sobota, 3. maja 2025
Domov Blog Stran 8

46. Reli Dakar 2024 – 4. etapa / Simon Marčič

0

Za nami je drugi del maratonske preizkušnje,  4. etapa na Reliju Dakar, ki je karavano popeljala od Al Salamiye do Al Hofufa, skozi 631 puščavskih kilometrov. Simon je danes ujel odličen ritem in etapo zaključil na 3. mestu v razredu Original in 52. mestu v konkurenci vseh motoristov!

Pri prvi kontrolni točki je zasedal že 2. mesto, a žal tudi danes ni šlo čisto brez zapletov. Kmalu za tem se mu je odlomil nosilec za navigacijo, za popravilo katerega je moral žrtvovati slabih 10min. Nejasnost te nezgode Simon podrobno pokomentira v izjavi, ki jo skupaj s foto galerijo pošiljam na naslednji povezavi:

Z izjemo tega je motor danes ubogal Simona, usposobljena je tudi črpalka goriva iz zadnjih rezervoarjev. Zdaj bo torej spet lahko napadel na polno.

Jutri čaka dirkače kratek in hiter special, dolg zgolj 118km. Bo pa do štarta potrebno premagati kar 527km dolg liaison. Simon se veseli jutrišnjega dne. Počuti se bolje in pripravljen je na še en dan v puščavi Savdske Arabije. Morda celo na takšnega, ko se mu končno nasmehne sreča in gre vse kot po maslu.

Držimo pesti, da bo temu tako.

46. Rally Dakar 2024 – 3. etapa / Simon Marčič

0

Za nami je 3. etapa na Reliju Dakar. Simon je včerajšnji dan preživel v iskanju nadomestnih delov in popravljanju izredno načetega motorja. Z izjemo črpalke, ki črpa gorivo iz zadnjih dveh rezervoarjev je motor uspešno popravil.

Danes so se tekmovalci spopadli s prvim delom maratonske preizkušnje. Skupno so prevozili kar 733km, od tega 438 tekmovalnih km od Al Duwadime do Al Salamiye. Značilnost maratonske preizkušnje je, da se dirkači ne vrnejo k ekipam, ampak noč preživijo v puščavi, v skupnem šotoru. Na prvem dnevu maratonske preizkušnje je ključno, da se vozilo ne poškoduje preveč, saj je tehnična podpora zelo omejena. Malo za šalo, malo za res – računaš lahko zgolj na vezice in duct tape, s čimer pa Simon sicer dela čudeže.

Simon se je danes uspešno spopadel s puščavo Savdske Arabije. Etapo je zaključil na 6. mesto v razredu Original ter 62. v skupni konkurenci motoristov.

Zaradi pokvarjene zadnje črpalke za gorivo, je moral narediti par postankov, da je prevezal črpalko iz sprednjih na zadnje rezervoarje. S temi težavami se bo spopadal tudi na jutrišnji, drugi polovici maratonske preizkušnje. Računa pa na to, da bo slednjo uspel zamenjati ob koncu jutrišnjega dne, ko se zaključi maratonska preizkušnja.

4. etapa bo tekmovalce peljala od Al Salamiye do Al Hofufa. Gre za še eno dolgo etapo, skupno kar 631km, od tega 299 tekmovalnih. Gre za hitro etapo, ki pa vsebuje kar nekaj navigacijskih pasti. Prav slednje bi lahko Simon izkoristil v svoj prid in tako napadal dobro etapno uvrstitev.

Držimo pesti, da se bo Simon jutri zjutraj tudi fizično počutil bolje in na polno napadel!

46. Rally Dakar 2024 – 2. etapa / Simon Marčič

0

Po nesrečni prvi etapi je Simon včerajšnji preživel bolj kot mehanik kot dirkač. Po celodnevnem iskanju primernih delov za motor in popravljanju na prvi pogled nepopravljive škode, je Simon šele okoli polnoči odložil orodje in se ulegel v svoj šotor.

Zadovoljen. Motor je usposobil. Določene težave se sicer še pojavljajo, kot recimo nedelujoča črpalka zadnjih rezervoarjev, katere bo moral med dirko prevezati. Ampak to ni nič takšnega, s čimer se Simon v preteklosti še ne bi soočal. Kar je glavno – danes se je karavani ponovni pridružil na štartu.

Po manj kot 4 urah spanja se Simon sedaj že nahaja nekje na 295km dolgem liaisonu do 438km dolge preizkušnje, ki bo ponovno hitra in prašna, čaka pa nas tudi nekaj sipin. Skupno bodo vozniki danes prevozili kar 733km.

Kot rečeno, se Simon zaradi odstopa žal več ne more boriti za skupni seštevek, lahko pa napada etapne rezultate.

Držimo pesti, da je bil včerajšnji dan uspešen, da bo motor zdržal današnjo zahtevno preizkušnjo in da se bo Simon v bivak vrnil z nasmeškom na obrazu.

