četrtek, 8. maja 2025
Domov Blog Stran 25

Sam svoj mojster – za vzmetenje 1.del

0

V kolikor niste zadovoljni z obnašanjem motocikla med vožnjo, se lahko sami lotite osnovnih nastavitev. S pomočjo Čarman motosporta vam bomo v treh delih pokazali, kako se lotite nastavitev po korakih, s katerim bo vaša vožnja varnejša, večji pa bodo tudi užitki.

Nastavitev osnovne prednapetosti prednjih in zadnjih vzmeti

Lotili se bomo:

1. Nastavitev osnovne prednapetosti prednjih in zadnjih vzmeti (današnja tema)

2. Uravnoteženje delovanje prednjega in zadnjega vzmetenja

3. Posamezne nastavitve prednjega in zadnjega vzmetenjaNastavitev osnovne prednapetosti prednjih in zadnjih vzmeti Za začetek bomo preverili nič drugega kot nastavitev trdote (prednapetosti) vzmeti glede na težo voznika ali voznika in sopotnika. Pravilna nastavitev trdote prednjih in zadnjih vzmeti (prednapetosti vzmeti) je osnova, na kateri boste v drugi fazi optimizirali vzmetenje na podlagi kompresije blaženja (compression-druckstufe) in nastavitve povratka (rebound-zugstufe). V kolikor je nastavljena trdota vzmeti prevelika, potem bo motocikel po grbinah in neravninah poskakoval, vožnja bo neudobna, v kolikor je premajhna, potem bo ob večjih obremenitvah amortizer(ja) zabilo do konca, kar pomeni izguba osnovne funkcije in hudo nevarnost za voznika, saj se vse sile prenašajo tako neposredno na pnevmatiko. Kar v skrajnem primeru lahko privede tudi do padca.

1. korak

Najprej moramo izmeriti razdaljo popolnoma neobremenjenih prednjih in zadnjih vzmeti, v stanju, ko na njega ne deluje ne teža motocikla ne dodatna teža voznika ali celo sopotnika. To najlažje preverimo tako, da motocikel dvignemo na centralno stojalo. V kolikor motocikel nima stojala, izmerite razdaljo s pomočjo naslonitve na stransko tačko (za kar potrebujete pomoč prijatelja).

a) Pri vilicah izmerite razdaljo, kjer se prednji amortizer poseda (slika 1) ali razdaljo med vrhom križa in prednjo osjo.

Izmera razdalje popolnoma neobremenjenega prednjega vzmetenja – motocikel na stojalu.

b) na zadnjem delu izmerite razdaljo med neko fiksno točko na zadnjem delu motocikla (npr. vaša oznaka z lepilnim trakom na stranskih plastikah) in osjo zadnjega kolesa (slika

2). Naklon metra naj bo približno 15 stopinj.

Izmera razdalje popolnoma neobremenjenega zadnjega vzmetenja – motocikel na stojalu.

To naj bo vaša razdalja A1 za prednje amortizerje in A2 za zadnji amortizer.

2. korak.

Sedaj izmerite, koliko se motocikel posede spredaj in zadaj, če ga postavimo v pokončen položaj in na njega deluje samo lastna teža. Izmerjeno razdaljo odštejete od razdalje A1 in A2. To je posedanje motocikla v obliki razdalje B1 za prednje vzmetenje in B2 za zadnje vzmetenje.

3. korak

Izmerite še posedanje, ko sedite na motociklu. Ali skupaj s sopotnico, če želite opraviti osnovno nastavitev za skupinske vožnje. Izmerjeno razdaljo odštejete od razdalje A1 in A2. To je vaše posedanje motocikla z voznikom v obliki razdalje C1 za prednje kolo (slika 3)

Izmera razdalje posedanja prednjega vzmetenja z voznikom.

in C2 za zadnje kolo (slika 4).

Izmera razdalje posedanja obremenjenega zadnjega vzmetenja z voznikom.

Rezultate vpišite v spodnjo tabelo.

4. korak

Sedaj preverite, kakšne so vaše izmere v primerjavi s priporočenimi v tabeli. BMW-jevo telelever vzmetenje je izjema in ne sodi v spodnji referenčni okvir:

Priporočene vrednosti so okvirni parametri za športno turistične motocikle, ki imajo v povprečju 120 milimetrski hod prednjega in zadnjega vzmetenja. V primeru daljših hodov (npr. potovalni enduro) ali v primeru krajših, pa se držite pravila, da naj posedanje motocikla in voznika (C1 in C2) znaša 1/3 posedanja celotnega hoda amortizerja. Kar pomeni, da bo moral npr. Jože F. pri svoji Hondi Transalp s 177 milimetrov prednjega hoda in 173 milimetri zadnjega hoda, izmeriti malo manj kot 60 milimetrov posedanja – spredaj in zadaj, ko sedi na motociklu, v kolikor želi optimalno nastaviti prednapetost vzmeti za solo vožnje.

5. korak

Če ste srečnež, vam 5. koraka ne bo potrebno opraviti, saj so vaše nastavitve v okviru priporočenih, kar pomeni, da imate dobro osnovo za nadaljevalno nastavljanje kompresije in dušenja povratka prednjih in zadnjih amortizerjev, ki jih bomo obravnavali v eni izmed naslednjih izdaj motosvetovih novic. Večina pa bo pri svojem motociklu odkrila odstopanja, ki jih bo z nastavitvami lahko odpravila, še posebno verjetno tisti, ki so se na lovljenje pravilne nastavitve podali s sopotnico.

a) Tršanje (mehčanje) prednjega vzmetenja s prednapetostjo vzmeti, ki nam bo zmanjšala posedanje, se lotimo s zategovanjem vijaka na vrhu vilic v smeri urinega kazalca (v nasprotni smeri) – slika 5. Uporabite ustrezno orodje.

Tršanje (mehčanje) prednjega vzmetenja z uravnavo prednapetosti vzmeti.

b) Mehčanje (tršanje) prednapetosti zadnje vzmeti se lotimo s posebnim ključem, ki ga dobimo v okviru serijskega orodja motocikla pod sedežem (slika 6).

Tršanje (mehčanje) zadnjega vzmetenja z uravnavo prednapetosti vzmeti.
Wilbersovo hidravljično spreminjanje prednapetosti vzmeti.

Čarman priporoča, da pred nastavljanjem vzmetenja s posebnim ključem, namažete navoje amortizerja z WD40 ali podobnim sprejem, saj bo opravilo tako mnogo lažje. Nastavljanje prednapetosti vzmeti je pri nekaterih modelih amortizerjev poenostavljeno, saj omogoča ročno nastavitev s pomočjo hidravljike, kar je uporabno posebno v primerih, ko pogosto menjavamo stil vožnje: samostojno in s sopotnico. Wilbersova prednapetostna nastavitev se pri nakupu amortizerja pri Čarman motosport dobi za 199 evrov doplačila k osnovni ceni amortizerja (slika 7).

Menjava zadnje vzmeti

V kolikor do želenih posedanj motocikla kljub temu ne pridete, imate sedaj pri Čarman motosportu možnost montaže trših ali mehkejših vzmeti, tako prednjih kot zadnjih (Wilbers, Ohlins, Eibach, Promotor). Predelavo serijskega zadnjega amortizerja za Hondo VTR 1000 s tršo Ohlinsovo vzmetjo prikazuje slika 8.

