ponedeljek, 5. maja 2025
Domov Blog Stran 53

Test: Nolan N-Com

15

Le vprašanje časa je bilo, kdaj bodo proizvajalci čelad sledili trendom sodobne tehnologije in sisteme za pogovor med vožnjo ponudili tudi motoristom. Nolan omogoča sistem N-Com kot dodatno opremo v čeladah N102 ter N42. Preberite si, kako se je na motosvetovem testu obnesel par čelad!

Testni dvojček.

Ona zadaj: “Tukaj levo.”

On spredaj nič.

Ona ga potreplja po rami: “TUKAJ BI MORAL ZAVITI LEVO!!”

On odpre vizir in se obrne nazaj: “Kaj?”

Ona: “Levo, levo!”

On pogleda na zemljevid, nalepljen na posodi za gorivo, ustavi na parkirišču, pogleda še enkrat: “Hudiča, zgrešila sva.”

Ona: “Saj sem rekla…”

On zavije nazaj na cesto in jezno odpre plin, da sopotnica skoraj pade z motocikla.

Multimedia

Nič ne rečem. Mogoče bi tak par z uporabo N-Com sistema zaradi pričkanja in dretja v čeladah zaključil potovanje že po desetih kilometrih. Ampak če svoji dragi nadenete čelado samo zato “da bo vsaj nekaj ur tiho”, potem je vseeno, če na pot odidete sami. Sodobna tehnologija omogoča sproščen pogovor med vožnjo in tak pripomoček lahko pomeni na motociklu dodatno udobje.

Nolan N102 v klasični izvedbi.

Čelada N102 Classic je potovalna integralna čelada s preklopnim podbradnim delom. Z eno roko in stiskom dveh stikal preprosto dvignete prednji del, kar pride prav med vožnjo pri nizkih hitrostih, med čakanjem na mejnem prehodu ali pri plačevanju goriva. Če bi čelada premogla še vizir, podoben tistemu pri odprtih čeladah, bi bila zadeva še bolj praktična. Tako pri počasni vožnji po mestu večkrat dobite v oko kakšno mušico ali pa saje iz kakšnega starega “dizlaka”. Klasičnemu prozornemu je dodan še manjši senčni vizir, katerega preklopimo navzdol pri vožnji proti soncu. Prav pride pri večerni ali jutranji vožnji, ko je sonce nizko na nebu. Je pa pomembno, da sta oba vizirja takrat čista, drugače se svetloba grozno blešči in vožnja v takih razmerah je kljub temnemu pripomočku lahko nevarna. Preizkusna čelada je opremljena še s PIN LOCK-om, katerega izumitelju bi privoščil Nobelovo nagrado. Tudi čakanje na zeleno luč v močnem nalivu lahko opravimo z zaprto čelado, med vožnjo pa nas rosenje sploh ne sme skrbeti. Čelada je sicer udobna (mehka notranjost je snemljiva), zračna in dobro tesni. Jo pa razni dodatki, kot so zračniki, dodatni temen vizir ter gumbi za N-com, naredijo med hitrejšo vožnjo precej glasno. Jakost hrupa seveda zavisi od vetrne zaščite samega motocikla, a vseeno je med vožnjo slišati precej šumov tam okrog glave. Potrebno je poudariti, da to ni športna, temveč čelada, namenjena predvsem turističnim vožnjam.

Snemljiva in pralna podloga.

Ker pa to ni test čelade, temveč predvsem sistema za pogovor in poslušanje glasbe, recimo rajši kakšno besedo še o “Nolan Comunication Sistem”. Obe zgoraj omenjeni čeladi sta že pripravljeni na vgradnjo kompleta. Preprosta montaža je lepo opisana v navodilih za uporabo in zanjo ne potrebujete nobenega orodja, a vseeno svetujem, da to stori (najbolje pred vašimi očmi) kar prodajalec. Sistem vsebuje baterijski vložek, električno napeljavo, stikala, mikrofon ter zvočnika. Sredinski gumb je v osnovi namenjen vklopu ter izklopu, stranska dva pa za regulacijo glasnosti. Poleg osnovnih, imajo gumbi še nekaj funkcij, katere so navedene v priloženi knjižici. Pred prvo uporabo je treba čeladi (ali čelado+mobitel) “spoznati” med seboj z dolgim pritiskom sredinskega gumba. Pri vsakem naslednjem vklopu se čeladi samodejno najdeta in sta pripravljeni na uporabo.

Med mestno vožnjo se lahko sopotnika pogovarjata tudi z odprtima čeladama, šum zaradi vetra, ki piha čez mikrofon, pa postane moteč že kmalu nad 50 km/h. Takrat čeladi zaprete in če zvočnika niste priščipnili tako, da je ostal zunaj čelade (kar je po prvih kilometrih pogosta napaka), se lahko mirno pogovarjate tudi na avtocesti. Takrat je treba jakost zvoka zvišati, meja še udobnega pogovora pri motociklu brez vetrne zaščite je nekje pri 130 km/h. Mnenja so bila različna, nekatere so šumi motili že prej, nekatere pa pozneje.

Veliko bolje se Nolan N-Com znajde v mestu…

Z mobilnim telefonom se lahko pogovarjamo še pri višjih hitrostih – do 80 km/h z odprto in celo do še enkrat hitreje z zaprto čelado! Upravljanje je možno s tipkami na čeladi (prostoročni profil) ali na samem mobilnem telefonu. Še ena dodatna možnost uporabe je povezava z navigacijskim sistemom (govorni ukazi), a tega žal nismo imeli možnost preizkusiti.

…ali pa pri, hmm, sladoledarju!

Poslušanje glasbe je tisto, kar je mene med vožnjo še najbolj razveseljevalo. Ker zvočniki ne pokrijejo ušes, pri zmerni jakosti povsem jasno slišimo ostale udeležence v prometu ter seveda zvok motorja. Le kvaliteta zvoka ni ravno pohvalna, kar pri glasbi še posebno pride do izraza. Imate doma še kakšen star mono radio sprejemnik? No, kvaliteta zvoka je primerljiva…

DJ, put the music on.

Ampak pozor! Prvi dve strani navodil sta namenjeni le varnosti. Upravljanje N-Coma med vožnjo se odsvetuje, saj morata obe roki ves čas držati za krmilo. Med vožnjo prav tako prepovedujejo opravljanje telefonskih pogovorov. Vidite, v kakšno nevarnost se spravljamo za vas, bralci… 🙂

Opozorila niso tam kar tako. Varnost je na cesti, še posebej na dveh kolesih, na prvem mestu in zato velja v čimvečji meri upoštevati navodila. Če pa je potrebno karkoli pritisniti, pa to opravimo na prazni in pregledni cesti. In voznik si ne sme dopustiti, da bi mu karkoli lahko zmanjševalo pozornost, ki jo posveča cesti.

Kepico vanilije, prosim.

Kaj pa uporaba čelad na dveh motociklih? Načeloma signal seže tudi več deset metrov daleč, a vsaka vmesna prepreka prekine povezavo. Baterijski vložki zadostujejo za slabih 10 ur neprekinjene uporabe, na skoraj prazne pa opozori tih pisk.

Tik pred koncem testa nam je ponagajal gumb za vklop sopotnikove čelade, kar so nam v sklopu garancije hitro popravili. Saj res – garancija: vsi sestavni deli N-coma imajo 2 leti, medtem ko za vse Nolan čelade nudijo 5 let garancije! Vredno razmisleka…

Bili so trenutki, ko sem naveličan ugasnil mp3 player z mislijo “kakšne traparije se pa gremo, še na motorju ne mor”mo “met miru…” In so bili megasuperšpon kilometri, ko sem z INXS-i v ušesih osvajal Jamnik iz Krope… Ali pa ko sem se vračal z obale in mi je ob sončnem zahodu na Črnem Kalu poskočen house naježil kožo… Pa tudi debata s sopotnikom/co med sproščeno vožnjo zna biti prijetna. Če se vam zdi, da to potrebujete in menite da vas bo razveseljevalo in ne motilo, poizkusite. Ni pa nujno. Luksuz pač.

Cene čelade in dodatne opreme:
Čelada NOLAN N102 Classic ………………………………………. 65.640,00 SIT
Basic kit …………………………………………………………………… 11.988,00 SIT
Bluetooth kit …………………………………………………………….. 52.812,00 SIT
Mobile wire ……………………………………………………………….. 4.068,00 SIT
Multimedia wire ………………………………………………………….. 4.068,00 SIT

Čeladi nam je na dvomesečni preizkus zaupalo podjetje Compaco d.o.o. iz Velenja.

Foto: Andrej Mežnaršič, Matevž Hribar

Test: Aprilia Mille Factory

21

Zmagovalka MASTERBIKE 2006, ki velja za enega najprestižnejših testov v svetu in na katerem so udeleženi najdražji, najmočnejši in najhitrejši civilni “dirkalni strupi”, ki ga ima navaden smrtnik še možnost kupiti. Nekomu to pove vse, nekomu nič, a dejstvo je, da je Apilia Mille Factory trenutno eden najhitrejših in voznih serijskih motociklov na svetu…

Starejša Mille R

Aprilia Mille (Mille pomeni tisoč) je svoje prve “korake v svet” naredila leta 1998. Bila je nekakšen odgovor na tiste čase izredno uspešnega Ducatija 916, ki pa je bil zaradi visoke cene dosegljiv le izbrancem. Aprilia je z Mille poizkusila za mnogo manj denarja ljudem ponuditi konkurenčen motor. Uspeli so, in Mille je naletela na dober odziv. Bila je prodajno uspešna, saj je s skoraj isto opremo in karakteristikami kot konkurenca bila pol cenejša, in ista zgodba se ponavlja še danes (Ducati 999 R vs. Mille Factory).

Lepa je kot strela, o tem ni dvoma !!!

Aprilio Mille poganja 997,6-kubični vodno hlajeni dvovaljnik, ki ima valja postavljena pod kotom 60 stopinj. Vsak valj ima po eno vžigalno svečko, štiri ventile ter dve odmični gredi gnani z verigo in zobniki. Agregat po tovarniških podatkih iztisne 143 konjev na gredi pri 10.000 vrtljajih v minuti ter navor 101 Nm pri 8.000 vrtljajih v minuti. Za direkten vbrizg skrbi Siemensov večtočkovni vbrizg s po enim injektorjem. Izpuh ustreza tudi okoljevarstvenim EURO 3 normativom.

