Za leto 2012 sem upal, da mi bo uspelo oditi še na zadnje motoristično potovanje pred rojstvom prvega otroka. Uspelo mi je, da sem si priboril nekaj prostih dni in tudi doma dobil zeleno luč. Odločil sem se odpeljati do Ukrajine, kjer je bil moj cilj predvsem uživanje v vožnji z motorjem. Želel sem obiskati tudi vzhodne države, oziroma dežele nekdanje Galicije, o katerih sem bral v knjigah spominov slovenskih vojakov Prve svetovne vojne.

30.5.2012 – Za prvi dan sem si, glede na to, da sem krenil šele ob 15.00 uri, zadal vožnjo do Blatnega jezera na Madžarskem. Po Sloveniji sem se večinoma peljal kar po avtocesti, razen skozi Tuhinjsko dolino in ob 17.30 uri sem že prispel do Dolge vasi in meje z Madžarsko. Do tu mi je vreme še služilo, saj je sijalo sonce in bilo je toplo. Takoj po prečkanju meje in bližanju Lentiju, sem se že ustavil in nase navlekel dežni kombinezon, saj se je popolnoma stemnilo in pričelo deževati. Videti je bilo je, kot da je meja med državama tudi meja oblakov. Skoraj ves čas na poti proti Blatnemu jezeru je rosilo, le mestoma sem naletel tudi na suho cesto. Ko sem zapustil Keszthely, je pričelo spet močneje padati in me je kar lepo pralo. Odločil sem se, da se bom takoj, ko bo manj dežja ustavil v kampu, ki jih ob jezeru ne manjka. Rečeno, storjeno. Pri Revfulopu sem v suhem vremenu ob 19.30 uri postavil šotor.

31.5.2012 – Spal sem dobro, saj sem šotor postavil na samem. Zjutraj sem si še malo ogledal kamp in obiskal trgovino, nato pa po zajtrku pospravil in ob 8.40 uri odšel. Bilo je jasno vreme, brez oblačka. Ves čas sem se vozil ob severni obali Blatnega jezera, ki je lepo urejena in manj naseljena kot južna obala, ki sem jo prevozil prejšnje leto ob vrnitvi iz Romunije: Kmalu sem pri Ballatonfuzlo zavil za Veszprem in nato desno za Szekesfehervar. Cesta je bila široka in hitra, vmes sem se priključil tudi na avtocesto, ki služi kot obvoznica in nato na cesto št. 7 in proti Budimpešti.

Vožnja po Madžarski mi je postala všeč že leto prej, ko sem prevozil lep južni del, čeprav sem bil pred tem prepričan, da bo neprijetno, ker je sama ravnina. Spomladi, ko je vse cvetoče in zeleno, je namreč prav lepo. Ceste so večinoma dobre in na njih je malo prometa, prav tako pa ni veliko naselij s semaforji in drugimi motečimi elementi med vožnjo. Tudi ljudje so zelo prijazni in preprosti.

Budimpešto sem obvozil po južni strani in se nato priključil na cesto št. 3, v kraju Kistorcsa natočil bencin in krenil dalje. Tukaj je šlo malo počasneje, saj je bilo bolj poseljeno. Peljal sem se skozi Hatvan in Gyongyes, nato pa zavil na cesto št. 24 za Eger. Na tem koncu se nahaja edina prava vzpetina na Madžarskem – dvigne se nad dobrih 1000 m oziroma 1015 metrov, kolikor je visok najvišji vrh Madžarske, Kekes. Za Madžare so najbrž to že hudi vzponi.

V vožnji sem užival, spremljala me je ovinkasta in prazna cesta ter lepa pokrajina. Vmes sem se ustavil na lepem »gorskem« počivališču, skuhal in pojedel.

Kmalu sem prispel v Eger. Od daleč je bil videti prijeten, vendar sem se odpeljal naprej in zavil za Felsotarkany. Tukaj je ponovno sledilo zelo lepo okolje in naselbine, ki pa jih je bilo počasi vedno manj, dokler se nisem vozil samo še po širnih gozdovih in samotni cesti skozi nacionalni park Bukki. Spustil sem se do Lillafureda, kjer sem spet srečal več ljudi, ki so očitno uživali na izletu, saj so veslali po reki oziroma jezercu in se sprehajali v bližnjem urejenem mestecu.

Po nekaj kilometrih sem bil že v Miskolcu, ki je precej veliko mesto, zato sem tudi nekaj časa porabil, da sem našel cesto št. 37 za Szerencs. Spet je sledila prazna in dobra cesta z lepo zeleno pokrajino, kjer sem prvič naletel na nasade bezga. Videl sem tudi nasade trte, kar pa me ni presenetilo, saj je ta lepa pokrajina v okolici mesta Tokaj znana kot vinogradniška.