Tršo vzmet bodo uporabili tisti, ki se veliko vozijo v dvoje, amortizer pa jim še zgledno deluje, le poseda se preveč.

Ne zategujte preveč, raje menjajte

Nastavljanje prednapetosti vzmeti ima tudi svoje meje. Včasih se vsega ne da rešiti samo z drugačno, tršo nastavitvijo vzmeti. Zakaj? Čim bolj je zadnja vzmet zategnjena, v vedno bolj neudobnem (neobčutljivem) področju delovanja amortizer deluje. To bodo izkusili npr. vozniki na Grobniku, ko na koncu ciljne ravnine pri 250 km/h močno zavirajo, zadnji konec motocikla pa jim veselo poskakuje. Zadnja vzmet je pretrdo nastavljena, zato ne zmore pobirati neravnin, saj deluje na neustreznem področju delovanja.

Za poznavalce

V kolikor želijo vozniki vrhunsko izkušnjo cestnega ali dirkaškega križarjenja, pa bodo posegli po artiklih specialistov za amortizacijo, kot sta npr. Wilbers, ki je usmerjen na dostopno, a še vedno izredno zmogljivo cesto uporabo, ali pa tekmovalni Ohlins, alfa in omega dirkaških poznavalcev. Zmogljivost agregatov motociklov z leti praktično ne omaga, zmogljivost amortizacije pa kar drastično. Prav neverjetno je, kako specialisti po testih skoraj v vseh pogledih presegajo serijske proizvode amortizerjev, večkrat tudi po nižji ceni (od serijskih). Sicer pa, čez test ga ni, vsaj tako pravijo tisti, ki so razliko že izkusili.

Vsi deli:

Test: Triumph Bonneville T100

13

Oh, ta šestdeseta. Stari dobri časi. Menda. Sam sem (žal) premlad, da bi lahko obujal spomine na njih. Sem pa še kar prepričan, da sem dobršen del – vsaj tisti, ki je za nas, motoriste, pomemben – podoživel pri vožnji Bonnieja. “Groovy”.

Skozi zgodovino se je pojavljalo več njegovih variacij. Leta 1959 je Triumph na prag dolge poti odvrgel prvo, 650-kubično verzijo z vsega 34 kilovati (46 konji). Vmes je čas tehnološkega napredka terjal izboljšave agregata, zato se je do konca osemdesetih pojavilo še nekaj njegovih variacij. No, danes ima Bonneville 865 kubikov in spodobnih 50 kilovatov (67 konjev). Popolnoma dovolj in to mislim smrtno resno. Njegovo ročico je po ovinkih vseh vrst vihteti tako zabavno, kot od kakega “šestotaka” na srednje odprtem dirkališču. Vleka mu ne pogreši, tudi v dvoje ne in ravno tako se ne ustraši strmih klančin. Zračno hlajeni agregat z elektronskim vbrizgom je – kar se tiče performansa – nasmeh do ušes. Vendar mu kot celotnemu sklopu po drugi strani zmanjka kanček značaja. Želel bi si, da bi grmel in rukal, da bi imel v riti sršenje gnezdo. Želel bi si duše. Točno take, kot jo izžareva njegov dizajn.

Splošne vozne lastnosti nasprotujejo pridevnikom “star”, “težak” in “nevozen”.

Marsikdo se na motocikel, ki ima spredaj en zavorni kolut sploh ne bi usedel. Vsi radi vidimo spredaj dva, po možnosti z radialno vpetimi čeljustmi. Bonnie ima še danes enega. In ustavlja odlično, skoraj perfektno. Le na občutek pri zaviranju se je potrebno malce privaditi, ker je zagotovo drugačen kot pri vožnji sodobnih motociklov. Paket zavor se sicer ni pregrel niti v dvoje, ko sem ob spustu s prelaza večino časa stiskal prednjo zavorno ročico.

Položaj na motociklu je za voznika udoben, občutek sedenja pa je tako poseben, da se mi je po prvih petdesetih kilometrih zasmejalo in mi nasmeh ni zbledel vse do trenutka, ko sem predal ključe. Širok in raven sedež je res zakon. Vsaj za voznika. Sopotnici pa ni bil všeč. Menda je položaj neudoben: ko sva zaokrožila celodnevni izlet je preklela pomanjkljivo stabilnost pri pospeševanju. Meni pa kar se tiče udobja ni bilo nič hujšega. Bonneville sicer je za daljše ture, ni pa za v dvoje.

Zračno hlajeni agregat z elektronskim vbrizgom je – kar se tiče performansa – nasmeh do ušes.

Splošne vozne lastnosti nasprotujejo pridevnikom “star”, “težak” in “nevozen”. Kljub dejstvu, da tehta 230 kilogramov, kljub na videz nizko nameščenim izpuhom in kljub temu, da gre na prvi pogled za” kafanski” motor, je Bonneville prava “fun-factor” poslastica. Izpuha ne drsata po tleh, prelaganje iz ovinka v ovinek ni problem in prav tako ni bilo potrebno izdahniti poslednje sape preden sem ga spravil v ovinek. Zasnova motocikla je primerna za zelo širok spekter šoferjev.

Drugo menenje (Dani Mattias)
Klasično nameščena dva zadnja blažilnika sta dovolj čvrsta in usklajena, da ob bolj suvereni  vožnji ni bilo čutiti značilnega plavanja. Na začetku je bilo opaziti nekoliko mehko in nedosledno požiranje neravnin, vendar sem kasneje ob zelo enostavnem manevru privil prednapetosti vzmeti za eno stopnjo in rešil problem. Cel paket vzmetenja deluje solidno. Šestnajst litrov prostornine rezervoarja je dovolj. Med testnim obdobjem se je namreč poraba gibala med 4,3 l/100 km in 5,3 l/100 km, kar znese od dvesto do tristo kilometrov avtonomije preden posveti lučka na armaturi. Slednja ponazarja klasiko s pridihom novega – prikazovalnik hitrosti in obratomer sta analogna z digitalnim števcem prevoženih kilometrov.

Mnenje voznice (Mateja Pivk)
Ni samo videti strašansko kul in stajliš zadevščina tale Bonnie. Tako zelo “štosnih” je bilo tistih nekaj (premalo) kilometrov na njeni očarljivo ravni klopci, da bi jo z veselem zapeljala v domačo garažo. Je nekomplicirana, hvaležna in nezahtevna, da je res ne bi imela zgolj za šminkiranje, ampak tudi za čisto prave kilometre in celo vsakodnevne opravke. V zakup bi vzela celo to, da bi tudi najmanjše kose prtljage morala stlačiti v nahrbtnik, Bi si pač omislila takšnega retro, ki bi se stilsko ujel z motociklom in ga pokombinirala z modrimi moto-kavbojkami in usnjeno jakno.

