Na nasladnem rondoju je Bogdan napačno zavil desno in se na hitro kar poprek vrnil nazaj. Mi ostali smo ga seveda spremljali v tem podvigu, ko pa smo malo pogledali levo, smo imeli kaj videti: takoj za nami se je peljal policist na motorju in bili smo prepričani, da bodo težave, ko smo pogledali še drugič, je bilo pa: »Ojoj?!«, kajti za nami je bilo šest policistov motoristov enako presenečenih kot mi, a ker smo rojeni pod srečno zvezdo, smo veselo nadaljevali pot vsaka skupina v svojo smer.

Tako smo lahko nadaljevali svojo varno pot proti naši prvi končni destinaciji – Poreču. Tu smo namreč imeli v hotelu PLAVI v ZELENI LAGUNI rezervirano nočitev – polpenzion. Tam smo prispeli po prevoženih 314 km ob 16.05. Hitro smo uredili hotelske formalnosti, se stuširali in že smo bili pripravljeni za kratki sprehod pred večerjo. Šli smo si ogledat okolje, obalo in seveda smo našli tudi dogajanje – v sosednjem hotelu DELFIN so imeli ohcet. Povabljenci so se ravno zbirali pred hotelom in na hitro smo bili med njimi tudi mi. Škoda, da nismo bili oblečeni »bol` nobl«, ker bi lahko na hitro končali na svatovski zabavi, tako pa smo samo od blizu pogledali mladoporočenca in se odpravili na svojo pot ob obali nazaj v hotel na XXXL večerjo.

Po večerji smo najeli TAKSI – kombi in se odpeljali v mesto Poreč, ki nas je stal 100 kun za vožnjo v eno stran. Lahko bi šli tudi s turističnim vlakcem, po ceni 20 kun na osebo, a je vlakec odprt in bi nas preveč napihalo. Tako pa nas je taksist odpeljal v center mesta, nam pustil telefonsko številko, da smo ga poklicali za povratni prevoz v hotel. Ob obali je bil privezan katamaran »Prince of Venice«, s katerim sta se v Portorožu peljala Jasmina in Bogdan v letih, ko sta oba imela še dolge lase. Po krajšem »foto session« smo si malo ogledali mesto, šli na sladoled, se sprehodili po obali in na koncu tradicionalno kar glasno zaključili naš obisk v enem od lokalov, kjer smo trenirali naše glasilke ob pivski peni. Pri ugotovitvi, da je v lokalu čas za tišino, smo poklicali našega taksista, ki nas je pripeljal v bazni hotel ob 21.50. Kot »rakova deca« smo se po lepo preživetem dnevu razgubili po sobah na zaslužen počitek.

2. dan – nedelja, 26. 4. 2015

Spočiti, pripravljeni za nove bitke, smo se zbrali ob 7.30 na zajtrku. Kot pri večerji so se mize šibile tudi pri zajtrku. Pošteno smo se podložili (Andrej je imel 3–4 obhode), na terasi spili kavo, potem pa spakirali, plačali hotel in se na glavo vrgli v nov dan in nova doživetja. Iz Poreča smo odrinili ob 9.15, in sicer skozi Limski kanal. Tam smo se ustavili le na kratko, da smo ga slikali z razgledne točke in se odpeljali naprej proti naslednji postaji, tj. Rovinju.

V Rovinj smo prispeli ob 10.15, po prevoženih 36 km. Še vedno smo se vozili po lepih – novo asfaltiranih cestah, sam vhod v Rovinj pa je krasen drevored, ki te pripelje do obale.

In na tej obali smo se odločili ustaviti, parkirati na mestnem parkirišču in si malo ogledati mesto. Tu pa se je začelo: našli smo prostor na koncu parkirišča, postavili motorje v vrsto, ko se je pojavil nek možakar, ki je začel kričati na nas, v smislu »kaj se pa gremo, da smo parkirali na prostor, kjer je prehod s parkirišča /…/« in ni in ni nehal. Po kratkem izmenjevanju slovensko-hrvaških (veliko tiskanih) besed je – ne vem, zakaj – energično odpeljal v svoji smeri. Mi pa v bližnjo restavracijo Galeb, se razkomotili, naročili kavo in še prosili natakarico, če bi lahko pustili pri njih pustili opremo, da jih ne nosimo s sabo. Seveda se je ponudila, da jih bo čuvala, a na koncu ni bilo treba, ker smo na ogled šle samo ženske in Bogdan, ostali trije kralji pa so počivali noge in oči. Kljub uživanju ob počitku je bilo treba odriniti naprej, saj nas je čakal še dober kos Istre.

Pripravljeni na pot smo zajahali svoje konjičke, tu pa se je pojavilo novo presenečenje. Janezov motor se je zaljubil v Rovinj in enostavno ne bi šel naprej. Joj, dodatne luči so ostale prižgane in baterija je presušila. Kot mačke, ki vedno pristanejo na nogah, so moški stopili skupaj, nekaj časa po parkirišču neuspešno rinili motor, nato pa ubrali novo strategijo – kable. Janezov motor ima dobro skrit akumulator, do katerega je bilo treba priti, rabili pa smo tudi kable za vžig. Dokler so spoznavali notranjost motor, smo našli prijeten par z avtom, ki je imel kable, ponudila pa sta se tudi, da bosta počakala in pomagala. Pozneje sta nam zaupala, da sta imela tudi onadva podobno izkušnjo v Italiji, ko se jima je izpraznil akumulator. Motor je s pomočjo kablov takoj vžgal, tako da so samo še nazaj sestavili motor v prvotno stanje (na tleh ni ostal noben vijak!) in že smo vsi srečni in veseli drveli proti Puli.