Rojena za zavoje

V praksi se je agregat izkazal kot odziven z zelo linearnim porastom moči brez večjih “lukenj” med pospeševanjem. Od 2.000 vrtljajev pa vse do elektronskega omejevalca obratov pri 11.000 vrtljajev v minuti vleče Mille zelo zvezno in sorazmerno mehko. Mogoče bi lahko bil agregat za spoznanje še malo močnejši in čuti se, da ga novodobna ekologija malo “bremza”. A brez skrbi, ob nakupu Aprillie Factory vam bo trgovec z veseljem prodal še enega od dveh različnih modelov Akrapovičevega izpušnega sistema. Ob zamenjavi eproma (čipa) poveča moč za okoli 7 konjev in “zbije” težo za 7,5 kilograma. Oboje je pri današnji dovršenosti serijskih motociklov relativno veliko. Akrapovičev izpušni sistem pa je po mojem mnenju tudi edini tuning, ki bi ga Mille še potrebovala – če slučajno postane “prešvoh”.

Ja to gre pa kar sama 🙂
Delovno okolje

Sam šestopenjski menjalnik na Mille je dirkaško kratek in hiter, vendar bi lahko bil za spoznanje bolj točen in mehak. Ob tem pripominjam, da ne izključujem možnosti, da je na menjalniku mogoče svoj podpis pustil “mojster”, ki je vtekal naše testno vozilo. Odličen pripomoček, posebno pri dvovaljnikih, je sklopka z blažilnikom momenta, ki se pri Mille obnese odlično. Mille Factory nam je med testom “pila” med 6 in 7,5 litrov bencina na sto prevoženih kilometrov, kar je za tisočkubičnega dvovaljnika malo oziroma zadovoljivo.

Spredaj je strupena

Položaj sedenja je italijanskim “dirkalnikom” primerno športna drža s pokrčenimi nogami, pomaknjenim telesom naprej proti krmilu. Kakšnih daljših potovanj ali križarjenj se ne boste šli in roko na srce: z Mille Factory na potovanje je velik greh!!! 🙂 Armaturna plošča je pregledna in preprosta z analognim števcom, ki prikazuje vrtljaje, hitrost pa odčitamo v digitalni obliki. Armatura nam postreže tudi s štoparico, ki jo vsak krog posebej vklopi voznik sam z gumbom, ki je mišljen tudi za “blendanje”.

Oblikovno je Aprilia Mille Factory izredno lep ter dovršen motocikel in očitno je, da je Mille stvaritev italijanskih oblikovalcev čeprav na hitro spominja na japonsko Hondo VTR SP. Sprednji del je športno zašiljen z dvema žarometoma, ki svetita zadovoljivo, med njima pa je odprtina preko katere skozi okvir motorja dobiva

Zadaj pa huda 🙂

agregat svež zrak v zračno komoro. Na sprednjem delu ima dodatno nameščena na vsaki strani dve krilci, ki skrbita za regulacijo vetra pri večjih brzinah. Posoda za gorivo ima modno ostre robove in tudi zadnji del motocikla je ostro “dirkalno” zašiljen z izredno lepo vgreznjenima smerokazoma ter zadnjo LED zadnjo lučjo. Zelo lep izdelek je “zlat” okvir motorja, ki je izdelan iz aluminjaste pločevine Paraluman 450 ter zadnja polirana nihajka, ki daje motociklu pravi “racing look”. Aprilia Mille Factory ima serijsko nameščena pravtako “zlata”, izredno draga, lepa, močna ter lahka OZ-jeva kovana platišča, ki zaradi nizke teže zmanjšujejo učinek giroskopskega efekta, kar pripomore k temu, da Mille Factory med vožnjo lepše ter lažje spreminja smer in pada v zavoje.

Racing zadek

K veliki mirnosti ter natančnosti v zavojih so poskrbele tudi odlične serijsko nameščene pnevmatike Pirelli Dragon Supercorsa, ki se po cesti in na dirkališču obnesejo odlično – edini dve hibi, ki jih Supercorsa ima sta kratka življenska doba in sorazmerno visoka cena.

Zelo je vodljiva

Vzmetenje na Aprilia Mille Factory? Komplet OHLINS !!! In, če vam to ne pove ničesar, to definitivno ni motor za vas. Ohlins je sinonim za visoko kvaliteto in ceno butičnih izdelkov vzmetenja in Ohlinsovi strokovnjaki za vzmetenje skrbijo za samega Doktorja Valentina Rossija !!!

… in stabilna
”Pošrek”? Zlahka!

Spredaj ima Mille Factory nameščene USD Ohlins vilice premera 43 milimetrov in hoda 120 milimetrov, ki so popolnoma nastavljive v vseh smereh svojega delovanja in delujejo po pričakovanjih – odlično. Za blaženje krmila skrbi pravtako Ohlinsov nastavljiv stabilizator krmila in tudi zadnji popolnoma nastavljiv blažilnik je Ohlinsov, ki ima možnost ročne nastavitve prednapetosti vzmeti. Najboljše je seveda to, da vse tri Ohlinsove komponente delujejo sinhrono.

Varnost je na prvem mestu

Vzmetenje je vrhunsko, a verjetno bi se zlagal, če bi trdil, da bi bil z bolj “civilno” različico Mille počasnejši. Vsem je znano, da Ohlins ne dela čudežev in ni “svetlobno leto” pred serijskim vzmetenjem, ima pa še vedno prednost pri ekstremnem priganjanju po dirkališču, ko po nekaj deset hitrih krogih začne zaradi povečane temperature sklopov vzmetenja serijsko vzmetenje “popuščati”, medtem ko Ohlins še vedno deluje kot v prvih krogih. Kakorkoli že ali polno izkoristimo Ohlins vzmetenje ali ne — občutek, da voziš na vrhunskem vzmetenju je

Že pogledati je veselje

toliko boljši in imaš vseeno dodatne varovalke v glavi : Kaj pa če bom res enkat preveč “prletu” in me bo ravno tisti Ohlinsov procent ali dva bolšega delovanja od serijskega izvleku iz problema in zavoja !!!! Da se Mille Factory pravočasno ustavi je poskrbel italijanski Brembo. Radialne zavore P4 v kompletu z Brembovimi diski premera 320

Tudi počasi ji ugaja

milimetrov in radialno ročno črpalko delujejo neverjetno: pojemek pri polnem zaviranju neopisljiv in občutno boljši od vseh japonskih “cestakov”. Moje osebno mnenje je, da so zavore na Mille Factory kar malo “prehude” za cestno uporabo in v urbanem prometu je malo takšne podlage, kjer bi pnevmatika na tla lahko prenesla takšen pojemek, kot ga zmore vgrajen sistem. No, kdorkoli bo že kupil ali vozil Aprilio Mille Factory: ne pozabite na veliko mero občutka pri zaviranju!

Za vožnjo Aprilia Mille Factory ni zahteven motocikel, je pa priporočljivo in dobro, če jo ima v rokah voznik z nekajletnimi

Zavira pa res na polno!!!!!

izkušnjami in “trezno” glavo. Nemalo voznikov Aprilia Mille (kot kaže tudi italijanska in svetovna statistika) se je precenilo in, ko do limita pripelješ motor kot je Mille, je žal le malo “pilotov”, ki so ji še kos!

MASTERBIKE je test, ki ima težo v svetu in evropi. Na tem testu je Mille Factory “nabila” prav vso konkurenco od 600 do 1000 kubikov ter od dveh do štirih “cilindrov”. Na testu ni bila po podatkih ne med močnejšimi in ne med lažjimi in tisočaki so imeli tudi po več kot 30 konjev več, šestotaki pa po 30 kilogramov manj. Zdrava motociklistična logika nam pove, da Mille Factory prednosti ni pridobivala na ravninah ampak na zavitih delih Jereza.

”žejna” ni pretirano

Tisti, ki bo rekel, da mu Mille Factory za cestno uporabo ne nudi dovolj glede na njegove vozniške sposobnosti, je lahko samo dvoje : Ali je nakladač svetovnega formata, ali pa mu toplo svetujem naj si takoj naredi eno ali dve življenski zavarovalni polici!!!

Prava za graščake

Na test so nam motocikel posodili pri glavnem uvozniku, distributerju in serviserju motornih koles Aprilia: Avto Triglav d.o.o.

Maloprodajna cena RSV 1000 R Factory, ki smo ga testirali (modelno leto 2006), je na dan objave testa znašala 3.599.990 SIT.

Originalna dodatna oprema:

  •  izpuh slip-on Aprilia by Akrapovič homologiran, cena z DDV: 249.408 SIT
  • izpuh komplet Aprilia by Akrapovič homologiran, cena z DDV: 611.712 SIT
  • alarm komplet z inštalacijo, cena z DDV: 71.275 SIT
  • torba rezervoarja, cena z DDV: 29.240 SIT
  • pokrivalo motocikla, cena z DDV: 24.000 SIT

Foto: Matej Švarc

Zaradi varnosti smo bili vsi na kupu

Opomba: vse fotografije so bile posnete v kontroliranih okoliščinah: na dirkališču ali na zaprtem odseku javne ceste. Spoštujmo prometne predpise in s tem povečajmo svojo varnost in varnost drugih udeležencev v cestnem prometu.

dede

Test: Ducati Monster 695

4

Zgodovina Monstra, enega najbolj priljubljenih Ducatijevih motociklov, je dobro poznana. Najprej je bil daljnega leta 1992 predstavljen veliki, 900 kubični Monster, kateremu je dve leti kasneje sledil 600 kubični, mali Monster, ki je po prodajnih številkah do danes krepko prekosil starejšega brata.

Motocikel res dobro izgleda, pravi magnet za…, no ja, saj veste!

Bil je nekako vstopni Ducatijev model. Ni bil predrag za tiste, ki so na vsak način želeli voziti Ducatija ali pa premočan za začetnike v svetu motociklizma. Po svetu se prav zato trenutno vozi kar 170.000 Monstrov.

Mali Monster je ‘zrasel’ za 95 ccm.

Do zadnje prenove je bil deležen le malo sprememb, vsaj kar se tiče izgleda. Italijanski oblikovalci so ob vseh prenovah obdržali tipičen klasično agresiven design ki se je tako dobro prijel že davnega leta 1994. Tudi prenovljeni Monster, katerega sedaj poganja agregat s 695 kubičnimi centimetri, še vedno izžareva svoj italijanski šarm in z značilnim Ducatijevim dvovaljnim zvokom vedno pritegne ogromno pozornosti.