Motorji že hrumijo in vsi se veselimo novega dne v puščavi.

46. Rally Dakar 2024 – 1. etapa

0

Za nami je 414km dolga 1. etapa od Al Ule do Al Henakiyah-a, v kateri je letošnji Dakar Simonu že po nekaj kilometrih pokazal zobe.

Že pred štartom speciala je namreč zatajila letošnja noviteta – digitalna navigacija. Po poročanju Simona naj bi se težave z anteno navigacije pričele že kmalu po tem, ko je zapustil bivak. Ker gre za težavo, za katero odgovarja organizator, Simon ni prejel pribitka za zamudo na štartu. Zagotovo pa je omenjena težava vsaj mentalno prispevala k slabemu pričetku letošnjega Dakarja za Simona.

Današnja etapa se je pričela z mivko, nato pa počasi prehajala v kamnito in prašno, skalnato podlago, prepleteno z izsušenimi rečnimi dolinami. Navigacija je bila ključnega pomena za dobro uvrstitev na prvi etapi letošnjega Dakarja. Številne skale, prekrite s peskom pa so povzročale preglavice tudi najboljšim tekmovalcem – žal tudi Simonu.

V 40. kilometru je ob pristanku po enem izmed skokov trdo pristal na skalo in odlomil vezni člen med zadnjim amortizerjem in sprednjim delom okvirja motorja.  Vožnjo je sicer nadaljeval še kar 300 peklenskih kilometrov, nato pa se je zadnji amortizer v celoti poslovil in mu onemogočil nadaljevanje.

Simona je danes iz puščave evakuiral helikopter. Ker etape ni končal, se za skupni seštevek več ne more boriti. Še vedno pa lahko napada etapne zmage, kar bo za preostanek Dakarja njegov glavni cilj. Etape, ki so mu pisane na kožo, bodo na sporedu 5. in 6. dan, ko se bo karavana podala v sipine.

Tekmovalce jutri čaka 463km dolga preizkušnja od Al Henakiyaha do Al Duwadime, za katero ponovno velja, da bo zelo prašna in hitra, posledično pa zelo nevarna.

Stiskamo pesti za Simona, da se dodobra spočije, usposobi motor in jutri na polno napade iz ozadja. Za nami je komaj prva etapa. Pred nami je še cel Dakar.

Rally Dakar prolog

0

Za nami je uvodni del dirkanja na 46.izvedbi Dakarja. Simon ga je odpeljal najbolje odkar Dakar poteka po Saudski Arabiji. Zaključil ga je na 6. mestu v kategoriji Original in na 69. mestu skupno, ter Slovensko zastavo položil v prvo polovico uvrščenih.

 

Če se po jutru dan pozna potem smo lahko optimistični nad letošnjim razpletom dirke. Simon je namreč po pravilu vedno zadržan v prvem delu, saj raje napada kot brani. A povsem brez težav vendarle tudi tokrat ni šlo.

“To je pač Dakar, neizprosen od prvega metra. Že na cestnem odseku sem opazil, da gre za manjše uhajanje olja, zato nisem motorja gnal na polno, saj po dveh tednih dirkanja prolog praktično ne odloča o ničemer,” je povedal Simon Marčič.

Težavo je danes že odpravil in se veseli jutrišnjega dirkanja. Zares se začne jutri, ko tekmovalce čaka 414 kilometrov hitrostnih preizkušenj in 544 kilometrov skupno.

Danes se s prologom začenja 46. izvedba relija Dakar

0

Danes se s prologom začenja 46. izvedba relija Dakar, ki bo ponovno potekal v Savdski Arabiji. Simon bo že desetič ponosno zastopal Slovenske barve, tudi tokrat v najtežji kategoriji “Original”, ki ne dopušča nikakršne pomoči s strani mehanikov ali drugega osebja. Simon se mora zato sam znajti tako na, kot tudi izven proge.

Pa ponovimo, Simon nastopa v razredu Original od leta 2016, najboljši rezultat je dosegel leta 2021, ko je zaključil na 5. mestu. Lani je kljub svoji prvi etapni zmagi in še dveh etapnih uvrstitvah na zmagovalni oder zaradi smole z rascefrano pnevmatiko zasedel skupno 6. mesto. Priprave so potekale dobro, zato tudi letos cilja visoko.

Včeraj je potekal administrativni in tehničnih pregled, ki ga je opravil brez zapletov.
Danes je še zadnjič preizkusil motor preden se začne zares.

Držimo pesti, da izboljša rezultat iz leta 2021, in predvsem brez poškodb zaključi dirko.