V Pulo smo prispeli ob 12.50, in sicer po prevoženih 90 km. Skozi mesto je šlo vse brez problemov, čeprav je bil Bogdan skeptičen pri tem, da bomo takoj našli pot do Arene. Parkirali smo čisto zraven Arene, kupili 6 kart po 40 kun in šli v ogled arhipelaga. Tu je stopil na sceno naš Andrej in podobno kot na potovanju v Kranjski gori vstavil svoj gledališki vložek. V polni kožni opremi je poziral kot padli gladiator, tj. leže v pesku, ni pa pomislil, da bo belina peska ostala na obleki, zato jo je moral pozneje čistiti in najlažje je bilo ravno z valjanjem po travi. V areni smo si ogledali tudi kletne prostore, kjer je zbirka anfor, mučilnih naprav in hodnike, po katerih so hodili gladiatorji.

Areno smo zapustili ob 13.45. Naša naslednja postaja je bila Promadeja, kamor smo prispeli ob 14.15 uri po prevoženih 102 km, bili pa smo že pošteno lačni. Ustavili smo v lepo urejenem lokalu DA GIOVANI, katerega lastniki se ukvarjajo z gostinstvom od leta 1953. Restavracijo so imeli tudi v Luciji, nekaj časa so bili v Švici, leta 2005 pa so prišli na to lokacijo in zgradili nov objekt. Kosilo je bilo zelo okusno, problem pa je bil, ker smo na njega čakali zelo dolgo, tako da smo šli naprej šele ob 16. uri. Načrtovali smo iti še na rt Kamenjak, najbolj južno točko Istre, vendar smo šli samo samo kak kilometer po makadamu do table Kamenjak, potem pa smo se obrnili nazaj, ker nas je čakala še 180 km dolga pot do Crikvenice.

Pot smo nadaljevali v smeri Ližnjana, kjer smo se prepeljali zraven vikenda od sestrične Jadranke, preko Medulina po drugi strani Istre v smeri Labina, Lovrana in Opatije. Drveli smo konkretno, da bi na cilj prišli pred nočjo. Seveda ne sme iti vse po načrtih; tako smo na poti pri Plominu tudi malo zašli, smo pa videli še kakšen kraj več, med drugim tudi nogometno tekmo, ampak samo z motorjev.

Krepko pred Opatijo pa so naši motorji začutili potrebo po gorivu, še najbolj Janezov siromak BMW. Bolj kot smo sanjali o bencinskih črpalkah, slednjih ni bilo oz. so bile zaprte. Janezov motor pa ima varovalo, da na rezervi ne more voziti hitreje. Bogdan pa je imel občutek, kot da je vozil 100 km ob prižgani lučki za rezervo. Sredi Opatije smo vendarle zagledali angela v obliki bencinske črpalke in vsem se je prikazala Marija, da smo se izognili preizkušnje rinjenja motorjev. Ura je bila že 18.00, za sabo pa smo imeli ta dan že 227 prevoženih kilometrov. Ko smo »natankali«, je naenkrat bilo črpalk »ko u priči« (bi rekli Hrvati). A mi nismo nič več mislili o njih, cilj nam je bila Crikvenica in hotel VILA RUŽICA, kjer smo imeli rezervirano nočitev – polpenzion. Po kratki vožnji skozi mesto smo ob 19.15 našli hotel, ki je imel parkirišče naslonjeno na breg, kar za motorje ni ravno veliko vredno. Po krajšem manevriranju smo še dali kamen pod zadnjo gumo in to je to. Prevozili smo 277 km. Uredili smo hotelske formalnosti, se razpakirali v sobah in pohiteli na večerjo, ker je bilo že kar pozno. Večerja je bila kar v redu, toda bistveno skromnejša, glede na to, da so nas v Poreču pošteno razvadili.

Že ob prihodu je Darinka poklicala sestrično Borko, ki živi v Crikvenici, če se lahko oglasi v hotelu, da bi se malo videli. Še med večerjo sta prišla z možem Ivico, tako da smo po večerji sedli na teraso in klepetali. Sprejet je bil predlog, da bi ostali šli v mesto, Darinka in Miro pa naj v miru klepetata s svojimi gosti. Rečeno – storjeno: Darinka da ekipi iz blagajne 200 kun in oni že veselo odpeketajo v mesto, Darinka in Miro pa nadaljujeta pogovor o takih in drugačnih prigodah, ki so se pripetile, odkar so se nazadnje videli.

Okrog 22. ure se Borka in Ivica odpravita domov, Miro in Darinka pa skleneta da gresta poiskat svojo druščino v mesto. A na žalost jima ni uspelo, saj je druščina začela »kapati v hotel«, in sicer najprej Bogdan, nato Jasmina – oba nasmejana, a sta nekako sumljivo hitro zapustila recepcijo hotela. Počasi je prikorakal še Janez, za njim Andrej in nazadnje še Mirica, ki je bila zaskrbljena, kaj ji bo rekla Darinka, ker je porabila praktično ves denar. Darinka je pač predala denar zaupanja vredni in odgovorni osebi, tj. Mirici. Na poti proti hotelu je postajalo Miro strah Darinkine reakcije, saj je porabila praktično vse. Želela je, da smo ob tem dogodku vsi skupaj, vendar je po poti nekako začela zaostajati in na koncu ostala sama. Po primopredaji drobiža so vsi nasmejani in vprek začeli razlagati, kaj se je v mestu dogajalo. Ker so bili preglasni, je Darinka sklenila, da jih lepo kot otroke posede in v miru eden po eden pove, kaj se je v mestu dogajalo. Pa se je začel film razpletati. Šli so na nedolžni sprehod, prispeli v slaščičarno, naročili eni sladoled, drugi slaščice, že skoraj pojedli, ko je Mirica v jedilnem listu oz. ponudbi našla, da imajo sadne kupe, kajti ona pa bi jo jedla in naposled jo tudi je. Čez čas je natakar  prinesel oooooogromnoooooo sadno kupo. Za vsak slučaj je še povprašal, če bi prinesel še kakšno žličko (da bi še kdo pomagal pojesti?!?), a je Mirica hvaležno odklonila in jo lepo počasi pojedla. »Probala i pojela,« bi rekla naša pokojna Slava. Da ji pa ne bi ostal Andrej dolžan, pa je še on tolkel po svežih baklavah. Bogdan kot mlajši je bil s tem zaveden in je podlegel skušnjavi, tako da je pojedel še on eno sladico, a čisto majhno. Jasmina pa je omenjala Darinko, denar in težave. Potem pa je bilo treba vse plačati in naši popotniki so se prestrašili, ali bodo imeli dovolj ali bo treba mogoče še lokal čistiti. In so se spomnili: Mirica ima rojstni dan in bo mogoče dobila popust. In so tako tudi naredili; posledično bilo je dovolj za račun in še za sladoled za po poti. Ostalo je še par kunic, ampak skoraj 200 kun so pa porabili v enem večeru brez večerje. Potem jim pa naj še človek zaupa denar! Treba bo pošteno premisliti, preden bomo to spet naredili. No, pa smo razrešili tudi ta zaplet, vsi so se izpovedali, se še enkrat nasmejali. Kako je bilo to v mestu dejansko videti, pa je skoraj boljše, da ne vemo. Odpravili smo se spat in spočit za nove zmage zadnjega dne.