Pa se posvetimo bistvu motocikla, agregatu. Staremu 620 kubičnemu so povečali prostornino iz 620 na 695 kubičnih centimetrov. V primerjavi s predhodnikom je pridobil kar 10 KM. Torej, nov agregat zmore 73 KM pri 8500 obratih in 61 Nm navora pri 6750 obratih glavne gredi na minuto. Uf, sem si mislil, to je napredek.
Vendar sem bil hitro nekoliko razočaran. Od prenovljenega, močnejšega pogonskega sklopa sem pričakoval nekoliko več. Predvsem se mi zdi agregat premalo prožen, pričakoval sem nekoliko več navora in uglajenega delovanja pri nižjih obratih.

Agregat je potrebno za bolj športno vožnjo zelo priganjati, šele tam nekje med 6000 in 7000 tisoč obrati se začne dogajati oziroma takrat začne res dobro vleči. To bi pričakoval od kakšnega navitega 600 kubičnega štirivaljnika, ne pa od agregata dvovaljne zasnove, ki naj bi navdušil z obilico uporabnega navora že pri nižjih obratih. Povprečna poraba goriva na testu se je gibala okrog 6 litrov na 100 prevoženih kilometrih.

Upam da me ne boste narobe razumeli, z Monstrom se lahko peljete zelo hitro, mogoče sem le – podkrepljen s podatki o povečani prostornini in moči – pričakoval nekoliko preveč. Kar se tiče pogonskega sklopa je Monster z večjo delovno prostornino napravil kar velik korak naprej med bolj “resne” motocikle. Je vseeno isker motocikel, do 180 km/h pospeši zelo hitro in zvezno. Po daljšem priganjanju in na zaprti cesti sem dosegel tudi 200 km/h, vendar tako hitra vožnja na Monstru ni smiselna. To ni motocikel za priganjanje na avtocestah. Je slečen stroj za uživanje med vožnjo po mestu ali zavitih podeželskih cestah.

V ostrem nagibu Monster najprej ‘nasede’ na izpuh.

Moramo razumeti, da je sedaj 695 kubični Monster vstopni Ducatijev model. Če želite prave, surove pospeške boste morali poseči po 800 kubični izpeljanki S2R ali še raje po že skoraj dirkaškem S4R Monstru s 1000 kubičnim agregatom in 117 KM.

Brembo zavorni sistem, 2 koluta 245 milimetrov.

Pustimo ob strani konjske moči in hitrost, posvetimo se tistemu kar je v resnici pomembno, užitku v vožnji. In prav tega je pri Monstru dovolj, saj je vožnja z njim poglavje zase. Če me ni preveč navdušil s pogonskim sklopom, sem pa toliko bolj užival v vožnji, najbolj po zavitih podeželjskih cestah. Ubiranje ostrih ovinkov je pravi užitek, Monster je v zavojih zelo stabilen, dobro vodljiv.

Vzmetenje je vrhunsko, spredaj Marzocchi obrnjene vilice z 130 milimetri hoda in 43 milimetri premera. Pohvalim lahko tudi zadnje vzmetenje z enojnim Sachs blažilnikom, kateremu lahko nastavimo prednapetost in povratno delovanje. Odlično delujeje tudi Brembo zavorni sistem, ki zavorno moč iz ročke do zavornih čeljusti prenaša preko jeklenih pletenic. S sprednjima kolutoma sem lahko učinkovito zaviral le z enim prstom, zadovoljen sem bil tudi z zadnjo zavoro, predvsem zaradi ne preveč ostrega delovanja.

Nastavljiva prednapetost in povratno delovanje.

Ja, dobre komponente, nizka suha teža (168 kilogramov), sedež na višini 77 centimetrov in zelo tog jeklen cevni okvir na Monstru prinesejo “ta prave” občutke. Vendar se moramo vseeno zavedati, da ta motocikel ni namenjen dolgim vožnjam. Z mojimi 187 centimetri v višino sem imel noge zelo pokrčene, precej teže, tudi zavoljo agresivnega položaja sedenja, pa se prenaša na zapestja.

Tudi armaturna plošča je v stilu celotnega motocikla zasnovana klasično. Pod klasično seveda razumemo armaturno ploščo na kateri, kar se meni osebno najbolj dopade, prevladujeta dva velika in pregledna analogna merilnika, levi za hitrost in desni za obrate glavne gredi agregata. Armaturka vsebuje še osnovne kontrolne lučke, ki so nameščene nad oba merilnika. Vsebuje tudi po en digitalni zaslon na vsakem števcu. Na desnem se nam prikazuje trenutni čas in temperatura olja v agregatu, na levem zaslonu pa lahko z gumbom izbiramo med prikazom skupnih ali trenutnih kilometrov.

Hvalim odlično vodljivost in lahkotnost v ovinkih.

Na analognem merilniku hitrosti, ki po mojem mnenju najbolj sodi na klasično oblikovane motocikle, sicer ne dobimo prav na km/h natančnega podatka o hitrosti vozila, kot na moderno zasnovanih motociklih u digitalnim števcem, ampak točno hitrost nekako ocenimo. Vendar mi je analogni števec vseeno bolj všeč od digitalnega, ker med ostrim pospešovanjem kar težko sledimo trenutni hitrosti in predvsem ker pri analognem števcu vedno hitro vsaj približno ocenimo kako hitro se peljemo, brez da bi spustili pogled iz dogajanja na cesti proti zaslonu.

Z njim se boste z veseljem prevažali po mestu in zavoljo odličnega izgleda in značilne zvočne kulise povsod pritegnili ogromno pozornosti mimoidočih. Tudi kratek izlet do morja in popoldanski izlet z Monstrom ne predstavlja problema. Če pa bi se radi z motociklom odpravili kam dlje, pa raje razmislite o motociklu z bolj udobnim, pokončnim položajem sedenja in vsaj nekaj vetrne zaščite. Sedež je sicer zelo udoben, slabo pa je poskrbljeno za sovoznika, predvsem zaradi prenizko nameščenih in zato praktično neuporabnih jeklenih ročk.

Prav večen, edinstven design je tisto, česar ne presega noben športno nabrušen poševnooki naked…

Pa se vseeno še nekoliko vrnimo k pogonskemu sklopu. Nekoliko moram pograjati delovanje za Ducati sicer neobičajno drseče sklopke v oljni kopeli (za Ducati je bolj značilna suha sklopka). Na testnem motociklu, ki je bil sicer tik pred prvim servisom, me je zmotilo nekakšno potresovanje oz. cukanje sklopke pri speljevanju, ki je bilo še bolj moteče pri vožnji v dvoje. Ta “hišna” hiba, ki bi naj bila še bolj očitna pri starem, 620 kubičnem modelu Monstra in Multistradi – škoda, da je na novem Monstru niso odpravili.
Vendar, kakšno malenkost lahko Monstru oziroma Ducatiju odpustimo. To je vseeno eden najbolj prepoznavnih motociklov z bogato in uspešno zgodovino, izvrstnim oblikovanjem, odličnimi komponentami in značilnim vznemirljivim zvokom. Prav te odlike so pripomogle k temu, da je postal v dolgih leti proizvodnje ob praktično minimalnih zunanjih popravkih velika prodajna uspešnica.

Klasičen, prepoznaven izgled.

Izgled oziroma kaj loči oziroma povzdiguje Monstra od neposredne konkurence?
Prav večen, edinstven in vse prevečkrat “ukraden” design Monstra je tisto, česar ne presega noben športno nabrušen poševnooki naked. Tovarne iz Japonske in še kakšen bolj butični proizvajalec motociklov so z svežimi modeli za letošnje leto zelo zaostrili konkurenco slečenih motociklov. Novi modeli lahko z nekaterimi tehničnimi rešitvami ali zmogljivostmi sicer prekašajo Monstra, ki je obtežen tudi s kakšno manjšo hišno hibo, vendar ta vse zamujeno nadomesti prav z zgoraj omenejenim nezamenljivim oblikovanjem in italijanskim šarmom, ki nas težko pusti ravnodušne.

Ducati Monstra 695 so nam na preizkus posodili pri podjetju NOVA MOTOLEGENDA d.o.o., Zaloška cesta 171, Ljubljana. Cena modela v trenutku objave članka znaša 1.899.600 SIT oziroma 7.926,89 €. Na voljo je v črni, rdeči ali črno rdeči barvni kombinaciji

Foto: Matej Kalan, Tina Poberaj

Preizkusili smo: Nolan N52 Rocky 2

5

Kako čelado preizkusiti bolje, kot pa na enomesečnem potepanju po brezpotjih Tunizije in Libije? Čelado sem uporabljal praktično vsak dan, v vseh razmerah. Izpostavljena je bila tudi vsem ostalim popotniškim obremenitvam, kot so premetavanje med ostalo prtljago, močno sonce, peščeni viharji. Tudi nekaj padcev je občutila…

Nolan N52 Rocky 2

Ker moje številke ni bilo najti v Sloveniji, sem jo kupil novo le nekaj dni pred odhodom. Tako se je uležala na mojo glavo kar na prvih 500+ kilometrih od Nabeula do Libijske meje v razmerah (dež, mraz), v katerih bi si mnogo bolj želel integralno čelado z vizirjem. Vendar, ko sem z lepilnim trakom zaprl vse zračnike, je vožnja postala celo znosna. Presenečen sem bil, ker kljub dežju razen spodnjega roba nisem imel premočene cele glave! Šilt, postavljen v najnižjo pozo, ter povišan prednji nosni del iz mehke plastike, sta dokaj učinkovito odbijala kapljice dežja. Med vožnjo v dežju se je pokazala zanimiva slabost: Zaradi mokrote mi je ob vsakem pogledu nazaj veter potisnil elastični trak očal na vrat in tako snel očala. To je sicer pomankljivost traka očal, a v takih razmerah bi prav prišel patent, ki bi bolj učvrstil le-te.

Po dveh dneh povsem cestne vožnje z neprestanim truščem in šumenjem, ki ga pri odprti čeladi pač nikakor ni mogoče odpraviti, smo končno zavili s cest. Tu se vozne razmere spremenijo, moja dokaj težka Yamaha Super Tenere zahteva od mene delo, stalno gibanje, stanje na nogah in koncentracijo. Lepilni trak, s katerim sem prelepil izdatne zračnike na nosu čelade, je ob povečani potrebi po svežem zraku kaj kmalu pristal v smeteh. Od takrat naprej niti v sipinah, ko so bile hitrosti res nizke in temperature nemarno visoke, nisem imel občutka pomanjkanja zraka.

Preživela je kar nekaj padcev.

