“Štumf je štumf, bombažni pa je najboljši”, mi je včasih rekla mama. Ne vem kako je z vami, a z nogavicami sem imel vedno probleme. Smo šli na športni dan, sem fasal žulj. Sem šel v hribe, sem prej ali slej fasal žulj, pa ne le enega. Sem si kupil motocikel in vso opremo, in zelo kmalu ugotovil, da bom tudi tukaj imel probleme. Usnjeni motoristični 
škornji, ki skoraj neprodušno zaprejo nogo od kolena navzdol so sicer odlična zaščita pri padcih, kaj pomeni takšen “vakum” za nogo, pa vidimo zvečer, po celodnevni furi. Vročina okrog agregata (v kombinaciji s poletnimi temperaturami) naredijo svoje. Neprijetne vonjave iz škornjev, razmočene nogavice, utrujene noge – ni mi bilo všeč, a se je nekako dalo preživeti.
Zaradi vseh teh zgod in nezgod sem bil še toliko bolj vesel, ko smo na test od zastopnika Eurosport Trade d.o.o. dobili motoristične nogavice X Socks. Da kaj takšnega obstaja sem pred kakšnim letom prvič slišal (in tudi hitro pozabil) od Mirana Stanovnika, ki je enkrat mimogrede omenil “ene dobre nogavice, ki niti po treh dneh Pariz-Dakarja še ne smrdijo”, in ki jih je takrat kupoval še v tujini.
Preden sem jih nadel na nogo sem se odločil, da zadevo malo raziščem in poskušam ugotoviti, kaj je tako posebnega na teh nogavicah. Italjanski proizvajalec se je odločil vse svoje nogavice (izdelujejo jih namreč za vse športe, od tekaških in pohodnih do skejterskih, lovskih, smučarskih, teniških, nogometnih, vojaških, takšnih za golf, in celo nekaj “business” modelov za vsak dan…) izdelati po principu “narava je naš vzor”. Celotna filozofija izhaja iz tega, da smo ljudje včasih po Zemlji hodili bosi, nato pa si zaradi zaščite začeli obuvati vse mogoče lesene, plastične, kovinske in usnjene “natikače”. Če so bili tesni, smo pač obuli debelejše štumfe in tako bolje zaščitili noge. Smo jih res? Dejansko ne, ker debelejše nogavice pomenijo predvsem to, da nam je v noge bolj vroče. Vročina pa iz motorističnih škornjev na primer ne more kar izpuhteti. Rezultat: noge se začnejo potiti in takoj smo pri “efektu bane”, kar pomeni konstantno vlažne noge, zmanjšanja prožnost, občutljivost na udarce in žulji.
Rešitev, ki nam jo nogavice X Socks ponujajo je v osnovi ta, da znotraj naših obuval ustvarijo “klimo bose noge”, ki je suha, prožna, prezračena in posledično brez žuljev. Šli so še dlje in ustvarili nogavice za skoraj vsako človeško (obuto) aktivnost, pri čemer so bili pozorni predvsem na običajen tip obuvala pri aktivnosti in izpostavljena mesta, ki so jih z raznoraznimi protektorji (za gleženj, prste, ahilovo peto…) dodatno zaščitili. Pri tem so uporabili material Robur, ki je večnamensko, kompleksno trojno tkano vlakno, izredno trpežno in odporno proti trganju. Suho nogo jim uspe vzdrževati s posebnimi toplotnimi kanali (AirConditioning Channel), ki odvajajo vročino iz škornja, oz. kanali, ki regulirajo vlago in pregret zrak izpod stopal v AirConditioning Channel. Za tiste bolj “tehnične” še spodnji fotki (s klikom ju povečate), ki prikazujeta osnove vsake X Socks nogavice.
Motoristične nogavice so dokaj specifične in so na voljo v kar treh modelih: Moto Cross, Moto Enduro in Moto Touring. Vse nogavica imajo vgrajene določene protektorje za zaščito občutljivih delov noge, predvsem bi opozoril na asimetrično zaščito prstov, odlično unikatno dvojno križno oporo (X-Cross Bandage) za gleženj, zaščito pete in podobno. Ravno tako imajo vsi trije modeli anatomsko oblikovana stopala (levega in desnega), ki daje v kombinaciji s sistemom za kroženje odlično oporo stopalom. Za prezračevanje noge poskrbi AirConditioning Channel, sistem za kroženje zraka iz fino tkane mrežice, ki omogoča pretok vročega in vlažnega zraka izpod stopal v zračne kanale in ven iz čevlja. Vsi modeli so višji od škornjev, kar je ustrezna velikost. Prvič zaradi tega, da nogavica ne drsi navzdol in se ne kopiči v obutvi, drugič pa zaradi tega, da sistem za prezračevanje odvaja vlažen zrak ven iz čevlja. Super je tudi, da je patent na vrhu vseh modelov nogavic samoprilagodljiv. Tako je prvi občutek, da je patent “tesen”, zelo varljiv: nogavice se odlično prilegajo nogam in preprečujejo drsenje nogavice navzdol in onemogočajo, da bi se nogavica zarezala v kožo.