3. dan – ponedeljek, 27. 4. 2015

Preveč hitro se je začel tudi zadnji dan potovanja. Našli smo se na zajtrku ob 7.30 in naš vedno zgodnji Andrej je tokrat zadnji prikorakal v restavracijo. Očitno je bila po vseh dogodivščinah preteklega večera tudi noč naporna. S tekom smo pojedi zajtrk, ki je bil – enako kot večerja – bistveno skromnejši kot v Poreču. Na terasi hotela smo spili še kavo, kadilci so prepihali pljuča, v kompletu je bila tudi poslovilna fotografija za arhiv. Nato smo pospravili prtljago, plačali hotel in že smo se odpravili proti soncu.

Pot smo začeli ob 9.15, pomahali Crikvenici v slovo in se ob obali odpeljali v smeri Selc in Senja, kjer smo morju obrnili hrbet in zavili proti Gorskem kotarju. Promet je bil kar gost, tako da smo vozili bolj kot upokojenci. Na vzpetini proti Gorskem kotarju pa smo naleteli še na šleper in smo lep del poti vozili podkajeni po polževo, brez možnosti prehitevanja.

Malo pred odcepom za avtocesto pri Bjelolasici je začelo rahlo deževati in že smo mislili, da se bodo uresničile napovedi o deževnem ponedeljku, dne 27. 4. 2015. Na srečo so se dežne kaplje hitro poslovile in pri prihodu v Josipdol je že sijalo sonce. Treba je omeniti, da je tudi tokrat bila rdeča nit v pojavu dežja – kdaj in kje nas bo opralo. Tokrat smo gledali iste karte, kjer ni bilo hudega in slabo vreme je izhlapelo. Tu smo se po 99 prevoženih kilometrih ob 11. uri ustavili na kavici, ki je bila vsekakor samo kratko trajno okrepčilo,  saj ni dala kaj dosti kalorij. Ženske so imele seveda na zalogi svoje poživilo, imenovano JEGERMAISTER, ki so ga seveda porabile do konca, steklenico pa je Mirica kar odložila ob mizino nogo (da ne bo nihče videl).

Pri tem je jezik kar dobro stekel in padel je dogovor, (po Andrejevem priporočilu) da se ustavimo na kosilu v splošno priznani restavraciji v Donjem Zvečeju. Ker smo tradicionalno ob takih dogovorih hitro vsi enotni, smo družno zapustili bife. V vsej naglici pa smo skoraj pozabili pospraviti za sabo in je Darinka z motorja skočila kot srnica nazaj po našo prazno stekleničko, seveda čisto neopazno, da ne bo nihče opazil in že smo drveli naprej. Ob 12.15 uri smo parkirali pred restavracijo DP v Donjem Zvečeju ob reki Mrežnici. Naročili smo si bolj raznovrstno hrano – od nekaj porcij pasulja, ki je imel v kompletu še pleskavice, do ligenj, zrezkov in špagetov z bolonjsko omako. Porcije so bile ogromne, tako da je bilo po kosilu težko spet sesti na motorje. A kruta usoda ne ponuja druge izbire in tako smo ob 13.30 pas na hlačah prestavili za eno luknjo, da je trebušček laže dihal in bol po »izzi« krenili naprej.

Pot nas je vodila v smeri Karlovca, kjer smo še »natankali« motorje, da ne bi spet vlekli zadnje kapljice iz njih. Potem pa smo pot nadaljevali proti slovenski meji v smeri Novega mesta. Na hrvaški strani smo se za kratek čas ustavili še pri znancih v Lipniku, ki imajo cvetličarstvo NENA. Pri njih smo namreč letos kupili okensko cvetje, zato smo še ostalim pokazali, kakšno izbiro cvetja imajo. Seveda smo malo poklepetali, Janez je izmenjal izkušnje, ogledali smo si rastlinjake in z novo energijo vsi v cvetju nadaljevali pot proti domu. Zadnjo postojanko smo naredili v baru nedaleč od Metlike v kraju Trnovec. Prispeli smo ob 15.05, ta dan pa smo prevozili skupno 181. Tu smo spili še zadnjo kavo in na kratko strnili misli o prijetnem druženju. V ospredje je spet stopila Mirica in pri natakarici »nafehtala« nekaj domačih keksov, ki smo jih sicer dobili zraven kave, mi pa bi seveda še več. Nedvomno jih je dobila in podelila med vse. Po še zadnjem poravnanem računu na poti smo zajahali naše jeklene konjičke in se skozi Novo mesto odpeljali proti domu. V Kostanjevici smo na mostu pomahali Janezu v slovo, ostali pa oddrveli proti Dobovi. Domov smo prispeli ob 16.45 uri. Skupno smo prevozili 840 km in zaključili še eno zares prijetno druženje.