Ena od značilnosti potepanja po Libiji je bila dokaj velika neusklajenost hitrosti premikanja med motorji in spremljevalnima avtomobiloma. To prinese veliko ustavljanja in čakanja in tu sem opazil, da me čelada na glavi popolnoma nič ne moti. In naj bo to tudi moja povsem subjektivna, a zame najpomembnejša ugotovitev: Čelade enostavno nisem imel potrebe kar naprej snemati. Ni me tiščala, ni me žulil podbradni pašček in dovolj je lahka, da sem jo imel lahko na glavi po več ur. Poleg zagotavljanja varnosti je prav to tisto, kar od takšne čelade pričakujem: udobje in dobro zračnost.

Ugotovitve doma, ko sem jo razstavil in pregledal:

  1. V čeladi je povsod polno peska, ki se je verjetno zarinil vanjo med večurno vožnjo v peščenem viharju, vendar sem ga brez večjih problemov izbezal in posesal ven. Nekaj ga je še vedno med stiroporjem in školjko, a s časoma bo tudi ta odletel.
  2. Lak je preizkušnjo prestal zelo dobro. Ni vidnih večjih prask, največ poškodb je na stiku med premičnim šiltom in školjko, kjer se je nabral pesek in tako drgnil po laku.
  3. Podloga in šilt sta preprosto snemljiva in za to opravilo ne potrebuješ nobenega orodja!

Zakaj bo šla čelada na servis:

  1. Pri snemanju podloge iz čelade so z njo odpadle tudi zaščitne mrežice stranskih zračnikov.
  2. Ena od stranskih ličnic se je na notranji strani malenkost strgala, verjetno pri menjavi ličnice za debelejšo tik pred odhodom.

Cena testne čelade: 42.960,00 SIT (€ 179,27)

Foto: Peter Baloh, Matevž Hribar

Test: Aprilia Tuono 1000 R

14

Občutek. To je tisto, kar šteje. Zakaj bi se potem sklanjali za nizkim in ozkim krmilom, ko pa se tako občuti manj moči? In zakaj bi se skrivali pred vetrom, ko pa nam ravno ta daje občutek hitrosti? Aha, s pravim “sportakom” smo hitrejši. Khm, nam na izletu do obale kdo pritiska štoparico?

Dol s plastiko ter visoko krmilo, prosim!

Po novi RSV je letos na ceste zapeljala še nova Tuono.
Tuono letnik 2003.

Pri Apriliji so bili s predstavitvijo Tuona prve generacije med prvimi, ki so že v tovarni slekli športnika in tako motoristom ponudili priložnost, da kupijo serijskega cestnega bojevnika (street fighter). Koncept je navdušil z uporabnostjo ter s svojo pojavo. V primerjavi s slokim trupom je prednja maska z velikim vizirjem kresala mnenja, a ravno to je naredilo vozilo (še) prepoznavnejše.

Ko so predlani pokazali novo generacijo športnice RSV, smo nestrpno čakali dan, ko jo bodo slekli in pokazali še Tuona.

Nova Aprilia Tuono 1000 R je zdaj zapeljala na ceste. Kot pričakovano, povsem posnema oblikovalske poteze dirkaške sestre. Prednja maska z dvema lučema (in ne več eno veliko) se spodaj začne z zajemalniki zraka in zgoraj konča s kratkim vizirjem. Ta glede na svojo velikost presenetljivo dobro usmerja zrak čez čelado, vožnja je zmerno udobna tudi pri 150 km/h. Posoda za gorivo, sedež ter zadnji konec so enaki kot pri RSV. Lepi, torej. Več sprememb je nižje, kjer ni plastičnega oklepa. Vseeno je oblikovalcem in inženirjem uspelo lepo zapolniti prostor okrog agregata, da razne posode in usmerjevalniki zraka ne dajo vtisa, kot bi jih kdo postavil tja pomotoma. Tako je Rotaxov dvovaljnik zakrit celo bolj, kot bi od “slečenca” pričakovali. Široko konično krmilo v zlati barvi je privijačeno na zgornjem križu prednjih vilic, distančniki ne štrlijo več tako visoko kot pri predhodnici.

Pogled srečnega voznika.
Hm, bi šlo takole?

Tako se na Tuonu sedi precej pokončno, z razširjenimi rokami in zmerno pokrčenimi nogami. Položaj ugaja med manevriranjem po mestu (tu bi si včasih želel še malce večji kot zasuka krmila), med lagodnim ubiranjem zavojev, pa tudi pri divjaški vožnji. S širokim krmilom je prekladanje vozila med ovinki uživaško lahko opravilo, po zadnjem kolesu pa se motocikel pelje kar sam. Diši po supermotu… S sedežem in ročaji je solidno poskrbljeno tudi za sopotnika, le stopalke so nameščene tako, da kolena silijo v neprijetno pokrčen položaj. Slišal sem sopotničine pripombe, da se pri odprtem plinu v zadnjico in hrbet čuti toploto, verjetno zaradi precej visoko zaključenega para izpušnih loncev.

Ne, Tuono! ????
Supermoto?

Pogonski sklop je za prste obliznit. Velik dvovaljnik lepo prižiga, vleče že od prostega tega naprej. Ne verjamete? Pri 2000 vrtljajih lahko že do konca odprete plin, brez strahu pred cukanjem in neprijetnimi vibracijami. Zato tudi kolovratenje po mestu ni muka, kar bi sicer zaradi precej trde ročice sklopke lahko bilo. Dolgega zasuka ročice za plin v prazno se sicer navadiš, a ga vseeno ne bi bilo treba. Večjih vibracij ni zaznati, zmerno se pojavijo le pri pospeševanju tam nekje pod 6000 vrtljaji. Grom je za vsakdanje izlete, ko nam divjanje ne diši, prijetno hiter že do tega območja. V šesti prestavi na avtocesti je to dovolj za krepko preseganje zakonskih omejitev. Ko pa si zaželite več, pa vztrajajte pri polnem plinu tja čez številko 8 na obratomeru in se dobro primite krmila. Hudo adrenalinska so pospeševanja v prvi prestavi na slabših asfaltih, ko se zadnje kolo na izhodu iz zavoja najprej zavrti v prazno, potem pa guma zagrabi in prednja luč osvetli nebo. Jap, to mi je všeč!

Prednje kolo se rado vzpne.
Serijsko nameščen stabilizator krmila pod prednjo masko.

K takim karakteristikam agregata se spodobi tudi kvalitetno podvozje. Hej, tudi tukaj Italijani niso varčevali. Same izbrane komponente se izkažejo odlično! Vzmetenje je športno trdo in povsem doraslo motociklu, le pri ostrejši vožnji v dvoje zadnji konec (serijska nastavitev vzmeti) lahko za trenutek zaplava. OK, v tandemu se tako ali tako vozi počasi, kajne? Prednji konec kljub serijsko nameščenemu stabilizatorju na pospeševanju v dolgih zavojih lahko malenkost zaniha, sploh če je podlaga slaba. Ampak ne zgodi se nič nepričakovanega, nekontroliranega. Sorodstvo z RSV je očitno, Tuono je zdrav športnik!

Zavore: brez pripomb.

Zavore? Brez pripomb. Če nismo prezahtevni, prednjo lahko stiskamo le z eni prstom, dva sta zadostujeta vedno. Zadnja je dovolj močna, da motocikel pri zaviranju ohranimo miren, v krajše zavoje pa celo dovoli odnašanje zadnjega kolesa. Dunlop 208RR se za cestno uporabo dobro izkažejo, motocikel ne zdrsava tudi pri močnem pospeševanju, če je le podlaga dobra. Pa še hitro so ogrete na delovno temperaturo.

D208RR dopuščajo globoke nagibe.

Na preveliko hitrost nas opozarja digitalni, na primerne vrtljaje pa pregleden analogni števec. LCD zaslon ima še precej ostalih funkcij, kot so štoparica, povprečna hitrost, prevoženi dnevni in skupni kilometri… Med “trip-i” preklapljamo z velikim gumbom na levi komandni ročici, ostale funkcije spreminjamo z manjšim knofkom na isti strani, ki ga pritisnemo s kazalcem. Računalnik pritisk zazna precej pozno, zato tačas ne buljite v zaslon. Tista sekunda je na cesti lahko dolga…

Visok položaj ugaja.

Pohvalno je, da so pri Apriliji pazili tudi na prtljago (kaveljni za pripenjanje pod zadnjim sedežem), tako da bo tam lahko našla prostor spalna vreča in zvita ležalka. Ker kovček ji prav nič ne pristoji, se mi zdi. Malo manj pohvalna pa je poraba goriva, ki pa je tudi edina večja zamera na letošnji novinki. V času testa je znašala najmanj 7, pa tudi čez 10 litrov na 100 prevoženih kilometrov. Konkurenca namreč popije liter ali dva manj. Je štirivaljnik Tuonu sploh konkurenčen? Khm… Vaša izbira.

Ker ima visoko krmilo, ker se na njej sedi dovolj udobno in hkrati športno, le na drugačen način, ker ima odličen agregat in še bolj odlične ostale komponente in ker je čedna…
…ostaja Tuono v samem vrhu motociklov, ki bi si jih želel v domači garaži. Tudi če je tista prejšnje generacije.

Stlic, dej še mene slikej!

Cena pri zastopniku Avto Triglav d.o.o. znaša na dan objave 2.699.990 SIT.
Foto: Andrej Mežnaršič

[Nagradna igra “Tuono strip”

Zadnjih osem slik v galeriji spodaj predstavlja foto-strip. Napiši svojo zgodbo: dodaj kratek podpis pod vsako izmed osmih slik in vse skupaj do 31.8.2006 pošlji po e-pošti. Najboljši strip bomo objavili, avtor pa bo prejel motosvetov darilni paket (motosvetovo majčko, pisalo, obesek za ključe, vžigalnik in dve nalepki).

Test: Cagiva Raptor 650

7

Za začetek bom najprej nekoliko orisal zanimivo zgodovino podjetja Cagiva, saj ta v Sloveniji mogoče ni najbolj prepoznavna.

Cagiva Raptor 650, slečeni motocikel s Suzukijevim srcem.

Podjetje je bilo ustanovljeno daljnega leta 1950 v Vareseju. Vendar se v prvih letih Cagiva ni ukvarjala s proizvodnjo motociklov, v tovarni so izdelovali različne kovinske polizdelke.

Preizkušen Suzukijev dvovaljni agregat.