Prehitel in pozdravil sem tovornjak s celjsko registracijo, nato pa v Sarospataku opazil znak za kamp in se odločil prenočiti. Angleški jezik je Madžarom sicer tuj, saj ga tudi mladi slabo govorijo, bolj pogosto se da pogovoriti v nemškem jeziku. Ob 18.00 uri sem kot edini v kampu postavil šotor. Drugih gostov ni bilo – razen mladine, ki je bila nastanjena v hišicah. Vzel sem si čas in si ogledal lokalne znamenitosti kraja – zelo lepo trdnjavo in cerkev. Pa seveda ima terme, ki so na Madžarskem pogoste.

Na Madžarskem se pozna avstroogrska arhitekturna zapuščina – polna je objektov še od takrat. Sicer so lepi, vendar večinoma slabše vzdrževani. Cel dan sem imel lepo vreme in temperaturo med 22 in 28 stopinjami.

1.6.2012 – Spal nisem najbolje, saj so celo noč prav na glas regljale žabe, pa tudi mladina je bila kar glasna. Sicer je bilo pa svetlo že ob 4:30. Vstal sem nekaj pred sedmo uro, zajtrkoval, pospravil in ob 8:20 odšel. Vreme je bilo dobro, a mi je domačin povedal, da je napovedano poslabšanje. Odpeljal sem se proti Ukrajini v smeri kraja Cigand. Vozil sem se po lokalni cesti, a tudi tam ni bilo dosti videti. V glavnem polja in revne vasi, z značilnimi hišami, pretežno v slabšem stanju in z rdečimi strehami. Očitno se je že poznalo, da se bližam Ukrajini.

V mestu Zahony, tik pred mejo, me je presenetil urejen trgovski center Aldi, kjer sem nabavil še nekaj hrane in pijače. Nisem vedel, kako bo z ukrajinskim denarjem, saj ga v Sloveniji po bankah nisem mogel dobiti, zato sem zalogo napravil še pred mejo. Je pa na Madžarskem vse ceneje kot pri nas, pa v pekarnah imajo zelo okusen kruh in razna peciva.

Očitno pa je vreme povezano z mejami med državami, saj je, ko sem prešel kontrolo na madžarski strani in se peljal čez most preko reke Tise proti ukrajinski kontroli, pričelo rahlo deževati. Dobro, da je mejna kontrola pod streho, da mi ni bilo treba stati na dežju. Ko sem se pripeljal na mejo, je bilo tam kar nekaj policistov, ki niso znali angleško. »V ogenj« so poslali mladega policista, ki naj bi znal nekaj angleščine. Bil je prestrašen in bilo mu je nerodno, da bo moral govoriti angleško. Nato pa se je razveselil, ko je ugotovil, da se bova lahko zmenila kar po domače, v slovanskem jeziku. Ves nasmejan se je obrnil proti ostalim in ponavljal nekako: »On ponimaje, on ponimaje,« – da razumem. Tako sva se kar hitro zmenila, izpolnil sem nekaj obrazcev in že sem bil v Ukrajini.

Škoda sicer, ker mi niso dodelili policistke – vse so bile videti kot v uniformo oblečene manekenke. Sem želel fotografirati za spomin, a me je njen kolega hitro odgnal. Takoj za mejo sem se ustavil na bencinski črpalki, saj je bencin v Ukrajini zelo poceni – liter stane okoli enega evra. Tam pa sem tudi zamenjal evre v njihovo valuto, Hyrnije. Že sem nase navlekel dežni kombinezon in se ob 10:30 odpeljal proti Uzhgorodu. Na cesti je bilo precej tovornjakov, moja želja pa je bila prečkati Karpate čez Užoški prelaz. Skoraj bi si zaradi dežja premislil in odpeljal kar naravnost v mesto Stryj. Cesta do tja ne vodi čez tako visoko sedlo, a sem se nato vendarle odločil in zavil nazaj za Užoški prelaz. Težko je bilo sicer najti pravo cesto, saj je zelo malo znakov in je potrebno imeti nekaj sreče, da »zadeneš« pravo smer. Tuji so jim tudi znaki za naselja in talne označbe ter drugi prometni znaki, kar je sicer v redu, ker ni omejitev hitrosti; je pa problematično, ker lahko le ugibaš, kje se nahajaš – še posebej, če nimaš navigacije.