Še kratka rekapitulacija naše poti:

Skupni stroški potovanja (brez goriva) 737,00 €
Povprečni stroški na osebo (brez goriva) 105,30 €
Polpenzion v dvoposteljni sobi (Blažinči) Poreč 23,00 €
Polpenzion v enoposteljni sobi (Janez) Poreč 28,80 €
Polpenzion v dvoposteljni sobi (Blažinči, Crikvenica) 23,70 €
Polpenzion v enoposteljni sobi (Janez, Crikvenica) 44,80 €
Stroški bencina za HONDA VARADERO (Miro) 75,40 €
Stroški bencina HONDA TRANSALP (Bogdan) 53,56 €
Stroški bencina BMW (Andrej) 57,88 €
Stroški bencina BMW (Janez) 58,69 €

ALSO,  TO JE BILO TO – ŠE ENA LEPA POT, ŠE OBILICA LEPIH DOŽIVETIJ
IN ŠE VEDNO »BLAŽINČI ZA VEDNO«

Test: Kawasaki KX450F

2

Kawasaki je za novo modelno leto pripravil nadgradnjo svojega KX450F. Zeleni pravijo, da sta filozofija in cilj serije KX sila preprosta – na zmagovalni oder postaviti ne le vrhunskih, pač pa tudi srednje izkušene voznike. Z 32 AMA Supercross naslovi – več kot katerikoli drugi proizvajalec, sta Kawasaki in KX zagotovo dokazala, da sta iz pravega testa.

Novega KX450F je v Maggiori za Motosvet vozil Jaka Može ter preveril ali so Kawasakijeve trditve, da je novi KX še ostrejši, bolj nabrušen in manj zahteven za vožnjo, resnične.

Kaj je novega? Tehnikalije

Zmogljivejši 449-kubičen agregat s preoblikovanima glavama valja, sesalnimi ventili in spremenjeno konfiguracijo valjev je močnejši in odzivnejši.

KX FI komplet za kalibracijo, ki eliminira potrebo po priklopu motocikla na osebni računalnik, brskanje po možganih motocikla močno olajša. Vključuje sedem različnih »map« med katerimi lahko voznik izbira tri, ki jih želi na določeni vožnji uporabljati, dopolnjuje pa ga tudi »Launch Control Mode« oziroma sistem za pomoč pri startu na spolzki podlagi. SFF-Air TAC vilice ozirma vilice s trojno zračno komoro so lahke, hitro nastavljive in natančne.

Aluminijast okvir -lažji, bolj tog in vitkejši. Pa tudi sicer je najnovejši KX najlažji v seriji. Tehta 108,7 kilogramov (kak gram gor ali dol) ter je od predhodnika lažji za slabe tri kilograme in pol. Manjša masa botruje tudi k lažjemu nadzoru motocikla in večji okretnosti.

Nove plastike, večji rezervoar goriva in izboljšana ergonomija oziroma položaj za (nastavljivim) krmilom ter položnejši sedež pa so pike na i na katere pri Kawasakiju niso pozabili.

Jaka može, ki se je z novo »blatarsko« zverino zapodil na progo v Maggiori je pohvalil odzivnost agregata – Ta ima slabe tri konje več kot predhodni model. Pohvale je bila deležna tudi dodelana elektronika. ki nadzoruje podajanje moči, saj je krivulja moči zelo enakomerna in agregat vleče lepo zvezno in predvidljivo. Izbiranje med tremi mapami omogoča širok spekter prilagajanja odzivnost agregata po meri voznika. Prva nastavitev poskrbi da agregat sprosti več moči v spodnjih vrtljajih, druga moč in navor razporedi enakomerno, tretja pa, da je motor agresivnejši v višjih vrtljajih in tako primernejši za vožnjo v dežju, vsak voznik pa lahko tako prilagodi značaj agregata svojemu stilu vožnje. Menjalnik ostaja enak kot pri predhodnem modelu. Je prijeten, natančen in nežen.

Nov paket prednjega in zadnjega vzmetenja kaže, da so se pri Showi potrudili – vzmetenje je bolj prilagodljivo širšemu spektru voznikov, hkrati pa tudi mehkejše. Odlično »pobira« neravnine med zaviranjem in pospeševanjem iz zavoja, med pristanki po skokih pa ne »zabija«.

Zavorni sistem Braking z 270-milimetrskim prednjim zavornim kolutom deluje odlično, Može pa je pohvalil Kawasakijevo izbiro tudi zato, ker bo z novim in učinkovitejšim zavornim sistemom tekmovalcem prihranjen kak evro ali dva, saj so se v preteklosti ne tem modelu pogosto odločali za nadgradnjo prednjega zavornega sistema z večjim zavornim kolutom.

Nov, lažji in vitkejši okvir botruje v še boljši vodljivosti motocikla, ki zaradi manjše mase (v primerjavi s predhodnikom) daje občutek, da v resnici ne gre za 450, pač pa za 250-kubičen motocikel.

Pa se pri Kawasakiju niso ustavili tu – dodelana, krajša je tudi zadnja nihajka, položaj stopalk je nastavljiv, kar poskrbi da je motocikel še bolj prilagodljiv vozniku, ki bo tako lažje našel tisto pravo težišče v sedlu, motocikel pa kos še bolj ekstremnim in raznovrstnim pogojem vožje, kot so prah, dež, mivka in blato.

Generalni vtis prenovljenega motocikla je za oceni Jake Možeta zagotovo zelo pozitiven. Motocikel deluje dovršeno, je zmogljiv in prilagodljiv širokemu spektru voznikov. Dobra izbira.