Šele leta 1978, leto pred mojim rojstvom, pa se je podjetje usmerilo v motociklizem. Kupili so odsluženo tovarno ameriškega Harley Davidsona in s pomočjo radikalnega inženirja Rona Turnerja začeli izdelovati motocikle. Tovarna je nato doživljala vzpone in padce, predvsem na finančnem področju. V enem bolj uspešnih obdobij so bili celo lastniki prestižnih znamk Ducati in MV Agusta, pod katero danes tudi spadajo. Zanimivo.
Lahko bi rekli, da je Cagiva že od vedno pogumno bila bitko z močno konkurenco iz dežele vzhajajočega sonca. Bili so kar uspešni, v sezoni 1991 in 1992 so se v takratnem 500 kubičnem prvenstu Grand Prix z Eddiem Lowsonom redno uvrščali zelo visoko. S Cagivo sta uspešno tekmovala tudi legendarna Randy Mamola in Doug Chandler. Z enduro modelom Elefant, ki ga je poganjal Ducatijev motor, pa se je Cagiva odpravila na vztrajnostni reli Dakar (in ga dvakrat tudi zmagala!).

Skratka, Cagive so od nekdaj slovele kot dober kompromis med dobrim oblikovanjem, solidno tehniko in razumno ceno, kar po mojem mnenju drži še danes.
No, pa pustimo zgodovino. Pri Motosvetu smo vozili 650 kubično različico modela Raptor, ki je bila za sezono 2006 nekoliko prenovljena. Sicer je Cagiva najprej leta 2000 predstavila 1000 kubični Raptor, katerega je oblikoval Miguel Galluzi, Ducatijev oblikovalec. No, od tukaj torej velika podobnost z Monster-jem! Naslednje leto pa smo dočakali predstavitev manjšega brata, Cagive Raptor 650.

Kot je pri Cagivi v navadi, tudi ta model poganja sposojen, le pri vbrizgu goriva nekoliko spremenjen Suzukijev dvovaljni 650 ccm agregat s 90 stopinjskim kotom med valjema.
Agregat zmore največjo moč 75 KM pri 9000 obratih glavne gredi na minuto in 64 Nm navora pri 5800 obratih. Zelo sem bil presenečen, saj dvovaljnik na okvir, stopalke, sedež ali krmilo ne prenaša praktično nič vibracij.

Kako se pelje?

Zelo hitro. Kljub temu, da Raptorja ne razganja od moči, je vseeno zelo isker motocikel. Predvsem navdušijo dobri pospeški (3,6s do100km/h, podatki tovarne) zahvaljujoč dobremu navoru in majhni suhi teži motocikla, ki znaša 180 kilogramov.
Pohvale vredne so zavore, spredaj Brembo zavorni sistem serije Oro z dvema plavajočima kolutoma dimenzije 298 milimetrov in štiribatno zavorno čeljustjo. Zadnje kolo zavira s pomočjo koluta dimenzije 220 milimetrov.

Naslednja prestižna komponenta na motociklu je vzmetenje. Spredaj Marzocchi obrnjene vilice premera 43 milimetrov in 120 milimetri hoda in možnostjo nastavitve prednapetosti. Za zadnje vzmetenje skrbi Crom Molibden nihajka s progresivnem rožičevjem, nastavljivim blažilcem in 138 milimetri hoda.

Vse to prinese užitek v vožnji, natančno obiranje ovinkov, močne in varne pojemke hitrosti. Všeč mi je bil tudi v predelu kolen ravno prav širok rezervoar za gorivo, tako da sem med ostrim pospeševanjem lepo stisnil motocikel z nogami. Raptor iz konkurence izstopa zaradi odličnih komponent ter posrečenega, klasičnega designa. Motocikel so popestrili z nekaterimi zanimivi detajli, na primer nazobčenim nosilecem zadnjih stopalk.

Tudi končna hitrost motocikla, 210 km/h je za naked motocikel visoka. Vendar Raptor ni namenjen tiščanju po pisti, kljub miniaturnemu spojlerčku nad klasičnim okroglim sprednjim žarometom, razen če vam je všeč ležanje na rezervoarju za gorivo.

Zaradi skromne vetrne zaščite je zelo občutljiv na čelni veter. Če izračunamo: po avtocesti sem se peljal skromnih 130km/h, vendar proti zmerni burji s hitrostjo 50 km/h. Če obe hitrosti seštejemo, dobimo 180km/h, kar pa je z slečenim motociklom že velik napor, posledica tega pa je boleč vrat v času pisanja tegale članka.

Ko smo že pri visokih hitrostih, moram omeniti tudi sicer lepo oblikovana vzvratna ogledala, ki se brez večjega truda nastavljajo v vse smeri. Še dobro, saj sem jih pogosto “popravljal”, predvsem med oziroma po vožnji po hitrih cestah.

Vsekakor se mali Raptor najbolje znajde v mestih, kratkih izletih in lepo zavitih podeželjskih cestah, kjer s hitrostjo okrog 100 km/h hvaležno požira ovinek za ovinkom.

Oblikovno zanimiva je tudi v stilu slečenih motociklov skromna armaturna plošča. Zelo podobno smo lahko videli na Cagivinem konceptnem motociklu X3. Sestavljena je iz velikega, ostro oblikovanega analognega števca vrtljajev, na katerem so nameščene tudi osnovne kontrolne lučke. Na previsoke obrate agregata pa opozarja lučka za dolge luči, nekaj čez 10.000 obratov. Pod števcem je manjši digitalni zaslon, s prikazom trenutne hitrosti. Pod zapisom hitrosti z gumbom izbiramo med prikazom skupno prevoženih kilometrov in dvemi števci trenutno prevoženih kilometrov.

Še en detajl na motociklu je vreden omembe. To je ključavnica motocikla, nameščena na rezervoar za gorivo, tik za krmilom. Okrog ključavnice so namestili material odporen na praske, tako da s ključi ne boste mogli opraskati laka na rezervoarju.

Odlične komponente prinesejo natančno obiranje ovinkov, …

Kaj pa udobje?

Na prvi pogled Raptor ne obeta posebnega udobja, ki bi omogočil daljše vožnje, mogoče v dvoje. Tudi spremembe položaja sedenja pri zadnji prenovi lani jeseni ne govorita udobju v prid. Krmilo je bilo nekoliko spuščeno, sedež so pomaknili za 15 milimetrov nazaj. S tem so dosegli idealno, 50/50 razporeditev teže z voznikom na motociklu. Ima pa ta premik za posledico še več teže na rokah.

…preizkušeno na dirkališču.

Vendar sem kaj kmalu ugotovil, da videz vsaj nekoliko vara. V enem dnevu sem prevozil nekaj več kot 300 kilometrov, po stari cesti do obale, nato čez Kras na Goriško in preko Godoviča nazaj v notranjost države. Nekaj bolečin v rokah in kolenih je bilo, prvo verjetno zavoljo ostrih zaviranj, drugo pa je delno tudi posledica mojih 187 centimetrov višine. Pohvalim lahko tudi relativno udoben dvojni sedež.

Bravo Cagiva!

Vsekakor je Raptor motocikel, ki se zavoljo svoje lahkotnosti, iskrivosti, prestižnih komponent, nizkega sedeža in okretnosti dobro znajde v mestu, zavitih podeželskih cestah, krajših izletih. Tudi na dirkališču, če želite.

Cagiva Raptor iz leta 2000.

Drugo mnenje: Matevž Hribar
Ne vem, zakaj sem imel v glavi, da je v mestih in okolici najboljša izbira supermoto motocikel? Poleg tega se je Raptor dobro odrezal tudi med izletom na otok Krk (udoben položaj, ni vibracij), le slabše ceste zaradi precej športno naravnanega vzmetenja niso ravno balzam za zadnjico in hrbet. Cagiva je v rokah zelo okretna, mojih 180 cm je dobro “požrla”. Večinoma sem se vozil brez sopotnika, za katerega je sicer dobro poskrbljeno z velikim sedežem in ročajem. Govorim zato, ker bi bil motocikel z manjšim zadkom še bolj seksi. Agregat je živahen, rad se zavrti in oddaja ušesom prijeten zvok. Prednja zavora ni tako strupena kot izgleda (kar je pravzaprav dobro), a z močnejšim stiskom ročice lahko ustavlja tudi divje. Zelo ZA!

Cagiva Raptor iz leta 2000.

Motocikel smo na preizkus dobili pri podjetju Moto Zupin-Sport d.o.o., Lomberg pri Šmarju 48. Cagiva Raptor 650 stane 1.695.600 SIT (7.076€).

Test: Aprilia RXV 550

23

2003: Uuuuu, glej kaj razvijajo Italijani, hard enduro ter supermoto z dvovaljnikom, ki se vrti do 13.000 vrtljajev na minuto! Pa design, porkamizerja, tole bo odličen motor!

Najlepša za najgrše poti.

2006: Aprilia je v salonih, testna RXV je pod mojo ritjo. Poglejmo, kako se v praksi znajde najlepše vozilo za najgrše poti.

Celo oso zanima RXV.

Aprilia si gradi imidž. Nočejo biti več povprečneži, ki izdelujejo sicer dobro, a precej “mlačno” cestno enduro (stari Pegaso) ter množico skuterjev. Strmijo za tem, da je njihova blagovna znamka prepoznavna in motocikli kar se da segajo iz povprečja. Skoraj bi se mi zareklo sivega povprečja, a bi konkurenci delal krivico. Današnji motocikli, tudi endure, med katere spada RXV, so dodelani stroji in tudi glede oblikovanja ni pripomb, dokler… Dokler ob njih ne postavimo nove RXV. V Noalu so za blatne, prašne in kamnite poti zrisali tako lep motocikel, da bi ga rajši kot v hosto parkiral kar v dnevno sobo. Smisel? Obstoji le, če se vozilo znajde tudi v praksi. Tam, kamor spada – na terenu!

Izpuh se zaključi pod sedežem.

Ker je RXV revolucionarna v svetu hard endura, na začetku ne moremo mimo tehnikalij. Dvovaljnik, ki si ga deli s supermoto izvedenko (le nekaj manjših razlik v prestavnih razmerjih in elektroniki) ima 77 stopinjski kot med valjema, napaja jih elektronski vbrizg. Prestav je le pet in vsi deli agregata so dimenzionirani na kar se da majhne mere. Lahko se le čudimo, kako jim je uspelo ustvariti tako majhen dvovaljnik. Res, ko sem imel ob Apriliji parkiran motocikel z japonskim 650 kubičnim agregatom enake V2 zasnove, mi ni bilo prav nič jasno.

V domačem okolju.