Moja Korzika 2022

0

… Prišel je čas odhoda na Korziko …  čas, da preveriva iz prve roke vse zgodbe iz potopisov prejšnjih let, da obiščeva vse kraje, ki jih je baje treba obiskat … in vse lokacije, kjer so se baje dogajale tud hude “drame” … tko da …

… v pričakovanju novega 😁

… končnoooooo … še na tleh Napoleonove Korzike 😊

… tista urca vožnje s trajektom se mi je vlekla kot da je dolga deset ur  😮… lepo sončno vreme … AMPAK …  ful valovi … samo malo je še manjkalo, in bi “podlegel” zibanju 😮

… sicer pa … JA, razlika med Sardinijo in Korziko je očitna … obala Korzike mi je res všeč … no, vsaj ta prvivtis Bonifacia mi je bil res impresiven 😊 … mislim da se obeta še zanimiva “zgodba” 😊

… sicer pa … kot je bilo pričakovati … hop na trajekt, hop dol iz njega … gasaaaaa teh nekaj deset kilometrov do najine prve postojanke v kraju Sartene … tudi ta je zelo prijetna … 👍

… zdele še večerjica, potem pa mogoče kje ujameva še celo fuzbal tekmo 😁

… no, začetek je lep 😊

…. drugi dan Napoleonovega otoka … zbudila sva se v lepo jutro … 😊👍 temperature za motoristično pašo po gorskih vasicah so bile idealne … med 20 in 24 stopinj … super … 💪💪💪

na hitro pojeva zajtrk, v navigacijo nastaviva ruto današnjega dne in gasaaaaa 👍 Danes sva prevozila nekaj več kot 230 kilometrov v notranjost Korzike … ceste presenetljivo ozke … na začetku tudi dokaj v slabem stanju … tako da sem moral na tistem odseku na kakšno bolj razposajeno vožnjo kar hitro pozabiti … tudi v nadaljevanju, ko bi sama podlaga ceste že omogočala bolj dinamično vožnjo, nama je tempo in hitrost vožnje omejevalo pa še izredno veliko peska po vozišču …  kar je imelo čez kakšno uro že prve posledice … malo pred nama se je zgodila nesreča … neko angležinjo je v ovinku spodneslo na pesku … in ko sva pripeljala mimo, so jo reševalci in prijatelji že pobirali … videti je bila sicer še kar nekako, pa vendar ti pač takšen dogodek kar dodobra premeša glavo in misli. 😮

No, v nadaljevanju so se pesku na cesti pridružile pa še “živalice” ki si v tistih koncih prav tako lastijo del ceste, tako kot motoristi in avtomobilisti. Kar nekaj deset kilometrov sem imel občutek, kot da se vozim z motorjem po živalskem vrtu 😁

Kljub vsem nevsakdanjim okoliščinam med današnjo vožnjo, sva uspela srečno prevozit nekaj več kot 230 kilometrov, v občudovanju prelepe narave Korzike in spoznavanju vseh mogočih “živalic” teh krajev.

…. včerajšnja ruta … odhod iz Corse, po zahodni obali do Calvija in zaključek v Porto Ota … vmes tudi kakšna nenormalna zmahana pot … kot je naprimer od Calvi-ja do kraja Galéria 😮

p.s.

… všeč pa tudi, da sva uspešno ušla padavinam 😁

… torek … prevozila sva večji del zahodne obale … kaj je ostalo najbolj v spominu ??? … skrajno ozke in zavite ceste nad prepadi … težko srečevanje, težko še z osebnimi avtomobili, kaj šele z avtobusi … ne vem pa, kaj počnejo v tistih serpentinah kamioni, hruške z betonom ??? 😮

… sicer pa … okoli Ajacca in v samem mestu mi ni bilo glih neki … veliko rajši se paseva po hribih 😊

… vsega okoli 210 km …

.. predzadnji dan … “Korzika adventure” … :P

…. štart iz okolice Sarténe … zdaj mi je ta okolica že malo bolj poznana …  tu v bližini sva bila že pred parimi dnevi 😁 Tako sva lahko zvečer obiskala celo isti restaurant “U Sirenu”, kot sva ga zadnjič … ocenila sva ga namreč za enega boljših v teh krajih 👍👍👍

… pot sva nadaljevala čez kraj Zonza, od tam sva morala pa baje na vsak način odpeljat še eno legendarno ruto 😁 … “Solenzara – Zonza” .. omenjena je v večini potopisov Korzike … po cesti D268, mimo visokogorskega jezera, čez prelaz Col de Bavella, ki je bil na trenutke zavit celo v meglo, na drugo stran, vse do morja v Porto Vecchio in nazaj … kjer sva se nato spet priključila nazaj na najino glavno današnjo ruto. Ja, ugotovila sva, da pravo Korziko lahko spoznaš le na tak način … v večjo centralno vukojebino zapelješ, bolj jo spoznaš 😁

Nato sva nadaljevala po vzhodni obali in končala v bližini kraja Cervione … skupaj cca 250 km

Tudi današnji dan je bil poln doživetij in prelepih razgledov … med ostalim je bilo tudi reševanje ujete kozice 😍

… od vsega, kar se spomnim, mi danes ni bila všeč edino cena bencina 😮 … ostalo je bilo pa vse top 💪💪💪

Danes sva imela na vrsti še zadnjo začrtano ruto na najini enotedenski paši po Korziki …  tolikokrat omenjeni “Cap Corse” v mnogoterih povezavah z otokom. Cap Corse, polotok na severu Korzike. Za razliko od začrtane rute, sva se danes odločila, da ga odpeljeva v nasprotni smeri urinega kazalca. Tako da bova morala jutri zjutraj še prečit tale “naš” polotok, ker trajekt odpelje pač v Bastie. Zadnje spanje na “otočku” imava danes v mestu Morta Maio.