Mateja Pivk in Jaka Može

Test: Ducati Multistrada 1200

4

No, ko prvič dobiš v roke motor brez ključavnice in se s prodajalcem meniš o skoraj vsem, ti marsikatero vprašanje uide iz glave. Prodajalec pa tudi pozabi kaj povedat. Ducati Multistrada 1200 namreč nima klasičnega ključa, s tem pa je tudi zaklepanje balance malo drugače. V videu sem se spraševal če se sploh zaklene, res pa je, da se nisem poglabljal v to zaklepanje, saj je bilo veliko drugih stvari bolj zanimivih. Seveda se balanca zaklene, na gumb. “My bad”.

Lanskoletna MTS 1200 je veljala za dokaj nervozen motor. Pa rada je v globokem nagibu po asfaltu puščala dele centralnega stojala. Pravi neukročeni italijan s pripadajočim kiksom ali dvema. Na lanskoletnem milanskem salonu pa so predstavili novo, prenovljeno, lepšo in menda, kar se agregata tiče, bolj polikano verzijo.

Karkoli so že naredili z njo, lahko bi rekli, da so zadeli jackpot. Agregat je ravno dovolj uglajen, pa še vedno tipično Ducatijev, zapriseženi ljubitelji bodo rekli, da manjka zvok odprte sklopke. Med 5 in 7 tisoč vrtljajev se čuti luknja, ki pa je ni težko (vsaj po mojih izkušnjah z italijanskimi V2 agregati) skoraj popolnoma odpraviti. Prav zaradi te »luknje« se zdi, da je motor močnejši kot je. Sploh v prvih treh prestavah je treba malo popazit na »buuum« pri 7.000 obratih. Je pa zato agregat do dobrih 5.000 obratov pravi cuker. Ravno dovolj gre v vseh prestavah, da je vožnja dovolj hitra kjerkoli se že vozimo, ker pa so tresljaji (nekaj jih seveda proizvede) prav prijetni, nekako pomirjujoči, je normalna dinamična vožnja VELIKOOO prijetnejša kot na konkurenčnem S1000XR.

Ergonomija je malenkost drugačna kot na nemškem konkurentu. Na prvi občutek je prostora manj vendar nato ugotoviš, da le sediš malo bližje krmilu. Sedež bi zase postavil malenkost bolj vodoravno, je namreč bolj športno naprej podrt, kar je super ko dirkamo, ne tako super ko se dlje časa pelješ več ali manj naravnost. Kolikor sem gledal okoli sedeža bi si sedež lahko po sistemu sam svoj mojster pravilno nastavil v petih minutah, z uporabo dveh ali treh podložk. Če bi ocenjeval iz glave, bi rekel da je MTS1200 težka cca. 160 kilogramov.

Odlično skriva svojo težo, vendar pa tudi balanca v rokah deluje malenkost lahka, zato bi zaradi svojega boljšega občutka definitivno namontiral blažilnik balance. Testni motor ni imel »ta hudega«, z elektriko podprtega vzmetenja, pa ga zares nisem pogrešal. Peljal sem že nekaj Ducatijev, pa je MTS1200 prvi, kjer sem bil zares zares zadovoljen z delovanjem vzmetenja. Kako dober mora šele biti tisti »ta dražji«. Zavore ne zagrabijo preveč grobo, vsekakor primejo več kot dovolj, se ujemajo s karakterjem motorja.

Kako se pelje? Kot že rečeno, pri normalni vožnji je bistveno prijetnejša od konkurenta. Pri zares hitri vožnji pa ni tako zelo enostavna. Vidi se, da z razliko od BMW-ja, okvir ni izpeljanka iz superšportnega motocikla. Kar ima manj slabosti kot prednosti. Kolikokrat se s takim motorjem peljemo zares športno in kolikokrat zares potovalno? Najbrž ste si sami odgovorili, vem da jaz sem si. Seveda svoje doda karakter in poreklo motorja. In kakorkoli gledamo, so italijanski motorji vedno bili nekaj posebnega. V zadnjem času pa dobivajo tudi tisto pravo mero »pameti« in so s tem tudi bistveno bolj uporabni v vsakdanjem življenju. Me pa veseli, da niso izgubili svoje »duše«.

Zadnjič sem na internetu gledal posnetke z Dynamometra, kjer lahko vidimo koliko manj konjev MTS1200 spravi na gumo, v primerjavi z BMW S1000XR. Verjemite, da ko se peljete, tega niti slučajno ne boste občutili. Oziroma boste, v tistem območju vrtljajev, ki ga je treba »popraviti«. In kljub temu, da je BMW postavil na cesto super motor, je Ducati Multistrada v veliko stvareh boljša. Predvsem pa lepša. In lepše ter kvalitetnejše narejena. Pa tudi malenkost dražja. Super super motocikel in če bi se zdaj moral odločiti za enega ali drugega bi se najbrž odločal toliko časa, da bi ga kupil šele naslednje leto. In zelo možno, da ravno zaradi te dileme ne bi vzel nobenega od omenjenih.

Test: BMW S1000XR

23

Visoko sedenje in športna vožnja? Nekako mi pride na misel kak športni terenec, ki zaradi širokih pnevmatik ni več terenec, zaradi visokega težišča pa tudi ni pretirano športen. Pri BMW-ju, avtomobilskemu delu, imajo en tak primerek. Sliši na ime X5, vendar ima lahko zraven črko M. Hiter hudič.

Seveda, cestne pnevmatike in teren ne grejo skupaj. Tudi lep makadam je s S1000XR bolj mučenje kot pa vožnja motocikla. Sploh če prej voziš potovalno enduro. Na BMW-jevi internetni strani ga najdemo tam, kjer so ostali potovalni »terenci«. Vendar pa tja kar nekako ne paše.