Agregat je presenetljivo dinamičen in zabaven, zavorni sitem dovolj zmogljiv, da ne vzbuja nelagodja in ergonomija posrečena. Sedež je nizek in njegov oster rob le malo ovira noge med manevriranjem. Pa tudi motociklu med obračanjem, rinjenjem in kolovratenjem ni čutiti tistih 230 kilogramov. Fantje tožijo, da ima premalo značaja. Da premalo ruka, rita in brca. Da je preveč uglajena in umirjena v primerjavi z Guzzijevim V7, ki je ena izmed bolj priljubljeni alternativ na našem trgu. Morda res. Morda bo prav zato všeč tudi začetnicam, ki (še) niso pripravljene za “pravo dušo motocikla” – kot tisto tečno ropotanje in tresenje imenujejo pravi bajkerji, a bi kljub temu želele v svojem motociklu začutiti nekaj motoristične nostalgije in biti ob tem stilsko dovršene in opažene prav povsod. No, ali pa le iščejo simpatično štosen motocikel, ki bo zabaven neglede na to, kam se bodo podale.

Od daleč in od blizu vsi ti lično izdelani dodatki z zajetno mero kroma vzbujajo ščemeče občutke, vendar so žal, povem kar naravnost – popolnoma neuporabni. Če se motocikel ne vozi po kofetarsko, je kar se tiče “udobja”, narejen samo za važenje pred lokalom bolj imenitne narave. Pa še to zgolj in samo takrat, ko vas ob srkanju espressa ne prime odtočit in ga imate tako ves čas pod budnim očesom, da vam kdo od foušljivcev v tank – ki nima ključavnice – ne strese pol kile sladkorja. Ali pa vam ga kar odpelje, ker ste doma pozabili ključ za dodatno ključavnico, ki zaklepa krmilo. Popolnoma nepotrebno. Starejši motocikli so znani po tem, da so izdelani bolj humano in imajo denimo več prostora pod sedežem. Pa Bonnie? Pobožna želja. Sedež je v okvir privit z dvema vijakoma. Razumem, da je novi Bonneville “kopija” starega, vendar bi v vsaj tem segmentu lahko inženirji začrtali bolj uporaben motocikel.

V resnici je Triumph Bonneville zabaven motorčič z eno samo, a žal fatalno napako. V svojem bistvu ni tisto kar predstavlja. Čeravno me je v vseh ostalih sklopih zadovoljil, celo impresioniral – je pomanjkanje globine za motocikel, ki razodeva neko obdobje, brca v temo.

Cena: 9.890 evrov

Prvi vtis: Triumph Bonneville T100

12

Triumph Bonneville T100 se vozi zelo enostavno. Celo tako enostavno, da bi ga tudi motoristke lahko vozile v avtošolah. Vlek agregata me je popolnoma zadovoljil. Bonneville se je tudi ustavil dovolj suvereno, a občutek zaviranja nekoliko drugačen kot na sodobnih motociklih. Izpuhi izgledajo kot bi bili prenizko nameščeni, vendar se mi v niti enem samem ovinku ni zgodilo, da bi z njimi podrsal po tleh, pa je skrajni rob gume že vohal asfalt.

Test: Triumph Tiger 800

5

Ko je leta 2010 Triumph na trg lansiral Tigra 800, so mu vsi zamerili neoriginalnost in preveliko podobnost z BMW-jem. Vendar je segment tak kot je in smešno bi izgledal z v plastiko ovitim zadkom. Zadosti je že, da je tipično Triumphovski, s trivaljnim agregatom v glavni vlogi, da je dovolj drugačen od ostalih. Tisti, ki pravijo, da ga ni moč ločiti, se najbrž težko spomnijo tudi svoje telefonske številke. “Zamenjal sem ga z BMW-jem,”….bla bla bla. Ne verjamemo.

V povsem preprost, a odličen jeklen okvir je vpet trovaljnik z 800 kubičnimi centimetri delovne prostornine, ki doseže svoj vrhunec v moči in navoru pri dokaj visokih obratih. Postreže z značilnim žvižganjem in mirnostjo. Prefinjenost se nadaljuje preko mehko delujočega menjalnika in verižnega prenosa, ki moč na pnevmatiko prenaša občutno mehkeje od kardana. Vzmetenje spredaj nima možnosti nastavitev, je pa hod vzmeti velik. Podobna zgodba je z zadnjim vzmetenjem, le da je tam na voljo možnost hidravlične nastavitve prednapetosti vzmeti, ko motocikel bolj obremenimo. Ozka, 19-palčna sprednja pnevmatika omogoča lahkotne spremembe smeri, medtem ko zadnja 17-palčna, standardnih velikosti v segmentu potovalnih endur, zagotavlja dober oprijem na različnih podlagah.

Armaturna plošča je lepo pregledna, z dovolj podatki, le brskanje po menijih je malo težje, ker sta mala gumba nameščena na armaturno ploščo. Na zaslončku LCD tako lahko spremljamo trenutno porabo, povprečno porabo, pokaže nam v kateri prestavi trenutno vozimo, koliko goriva je še na voljo in seveda temperaturo agregata ter uro. Razen tega, da sem pogrešal prikazovalnik temperature zraka, pripomb na armaturno ploščo nimam. Prostora na voznikovem sedežu je dovolj in balanca zares lepo sede v roke.

Triumph Tiger 800 je lahkoten, prijeten in nezahteven kos motocikla, ki zna biti tudi zelo hiter. To mu omogoča odličen 800-kubični trovaljnik, ki zvezno vleče od 2000 obratov naprej, sape pa mu zlepa ne zmanjka niti na vzponih. Ob pogledu na potovalni računalnik, ki kaže povprečno porabo boste sprva mogoče malo razočarani, vendar imejte v glavi, da je dejanska poraba pol litra nižja. Ravno toliko namreč potovalni računalnik pokaže preveč. Pri porabi okoli 5,5 litra na sto prevoženih bo ob 19-litrski posodi za gorivo avtonomija čisto prava.

Zavore, v tem primeru opremljene z izklopljivim ABS sistemom, svoje delo opravljajo dobro in zanesljivo. Prav tako bo tudi vzmetenje, ki kljub temu, da je nastavljivo le v prednapetosti zadnjega amortizerja, zadovoljivo ali pa celo odlično opravilo svojo vlogo. Le na kratkih asfaltnih luknjah je vzmetenje nekoliko nedodelano, povsod drugje pa zares odlično. Ergonomija je super, malo prenizek za voznike, višje od 175 cm, bo vetrobran. Pohvalil bi tudi udobje, po višini nastavljivega voznikovega sedeža. Nastaviti je mogoče tudi oddaljenost krmila. Tako bo Triumph Tiger 800 primeren tudi za tiste z nižjim težiščem in krajšimi rokami. Je pa sedenje na zadnjem sedežu malo pokvarjeno s postavitvijo desne stopalke. Ta je zaradi dokaj široko postavljenega izpuha nekako stlačena. Na levi strani tega problema ni.

Še bolj, kot z dobrimi voznimi lastnostmi na asfaltu, me je Triumph Tiger 800 navdušil z obnašanjem na makadamu. Ker je manjši, lažji in agregat nima toliko moči kot tisti v Explorerju, je na makadamu bistveno manj naporen. No, res pa tudi malo manj zabaven. Vzmetenje z dolgim hodom bo odlično opravilo z luknjami, za premagovanje hujšega terena pa ni primeren, že zaradi pnevmatik ne. Agregat bo zadnjo pnevmatiko brez problema zavrtel v prazno in sistem ABS je mogoče izključiti. Je pa tudi na daljših poteh več kot dovolj udoben, da bodo po potrebi lahko postanki omejeni le na polnjenje rezervoarja. Pa tudi priročna 12-voltna vtičnica bo marsikomu prav prišla.