… tko, še zadnji dan na “otočku” sva imela srečo z vremenom 😊 … jutranji pogled skozi okno ni obetal nič dobrega … megla, veter na meji okusnega, posamezne dežne kapljice so že bile vidne na sedežu motorja … 😮 jah, greva pa kar bo bo … in bilo je … in sicer to, da dežjaka niti enkrat v štirinajstih dneh nisva razprla 👍👍👍 …  ja, kar se tiče vremena je obisk Korzike zelo primeren v drugi polovici maja .. ali pa, kot sem že nekajkrat marsikje prebral … tud september menda ni slab 👍

Ok, v Bastiji napolniva še nahrbtnik s pivom, sendvički, čipsom in kikirikijem, v pajzlčku nasproti ferry-a spijeva zadnjo kavico in pivo …  in počasi zapeljeva v “drobovje” male ladjice 😁

… pot do Livorna je minila z lahkoto … kako tudi ne bi … sem imel spet super pojstlco … in to kar več njih … samo zase 🤣

Najin dopust se je tako končal. Lahko rečem, da sva se imela res super … čeprav, bilo je tudi malo naporno … AMPAK … “što se mora, nije težko” 🤣🤣🤣

ps.

pa ne pozabte na to, kaj nam je Kacin reku … “Uživajte, dokler še lahko” 😁

… srečno prispela domov 😊

… brez kakršnihkoli zapletov 👍👍👍

naredila sva 4060 km-jev, od tega 1100 za tranzit do Livorna in nazaj

… kar se mene tiče, čist zadost za mojo rit 🤣🤣🤣

Po Švici – deželi presežkov – pa pod vrh Mont Blanca in v italijansko mesto, ki je zaslovelo s «Fičkom«

0

Že ko sva načrtovala letošnje motoristično potovanje po Švici, sva vedela, v kakšno državo greva, da slovi po urejenosti, redu, delavnosti, in ker je alpska dežela,  tudi po naravnih lepotah. Vsemu temu lahko samo pritrdiva, saj sva se o tem prepričala na potovanju.

12. julij – 13. julij 2023: LJUBLJANA – INNSBRUCK (395 km)

Zjutraj sva se odpeljala od doma kljub dežju in vso pot po Avstriji do Kitzbühla naju  je spremljal dež. V Kitzbühlu pa  je naenkrat posijalo  sonce, tako da je omenjeno turistično središče sijalo v vsej lepoti z glavno ulico polno unikatnih zgradb, kjer se je trlo turistov. Tudi midva sva si privoščila malo počitka pred nadaljevanjem poti do Innsbrucka, kjer sva imela rezervirano hotelsko sobo. Ker sva v Innsbrucku že bila lansko leto, sva se zgolj sprehodila do mestnega jedra na večerjo, saj naju je naslednji dan čakala pot do Züricha.

13. julij – 15. julij 2023: INNSBRUCK – VADUZ – ZüRICH (291 km)

Na poti v Zürich sva se ustavila v Liechtensteinu, v glavnem mestu Vaduz, kjer sva najprej zagledala grad na visoki vzpetini nad mestom. Tam živi knežja družina, ki vlada od leta 1806 35 tisočim prebivalcem na 160 km2. Sprehodila sva se po glavni ulici, kjer sva videla na  novo zgrajen  mestni trg, parlament, mestno hišo, katedralo. Zanimivo je, da je to dežela vinogradov. Ker vreme ni bilo nič kaj prijetno, sva kmalu nadaljevala pot v Švico, v mesto Zürich, ki sicer ni glavno mesto, a vendar je pomembna finančna in kulturna prestolnica. Hotel Ibis, kjer sva imela rezervirano sobo, je bil oddaljen od središča približno 4 km, zato sva motor pustila kar pri hotelu in sva pešačila do centra. Najprej, ko prideš v center, vidiš po vseh ulicah ogromno zastav, tako da res veš, v kateri državi si. Pozornost vzbudi tudi javni promet, tramvaji in trolejbusi. Seveda pa imajo posebno vlogo vlaki, ki so po celi državi najpomembnejše prevozno sredstvo. Najprej sva si ogledala staromestno jedro, kjer se vse vrti okrog cerkve, to je baročna cerkev sv. Petra, in posebnost , to je ženska cerkev iz 9. stoletja v gotskem slogu. Skozi mesto se vije reka Limmat in nad reko se dviguje katedrala, Grossmunster, z dvema stolpoma, dvoje bronastih vrat in ima bogata vitražna okna, ki obiskovalce navdušijo. Ob reki Limmat je veliko cehovskih hiš s tipično arhitekturo, ki jo vidimo v severnih deželah.