BMW S1000XR seveda sodi na asfalt. Toliko delov je enakih ali pa zelo podobnih, kot jih najdemo na S1000R in RR, da drugače seveda ne more biti. Ker pa so potovanja z nakedom ali športnikom, sploh v dvoje, vse prej kot višek udobja, me zelo veseli, da je Ducatijeva Multistrada dobila resnega tekmeca.

Moči je več kot dovolj in to v vseh prestavah, pri vseh obratih. 160 konjev bo nenazadnje dovolj tudi za hvaljenje za šankom. Menjalnik je kratek, najvišja hitrost pa okoli 250 km/h. Poraba se bo gibala okoli 6 in pol litra na sto kilometrov. Zavore so odlične, podprte z najnovejšim ABS pomočnikom, ki se trudi eliminirat človekove neumnosti. Isto delo ves čas opravljata tudi nadzor nad zdrsom zadnjega kolesa in aktivno vzmetenje Dynamic ESA, ki smo ga že dodobra spoznali na GS-u. Dolgčas? Ko prebiram tehnične specifikacije gotovo. Je to sploh še motor?. Ga bom vozil jaz ali bo on mene?

Seveda lahko z dovolj debelo denarnico nabavim zares vse kar si zamislim, razen gretja sedeža. To funkcijo opravlja agregat. Ni moteče, a bolj ko je vroče, bolj se opazi. Zaenkrat še ne morem kupiti balance, ki pri določenih vrtljajih ne bi rahlo vibrirala. Te male vibracije so moteče, vendar le, ko o njih razmišljam.

Prej sem omenil dolgčas. Hmm…ni dolgčas. Nikoli. Vseeno po kakšni cesti se vozim. BMW S1000XR je konkreten kos motorja in na mestu se ta teža tudi čuti. Vendar pa je naravnost impresivno, kako zelo lahkoten je takoj, ko speljem. Žal, ampak res žal, je perfekten kos motorja. Vem, da se marsikdo z menoj ne bo strinjal. Nekateri boste rekli, da se je z njim težko peljati umirjeno. Res je, kar težko je biti »počasen«. Predvsem zato, ker ob tej umirjeni vožnji dobiš občutek, da bi se lahko peljal še enkrat hitreje in bi bil še vedno popolnoma suveren. Malo odpreš plin in si v športno-potovalnih nebesih, kjer lahko ostaneš dokler je še kaj goriva v rezervoarju, ali pa te ustavi mož postave. Najbolje je, ker ni pomembno kakšna je podlaga. Drseča, zrukana, gladka – BMW S1000XR ves čas daje občutek popolne kontrole. Prav vseeno je tudi, če je na zadnjem sedežu sopotnica. Agregatu moči nikoli ne zmanjka in vzmetenje deluje ravno tako odlično. Voznik se glede ergonomije nima kaj pritoževati, kar pa ne bi mogel reči za sopotnico. Pa ne zaradi udobja, pač pa zaradi bolečin v ramah in rokah, saj S1000XR pospešuje in zavira tako brutalno, da je za sopotnico tista ura na motorju veliko bolj intenzivna kot ura v fitnesu. Seveda pa je veliko odvisno tudi od osla, ki drži balanco. Ampak, ko je tako težko neizkoristiti vseh zmogljivosti, ki jih BMW S1000XR ponuja.

Vsekakor in nujno obvezno je, da je S1000XR opremljen z vsemi dodatki kar jih BMW ponuja. Še posebej s Quickshifterjem PRO, ki deluje tako, da lahko prestavljamo gor in dol brez uporabe sklopke. Vrhunski dodatek, ki ga je res treba imeti. Seveda žal za doplačilo. Kot tudi skoraj vsi ostali elektronski bonbončki.

Vem, da bo spet veliko pisanja, kako je vsa ta moč, vsi ti dodatki in super ciklistika povsem brez veze, ker se z Versysom 650 prav tako pripelješ kamorkoli. Seveda se in tudi čisto spodobno in se glede smotrnosti takega nakupa z vami tudi strinjam. Vendar pa tisti, ki kupujemo motorje s srcem in malo manj z razumom, se s tem nikoli ne bomo strinjali. Pa čeprav priznamo, da smo malo »moteni«.

Moje pisanje je kar malo pristransko. Pa ne zaradi značke, ki jo motor nosi. Ampak, ker je – vsaj meni, BMW S1000XR tako zelo zelo pisan na kožo. Seveda ves ta užitek ni poceni. Ampak, kaj pa če je vse res in je S1000XR res tako popoln? Potem tudi tako drag ni več. Za tak denar namreč še spodobnega Golfa ne dobim. Želim si le, da bi S1000XR imel malo več V2 značaja ali pa vsaj še eno prestavo v menjalniku samo za uporabo na avtocesti.

Test: Ducati Scrambler

17

So motocikli, ki jih enostavno obožujem. In so tudi taki, ki me pustijo hladnega. Scrambler je edini, ki ga obožujem in hkrati sovražim. Ker bi bilo potrebno tako malo, da bi bil enostavno idealen. Se mi zdi, da niti ni zamišljen, da bi bil idealen. Takega si naredimo.

Zgodba, podobna tisti, ki jo za svojega Mustanga uporablja ameriški Ford. Kupim. Brez ugovarjanja. Zares prvinska osnova, seveda prilagojena EU normam, ki jih ne maramo, seveda pa po drugi strani poudarek na varčnosti, čistosti izpuha in aktivni varnosti. To imamo pa radi.