Okvir, sestavljen iz aluminijastega odlitka ter jeklenega paličja, začinjen še z umetelno oblikovano zadnjo nihajko, ne da slutiti, da je namenjen enduru. Motocikel je z voznikove perspektive zelo ozek, edino spredaj se napihne tam okrog hladilnikov. Na posodi za gorivo so nalepke ravno v predelu, kjer se oprimemo s koleni, katere se na žalost hitro poškodujejo. Zaradi izpuha, speljanega pod sedež, se ozka linija nadaljuje tudi zadaj in ob nagibih voznika pri strmih spustih ni ničesar, kar bi oteževalo gibanje. Če gledam motocikel kot celoto, le prednja maska okrog “klasične” pravokotne luči deluje preveč vsakdanje za tak vesoljski stvor. Z oblikovalskega vidika si RXV prisluži desetko.

V sedečem položaju je zaslon slabo viden.
Ozek zadek, luči in smerniki.

Za prej omenjeno masko se skriva bogat digitalni prikazovalnik (hitrost, skupni čas delovanja agregata, dnevni števec, grafični ter številčni prikaz vrtljajev ter skupni prevoženi kilometri), katerega pa deloma prekriva cev zavorne tekočine in tako oteži preglednost. Med funkcijami preklapljamo z velikim rdečim gumbom na levi strani krmila, ob samem zaslonu pa je še gumb “reset”. Opozorilne lučke nas opozarjajo na premalo olja v agregatu, preklop na rezervo goriva ter na dolge luči. Desno od zaslona se nahaja še rdeča lučka, ki zasveti pri 8000 obratih na minuto. Agregat se rad zavrti tudi višje, pri vožnji po terenu, sploh pri dnevni svetlobi, pa je tako ali tako skoraj nevidna. Elektronska blokada prekine vžig pri 11.000 vrtljajih.

Ergonomija na motociklu je dobra.
Zadek gre zaradi iskrega agregata rad svojo pot.

Prižiganje hladnega agregata je potrebno natrenirati, pritisk gumba za hladni zagon namreč ni dovolj. Za nekaj stopinj je potrebno obrniti še ročico plina ter jo nekaj sekund po zagonu držati v tem položaju, drugače rad ugasne. Zvok dvovaljnika je nekaj posebnega. Pri nižjih obratih zlobno grgra, ko se zavrti tja čez 6000 vrtljajev, pa še bolj zlobno tuli. Še najlažje bi zvok primerjal z bobnenjem enovaljnika ter “dretjem” dvovaljnega dvotaktnika s športnimi filtri. “Štima” RXV je nekje vmes. Prijatelju, ki po padcu že nekaj časa ni sedel na motociklu, se je ob obračanju ročice za plin v prostem teku ježila koža. Pohvalno je, da so decibeli RXV v razumnih mejah.

Neverjetno, kako zlahka jo poberemo iz zavoja.

Sklopko upravljamo s klasičnim žičnim potegom, deluje zvezno in v ravno prav dolgem območju stiska ročice. Menjalnik je mehak, gibi pa malenkost daljši, kot sem jih vajen. Od voznika zahteva dobro usklajenost ročice plina ter leve noge, v primeru šoferjeve “šlamparije” je trd in lahko ostane v neželjeni prestavi. Prestav je “le” pet – rdeča lučka posveti že nekje pri 120 km/h, števec hitrosti se ustavi pri okrog 150 km/h. Dovolj! Glede na stabilnost vozila, ki pri hitrosti ni najboljša, lahko tudi preveč. Občutek na krmilu pri višji hitrosti je namreč preveč ohlapen, kot bi prednje kolo ne imelo dovolj stika s tlemi. Tako prednji konec na hitrih slabših podlagah zahteva precej moči v rokah, mogoče bi bila rešitev stabilizator krmila?

Dizajn, kjer ga ne bi pričakovali.

Hudiča, kam pa sem zašel. Zanima vas kako se v enduru obnese V2, kajne? Prvi kilometri me niso navdušili. Motor je do 4000 obratov na minuto skoraj mrtev, potem pa se mu strga in zadnje kolo divje oplete. Tako sem skoraj padel, ko sem v prvi prestavi z napol odprto ročico plina speljal po slabšem asfaltu. Bum, in motor sune. Kaaaj??! Ko pa sem se naslednjič bolj resno spravil na teren, pa sem RXV “dojel”. Kot prvo, ni namenjena počasnim vožnjam, ko se nam ne ljubi pretikati in le leno odpiramo ročico za plin. Še posebno pri vožnji v stoje zna biti neenakomerna krivulja moči zoprna stvar, ko pri pomanjkanju moči s telesom padeš na krmilo, pri sunku pa komaj krotiš motor. Drugič, RXV je zahtevna na težkih, neprehodnih terenih. Nima tistega momenta, potrebnega za počasno plezanje prek korenin ali skal. Mene je grdo presenetila pri kratkem strmem vzponu, ko sem na vrhu malenkost preveč odprl plin in je pobegnila naprej. Zadnja luč je kar trpežna, ne bi si mislil… Na žalost se pri pravi hard vožnji sicer lep zaključek izpuha pod sedežem ne obnese. Velikokrat je namreč potrebno ročno obračati motocikel in pri tejle zverci je treba biti pozoren, kje jo zagrabimo. Prav bi prišel dodaten ročaj na vsaki strani sedeža. Pri počasni vožnji se sedež zaradi izpuhov segreje, medtem ko že pri srednje hitri vožnji toplote v zadnjico ni več čutiti. Dobra stran te rešitve: zaščiten izpuh pri padcih ter prej omenjena ozkost vozila med nogami.

Pred vožnjo po zadnjem kolesu se dodobra privadite načina podajanja moči. Da ne bo presenečenj!

Veste, kje sem z Aprilio najbolj užival? Na srednje zahtevnih terenih, kjer se vozi večinoma med drugo in četrto prestavo. Užitki, ko se na zadnje kolo sprosti vsa moč, iz komore zračnega filtra ter izpuhov pa dvovaljnik daje vedeti, da se lahko kar vrti in vrti, so nepopisni.

Time Out.

Odprt plin zgodaj v zavoju, zadnje kolo divje oplete, prestava višje, nabit na krmilo komaj tiščim prednje kolo k tlom, zaviranje… Khm, se še spomnite divjih dvotaktnikov? Podoben feeling, ampak boljši! Že po slabi uri take vožnje izmučen, a z nasmehom zleknjen v travo opazujem motocikel, ki mi je pravkar v žile pognal liter adrenalina. Res sva se dobro ujela.

Vzmetenje zna pri težkih doskokih zaječati.
Prednji kolut.

Vzmetenje med ne preveč divjo vožnjo dobro deluje, le skoki ga znajo pripraviti do popolnega počepa. Na začetku testa je pri pospeševanjih na boljših podlagah zadnja vzmet skupaj s kolesom nevarno nihala, hibo je odpravil že višji tlak v pnevmatikah. Za popolno prilagoditev vzmetenja mojemu okusu je na žalost zmanjkalo časa, pa tudi sam nisem strokovnjak in bi to rajši prepustil dobremu mehaniku.

Zavore so kljub na prvi pogled res majhnem kolutu dobre, občutek na ročici je neagresiven, zadnja dela zelo dobro. Med grobim zaviranjem je sicer moč opaziti rahlo nemirnost prednjega kolesa. Kljub vbrizgu goriva testna Aprilia ni med varčnejšimi motocikli. S porabo blizu devetih litrov na sto kilometrov (ne, nismo se vozili počasi!) ter majhno posodo za gorivo boste stalne stranke bencinskih črpalk.

Aprilia, le tako naprej!

Komur je Aprilia RXV 550 všeč, bo brez težav prezrl nekaj napak. Razumeti moramo, da je to po dolgih letih prvi hard enduro iz te italijanske tovarne in hkrati pravi eksot v tej kategoriji. Agregat mi je bil z izjemo mrtvega območja nizkih vrtljajev noro všeč. Vidim jo v garaži aktivnega mladega človeka, ki drugače vozi Alfo GTA ter RSV 1000. Enduro motocikla do danes ni imel, ker mu oranžna in rumena barva ne ugajata, z RXV pa mu ne bo nerodno zapeljati do mesta na kavo. Veste, kljub temu, da ni cestak, obrača glave. Tudi tiste nežnejšega spola. Kako ne, poglejte jo vendar…

Cena pri zastopniku Avto Triglav d.o.o. znaša na dan objave 2.149.990 SIT, v času poletne akcije pa 2.024.990 SIT.

Garancija traja 2 leti, ko se agregat deblokira, garancija ne velja več.
Interval za redni servis znaša 3000 km, v primeru uporabe motocikla na dirkah se prepolovi.

Slike po suhem in pravkar pokošenem travniku so bile posnete z dovoljenjem lastnika.

Foto: Andrej Mežnaršič, Matevž Hribar

N-Com na testu

9

Motosvetovci smo bogatejši za komplet testnih čelad Nolan N102 z vgrajenim sistemom N-Com.

Po začetnem privajanju se sistem za pogovor s sopotnikom, poslušanje glasbe ter uporabo mobilnega telefona dobro obnese. Več pa boste izvedeli na koncu testa, ko mogoče odkrijemo tudi kakšno pomankljivost letošnje vroče novosti!

Pogovor tudi med vožnjo.

Počasi in zanesljivo do Grčije

0

Naslov je tak iz razloga, ker je kolega odšel na to pot z Aprilio, ki ima le 125 ccm in zaradi tega na cesti nisva mogla razviti neke hude hitrosti. Ampak tako kot sem napisal njemu – zame je družba dobrodošla, pa čeprav bo najvišja potovalna hitrost le dobrih 100 km/h. Sicer sva se pa tolažila, da bova zaradi tega vozila bolj po pameti, da bova lahko opazovala okolico, da sva na dopustu, da se nama ne mudi itd.

Plan: preko Črne gore, Albanije in Makedonije do Grčije in z ladjo nazaj, časa konec junija pa 10 dni.

Prvi dan sva se tako peljala ves čas po Jadranski magistrali razen odseka mimo Benkovca do Šibenika, parkirala pa sva v Makarski. Cesta do Šibenika je bila samo za naju, saj ni bilo nobenega prometa in sva res uživala. Poleg tega pa tudi tiste ovinke od Karlobaga proti Paklenici na novo asfaltirajo in ko bo to enkrat končano, bo ves ta del krasen. Od Šibenika mimo Splita nekaj več prometa, a kakšne gneče ni bilo in pozno popoldne sva že počivala pri znanki na terasi, kar se je zavleklo in sva naslednji dan štartala bolj pozno. Na hitro sva prečkala Bosno, si ogledala Dubrovnik in kmalu prišla v Črno Goro, ki naju je pričakala s prijaznimi policisti na meji in precej slabo cesto z omejitvijo 20 km/h, ki se je kasneje hvala bogu izboljšala.