Morala sva se vzpeti še višje, da sva prišla do univerzitetnega središča, ki predstavlja kar velik kompleks – očitno je priznana univerza, saj je bilo ogromno študentov vseh ras in različnih jezikov. V  ta sklop sodi tudi tehniška šola, kjer je deloval znanstvenik Albert Einstein in kakšen kilometer proč je tudi hiša, kjer je živel nek določen čas. Vse to je obeleženo s spominsko ploščo.

Posebno zanimiva je železniška postaja v več nivojih in je vredna ogleda. Od železniške postaje je 1200 m dolga ulica, pravo nakupovalno središče, ki vodi vse do jezera. Jezero je prava turistična atrakcija z urejenim ladijskim prometom, polno jadrnic, urejena kopališča in ker je bila vročina tudi veliko plavalcev.

Zürich je zelo živahno mesto, ljudje posedajo v številnih restavracijah, pivnicah – se pa vsak sam odloči, kaj bo izbral, ker so cene vrtoglave, vendar pa je t.i. ulična hrana cenovno sprejemljivejša (klobasa s kruhom, krompirjeva palačinka …).

15. julij – 18. julij 2023: ZüRICH – LUZERN – INTERLAKEN – ZERMATT – GRIMSELPASS – BRIENZ –INTERLAKEN (350 km)

Že ko sva načrtovala pot po Švici, sva si želela lepega vremena, zlasti doživeti vse alpske vrhove v soncu, kar se je potem tudi uresničilo. Iz Züricha sva nadaljevala v Luzern, ki leži na severnem delu lucerniškega  jezera, iz katerega izteka reka Reuss, ki je pritok najdaljše reke v Švici Aare. Središče mesta predstavljata dva čudovita, pokrita in lesena,  mostova, eden iz 1333 in drugi iz 1406 leta. Ker sta okrašena z veliko cvetja, sta prava paša za oči. Večji, Kapelski most, ima v notranjosti  100 slik iz 17. stoletja, ki visijo izpod stropa, in prikazujejo zaščitnike in zgodovino mesta. Pri mostu je vodni stolp, ki je visok 34 metrov. Drugi most pa ima 45 slik Plesa smrti, ki so uokvirjene v črno barvo.

Seveda je zanimivo staromestno jedro z mestno hišo  iz 1602. leta v renesančnem slogu in cerkev sv. Petra iz 1178. Notranjost  nama je bila všeč, ena redkih svetlih cerkva. Zelo zanimive so starejše zgradbe, ki imajo res unikatne fasade –  najpogosteje  so življenjski motivi.

Ko sva se sprehodila skozi mesto in delno tudi ob jezeru, kjer je obrežje zelo urejeno, sva slišala celo paleto jezikov, med njimi precej balkanskih, kar sva spoznavala skozi celotno potovanje, da je v Švici res veliko tuje delovne sile.

Švica ima poleg visokih gora tudi veliko jezer, tako da niti ne veš, kje se konča eno in začne drugo. Ko sva nadaljevala pot proti Interlaknu, se je kmalu odprl čudovit pogled na briensko jezero (Brienzersee),  ki je obdano z visokimi gorami. Ustavila sva se v mestu Brienz, da sva lahko uživala v tej naravni lepoti – na eni strani ceste je bila železnica, ki pelje v gore, na drugi strani ceste pa jezero z razgibanim ladijskim prometom. Občutek je tak, kot bi bil na morju.