Prav idealno posrečen, s povsem dovolj moči in ravno prav tresoč je agregat. Porabi minimalno goriva, z malo bolj odprtim izpuhom bi še zvenel hudo. Nimam niti ene pripombe, prav tako niti na menjalnik in kompleten prenos moči. Ciklistika je super, Scrambler se pelje izredno lahkotno, na zaprtih, počasnih ovinkih bo hitrejši le lokalec na supermoto raketi. Na visokem nivoju so tudi zavore, drugega od Ducatija pač ne bi pričakoval. Glede izgleda ne bi preveč govoril. Vsakemu svoje, nikakor pa ne bi rekel, da je Scrambler grd. Je ravno prav drugačen, da ga z lahkoto najdeš na parkingu polnem motorjev. Seveda je prav Scrambler tip motorja, ki ga moraš malo spremeniti, mu dati nekaj svojega, pa četudi brcneš mimo in je zaradi tega čuden.

Kje se Scrambler najbolje počuti in pokaže največ smo že povedali. Drugje bo najbolj prijeten ob počasni vožnji. Taki po predpisih. Avtoceste zaradi upora vetra ne mara preveč, če pa že zavijete tja poizkusite poiskati zavetrje avtomobila. Najboljše zavetrje je ponujal ravno VW Golf. Ne vem zakaj, ampak pri 150 na uro nisem čutil upora vetra. Vsekakor pa se je priporočljivo izogibat slabim cestam.

In sedaj pridem do dveh obupno slabih lastnosti Scramblerja. Sedež je neudobno trd. Zares neudoben. Trdo pa je tudi vzmetenje. Ne vem, če nisem po 300 kilometrih s Scramblerjem kak milimeter ali dva manjši. Hrbtenica mi ni bila hvaležna tistega rukanja, pa čeprav sem se zares poizkušal izogibat slabih cest. Vendar v iskanju gladkih, se slabim ni možno izogniti. Tu pa zopet pridem na tisto točko, kjer je Scramblerju nujno dati svojo noto. Le nekaj več not bo treba dodati.

Je Scrambler slab motocikel? Nasprotno, odličen je. In hkrati obupen. Zdaj se pa odloči.

Drugo mnenje (Mateja Pivk) :

Na tem svetu so motocikli s katerimi bi človek brez težav sobival, shajal in koeksistiral. Z njimi bi se vozil na kavo, izlete, v službo in po opravkih ter prav nikjer ne bi kravžljal živcev. Vedno bi potegnili popolnoma dovolj, vzmetenja bi požrlo večino lukenj naših grbasti cest in morda celo ne bi bil videti popolnoma odvratno, če bi nanj nataknili topcase.

A čeprav potešeni v zavedanju, da smo našli motocikel, ki popolnoma zadovolji naše potrebe, bi na skrivaj (pa če si priznamo ali ne) venomer obračali oči za nečim malce bolj gajstnim. Strastnim. Motociklom katerega nakup bi  bil grozljivo nerazumen,  ker bi bil mnogo predrag, življenje z njim pa v resnici muka, kajti novi motor niti slučajno ne bi bil tako nenaporen, polikan in priročen kot stari. Na oko bi bil morda celo malce vulgaren. Ergonomija daleč od udobja starega motocikla. In poraba – o bog, ne omenjajte je.

Nato bi nekega dne srečali Ducatijevega Scramblerja.  Nič pretirano dramatičnega na oko. Pa vendar je zanimiv ter dovolj poseben, da človek ne more mimo, ne da si ga ne bi temeljito ogledal.

To je to. Zame. Tisti nerazumni, nepraktični in neudobni motor, ki ga hočem, ker na njem dobim občutek, da sem za pravi užitek (v vožnji) pripravljena sprejeti marsikatero »napako«.

Ste že srečali svojega?

To je tisti motocikel, ki ga nikoli ne bom pozabila. Vsakič sproti človeka obide sladko in čudno zadovoljstvo, ko v predalu s ključi zatipamo njegove. Vsakič, ko zavihtimo nogo čezenj. In pod čelado je širok nasmeh še preden zapeljemo do prvega pravega ovinka – že ko v tišini soseske zarohni motor.  Pisan nam je na kožo. Vsak ovinek z njim je čista poezija in na tistem vašem najljubšem odseku ovinkov sta zlita v eno. Posluša vas, vi ga čutite in mu zaupate do konca in naprej.

Vožnja z njim je čista ekstaza in naenkrat po špecerijo ne hodite več z avtom, ampak greste raje dvakrat z motorjem.

In pozabite na trd sedež in tisto vzmetenje, zaradi katerega bolita rit in so »splonkani« možgani, ker zadeva gre gre ravno prav in pade pod rit in v roke tako kot še nobena in …

…res mi je šel na živce, ko me je na semaforju grel v desno stegno… in tako zelo bi ga kupila.

Ker je s to čudno balanco krasen, ker ga lahko odlično nadzorujem. Ker gre v ovinek skoraj tako  kot supermoto. Ker ima super zavore in čudovit agregat. Ker je poseben tudi na oko in mi je ta posebnost tako zelo pri srcu. Ker ne pomnim kdaj sem tako samozavestno nagnila motor v ovinek. Ker je tisti trdi sedež v resnici prav oblikovan, da dosežem lepo do tal in se ne sekiram, kje bom ustavila.

Ker sem samo sebe prepričevala, da ni tako hudo. Da bi lahko živela z njegovimi napakami, ker užitek odtehta bolečo rit.

Aja, poganja ga 803-kubičen zračno hlajen 90-stopinjski dvovaljnik, ki razvije 75 konjskih moči. Če vas zanimajo tehnikalije.

Test: Honda CB650F Hornet

11

Pred leti sem si malo Horneto letnika 2003 kupil zase. Da bom imel motocikel za cestno uporabo in ne bo treba ves čas poliestrov dajat gor in dol z in na Gixxerja. No, v moji garaži je bila natanko 14 dni. Hud agregat podprt s slabim okvirjem in podobno kvalitetnim vzmetenjem mi ni prinašal užitka v vožnji. Njena naslednica v moji garaži, CB1300 je bila pravo nasprotje.