Nad Dubrovnikom.

Nadaljevala sva po magistrali, nato s trajektom poceni prečkala Kotorski zaliv, pri tem pa spremenila načrt in se odpovedala naskoku na Lovčen. Skrit je bil v črnih oblakih, ki so naju z leve strani lovili, ko sva se ponovno bližala morju in mestoma Budva in Bar. Nekaj kapelj naju je tudi ujelo, a sva še pravi čas ušla in si ogledovala čudovite plaže z rdečimi senčniki na črnogorski obali. Ogled Črne Gore sva zaradi pomanjkanja časa pustila za drugič. Kmalu sva tako prispela v Ulcinj, kjer so naju ljudje kar na cesti ustavljali in nama ponujali apartmaje. Neki možakar naju je tako prepričal in na njegovem vrtu v bližini Velike plaže sva postavila šotor. Potrdilo se je, da jim ne smeš vse verjeti, kljub temu pa sva bila zadovoljna. Zvečer sva odšla še do plaže, kjer je bilo polno komarjev ter v mesto Ulcinj. V večini sva videla le Albance in tudi okolje je bilo že bolj podobno najini predstavi o tej državi. Vseeno pa v mestu polno ljudi, zabave in bilo nama je všeč, posebej na koncertu (lokalnega?) pevca Meda. V Črni Gori je na cesti sicer precej smeti in različnih povoženih živali, poleg tega je potrebno paziti tudi v tunelih, saj so praviloma neosvetljeni.

Aprilia Classic 125 na trajektu čez Kotorski zaliv.

Zjutraj naju je pot vodila skozi Vladimir in na mejni prehod Sukobin, kjer sva precej hitro opravila mejne formalnosti, Albancem plačala 10 EUR za vstop. Črnogorci so precej začudeno gledali Maretov motor, kar sva kasneje doživela še večkrat. V Albaniji sva se najprej dvakrat komaj izognila kravam sredi ceste, sicer pa je bila dobrodošlica prijazna, saj so nama vsi mahali in naju pozdravljali. Prav prijeten občutek. Kogarkoli sva vprašala za pot, saj znaki “manjkajo”, nama je tudi prijazno pomagal, pred Tirano sta nama celo policista pomagala, da sva se vključila v promet. Cesta do Tirane je zelo dobra, široka, precej pa omejitev na 50 km/h in policijskih kontrol, na cesti pa v večini Mercedesi in oslovske vprege. Srečevala različne živali, želve, lisice, prašiče, osle, krave in psa, ki je spal sredi ceste in se ni pustil motiti. Tirana in gorska cesta do Elbasana je poglavje zase. V glavnem ”rodeo”, v Tirani pa promet po kavbojsko, brez pravih označb. Velja pravilo potrobi in pelji. Se pa hitro navadiš… Samo mesto je na naju naredilo vtis, bila sva pozitivno presenečena. Še bi se vrnila na ta kraj, saj je kljub precej smetem mesto delovalo urejeno.

Vojaški bunkerji.

Ugotovila sva tudi, da je Albanija precej hribovita in lepa država, od Elbasana proti Makedoniji sva se ponovno vzpenjala po dobri cesti ob precej čisti reki, kjer se je kar nekaj ljudi kopalo. Pred mejo z Makedonijo sva opazila veliko bunkerjev po hribih. Na meji sva porabila nekaj več časa, kljub temu, da je čakalo na prestop le nekaj vozil. Na albanski strani od šalterja do šalterja brez pravega razloga, spet sva plačala 2 EUR, brez da bi dobila kakšno potrdilo, tudi Makedonci pa zelo počasni. Že pred tem sva zagledala Ohridsko jezero in nato ob njem iskala kamp, katerega sva tudi našla pred krajem Peštani. Tam glede na njihovo ravnanje in začudenje verjetno niso navajeni, da tujec kampira s šotorom, saj so tam le Makedonci, nastanjeni v prikolicah.

Čakanje na mejnem prehodu.

Zanimivo je bilo, da sva se, vsaj z mladimi, pogovarjala po angleško, nekaj problemov pa sva imela tudi s preračunavanjem njihove valute. Sicer pa vsi prijazni, natakarice oziroma Makedonke zelo luštne, vse zelo poceni, zdelo pa se nama je, da je dol takšno, kot je pustil Tito. Naslednji dan sva nato kakšno uro čakala, da so nama napisali račun, vmes sva se okopala v jezeru in nato odpeljala do Bitole, kjer sva naredila postanek in si ogledala center. Ceste v Makedoniji so tudi dobre.

Samostani.
Vredno ogleda!

Kmalu pa sva že bila na meji z Grčijo, kjer sva srečala zelo prijazno makedonsko policistko ter nato nadaljevala pot do Florine in čez prelaz po prazni in lepi cesti do Kastorie, pred tem nekaj malega tudi po avtocesti. Sledil je ogled Kastorie, ki je sicer na lepem kraju, na polotoku jezera, ampak na naju ni naredila večjega vtisa. Precej novo mesto in ne prav čisto jezero. Še kar po avtocesti, ki je očitno v gradnji v smeri Neapolisa, kjer pa sva zgrešila pot in nato po lokalnih cestah prišla nazaj na pravo cesto. Medtem se je tudi pooblačilo in ujela naju je vročinska nevihta, zato sva nadela dežne kombinezone in nadaljevala skozi Greveno do Kalambakeja, kjer sva postavila šotor v kampu Meteora Garden. Tam sva srečala kar nekaj Slovencev!

Meteora.

Naslednji dan sva si ogledala Meteoro oziroma samostane. Gre za precej impresivno zadevo, ki si jo je res vredno ogledati. Pot sva nadaljevala po dolgočasni ravnini mimo Lamie v smeri Delfov ter nato po bolj razgibani cesti mimo slikovite vasice Elaon. Narediva postanek v Itei, kjer sva se osvežila v morju.

Prazne plaže.

Ceste oziroma asfalt so postale že bolj “primorske” oziroma spolzke. Plaže so bile zanimivo precej prazne, kot tudi kampi, kjer sva spala. Nato je v vročini, ki jo je bilo vredno trpeti, sledil ogled ostankov gledališča, stadiona, templja itd. pri Delfiju in spanje v bližnjem kampu, s katerega je enkraten razgled na polja oljk, ki se skoraj nerazločno zlivajo z morjem.

Razgled z Delfija.
Nasadi oljk.

Ugotovila sva, da imajo slovenski študenti prost vstop pri ogledu vseh znamenitosti, da pa je pivo v Grčiji drago (primerjava z Makedonijo, kjer sva za 6 piv plačala 5 EUR, v Grčiji pa za eno 4 EUR!?). Drug dan sva se zato zaradi domačega žganja “zdravila” ob bazenu ter nekaj kasneje krenila za Atene mimo Thive. Cesta je bila precej prazna, šele malo pred Atenami se je promet zgostil, glede na prebrano pa sva se odločila, da se bova ustavila v kampu pred Atenami in nato “napadla” mesto kar z avtobusom. To je bila pametna ideja, saj sva se že precej namučila, da sva prišla do kampa Atene, ki je par kilometrov od centra mesta. Promet poteka namreč zelo hitro, ravno tako se pasovi menjajo manj previdno kot pri nas, skratka vse gre precej ”na nož”. Če bi točno vedela kam, ne bi bil problem, da pa moraš vmes gledat še znake in nato hitro menjati pasove pred križišči, je pa kar zahtevno. Ko sva se kasneje peljala z mestnim avtobusom, sva videla tudi nekaj karambolov, prevrnjenih motorjev, v živo tudi kako je avtomobilist zbil mopedista. Res sva se odločila pravilno! Kasneje sva se sprehajala tudi po ulici in opazovala avtomobile, od katerih ni bil cel niti eden, vsi so bili podrsani, udarjeni ipd, je pa kot kaže to tam način vožnje oziroma življenja.

V Atenah.
Korintski prekop.

Ogledala sva si samo mesto, ki ima skoraj na vsakem vogalu ostanke zgodovine, akropola je bila na žalost ravno tisto popoldne zaprta. Prehodila sva še območje Plate, sledil je ogled Narodno arheološkega muzeja in opazovanje življenja v tem velikem, dragem in ne ravno čistem mestu. Razgled na Atene pa čudovit, do kamor sežejo oči vse posuto z belimi stavbami. Vrnila sva se v kamp, ki je bil kar drag, 24 EUR in še kar opazovala drveči promet. Ponoči je bilo zelo vroče, zjutraj ob 09.00 uri že 34 stopinj. Odpeljala sva po avtocesti za Korint in pri kraju Megara izstopila. Plačala cestnino 2 EUR za oba, pri tem pa nisva vedela, zakaj je bila na naju tako jezna pobiralka cestnine. Postavila sva se namreč vzporedno pred rampo, da bi plačal samo eden za oba, Grkinja pa je začela nekaj z rokami mahati in meni kazala, naj grem kar mimo rampe, pri tem pa se je nekaj drla. Grkinje drugače niso nič posebnega.

Servis.

Po prazni in dobri cesti ob morju sva kmalu prispela do Korintskega prekopa, ki sva si ga ogledala ter nato nadaljevala za Epidavros. Ceste spolzke, na vsake toliko časa pa tudi v Grčiji neprijetne dišave, za katere nama ni uspelo izvedeti razloga. Verjetno smeti. Ogled znamenitega gledališča in cilj kamp ob morju, ki sva ga našla ob kraju Tolos. Tam se je meni zlomil vijak na nosilcu za kovček, tako da je bilo kar malo krize, da ne bo še kaj popustilo, saj me je zaradi teže kar zanašalo, a sva kar hitro našla mojstra, ki nama je zadevo popravil. Trgovina za motoriste in zadaj servis motorjev. Tam so se tudi vsi čudili Maretu, da si je upal s svojo dvotaktno ”mašino” pripeljati do Grčije. Tudi, ko sem vozil za njim, sem opazoval začudene poglede ljudi, ko je mimo njih pridrvel sicer na pogled motor, vendar s precej ”prdečim” zvokom. V Tolosu kamp samo za naju, kar urejen, hladilnik za pivo in “šnops” ter zvečer še napad mesta, kjer ponovno nobene simpatične domačinke, sva pa naletela na Slovenke. Simpatične!

Znamenito gledališče.