Zakaj kar trije modeli za motoriste? Pri vsakem modelu je nekaj specifik, predvsem v kombinaciji zaščit in materialov. Oglejmo si jih malo pobliže.
Moto Cross
Med trdimi “pancar” motokros škornji in nogo je pri običajni nogavici bore malo zaščite, saj je to šport ekstremov. Največ pozornosti je tako pri tem modelu posvečeno zaščiti – golenica, nart, prstni predel peta, ahilova tetiva, unikatna dvojna podpora za gleženj – vsak del noge posebej je tako zaščiten proti odgrninam, podpludbam in žuljem. Levo in desno anatomsko oblikovano stopalo s sistemom za kroženje zraka ščiti in daje oporo.
Moto Enduro
Enduro model me je osebno najbolj prepričal. Na našem testu niti po dveh intenzivnih dneh uporabe ni bilo sledu o neprijetnem vonju! Skrivnost je v tem, da se nogavica ponaša predvsem s tem (poleg seveda z vsemi možnimi zaščitami in prezračevalnim sistemom), da je delno narejena tudi iz SkinNodor materiala. Gre za posebno mehek material, ki poleg udobnosti in dobrega oprijema preprečuje razvoj bakterij in neprijetnega vonja zahvaljujoč stalni reakciji ionov znotraj vlaken nano-velikostnega reda. Primerne so predvsem za dolge in naporne vožnje. Dejstvo, da tako Fabrizio Meoni kot Miran Stanovnik rally Paris-Dakar vozita v teh nogavicah, pove vse.
Moto Touring
Touring model je osredotočen predvsem na doseganje ustrezne klime okrog noge, delno pa tudi zaščiti. Touring nogavice so namenjene predvsem dolgim vožnjam, pri katerih ni problem le z vročimi nogami ampak, potem ko se noga spoti in zmoči nogavico, tudi z mrzlim občutkom v škornjih. Nogavica se je na testu zelo dobro obnesla s svojo zračnostjo, kar je ohranjalo kožo prožno. Vgrajene blazinice zagotavljajo zaščito tam, kjer je potrebno, in tako preprečujejo nastanke odtiskov, žuvljev in podbludb.
Kaj naj rečem za konec? Kaj negativnega o tako dobrem kosu opreme težko rečem. Edina opomba je ta, da so vsi trije modeli na prvi občutek (ko prvič obujete nogavico) topli. Kar nekako se zdi, kot da imamo na sebi nekaj hudo vročega in debelega. A mikroklima se ustvari dobesedno v nekaj sekundah in nato ostane le še prijeten občutek suhosti in udobja. Nogavice se, zahvaljujoč tehnologiji in novim materialom, zdijo stoletja pred kakršnimikoli običajnimi nogavicami. Da lahko isti par uporabljate več dni zapored brez skrbi za noge, od katerih smo odvisni, je tudi navdušujoče.
Cena (okrog 4.490 SIT za Cross in Touring oz. 4.990 SIT za Enduro model) ni pretirana in je v rangu cen vseh boljših (namenskih) nogavic. Skratka, več kot priporočam!
Že zjutraj čepim v garaži, skušam pripeti torbice z dežnimi kombinezoni na bočne zaščite motorja, pa nikakor nič ne paše skupaj. Po kakšni uri z mislijo, »bom pa zbasal v kovček ali še bolj verjetno pustil doma«, preusmerim svoj trud v to kam bi pripel disk lock. Kmalu ves črn od tipanja po motorju in ves nervozen, samo še sedim, niti misliti se mi več ne da. Pozna se dolga zima in že tako nemarno pogrešam potepuštvo, da sem podlegel vedno “pametno” mislečim možganom, kako je vse treba temeljito pripraviti. Nekaj minut miru, nervoza se me naveliča in stvari stečejo.
Skozi dolenjsko, mimo Bihača, proti Sarajevu je cesta dokaj ravna in odteka pod našimi kolesi kar malo prehitro za vzbujanje potovalnih občutkov. Tako se je zdelo tudi hrvaškim policajem, ko so ustavili Bladzota in Josa, ki sta nama z Gregsom ves čas bežala naprej. Do konca poti po jugi smo še kar nekajkrat ugotovili, da smo jim tujci glavni vir popravljanja slabih dohodkov. So pa prijazni in kasneje sem počasi dobil občutek, da se jim Bladzo že namerno nastavlja, samo da lahko malo poklepeta z njimi.