Drugo mnenje (Igor Tominec)
Ko je včasih kdo od novincev spraševal kaj naj kupi, da bo v vožnji užival brez hujših naporov in znanja in da bo pred kafičem še vedno zapalil, je bil univerzalen odgovor – kupi nekaj iz naked razreda. No, jaz bi danes gladko odgovoril: “Kupi enduro.”

 

Tiger 800 je oskubljeni Tiger Explorer 1200, tako po prostornini, opremi in tudi fun factorju. Blažji je v čisto vseh segmentih. Že takoj lahko priznam, da mi ni tako všeč kot večja mrcina. Moči in navora ima dovolj, tudi za najbolj razvajene, ki se želimo celo pot do morja peljati v šesti prestavi. Vsem je jasno, da je nekoliko lažji kot večji brat in iz tega razloga na mestu tudi bolj agilen. Vendar je med vožnjo kar se tiče enostavnosti manevriranja – kljub kar petdesetim kilogramom manj – ista pašta kot Explorer: čista desetka. Prepričale me niso zavore. Da ne bo pomote, niti slučajno niso slabe, čeravno je občutek na zavorni ročici bolj mehak, rahlo neprepričljiv. Tudi menjalnik me je malo razočaral. Ne deluje tako suvereno kot na ostalih Triumphih, ki sem jih imel možnost peljati. Pogrešil sem kak bonbonček. Vendar je kljub vsemu za svojo ceno in kvaliteto Tiger 800 motocikel, ki ga bom priporočal vsakemu novincu moto sveta. No, morda zgolj novinkam ali manjšeraslim voznikom ne, ker je za njih Tiger 800 vendarle malo previsok. Tiger je kul.

Za povsem pravo in udobno popotovanje bo treba še malo seči v žep in s spiska dodatne opreme izbrati par stvari. Ker je osnovna verzija malo preveč oskubljena, bo potrebno razmisliti o gretju ročk, zaščiti rok, mogoče tudi višjem vetrobranu, aluminijastem ščitniku spodnjega dela agregata in kakem kovčku

Mnenje voznice (Mateja Pivk)
Triumphovem Tigru 800 sem našla izvrsten motocikel za ljubiteljice potovalnih endur – za dame, ki so že lezle na velike motocikle kot so Varadero, 1200 GS ali Caponord, pa na koncu ugotovile, da zadeva sicer “gre skozi”, a si kljub temu želijo nekaj  več “rezerve”. “Ni ga čez komot.”  Tiger 800 je ravno prav visok, da se ga bo lahko brez težav  lotila tudi ne pretirano dolgonoga voznica z nekaj izkušnjami. Po višini nastavljiv sedež je udoben in ne pretirano ozek, a nog pri polžjem manevriranju prav nič ne moti. Prav tako nog ne motijo stopalke. Tudi  stransko stojalo ne  povzroča nikakršnih težav, ko ga je potrebno  s stopalom poriniti izpod motocikla.  Stikala na ročicah so razporejena tako, da nikoli in nikdar ne bo težav z vklapljanjem in izklapljanjem smernikov – tudi, če so damske ročice res drobne.Za dame ergonomija pa še zdaleč ni vse kar Tiger 800 ponuja  – največja poslastica je njegov polikan, prefinjen agregat, ki ima kljub vsej svoji uglajenosti toliko dinamike in  značaja, kot jo lahko pričakujemo le še pri italijanskih motociklih. Brez robatega brcanja in ritanja, a z goro navora in moči. Celo za najbolj lene ljubitelje “kruzanja” in sovražnike pretikanja, ga je dovolj.Verna zašita je za povprečno rasle zelo dobra, za tiste pod 170 cm pa odlična. Ergonomski trikotnik sijajen – udoben,  hkrati zaradi širokega krmila nudi tudi odličen nadzor nad motociklom, ki je tako okreten in lahkoten, da  bodo najbolj zavite cestne kljuke in najgrozljivejša mestna gneča užitkarski izziv, ne muka.  Zavorni sistem je zmogljivemu agregatu primeren, ročica zavore damskim prstom prijazna, motocikel pa tudi med močnim zaviranjem popolnoma miren in suveren.  Zaradi odličnega vzmetenje se zdi tudi popolnoma nedotakljiv na vseh vrstah cest – avtocestah, kej je hiter in udoben potovalnik, magistralkah, kjer z užitkom požira zavoje ne glede na katastrofalno stanje asfalta, ali  celo na makadamskih cestah.

Triumph Tiger 800 voznika zares potegne v vožnjo. S super agregatom, dobrimi zavorami in vzmetenjem bo kos vsem potem, ki si jih boste zastavili. Pa naj bodo te poti odpeljane počasi ali hitro. Bo pa zato morebitni sopotnik znal malo potarnat nad položajem desne noge. Takega kiksa si ne bi smeli privoščiti. Je vreden svojega denarja? Da, če se boste večinoma vozili sami, za v dvoje pa se splača “napraskat” še kak evro.

Cena: 9.990 evrov (9.490 brez ABS)

Prvi vtis: Triumph Tiger 800

8

Za Triumph Tiger 800 pravijo, da je kopija BMW-ja. Ne vem, če bi mu rekel kopija. Potem so vsi japonski superšportniki kopija en drugega. Lepo je narejen in trovaljnik je dober. Vse kar najdemo na njem deluje super. Je pa tak kot je, bolj primeren za samostojno vožnjo. Ker smo vsi malo razvajeni, bi znal biti premajhen ali premalo opremljen. Premalo zmogljiv pa nikakor ne.

Test: Triumph Tiger Explorer 1200

28

Po letih prevlade BMW-jevega R1200 GS se konkurenca končno prebuja in na trg pošilja izredno dobre motocikle v segmentu velikih potovalnih endur. Triumphov Tiger Explorer 1200 je zagotovo najboljši približek Bavarcu. Še bolje, v večini ga suvereno prekaša. Če se ostali proizvajalci izogibajo primerjavi z BMW-jem, pa Triumph odkrito cilja z napadom nanj. Niti ne skrivajo, da so Bavarca vzeli za osnovo in ga izboljšali tam, kjer so mislili, da ni dovolj dober. Vprašanje je le, če se niso za ta korak odločili malo prepozno. Navada je železna srajca pravijo.

Bistvo Explorerja je obnašanje na cesti. Teža na vožnjo pripravljenega Explorerja je skoraj 260 kilogramov in kilograme je na mestu kar dobro čutiti. A se popolnoma izgubijo, ko se Explorer premakne z mesta. Zelo dobra uravnoteženost motocikla se bo pokazala pri polžjih hitrostih. Nima sicer tako malega obračalnega kroga kot BMW, a je pri počasni vožnji mnogo bolj miren – predvsem zaradi uglajenega agregata. Ta je z eno besedo perfekten. Zvezno vleče iz najnižjih obratov do rdečega polja pri 10.000 vrtljajih. Pri tem postreže z značilnim žvižganjem iz treh valjev. Sprva je bil zvok malenkost nadležen, vendar sem se ga s kilometri privadil. Celo v taki meri, da mi ni bilo treba gledati velikega obratomera, pa sem vedel skoraj natančno pri koliko obratih se agregat vrti. Saj ne, da bi bilo število vrtljajev pomembno, agregat namreč suvereno vleče pri katerikoli številki, nima nobene “luknje” v delovanju in popije skoraj “nič”.