Nova Horneta ni tisti nabrušeni mali naked, ki smo ga vsi pričakovali. Iz dežele vzhajajočega sonca očitno nikoli ne bo takega motorja. Pa ne mislim le na Hondo, čeprav je prav Honda tista, ki bi brez velike predelave superšportne CBR600RR lahko naredila super uporabnega malega nakeda. Ravno zaradi super agregata.

Honda CB650F Hornet

No, nova CB650F Hornet ni dobila le prostornejšega agregata. Povsem nov je cel motocikel. Od zadnje nihajke do armaturke. Glede na ceno, so vse komponente presenetljivo kvalitetne in tudi dobro opravljajo svoje delo. Res je, da bi bilo lahko vzmetenje bolj zmogljivo, res pa je tudi, da imamo v Sloveniji vsako leto slabše ceste. Na lepi cesti pa vzmetenje super sodeluje z zavorami in agregatom. Prav agregat je tisti, ki zelo pozitivno preseneča. Kljub majhni prostornini je miren in dovolj odziven v nižjih obratih in več kot dovolj živahen pri višjih. Lahko rečem, da ima v višjih obratih v sebi povsem dovolj prave hondine športnosti. Vendar pa, bolj ko obrati naraščajo, bolj so zoprni tudi tresljaji, ki se začnejo pri 6500 obratih na minuto in se vztrajno množijo tja do omejevalca.

Predvsem v prvih treh prestavah. Še dobro, sicer bi bil kak daljši avtocestni odsek v šesti prestavi neznosen. Predvsem sopotnica je potarnala nad tresljaji na zadnjih stopalkah. Voznikove so obložene z gumo, sopotnikove pač ne. Napaka, ki se jo da rešiti. Prav tako je tudi za voznikovo »tazadnjo« bistveno bolje poskrbljeno kot za sopotnikovo. No, pa saj ne govorimo o potovalnem motociklu, vendar pa bo za kako daljšo vožnjo v dvoje potrebno malo predelati vsaj zadnje stopalke. Ali pa obrate držati v spodnji polovici. In da, pogrešal sem prikazovalnik trenutno vklopljene prestave.

Kolega, zagrizeni hondaš, me je spraševal, kaj je zdaj s temi plus petdesetimi kubiki in toliko manj konji. Dejansko je v sporočilu napisal »WTF???«. Odgovor je enostaven. Honda ni naredila slečene cebeerke. Naredila je prijetnega slečenca, nezahtevnega za uporabo, s katerim se ob vgrajeni blokadi lahko peljejo tudi tisti z A2 izpitom. Naredila je ne predrag motocikel, ki za 7.500 evrov še vedno ponuja dovolj športnosti, ob umirjenem zapestju pa je »user friendly«. Točno to, na kar Honda cilja. Motoristi, katerim je nova horneta namenjena, bodo rekli, da je to ravno tisti pravi umirjeni a dovolj športni naked. Mi, ki nikoli nismo zadovoljni in čakamo na slečeno cebeerko pa bomo rekli, da je nova Horneta čisto fajn motorček.

Vozili smo: Kawasaki Z300 ABS

6

Mislil bi si, da je take male brezvezne motorčke muka vozit, ko si enkrat navajen na plus jurja kubikov in vsaj sto konjev. Ampak ni čisto tako. Priznam, da mi je bil predhodnji Z250 malo čuden. Kljub izredno mali teži ni bil ravno lahkoten za vozit. Ta je čisto drugačen.

Vrstni dvovaljnik se lepo zavrti in kljub višji težji kot pri dvestopedesetici je Z300 lažje voziti. Že na pogled dobimo več motorja. Širša balanca, več plastike okoli rezervoarja, v katerega gre tudi več goriva, v ogledalih se dejansko vidi nazaj brez pretiranega umikanja komolcev, sedež in sama ergonomija sta zelo dobra tudi za višjerasle. Za tega potrebujemo A2 kategorijo vozniškega dovoljenja. Je nezahteven v mestu, na regionalkah ali avtocestah bo razvil več kot dovolj hitrosti in ob tem porabil zelo malo goriva. Odličen je tudi za čisto prve motoristične korake. ABS zavore delujejo dovolj suvereno in znajo rešiti marsikatero bedarijo, ki jo kot začetniki ali že izkušeni motoristi naredimo. No, zaradi male prostornine agregata in s tem povezane količine navora,  pa bi ga vsaj kak dan na leto moral voziti čisto vsak, tudi mi, z daljšim motorističnim stažom. Da ne pozabimo kako in koliko je potrebno uporabljati menjalnik ob dinamični vožnji na kak zavit prelaz. Se vsi preveč in prevečkrat zanašamo na tono rezervnega navora. Da ne omenjam, kako zelo zabavno zna biti voziti Z300 po zavitih cestah.

Kawasaki Z300 ABS

Seveda ob relativno nizki ceni, ki pa je žal še vedno višja, kot bi jo plačali za marsikateri boljši in močnejši rabljen motocikel, ne moremo pričakovati vrhunskega vzmetenja, ki pretrdo odreagira pri vožnji čez kako udarno luknjo. Vendar pa vseeno dobimo res zabaven in uporaben motorček, ki ne bo zahteval veliko servisiranja, bo poceni za uporabo in je nenazadnje nov ter z garancijo. Fantje in dekleta, brez sramu ga lahko preobujete v bolj kvalitetne pnevmatike in odpeljete na dirkališče Novi Marof. Boste lahko zelo konkurenčni šestotakom in tisočakom, zraven pa se boste neizmerno zabavali. Seveda pa se z lahkoto odpravite z njim tudi na daljši izlet, predvsem boste tankali manjkrat kot ostali. Je boljši kot Z250 je bilo glavno vprašanje tega testa? Po moji oceni veliko boljši. Je vreden nekaj dodatnih evrov. Vsekakor! Je boljši ali slabši od KTM-ovega Duka390? Oboje.