Posledice vojne sem videl že na hrvaški strani, pa kljub temu, ko so kot nema žrela uprta v nebo, drsele mimo mene mrtve vasi, naselja iz sveže sezidanih neometanih hišk poleg ruševin, se mi v misli prikrade čuden občutek otožnosti, brundam si otožno pesem in komaj še sledim mladcem pred sabo. 19 let nazaj, sem se vračal iz vojske na štop in romal tudi čez Bosno, do prijatelja, ki je živel blizu Travnika… Takrat se mi je zdela izredno lepa, prijazna in domača, sploh domačini. Podobe ruševin, ki so se mi zdaj prikazovale pred očmi, so tokrat delovale povsem drugače. Kljub temu v Travniku začnem iskati znane podobe izpred devetnajstih let. Šele za mestom, se mi zdijo hiše bolj znane, vprašam domačine sedeče pred neko hišo, pa so tu šele 3 leta. Kasneje v gostilnici, me vaški vseznalac, sicer popolnoma zatopljen v nogomet, ne da bi se kaj dosti oziral k meni, napoti v pravo smer. Pri naslednjem baru srečamo Goranovega soseda in tako smo kmalu vsi skupaj sedeli pri Goranu doma. Takoj nam je vsem šestim ponudil prenočišče, (med drugim se je ponudil že tudi sosed – “ako nečeš imat mesta može koji spavat i kod mene?”), kasneje, smo ga povabili na večerjo, da bi se vsaj malo oddolžili in spoznali, da smo mu naredili le dodatne stroške. Bladzo je sicer vzel račune in šel do natakarja, pa ga je ta preprosto zavrnil: “Jesi ti domačin?, Nisi, onda nemožeš platiti!”. Takšna je gostoljubnost tu in podrte hiše je niso spremenile.
V starinarnici na baščaršiji, si Bladzo pribori svojega vučkota, lahko pa bi kupil tudi puško, če bi hotel. Ženice zopet prodajajo, koruzo v lončkih, hrano za golobe, ki jih kar mrgoli na trgu. Ta osrednja muslimanska promenada je v glavnem obnovljena, kot tudi vse đamije po celi Bosni. Če že nimaš kje živeti, lahko vsaj spodobno moliš??
V Dubrovniškem motobaru je bilo kot v OLP-ju, motosvetovci v večini. Naslednji večer, ko je lastnik lokala imel fešto in smo bili postreženi s pečenjem z roštilja, pa nas je bilo kar nekaj manj, vendar smo se potrudili in pojedli za vse.
Pod veličastno steno Civette, oblite z zadnjimi sončnimi žarki sem obsedel in se pogreznil v mir trenutka. Preplavil me je občutek, kot da je med vdihom nekje pod Predelom in izdihom pod to veličastno steno, minil en sam neizmerljiv trenutek večnosti. Bučanje razbesnjenega potoka po nevihti, nekje pod menoj, je utrujene ude nosilo v sen in le hlad prihajajočega večera, me je ohranjal budnega.
Ob treh sem v ustju doline, kjer naj bi po “skupnih” planih spal, gledal zemljevid in tehtal smeri. Za spanje je še mnogo prezgodaj in potem se mi javi ID iz “švicarske” odprave. Odpeljem proti njim in tako na blef zavijemv dolino Val di Ega, ustavim, oni pa se v istem trenutku pripeljejo mimo. Kot bi se zmenili v OLP-ju!
Čisto po italijansko nas drugo jutro zmede tabla p.d. stelvio chiuso, na avtocesti mimo Merana. Peljemo naprej, a na pumpi že globoko v dolini Venosta vseeno kličemo Gregsa, če lahko preveri na internetu. Gremo naprej in kmalu nas ujame tudi sporočilce, da je vse normalno. Nasmeh se nam razleze čez obraze in zakadimo se štet ovinke in do 2757 m bi jih, če bi se mi dalo seveda, naštel ogromno. Na vrhu nam dekle iz Sarajeva, pri kateri sem kupil kartice, predlaga za kosilo gostilno na vrhu, kjer se najemo.
Jasno jutro ni prav z ničemer kazalo, da se bom pri jezeru Alleghe ujel v past. Tik pred odcepom za paso di Giau sem namreč sprevidel, da drvim naravnost v nevihto. Ok, grem pa na jug, vendar ko obrnem??? Nevihta je že zaprla svoj obroč tudi z juga. Zapodim se pod velik nadstrešek lokala, naredim še dve fotki, ko se iz neba usuje miljardna množica kaplaste vode. Ha, ni lepšega kot ob čajčku na fotelju opazovati sprehajanje divjajoče nevihte po gladini jezera. Že čez urico sem spet v sedlu in po hitro sušeči cesti osvajam Giau.