Med hitrim vračanjem proti domu po avtocesti je porabil celih 5,3 litra na sto kilometrov. Je ni velike endure, ki bi ga prekosila v varčnosti. Malenkost bolj je žejen med hitro vožnjo v klanec, vendar testno povprečje v več kot 1400 kilometrih ni preseglo 5,7 litra na sto prevoženih kilometrov. Minimalno obremenjen bo pri stalni vožnji pri 100 kilometrih na uro porabil celo manj kot 4 litre. Pa še servisni interval je na 16.000 kilometrov. Menjanik je značilno angleški – brez napak, brez zgrešenih prestavljanj. Malo manj perfekten je kardanski prenos moči, ki ob grobem zapiranju in odpiranju plina postreže z malo brco. Vendar še to le, kadar grdo delamo z ročico plina.

Zavore ustavljajo suvereno in občutek na ročici in stopalki je bil točno tak, kot sem si želel. Mogoče ne bi bilo slabo, če bi bila zadnja zavora povezana s prednjo, kot ima to rešeno Honda. Kak bolj enduraško usmerjen uporabnik nad to rešitvijo najbrž ne bi bil pretirano navdušen, meni pa ta sistem zelo ugaja. ABS sistem deluje dobro, lahko bi bil tudi manj občutljiv in kasneje posredoval. Za izklop ABS sistema je potrebno ustaviti in prestaviti v “ler”. Isti postopek je potreben tudi pri izklapljanju TTC-ja. Pri BMW-ju je rešitev boljša, saj lahko sistem proti zdrsu izklapljamo in vklapljamo med vožnjo. TTC ima tri nastavitve. Bolj ali manj občutljiv program in izklop sistema. Nastavljen na prvo stopnjo bo dovolil ravno prav zdrsa na slabšem asfaltu, da bo vožnja varna in še vedno dovolj adrenalinska. Na makadamu je sistem najbolje izklopiti in z izredno natančno ročico plina nadzirati vrtenje zadnjega kolesa – pri tem sem zelo užival, saj močan agregat kolo zavrti tudi v četrti prestavi. Ko motocikel ugasnemo, se bosta varnostna sistema ABS in TTC ob ponovnem vžigu samodejno vklopila.

Vzmetenje ima dovolj velik hod, da bo vožnja tudi na slabšem makadamu dovolj udobna in hkrati suverena. Minimalno nastavljivo vzmetenje super deluje na gladkem asfaltu pri vseh hitrostih, malo “popusti” le pri kratkih grbinah, kot jih srečamo v logaškem drevoredu. Jaz bi si privoščil mali “upgrade” vzmetenja, ki se vedno izkaže za najboljši vložek, ki si ga motoristi lahko privoščimo, sploh če je v planu obilo vožnje v dvoje. Zaradi dovolj velike oddaljenosti od tal tudi ne bo prišlo do zoprnega “ruženja” tačk.

Prostora na Explorerju je dovolj tudi za največje motoriste. Meni je bil pri mojih 180 centimetrih ravno še dovolj majhen. Če bi bil malenkost manjši bi si moral pomakniti balanco malo bolj k sedežu. Ročno nastavljiv vetrobran mi je bil dovolj visok, da je bila veterna zaščita ravno prava, višjerasli pa bodo najbrž hoteli višjo šipco. Odlična so ogledala, ki nikoli ne vibrirajo in ponujajo čist pogled na dogajanje zadaj. Dovolj prostora je tudi za noge. Nikjer se ne butaš ali nasedaš, pa tudi sopotnica ne bo motila.
Med osnovno opremo najdemo tudi tempomat, ki bo marsikomu prišel prav. So pa stikala nerodno postavljena na desno stran, da je težko držati odprt plin in hkrati vklopiti tempomat. Se pa na izklop tempomata agregat malo predivje odzove in mora predvsem tisti zadaj biti vedno pozoren. Zaradi mene tudi, če ga ne bi bilo.

Med obvezno dodatno opremo bi prištel gretje ročk in sedeža, aluminijast ščitnik spodnjega dela agregata, saj osnovni plastičen deluje malo “švoh”, ščitnike rok in kak kovček. Vse ostalo je za tiste, bolj zahtevne uporabnike.

Trivaljnik prostornine 1215 kubičnih centimetrov teče izredno mirno. Dokaj majhen gib batov omogoča največjo moč 101 kW pri visokih 9.000 obratih na minuto, pa vseeno zadovoljiv navor po celotnem območju vrtljajev, največji navor, 121 Nm pa doseže pri 6.400 vrtljajih. Agregat je vpet v jeklen palični okvir, moč pa se na zadnje kolo prenaša prek 6 stopenjskega menjalnika in kardana. Udobno in hkrati dovolj športno vožnjo omogačajo prednje vilice Kayaba premera 46 mm z nastavljivo prednapetostjo vzmeti in hodom 190 mm in zadnji Kayabin amortizer s hidravlično nastavljivo prednapetostjo vzmeti in nastavljivim dušenjem povratka, ter hodom 194 mm. Za varno ustavljanje v vseh razmerah skrbi sistem dveh plavajočih diskov s štiribatnimi čeljustmi spredaj in enojni disk z dvobatno čeljustjo zadaj, podprt z izklopljivim ABS sistemom.

Višina sedeža je nastavljiva v dveh stopnjah z razliko dveh centimetrov, nižja meri 837 mm, višja pa 857 mm. Za avtonomijo 350 do tudi 500 kilometrov pa bo poskrbela 20 litrska posoda za gorivo. Pnevmatike so standardnih velikosti v segmentu velikih endur in sicer 19-palčne spredaj in 17-palčne zadaj. V osnovno opremo Explorerja spada tudi tempomat in zelo dobro delujoč sistem proti zdrsu zadnjega kolesa TTC, ki je seveda tudi izklopljiv. Pozabili niso niti na 12-voltno vtičnico.

Dolg je tudi seznam dodatne opreme. Tako si lahko omislite nadzor tlaka v pnevmatikah, še nižji ali višji ogrevan sedež, ogrevane ročke, ščitnike rok, višji vetrobran, ščitnik žarometa za off-road, aluminijast ščitnik hladilnika in spodnjega dela agregata, cevne stranske zaščite, lične stranske in zadnji kovček, dodatne luči in še kakšna malenkost bi se našla.