Cesta je bila tu še kar v redu, vse ostalo pa precej zastarelo – vozni park, infrastruktura, zgradbe itd. Ko sem zapustil Uzhgorod, sem se nekaj časa peljal ob muzejskem vlakcu in železniški progi, kjer je bilo urejenih nekaj lepih počivališč, nato pa se je cesta poslabšala in je tudi vožnja postala zoprna, saj sem se ves čas moral izogibati luknjam v cesti. Zato najbrž tudi ne uporabljajo znakov za omejitev hitrosti. Dež je še vedno padal, jaz pa sem se začel dvigovati vedno višje v gozdove in vozil mimo žalostnih naselij. Vse skupaj je izgledalo ubogo, saj ni bilo nič urejeno. Po tej dolini poteka tudi železniška proga z več tiri in je že v času Prve svetovne vojne predstavljala pomembno transportno pot.

Nekje pod Užoškim prelazom sem naletel na redko urejeno počivališče pod streho, kjer sem se ustavil in na suhem skuhal kosilo.

Kar precej se je ohladilo. Pihal pa je tudi zoprn hladen veter, vendar domačinov to sploh ni motilo, ali pa so na to navajeni. Okrog so pešačili ali se vozili s kolesi brez dežnikov ali anorakov, pa tudi brez kap. Ko sem se kasneje ustavil ob cesti, sem spregovoril par besed z domačinom, ki me je spraševal za cigarete – jaz sem bil oblečen v dežni kombinezon in na sebi imel čelado, on je bil pa že popolnoma moker, oblečen le v majico. Dež mu je padal na glavo, a se ni dal motiti. Odkolesaril je naprej, pojma nimam kam, ker bila sva sredi ničesar. Ko sem se pričel dvigovati na 852 visok Užoški prelaz, je še kar rosilo. Po nekaj serpentinah sem bil na vrhu. Tam me je pričakala zapornica in vojaška kontrola. Mogoče zato, ker je območje blizu meje. Pred zapornico sem se ustavil. Iz kabine je izstopil vojak, me strumno pozdravil in prosil za potni list. Ko ga je pregledal, mi ga je vrnil in nato dvignil zapornico. Škoda, ker se je zgodilo tako hitro. Na strani pred zapornico sem si namreč želel ogledati nekaj spomenikov. Pa tudi manjša cerkvica je stala, a je bilo vzdušje tako neprijetno, a se nisem želel vrniti.

Nekaj sto metrov naprej od te kontrole sem srečal motorista, Nizozemca. Veselo sem pomahal, onadva pa nazaj. No, kasneje sem na tej cesti proti Turki in Sambirju srečal še vsaj dvajset motoristov, Nizozemcev, vendar so bili med sabo precej oddaljeni in mi najprej ni bilo jasno zakaj, nato pa ni bilo potrebno veliko, da sem to tudi ugotovil. Če sem mislil, da je bila cesta do tega prelaza slaba, ne vem kako bi rekel temu, kar je sledilo. Luknja pri luknji. Bilo je prav naporno iskati najboljšo pot in tudi, ko sem opazil sto metrov ceste z manj luknjami, sem moral že kmalu spet zavirati, saj nisem vedel, kaj bo sledilo. Večinoma spet luknje, nekatere tudi precej globoke. Oznak pa seveda nobenih. Nekaj časa sem se peljal kar po bankini, saj je bila vseeno bolj ravna. Zelo nevarno je bilo tudi srečevanje z avtomobili, ki jih sicer ni bilo veliko, ampak vsak voznik je bil namreč zatopljen le v cesto in nekje je malo manjkalo, da me ni povozil avtomobilist na moji strani ceste. Pa enkrat je šlo zelo blizu, ko sem prehiteval kombi in je ta sunkovito zapeljal v levo, ko se je hotel izogniti luknji. Precej nevarno. Dobra zadeva je bil dež, saj so se na ta način bolje videle luknje, v katerih je stala voda.

Na drugi strani prelaza sem si ogledal še spomenik, namenjen vojakom v Prvi svetovni vojni, a nisem razumeti besedila. Ugotovil sem, da čeprav obvladam cirilico, mi to ne pomaga veliko, saj ne poznam jezika. Preveč sem primerjal in se zanašal na srbsko cirilico. Ukrajinsko besedo npr. »вересень« bi prevedel kot »veresenj«, a nisem vedel, da to pomeni september. Tako tudi med vožnjo nisem mogel prebrati posameznih napisov, ki sem jih opazil, temveč sem se mogel ustaviti in počasi ugotavljati posamezne črke in pomen. Ko sem ugotovil, da je potrebno upoštevati še to, da so besede napisane v različnih sklonih, je bilo še težje. Pri ogledu spomenika se je dvignila oblačnost in skoznjo so se prikradli sončni žarki, da se je prostrana hribovita pokrajina odela v očarljivo zeleno barvo. Še dobro, da ni več močno deževalo, saj sem imel obleko pod kombinezonom že vlažno. Pri vožnji me dež ni motil, saj je bilo zaradi lukenj in počasnejše vožnje vseeno ali pada ali ne.

Se nadaljuje na naslednji strani…