Spala bolj malo, ponoči je bilo ponovno precej vroče, čez dan je te dni kazalo 38 stopinj. Ko sva se ustavila, sva se kar precej potila in ponavadi komaj čakala, da sva prišla do neke vode. Vožnjo sva nadaljevala mimo Miken do obalne ceste in proti Patrasu skozi turistične kraje, kjer je bil promet gost in vožnja naporna. Zato sva šla na magistralko, vendar je mene začel opozarjati števec za bencin in sva izstopila, se peljala mimo bencinske črpalke, kakšen kilometer zatem pa se je moj motor odločil, da zaradi žeje maceo počije. Prav je prišla cevka, da sva z njo pretočila 2 dcl goriva in se odpeljala nazaj do bencinske črpalke. Zatem sva se utrujena zaustavila ob morju, si privoščila kosilo in kopanje ter nato spet po prometni cesti nadaljevala mimo znamenitega mostu do Patrasa, kjer sva v pristanišču kupila karte za ladjo. Najprej so nama ponujali karti pri Minonian lines za 215 EUR, vendar sva rekla, da jih bova vzela kar pri Aneku za 158 EUR.

Vkrcanje na ladjo.

Zakaj taka razlika, ne veva. Nato vožnja skozi Patras, nabava v supermarketu, večerja – gyros, ter zvečer vkrcanje na ladjo. Tam sva pogledala nogometno tekmo ter na klopci na palubi zaspala. Starejši nemški motoristični par nama je sicer zasedel najboljši kotiček na ladji, vendar sta se nama smilila, ko ju je tako zeblo. Tako sva spala na klopeh, kjer je precej pihalo. Dve noči in en cel dan vožnje z ladjo oziroma počitek sta nama prišla kar prav, poleg tega sva pogledala še dve tekmi svetovnega prvenstva, zadnji dan zjutraj iz Benetk po stari cesti peljala do Nove Gorice in čez Vršič proti domu.

Najina spalnica.

Prevozila sva 2800 km, stroškov pa imela skupaj za približno 700 EUR. Na poti nisva doživela niti ene negativne stvari, kraji, ki si jih nisva ogledala in ceste, ki jih nisva prevozila, pa nama na srečo ostanejo za naslednje popotovanje.

Del poti.

Mitja Kapuš

Test: Aprilia Pegaso Trail

5

Aprilia je že davnega leta 1991 predstavila Pegasa. Takrat je bil to prvi predstavnik sedaj že dobro uveljavljenega razreda enovalnjih potovalnih endur. Bil je tako svež in zanimiv model, da se je celo nemški BMW odločil sodelovati z Aprilio (skupen Rotaxov agregat) in pod svojo znamko izdeloval tehnično identičen motocikel.

Nato je Pegaso v 15 letih proizvodnje postal nadvse priljubljen model in prodajna uspešnica Aprilie. Slovel je kot cenovno ugoden, nezahteven, lepo oblikovan in ravno prav močan motocikel, po katerem so rade posegle tudi predstavnice nežnejšega spola.

Po tem, ko kar nekaj časa ni bil deležen korenitih sprememb je Aprilia lani presenetila konkurenco in predstavila popolnoma prenovljen model Aprilia Pegaso Strada. Kot je že iz imena razvidno, Strada ni imela skoraj nič skupnega s prejšnjim modelom in enduro geni. Zato je prav kmalu sledilo logično nadaljevanje, Pegaso Trail.

Levja glava, zaščitni znak Pegasota

Motocikel že na prvi pogled razkriva svoje poreklo, izdaja ga agresiven in uporaben italijanski design in grafika levje glave na boku rezervoarja z gorivo, ki je že kar nekaj časa zaščitni znak te italijanske znamke. Motocikel je oblikovan moderno, smerniki in sprednja luč so prevlečeni z prozornim steklom, izpušni sistem se lično zaključi z dvema loncema pod sedežem. Spredaj vizualno izstopa enduro blatnik. Všeč mi je tudi, kako so neopazno in v všečno celoto vkomponirali plastičen ščitnik agregata.

Armaturna plošča s potovalnim računalnikom.

Zelo moderna je tudi armaturna plošča. Sestavljajo jo analogni merilnik vrtljajev in večopravilni zaslon, za katerega skoraj potrebujemo navodila. Na rdeči podlagi se nam izpisuje hitrost, čas, temperatura hladilne tekočine.

Na spodnjem delu zaslona z gumbom na levi ročki krmila pregledujemo podatke potovalnega računalnika, in sicer skupne kilometre, trenutno prevožene kilometre (A in B), čas trenutno prevoženih kilometrov, stanje akumulatorja. Na zaslonu je možno spremeniti kar nekaj nastavitev, na primer jakost osvetlitve, jezik, lahko pa se tudi igrate s štoparico.

Isti agregat poganja tudi Yamahi XT660

Kaj pa bistvo motocikla, agregat? Rotaxov 650 kubični enovaljnik je šel ob predstavitvi v zgodovino. Oba prenovljena modela Pegasa sedaj poganja Yamahin 660 kubični enovaljni agregat z elektronskim vbrizgom goriva in 50 KM pri 6250 in 61 Nm navora pri 5200 obratov glavne gredi na minuto. Agragat so ponaša tudi s skromno porabo goriva, ki se je pri nas gibala v povprečju okrog 4,5 l/100 km.

Na papirju nič posebnega, vendar agregat med vožnjo navduši z obilico uporabnega navora od 3000 vrtljajev, pa vse tja do 6000 obratov oziroma nekje vmes med največjim navorom in največjo močjo. Višje se ga ne splača priganjati, v višjih prestavah (4. in 5.) pa pod 3000 obrati nimate kaj početi – ob zasuku ročke za plin motor ne povleče, ampak se nad prenizkimi obrati pritožuje s kašljanjem in tresenjem.

Enovaljnik navduši z uporabnim navorom od 3000 obratov naprej

Pri agregatu me je zmotilo rahlo cukanje pri konstantnih obratih, na primer med 3000 in 4000 obrati, ko sem za avtomobilom čakal na priložnost za prehitevanje. Pri nekaterih motociklih je to zaradi neustreznega doziranja mešanice zraka in bencina v agregat (običajno posledica zasledovanja ekoloških norm), zato predvidevamo, da se bo dala ta hiba z manjšim servisnim posegom hitro odpraviti!

Stop tudi za vsestranskega Traila.

Aha, pa smo pri tresljajih. Od nekdaj velja, več valjev, manj vibracij. Seveda, pri Pegasu je čutiti nekaj vibracij, predvsem na sedežu in stopalkah. Vendar pa povejte, na katerem enovaljniku vibracij ni, tako da tega agregatu ne gre zameriti. Moteči so postali le po zares dolgi vožnji, ko sem bil že rahlo “siten” – bolela so kolena, zadnjica, in nisem potreboval prav dosti razlogov za pritoževanje.

Motocikel je dobro vodljiv in okreten.
Lepo oblikovanje.

Pet stopenjski menjalnik je poslušen, s kratkimi in natančnimi hodi med prestavami. Tudi iz prostega teka v prvo prestavo gre lepo, brez kakšnih mehanskih zvokov. Le občasno je malo bolj glasen pri pretikanju v nižje prestave. Pri 5000 obratih na minuto se z motociklom peljemo avtocestno-potovalnih 130 km/h.

Zanimiv detajl v pogonskem sklopu je nastavljiv opozorilnik za prestavljanje. To je rdeča lučka, ki začne utripati, ko dosežete določene vrtljaje in vas opozori, da prestavite. Sam sem si nastavil opozorilo na obrate, kje motor doseže največ navora. Je pa opozorilo nekoliko moteče pri višjih hitrostih v 5. prestavi, saj neprestano utripa. Da se “blinkanju” izognete, preprosto nastavite opozorilo na območje

Uporaben predal.

blokade oziroma 8000 vrtljajev. Pri daljših vožnjah sem tudi opazil, da agregat kar dobro začne “ogrevati” sedež, kar je nekoliko moteče predvsem v poletnih mesecih.

Pegaso Trail je z Yamahinem enovaljnikom poskočen konjiček. Vožnja je zabavna, motocikel je lepo vodljiv in okreten, reakcije so predvidljive in zanesljive. Pohvalim lahko tudi zavore, ki – motociklu ustrezno – dobro in ne preveč agresivno grabijo. Spredaj najdemo kolut dimenzije 300 milimetrov z dvobatno zavorno čeljustjo in zadaj kolut dimenzije 240 milimetrov.

Trail je dobavljiv le v črno sivi barvni kombinaciji.

Kljub temu, da je Trail izpeljanka iz bolj cestne Strade, so tudi on dobro počuti na asvaltu ali v gostem prometu v mestu. Je pa v primerjavi s starejšo sestro pridobil na uporabnosti. Višji sedež (82 centimetrov), doljši hodi vzmetenja (spredaj in zadaj 170 milimetrov ), nastavljivo vetrobransko steklo, bolj profilirane pnevmatike: čez teden se z njim vozite v službo, čez vikend pa vas popelje na izlet, kjer se makadama ne bo ustrašil. Kar presenečen sem bil nad “terenskimi” sposobnostmi, ko sem se zapodil v strmo in razrito pot med vinogradi.

Če ga boste iz seznama dodatne opreme “obogatili” z zadnjimi kovčki, postane lahek potovalnik. Temu v prid gre tudi velik in udoben dvojni sedež, pokončen položaj voznika ter po višini nastavljivo vetrobransko steklo.

Zelo uporaben je predal nad 16 litrskim rezervoarjem za gorivo, katerega odpremo z gumbom na levi ročki in mi je prišel prav predvsem za shranjevanje denarnice, mobilnega telefona in pri plačevanju cestnine.

Z dodatnimi kovčki je motocikel primeren tudi za potovanja.

Poleg treh zadnjih kovčkov seznam dodatne opreme obsega še tank torbo, Akrapovič izpuh, 40 mm višji sedež, različni karbonski dodatki, nastavljiva zavorna ročka, elektronski alarm…

Za zaključek naj povem, da Trail ni dirkalnik, z njim ne boste mogli podirati hitrostnih rekordov. Tudi offroad vozilo ni. Je motocikel vsestransko uporaben motor za nezahtevnega voznika, ki vstopa v svet motociklizma. Navdušil je z obilico uporabnega navora, ki pri prehitevanju lepo zapelje mimo avtomobila, z okretnostjo, z nenapornim položajem voznika in odličnim izgledom.

Uradni zastopnik za motocikle Aprilia je podjetje Avto Triglav iz Ljubljane, cena modela Pegaso Trail je na dan objave članka znašala 1.449.990 SIT (6.050,70 €).