Dotaknem se je nežno, z rahlim spoštljivim trepetom zdrsnem po gladki površini. Najprej me sprejme mlačno, a z vsakim osvojenim kvadratnim milimetrom me spušča bliže in bliže. Po telesu zakroži nemir, vedno globje padam v njeno bližino. Trenutek obstane, okolica izgine in vse se združi v ozkem dotiku njene gladke površine, … ma niti približno ne tako, kot bi se ljubil z žensko, pa vendar noro lepo pomislim, ko me vrh paso di Gardena objemajo redke bele meglice. Vreme je po dolomitsko spremenljivo, zato samo preletim zemljevid, da si v spomin vtisnem vse možne smeri. Okvirno planiram po vzhodni strani Civette na jug, končam pa tu, pod severno steno Civette, kakšno uro in pol po drugi današnji nevihti, ki sem ji zopet uspešno ušel, v malo hišico agroturismo, kamor se že v temi vrnem prespati.
Na koncu domače ulice, so se sprožila prva stikala v glavi, na črpalki Barje malenkost ven iz Ljubljane pa sva že sedela za mizico bara in jedla zajtrk, kot bi bila že od nekdaj na poti in daleč od doma. Tako začenjam potovanja od nekdaj ne glede na oddaljenost cilja in sin, ki je bil tokrat z menoj na svojem prvem tovrstnem potepanju je bil še razlog več za takojšen preklop.
Po postavljanju šotorov, umivanju, itd. je pritisnila lakota. Gremo do prve restavracije, pomečemo ven oči ob cenah na jedilniku in pristanemo v self-service restavraciji sredi mesta. Privoščimo si po eno porcijo vsake specialitete iz vitrine, katere nam najprej skurijo v mikrovalovkah, a nama s Climberinom se že kar nekaj porcij pred koncem ustavi. Izkaže se doborohoten značaj Hotschkota, ki naju reši iz zagate in pomalica ostanek.
Vzpneva se po malem zelenem otočku sredi ogromne črne reke, ki mrtvo stoji sredi pobočij. Pod nama je napol zasuta hišica bivše smučarske šole, sredi črne reke, štrli nagnjen steber porušene sedežnice, jeklenica z žičnice nad nama izginja pod črnimi razdrapanimi skalami reke. Toplota puhti iz črnine, sliši se le veter, ostali zvoki se utopijo v poroznem površju valovitih gmot. Tiho moreče vzdušje mi pritiska na prsi, počepnem sredi tega malega otočka zelenja in skušam občutiti energijo iz zemljinih globin ki me obdaja. Kot bi tonil v brezno se me loteva otožnost, prihajajo spomini, solze že neučakano polnijo očesne pore. Takrat priteče igrivost, veselje, mali Climberino in mi pokaže lepoto, ki objema vse. In mrtvo črno reko in mali zeleni otok in modro nebo in naju, … .
V Catanzaru imamo obalne ceste dovolj. Vreme izgleda, da bo držalo torej gremo čez hribe. Na kosilo v mestece Taverna, nasajeno na enega od calabrijskih grebenov, med globokimi dolinami, čez mnoge prelaze po slikovitih cestah zavitih do onemoglosti, kjer sva s Climberinom kar nekajkrat zardi obteženosti brusila tačke, mimo jezera Ampollina na višini 1335 m in nazaj k morju. V campu malo pred Trebisaccejem, kjer sva nekaj dni nazaj že spala smo tokrat najeli sobo, ker se je vreme vstrajno kvarilo. In zbudili smo se v poscano jutro, ki ni obetalo nič izboljšanja je pa ponujalo še eno novo izkušnjo za malega Climberina. Skočimo v dežne obleke in zarežemo v gosto padajočo vodo. 25 kilometrov pred Barijem ustavimo na črpalki. Jure in Janez sta premočena do kože. Nimata dežnih kombinezonov, curdura pa je spustila. V najbolj neumno narejenem lokalu ob črpalki, smo naredili poplavo. Italjan leta okoli z gobico in govoreč »mare«, briše luže po tleh, mi pa ob hrani in čaju zbiramo pogum za naprej. V Bariju smo prvi, od naših, kar se izkaže, da smo edini, ki sušimo cunje na štriku, napetim med motorji. Do popoldneva se je vreme namreč umirilo in ostali trije dežja sploh niso ujeli.
Na trajektu pa smo že potniki domov, delimo si vtise, od Dubrovnika naprej nas okupirajo še tranzitni turisti, nam zavzamejo vse mize, da se z vso svojo kramo stiskamo na okenski polički. Malo preklinjamo pa kaj, ostalo nam je le še nekaj zavesljajev ladje, dve slabo prespane noči, beseda ali dve ter nekaj malega ceste do doma…