Drugo mnenje (Igor Tominec) 
Dobil sem ga priložnost zapeljati in čeravno sem sprva – priznam – nanj sedel malce nejevoljen zaradi njegove veličine in segmenta, ki mi ni ravno ljub – se je kasneje izkazalo, da mu prav nič ne manjka. Še več. Absolutno je presegel moja pričakovanja.  Agregat je vsaj tako dober, kot na vseh ostalih Triumphih modernejše zasnove. Svojo moč podaja zvezno, brez presenečenj. V šesti prestavi se je z bogatim elanom odzval na obrat ročice že pri 50 kilometrih na uro –  pri vožnji v dvoje.Zadelo me je, ko sem po vožnji v katalog radovedno pogledal koliko kilogramov tehta. Dvesto šestdeset je hudičevo velika cifra za tako krotek in ubogljiv motocikel. Kljub svoji relativno veliki kubaturi (in masi) je v mojih očeh motocikel, ki raje kako napako odpusti, kot da nerodno situacijo do konca zapečati s svojim muhastim značajem. Manevriranje na mestu bi znalo manjšeraslim motoristom povzročiti nekaj težav. Pri svojih 182 centimetrih sem z nogami segel ravno dovolj nizko, da s tem nisem imel preglavic.Tudi pri opredelitvi glede vožnje v dvoje lahko zarišem zeleno kljukico. Sopotnica me po končanem tristokilometrskem izletu namreč ni obglavila – menda je zadnji sedež udoben za na konec sveta. To vsekakor drži – a le, če je žena v evropskem merilu povprečno visoka.Navajen čvrstega vzmetenja, bi si lahko dejal, da če že nikjer drugje ne bi mogel ničesar pograjati, bi pa vendar tu lahko, saj gre ja za enduro segment motocikla. Pa bi se grdo uštel. Tako skladno kot se mi je zdelo delovanje podvozja, tako se mi ni še nikdar. Vstop v odprti ovinek pri višji hitrosti se ni končal z efektom morske bolezni, ravno tako pa je po drugi strani vsako serpentino snedlo kot za šalo.  Da, ta motor razodeva pojem vrhunskih voznih lastnosti v svojem segmentu. Pa ne samo svojem, če sem čisto iskren. Explorer je tiste vrste motocikel, ki ga preprosto moreš imeti rad.

Triumph Tiger Explorer 1200 je zagotovo najboljši motocikel, kar sem jih kdaj vozil. Ima iskriv agregat, ki sem ga na svojem bivšem GS-u pogrešal. Sposoben je zelo dinamične vožnje, prav tako je odličen, ko sem le pretaknil v šesto prestavo in “kruzal”. Z zares malo porabo se odlično obnese na avtocesti, dokaj športno nastavljeno vzmetenje pa bo zadovoljilo še tako zahtevnega uporabnika, ko bo dirkal na Pavličevo sedlo ali Mangart. Seveda je umirjena vožnja, kot se na potovanjih spodobi, zelo udobna, bo pa kak slabši asfaltni del malo manj udoben kot na odlično prilagodljivem BMW-jevem ESA vzmetenju. Mislil sem, da bo dokaj športno vzmetenje na makadamu pretrdo, vendar se začuda zares odlično obnese tudi na slabšem makadamu. Le ko se zares hitro peljemo čez kratke grbine, se vzmetenje prepočasi odziva. Triumph Tiger Explorer 1200 je idealen za vse tiste, ki jim je agregat na BMW-ju malenkost prezaspan ali gib vzmetenja na Hondi premajhen. Do perfekcije mu manjka le elektronsko nastavljivo vzmetenje in, za moj stil vožnje, pnevmatike drugega proizvajalca. Toliko in s takim užitkom se nisem vozil še z nobenim motociklom. Jaz bi še. In še. Triumph Tiger Explorer 1200 je natanko tak, kot sem si želel, da bi bil moj R1200GS.

Cena: 14.490 evrov

Prvi vtis: Triumph Tiger Explorer 1200

28

Pri Triumphu pa imajo j…a! Rekli so: “Dajmo vzet najbolje prodajan veliki enduro in ga narediti boljšega, takega kot bi po našem mnenju moral biti.” Načrt so odkrito priznali. Res so ga naredili. Točno takega kot so si zamislili. Za točno določen tip kupca. Ta kupec bo (pre)zadovoljen. Pa bodo tudi kdaj posegli po tehniki, s katero jim BMW še vedno pobira zajeten del kupcev, ali se bo moral kupec prilagodit? Se mi zdi da se zna to zgoditi zelo zelo kmalu. Nenazadnje mu res samo še to manjka.

Test: Quadro 350D

5

Znamka je novost v motorističnem svetu in kot kaže, skušajo pri Quadru poenostaviti motorizem za tiste, ki se jim je to opravilo zdi pretežko. Sistem nagibanja je v primerjavi z dosedaj videnimi poenostavljen, enostavno pa je ponavadi posledično  tudi boljše in lažje za upravljanje. Čeprav je Quadro 350D nekoliko podhranjen kar se tiče agregata, zna ponuditi obilico zabave tudi zahtevnejšim motoristom.

Ključ vsega je hidravličen sistem nagiba prednjih koles HTS. Že brez dodanih elektropomagal, le na osnovi enostavnih fizikalnih lastnostih kombinacije olja in plina, je zares skoraj nemogoče, da bi Quadro komu padel po tleh. Kar je seveda bistvo tega skuterja, narejenega posebej za motoristične “telebane” in za tiste, ki imajo v avtomobilih raje avtomatski kot klasičen menjalnik. Torej –  minimalno vloženega truda, za maksimalno varnost in enostavno vožnjo, ki jo načeloma nudijo vozila na katerih človeka opere dež. HTS (Hydraulic Tilting System), oziroma hidravličen sistem nagibanja, deluje sila preprosto. Ker dovoljuje le 40-stopinjski nagib, lahko maksimalen nagib ( ki pa ni tako zelo majhen), dosežemo že pri malo hitrejšem peš-tempu.

Ob maksimalnem nagibu pa še vedno ostane malenkost prostora, da notranje kolo lepo pobere še kako neravnino s cestišča. Zaradi dveh koles spredaj naj bi bil oprijem pnevmatik s cestiščem dvakrat boljši. Vendar temu ni ravno tako, je več kot dvakrat boljši, saj lahko eno kolo malenkost popusti, pa drugo še vedno drži. Vemo pa, kaj se zgodi, ko pri motociklu (ali skuterju) popusti prednja pnevmatika. Padec je seveda skoraj neizbežen. Tudi če obe prednji pnevmatiki popustita, je padec še daleč, še posebej, če na Quadru ne sedi teleban. Tiste pol metra širine sprednjega koloteka je dovolj, da lahko Quadra primerjamo z obnašanjem avtomobila na drseči podlagi. Le zaradi nagiba motocikla je malenkost bolj motorističen občutek, ko je treba zdrs popraviti. Vendar je tudi ta manever nezahteven. Čudi me le, zakaj niso sicer odlične zavore opremljene s sistemom ABS. Potem bi bilo vse skupaj še varneje.

Stabilen – vedno in povsod.

Trije zavorni koluti in dve zavorni ročici ter zavorna stopalka bodo varno ustavili Quadro 350D v vseh pogojih. Tudi med maksimalnim nagibom v ovinku pri večjih hitrostih. Lahko bi rekel, da je zavorna stopalka na desni strani popolnoma odveč, a  tam mora biti, ker tako pravi zakon –  zaradi vožnje z izpitom B kategorije. Jaz bi jo odstranil, saj je  le v napoto desni nogi.