Tokrat sva imela rezervirano sobo v majhnem družinskem hotelu na podeželju v kraju Reichenbach na planoti Kandertal. To je kraj, kjer se v glavnem ukvarjajo s kmetijstvom, sirarstvom in seveda turizmom.  Zelo dobro je v Švici urejen železniški promet in prav tu sva videla, kako Švicarji in tudi tujci uporabljajo vlak za prevoz na razne izletniške točke. Prav vlak je tisti, ki najbolj povezuje različne doline med seboj, zato sva tudi midva izkoristila to možnost, dala motor na vlak in se peljala skozi 15-kilometrski tunel, LotschbergTunel,  od Kanderstega do Goppensteina, s čimer so povezali Kandertal z Valaisom, ki je bil zgrajen že leta 1913. Ko sva zapustila vlak, sva nadaljevala vožnjo do mesta  Visp in nato še  južno do Zermatta, okrog 35 km. V Švici spoznaš, da tritisočaki niso nobena ovira za potovanje, če ne gre po prelazih, pa gre zanesljivo skozi tunele.  Ker  je v Zermatt prepovedano z motornimi vozili, sva le uspela od daleč videti znamenito goro Matterhorn z značilno obliko. Vračala se nisva po isti poti, pač pa sva se povzpela  po Furkastasse  do prelaza Grimselpass (2164) in nato severno proti  Interlaknu, približno 150 km vožnje. Že sama vožnja po zavitih cestah je užitek in če je še lepo vreme, je še večji užitek, a naravne lepote, kot so številna jezera in visoke gore, še dopolnijo radosti takšnega potovanja. Čudiš se, kako se številna jezera med seboj prepletajo s številnimi jezovi, in ko se spustiš v dolino, ostane samo še mogočna reka, Aare, ki izvira prav v bližini tega prelaza, nato se širi v številna jezera in naredi celo 46 m visok slap Handegg. Res so to čudoviti prizori v živo. Ko sva potovala v notranjosti Švice, sva reko Aare spremljala vse od Grimslla, brienskega  jezera, do jezera Thun in vse do Berna.  Aare je samo  švicarska reka od izvira do izteka v Koblenzu, S od Berna pa se združi z evropskim veletokom  Renom.

V tem osrednjem delu Švice so tudi znana smučarska središča, kot sta Adelboden in Wengen. Peljala sva se do Adelbodna, ki je tipična alpska vasica – urejene lesene hiše, cerkev, veliko trgovinic – na osrednjem trgu pa spomenik vsem smučarskim zmagovalcem, kjer so v skalo vklesana njihova imena (Vrhovnik, Kranjec …). Tudi poleti je ogromno turistov, ki se zgolj sprehajajo ali pa se odločijo za pohodne ture.

Slikovita je tudi dolina Grindenwald z lepimi gorskimi vasicami, kjer je spet poudarek na kmetijstvu, vse do Kleine Scheidegg, izhodiščno točko za vzpon na Eiger (3970 m), Jungfrau, Monch …  Na Jungfrau  se lahko povzpnete z gondolo do višine 3454 m, a je vse odvisno od vremena, zlasti vetra, če deluje.  Imela sva srečo, lepo vreme, da sva vse to lahko občudovala.

Osrednje mestece tega področja je Interlaken, ki leži med dvema jezeroma, to je jezero Thun  na zahodni strani in jezero Brienz na vzhodni strani ter povezujočo reko Aare. Zelo lepo sva to videla z razgledne točke nad mestom, Harder Kulm (1322 m).  Interlaken je turistično mesto s številnimi hoteli, tudi prestižnimi, kar sva opazila po velikem številu bogatih Arabcev. Sva pa v tem mestu naletela na največje število motoristov, predvsem nemških in italijanskih – Slovencev nisva srečala.

18. julij – 20. julij 2023: INTERLAKEN – THUN – BERN – BIEL – BERN (150 km)

Po treh dneh bivanja in ogledov  v najbolj slikovitem delu Švice,  z jezeri, visokimi gorami in alpskimi dolinami prepletenimi  v občudujočo celoto, sva nadaljevala vožnjo proti Bernu, glavnemu mestu. Kratek postanek za kavo sva naredila v mestu Thun, ki leži ob istoimenskem jezeru, ki se tam konča in nato nadaljuje kot  reka  Aare. Sprehodila sva se po pokritem lesenem mostu, ki  se vije čez reko, in cvetoče rože ga še bolj poudarijo.  Res, lepo mestece za dopust (narejeno kopališče ob reki) in navdih.

Tako kot reka  Aare nadaljuje tok proti Bernu, sva tudi midva. Ko sva zapeljala po mostu čez reko do glavne ulice v Bernu, sva bila navdušena nad podobo starega mestnega jedra – tlakovane ulice, razobešene švicarske zastave, ki jim ni bilo videti konca, trgovine, kavarne – podoba živahnega mesta.

Za prenočevanje z zajtrkom sva ponovno imela rezervirano v hotelu Ibis, ki je oddaljen približno 2 km iz centra, a nama je sprehod kar ugajal, da sva lahko uživala s pogledom nad celotnim mestom, ki  ga s treh strani obkroža reka Aare.  Od vseh mogočnih stavb izstopata  gotska katedrala in 23 metrov visoki urni zvonik oz. stolp Zytglogge, zgrajen v srednjem  veku.  V začetku je služil kot stražni stolp, pa tudi kot ženski zapor, sedaj pa je urni stolp, ki ima tudi astronomsko uro, in je središče mestnega življenja. Veliki zvon zazvoni vsako polno uro in takrat pozlačeni zvonar udari s kladivom po mehanizmu, da veliki zvon oznani polno uro.  Tri minute pred vsako polno uro pa se predstavijo še razne figure. Na vrhu stolpa je tudi razgledna ploščad.