Quadro Technologies je na slovenski trg vstopil v letošnjem letu in se javnsoti prvič pokazal na salonu Moto Boom v Celju. Quadro Technologies je bil ustanovljen pred tremi leti – ustanovila ga je družina Marabese s sinovoma. Marabese Design Sr je od leta 1984 je oblikoval preko 400 modelov sodobnih motociklov in skuterjev, nato pa se je njegov ustanovitelj in lastnik, podkovan z neštetimi izkušnjami, odločil da svojo pot nadaljuje samostojno. 350D, ki naj bi bil enakovreden Piaggovem Mp3 400 LT. Ta bo odslej na voljo tudi slovenskim kupcem – za okoli 500 evrov nižjo ceno kot omenjeni konkurent. Prednost modela D350 je predvsem v zasnovi vpetja prednjih koles – ker gre za hidravlično vpetje, ki je nameščeno okoli 18 centimetrov nižje kot pri Piaggu, so zaradi nižjega težišča vozne lastnosti mnogo boljše.

Prostora na Quadru je veliko. Zares veliko. Pod sedežem, ki je osvetljen, je prostora za dve integralni čeladi (če je na spisku dodatne opreme malenkost predelan sedež), pa tudi dolžina je impresivna, saj še pod noben sedež nismo spravili nerazstavljenega fotografskega stojala.

Žal noben predalček nima klključavnice. Ročna zavora za varno parkiranje.

Pred voznikom sta dva manjša, sicer malce preveč plastična predalčka. Prvi je namenjen shranjevanju rokavic, premore pa tudi 12V vtičnico, drugi je malo globji, da lahko vanj pospravimo telefon in denarnico. Žal ju ni mogoče zakleniti, zato sta neuporabna, ko vozilo zapustimo. Zelo priročno je odklepanje sedeža in pokrovčka rezervoarja – vse opravimo s ključem v glavni ključanici. Ročna zavora, ki zablokira tudi  HTS, je rdeče obarvana in zlahka dosegljiva z levo roko. Predvsem je namenjena uporabi pri parkiranju, lahko pa si z njo pomagamo tudi ob čakanju na semaforju. Čeprav to ni nujno potrebno, saj ob malo boljšem ravnotežju voznika 350D stoji na mestu brez sestopanja. Če potegnemo ročno zavoro in nato še zaklenemo balanco, ročne zavore ne moremo popustiti. Obvezno opravilo, ko Quadra pustimo parkiranega brez nadzora. Lahko ga parkiramo tudi na centralno stojalo, katerega namen je bolj pomoč pri menjavi zadnjega kolesa ali servisiranju.

HTS (Hydraulic Tilting System), oziroma hidravličen sistem nagibanja, deluje sila preprosto – dovoljuje (le)40-stopinjski nagib.

Malenkost podhranjen je 313-kubičen agregat, sploh glede na to, kaj bi Quadro v resnici zmogel. Na avtocesti bo (sčasoma) pognal Quadra do 125 kilometrov na uro, tudi 10 več, če ujamemo dobro zavetrje, je pa na odprtih cestah prezaspan. Tudi v mestu bo kak malo predelan 125-kubičen skuter hitreje pospešil. Vendar zmogljivost agregata povsem zadostuje za normalno sledenje prometnega toka. Mogoče tajvanska naveza pri izbiri agregata vseeno ni preveč posrečena. 23 konjskih moči je le malenkost premalo za dobrih 200 kilogramov težko vozilo. Po drugi strani ne bo vlival strahu začetnikom oziroma tistim, ki se z motociklom še nikoli niso srečali, pa Quadra lahko vseeno vozijo z “avtomobilskim” izpitom.

Oblikovno je Quadro zelo posrečen in skladen. Armaturna plošča postreže z vsemi pomembnimi podatki, tudi temperaturo zraka v okolici. Zelo mi je všeč “klik sistem” odpiranja in spravljanja stopalk za sopotnika. Vsekakor gredo pohvale voznikovem sedežu. Je ravno prav čvrst, pa še malo oporo za križ ima. Ko sem malo bolje pogledal bi si zaželel, da bi štrleče zadnje smernike vgradili v zadnje plastike. Pa tudi to menda ni možno, če hočemo da je Quadro vozen z B kategorijo. Bi pa zato krivina izpušnega sistema lahko bila vsaj toliko “prebavljiva”, da me ne bi nekam prijelo ob pogledu nanjo. Še dobro, da je malo zakrita.

Koleno izpušnega sistema je zelo neestetska zadevščina.

Preden sem ta trokolesnik prevzel sem slišal vse možne štorije, kako težko ga je spraviti v ovinek v primerjavi z motociklom. Jaz jih nisem imel. Z malo odločnejšim nasprotnim zavijanjem Quadro namreč zlahka pade v ovinek. Torej, ko hočemo levo malenkost potegnemo balanco v desno in Quadro je že hip kasneje lahko nagnjen 40 stopinj v levo. Tako zelo preprosto in varno. Seveda je tako moč zvoziti tudi zaporedne ovinke, le malonkost bolj odločen je treba biti. Kar pa je najboljše, ni se treba bati zdrsa ali neprijetnih zapiranj balance. In ne, nič se ni treba bati, če znate voziti kolo boste znali tudi Quadra.

Za malo bolj vešče tudi vožnja z enim kolesom po robniku ne bo pretežka. Vožnja z robnika na cesto je otročje lahka. Drseč asfalt na krožiščih v ljubljanskem BTC-ju bo zabaven, prav tako hitrostne ovire, ki so jih nedavno tam dodali, da bi pregnali “drifterje”. Če je vožnja v mestu zaradi širine malo manj prijetna kot z malim mestnim skuterjem, bo parkiranje toliko lažje. Nič več mučnega postavljanja na centralno stojalo in pogledov, če bo stranska tačka zdržala obremenitev v pesku. Le potegnemo ročno zavoro in zaklenemo balanco. Pri vsem tem ni pomembno, če je trokolesnik naravnost ali ne. Lahko je tudi malo nagnjen, pa kljub temu ne bo padel.

Hitrih ovinkov Quadro ne mara pretirano – zaradi omejitve nagiba. Večkrat se mi je zgodilo, da sem moral sredi ovinka spustiti plin in včasih tudi malo zavreti saj nisem mogel Quadra bolj položiti. Vendar je to le zato, ker sem preveč pričakoval od vozila, ki je namenjen začetnikom in umirjenim motoristom. Je pa zato v kratkih ovinkih toliko bolj zabaven. Sploh, ker sem lahko že na začetku zavoja Quadra položil do maksimalnega nagiba. Varna zabava, ki jo težko okusiš na kateremkoli motociklu. Ob vsem skupaj pa pesek na asfaltu ni ovira, jaz sem na te, motoristu neprijetne, pojave na asfaltu prej gledal kot na možnost dodatne zabave. Se pa Quadro zelo dobro znajde tudi na makadamu, kjer pa je treba biti malo manj telebanski. Vzmetenje spredaj odlično opravi z vsemi luknjami, je pa zato zadaj malenkost pretrd. Želel bi si tudi večjega giba zadnjih amortizerjev.
Quadro 350D je odlična igrača in delovni konj v enem – še kako rad bi ga imel v svoji garaži. Z nakupom višjega vetrobrana, dežnega prekrivala in zimskih pnevmatik bi bil zares lahko vozilo za vsak dan v letu. Čeprav je v osnovi namenjen voznikom, ki nimajo izpita za motocikel, pa lahko na njem užitek najde prav vsak motorist. Razen tistih, ki zares morajo prestavljat in loviti ravnotežje pri parkiranju. Vendar pa hočemo ali ne, motorizem dobiva nove razsežnosti.