Ko sva se sprehajala po mestu, sva opazila, da ima mesto ogromno fontan, ki so iz različnih obdobij, in menda jih je kar sto. Mesto ima ogromno arkad, ki pogosto služijo zato, da se umakneš pred dežjem oz. močnim soncem in nemoteno hodiš iz ene trgovine v drugo. Ogromno je trgovin s čokolado, likerji, vini, noži, urami …

Tudi v Bernu je nekaj časa živel Einstein, obiskala sva hišo, kjer je živel dve leti, in sicer v času, ko je odkril  znamenito relativno teorijo. V mestu je tudi njegov muzej, ki  nam predstavi njegovo življenje skozi film, pisma  in tudi certifikat o Nobelovi nagradi iz 1921.

Zadnji dan bivanja v Bernu sva se peljala še proti severu do mesta Biel (40 km iz Berna), ki predstavlja središče švicarske ure, kar opozarjajo napisi Rolex na ostrešjih hiš; prav Rolex je njihova največja blagovna znamka ročnih ur.  Mesto leži ob jezeru, ki sva ga v celoti obvozila – naredila sva postanek v izrazito turističnem predelu jezera, v mestu Erlach,  kjer je bilo veliko turistov, ki so veselo plavali, deskali –  namesto dopusta na morju so raje izbrali dopust ob jezeru.  Opazila sva še eno zanimivost, to so nasadi vinske trte in kot  sva se o tem podučila, so Švicarji pridelovalci lastnega vina – tudi degustirala sva ga in morava reči, da je izvrstno, predvsem belo vino.

20. julij – 22. julij 2023: BERN – LOZANA – MONTREUX – ŽENEVA (200 km)

Iz glavnega švicarskega mesta sva nadaljevala proti JZ do Ženeve, ki pa že meji na Francijo. Najprej sva se ustavila v severnem delu Ženevskega jezera, in sicer v mestih Montreux in Lozana. Montreux je mesto prestiža, kar nakazujejo hoteli visoke kategorije, lepotne klinike, urejeni cvetoči vrtovi, parki, urejena promenada ob jezeru in seveda čudoviti pogled na francoske Alpe, ki se dvigujejo v daljavi nad jezerom. Svoj čar pa mestu daje tudi vsakoletni jazzovski festival od 2. do 17. julija.

Vzela sva si kar nekaj ur časa za raziskovanje mesta. Najprej sva na promenadi videla velik spomenik Fredyja  Mercuryja,  legendarnega pevca Quennov, kot spomin na njihovo delo v tem mestu, saj so tu imeli snemalni studio.  Sploh so skozi stoletja tu živeli, delovali, počitnikovale eminentne osebnosti iz sveta glasbe (Ray Charles, Carlos Santana, Aretha Franklin, Čajkovski)), literati (Dostojevski, Tolstoj, Čehov), igralec Charlie Chaplin in mnogi drugi. Še sedaj  je tiha priča teh slavnih ljudi oz. njihovih življenjskih zgodb Hotel Montreux-Palace. Lepo je bilo sedeti ob jezeru, ki mu ne vidiš konca, piti kavo in občudovati cvetoče mesto z razgibano in skrivnostno preteklostjo.

Iz Montreuxa sva se ob jezeru peljala severneje  v veliko večje mesto Lozana, ki se v obliki teras zajeda v hribovje nad  Ženevskim jezerom.  Ustavila sva se v središču mesta, to je pri katedrali Notre Dame (že po tem se vidi, da smo blizu Francije, kjer se skoraj vse katedrale imenujejo Notre Dame) in se podala na ogled mesta.  Že sam vhod v katedralo, ki je iz 13. stoletja, je čudovit, okrašen je s kamnitimi skulpturami, znamenit je vitraž iz 13. stol., kjer je na oknu 105 različnih ploščic. V cerkvi je kapela sv. Jakoba, ki spominja, da je v srednjem veku tod vodila romarska pot po poti sv. Jakoba. V središču mesta je tudi grad iz 12. stol., ki je sedaj luksuzni hotel. Spominska plošča pa kaže spomin na angleškega romantičnega pesnika Georga Gordona Byrona, ki je tu preživel nekaj časa, ko je potoval po Evropi in pisal epsko-lirsko pesnitev Romanje grofiča Harolda. Mesto nudi veliko zanimivosti, skozi zgodovino je očitno odigralo pomembno vlogo, kar dokazujejo spomeniki, zgradbe, med drugim tudi olimpijski muzej, saj je v Lozani svetovni sedež olimpijskih iger.