Cena: 6.640 evrov

Všeč nam je: Revit Airwave

8

Če se v poletni vročini ob opazki: “Oh, kako luštno mora bit zdajle na motorju, a ne?” samo kislo nasmehnete, smo našli nekaj za vas. V ljubljanskem salonu TC Motoshop smo na plan izbrskali nekaj, kar bo olajšalo vožnjo v poletni vročini, pa ob tem pod vprašaj ne postavilo varnosti.

Revitov moški jopič Revit Airwave bo v peklenski poletni vročini pravo razkošje. Na voljo je v štirih barvnih kombinacijah – od klasične črne, sivo-rdeče, antracit, pa do takšne s flourescentnimi všitki. Prav ta nam je padla v oko, saj poskrbi za boljšo opaznost v prometu, a je mnogo bolj všečna kot klasičen odsevni jopič.

Čeprav gre za lahek in zračen kos oblačila, pa jopič Revit Airwave ne sklepa kompromisa, ko gre za varnost – v predelu torza, hrbta in rokavov je sicer opremljen z velikimi mrežastimi všitki za optimalno prezračevanje, a ima nameščene tudi trde CE ščitnike ramen, komolcev in podlakti, v predelu hrbta pa je všit tudi žep v katerega lahko vtaknete trd ščitnik hrbtenice.

Zakaj nam je všeč?
Ker je čeden, lahek in zelo prijeten za nošnjo. Flourescentni všitki na rokavih so ravno prav odmerjeni, da ne kazijo videza, a kljub temu dovolj veliki, da “učinkujejo”. Zanj bo potrebno plačati 167 evrov.

Test: Honda GL1800 GoldWing

62

Prvič predstavljena oktobra, daljnega leta 1974, je bila Honda GoldWing še štirivaljnik. Sicer bokser, pa vendar, glede na letošnji model s smešno malo kubaturo. Le malenkost manj kot liter. Z leti se je malo ojačala in dobila za “italijančka” več moči. Dobrih 10 let po predstavitvi je lahko zadihala s šestimi cilindri, seveda bokser zasnove. Leta 2001 so valje še malo povrtali in vse od takrat se srce Goldwinge kaj dosti ni spremenil.

Vse do leta 2010 je bil njen rojstni kraj v ameriški zvezni državi Ohio. “Golde” modelnega leta 2011 sploh ni bilo, saj so takrat proizvodnjo selili na Japonsko. Žal sedaj ne moremo več reči, da je “born in the USA”, še vedno pa je delana pretežno za trge, kjer cestam ni videti konca in bi navigacijska naprava večinoma sporočala, da je naslednji ovinek čez 750 kilometrov.

Marca 2007 je Hondo GoldWing vozil Blaž, zato se v tehnikalije ne bom spuščal, saj ni veliko razlike v primerjavi z letošnjim modelom. Na Japonskem res niso naredili revolucije. Honda GoldWing ostaja enaka. Nekoliko manj je kroma, pa zato več plastike. Kar seveda ni po godu klasičnim kupcem tega – niti ne bi rekel motocikla, saj preveč izstopa v svetu motociklov. Malenkost so premetali razporeditev 52-ih gumbov in spremenili postavitev zadnjih luči. Pa imajo čisto prav. Zakaj bi popravljali nekaj kar ni pokvarjeno. Še vedno lahko rečemo, da sta edini stvari, ki ji manjkata, električno nastavljiv vetrobran in električno centralno stojalo.

Pravo vprašanje je, v čem je genialnost Honde GoldWing. Zakaj še vedno zbuja pozornost in občudovanje, čeprav je že desetletje praktično nespremenjena, medtem ko večino novih modelov motociklov le pogledamo in si rečemo: “Ah, še ena malo drugače oblikovana zadeva“. Ugibanj je lahko zelo veliko. Predvsem pa vsak zase ve, kaj ga pritegne. Nekaj na Hondi GoldWing se zagotovo najde, kar gledalca ne pusti hladnega. Pa naj bo to velikost, “fotelji” namesto sedežev, število stikal ali pa se mogoče le čudimo ameriškem stilu oblikovanja, ki se kaže v detajlih. Manjkajo le držala za veliko plastenko.

Tako ogromnega motocikla še nisem vozil, zato so bili prvi metri nekoliko negotovi. Ob poplavi gumbov (več kot polovice se jih nikoli nisem dotaknil) se je težko osredotočiti na vožnjo. Vendar pa se s kilometri tudi tako velikega motocikla navadiš. Šele po 500 kilometrih sem se počutil bolj domačega in velikost ni več predstavljala problemov. Tokratne testne vožnje so se večinoma odvijale po trasi maratona Franja. Če me je v začetku malo skrbelo zaradi velikosti motocikla, sem pri vzponu na Kladije pri tudi manj kot desetih kilometrih na uro zares začel ceniti uglajenost agregata in pogonskega sklopa. Čeprav je za mano sedel sodnik dirke, ki je tehtal občutno več od mene, sva v strm klanec ves čas peljala v drugi prestavi. Tega si ne bi mogel privoščiti z nobenim drugim motociklom.

Drugo razkošje, ki mi pri nobenem drugem motociklu ni bilo všeč, je odličen stereo avdio sistem. Iz štirih zvočnikov se prav lepo sliši glasba tudi pri višjih hitrostih. Še bolje je, da z večjo hitrostjo samodejno narašča glasnost. Je pa res, da pri višjih hitrostih Honda GoldWing ni več tako prijetna in zaupanja vredna kot pri zakonsko dovoljenih. Vendar ji tega nikakor ne bi štel v minus, saj je vendar luksuzni potovalnik. Zelo dober potovalnik. Ob umirjenem vozniku se bo poraba gibala okoli šestih litrov in ob taki vožnji bo tako za voznika kot sopotnika potovanje prijetneje kot na kateremkoli drugem motociklu. Predvsem zaradi zavedanja, da se peljeta v popolnem razkošju na dveh kolesih.

Pri Hondi GoldWing ni pomembno kaj pravijo številke. Pomembna so le zlata krila in povsem se strinjam z naključnim sogovornikom, ki za svojo GoldWing pravi, da je ne moreš kupiti in čakati na ljubezen na drugi pogled. Ali te zagrabi in si “pečen” do smrti, ali pa voziš nekaj drugega. In teh “pečenih” je presenetljivo veliko tudi pri nas, pa čeprav so ceste bolj primerne za kak drug motocikel. Goldwing bo, kot kaže kljub visoki ceni preživela vse padce prodaje. Zahvaljujoč zgodovini in mitu o njej. In ne, mit ni “busted”, je kar res vse, kar boste slišali o njej. Ali boste bolj slišali dobre ali slabe stvari pa je odvisno od vas. Ker Honda GoldWing resnično ni motocikel za vsak profil motorista. In prav je tako, naj ostane v svojem segmentu.

Cena: 29.990 evrov

Fotografije in video so bili posneti pred Kristalno palačo v BTC Cityju.