Po ogledu Lozane sva se odpeljala do najinega hotela v središču  Ženeve. Že v daljavi sva  videla  vodomet,  ki sega kar 140 m visoko. Ko sva se sprehodila po mestu, nama je bilo takoj jasno, da v Ženevi sploh ni veliko pravih Švicarjev, pač pa svet v malem – verjetno tudi zato, ker je v Ženevi  kar nekaj  centov svetovnih združenj, npr. Rdeči križ, ki je bil tam ustanovljen 1865, od 1920 do 1946 je bil sedež Združenih narodov, sedaj pa je evropski sedež Združenih narodov – kompleks se imenuje Palača narodov, kjer je 25 tisoč delegatov iz Evrope – pred zgradbo je  simbolična postavitev stola brez četrte noge v nadnaravni velikosti. Nekoliko iz mesta  pa je še svetovno znan pospeševalnik CERN, ki pa ga nisva obiskala, ker se je bilo treba predhodno naročiti.

Ženeva je zelo prijetno mesto za sprehod ob jezeru, kjer je t.i. cvetlična ura s kazalci, ki kažejo natančen čas. Veliko je spomenikov, ki obujajo spomin na preteklost, kot je spomin na avstrijsko Sisi. Osrednja zgradba je gotska katedrala sv. Petra iz srednjega veka, ki je kasneje postala protestantska cerkev, kjer je pridigal najbolj znan švicarski protestantski pridigar John Calvin. Sploh je v Švici bolj razširjena protestantska vera in v  mestu je reformacijski spomenik, kjer so prikazani znameniti protestantje z Luthrom na čelu.

Zvečer je bilo v mestu še bolj živahno, ko se ljudje pozno v noč družijo  ob hrani, pijači … in v Ženevi sva videla, da res ni tipično švicarsko mesto, saj živi tudi ponoči, kar za ostala mesta ne bi mogla trditi.

22. julij – 24. julij 2023: ŽENEVA – CHAMONIX (FRANCIJA) (100 km)

Kar težko sva zapustila Švico, ker naju je res navdušila. Sploh z motorjem je bilo enkratno potovati, se vzpenjati po zavitih cestah čez visoke prelaze, voziti po alpskih dolinah, kjer je sigurno kakšno jezero,  ki je objeto med visoke gore. Čar pa je bil tudi v lepem vremenu.

Potovanje sva nadaljevala v Francijo, prav pod vrh Mont Blanca (Bela gora) v turistični raj Chamonix. Leži na 1035 m nadmorske višine, Mont Blanc pa je visok 4810 m, zato je Chamonix kar dobro izhodišče za gornike, hribolazce, pohodnike … Sprehod skozi mesto je posebno doživetje, saj te očarajo izvirne podobe hiš, od lesenih do zidanih, ki imajo različne zunanje poslikave. Na ulicah je ogromno gostiln, kavarn, trgovin in turistov, ki lovijo poglede na najvišji evropski vrh. Imela sva srečo, da vrh Mont Blanca ni bil pogosto v megli in ko se je videl, sva imela občutek, da je zelo blizu. Skozi mesto teče reka Arve, ki izvira na severni strani masiva  Mont Blanc, in njen tok je kar hiter, tako se pogumni na blazinah spuščajo po njenem toku.

Gori Mont Blanc se lahko približaš zelo visoko, in sicer do višine 3700 m, a morajo biti ugodne vremenske razmere. Tokrat nisva imela sreče, ker je zgoraj preveč pihalo, zato sva se zadovoljila za vzpon  s staromodnim rdečim vlakom  do 2000 m, kjer je razgledna ploščad in restavracija. Predvsem pa čudoviti pogled na zasneženi Mont Blanc in na ledenik, ki je bil menda eden največjih v Evropi, MER DE GLACE (morje ledu), dolg kar 7 km, a sedaj na žalost ni nič od tega, zmes snega in peska, kot nekakšno melišče.

Ker nama ni bilo dano, da bi se z gondolo povzpela višje proti Mont Blancu, sva se odločila, da se z motorjem popeljeva na še en gorski prelaz, Veliki sv. Bernard (Col du St. Bernard), 2473 m, ki je tretji najvišji v Švici. Ker je Chamonix v neposredni bližini švicarske meje, sva bila v pol ure že na švicarski strani, kjer je prelaz St. Bernard, ki vodi v Italijo v dolino Aoste. Prelaz je danes bolj vrednost za motoriste in kolesarje, saj je menda čez prelaz petkrat tekla trasa Tour de France. Na vrhu prelaza na italijanski strani sva si vzela čas za pravi  italijanski kapučino. Spet sva doživela čudovit dan v uživanju vseh možnih naravnih lepot, kar edino uresničiš v vožnji z motorjem.

24. julij – 26. julij 2023: CHAMONIX – TORINO (ITALIJA) (180 km) – LJUBLJANA (650 km)

Vožnja iz Chamonixa je potekala v dežju, sicer ni bilo tako hudo, bolj so bili strašljivi temni oblaki. To je bil dan, ko so v Milanu doživeli pravi vihar, a midva sva v Torinu spet bila v soncu.

Pot do Torina naju je peljala skozi znameniti predor pod Mont Blancom, ki skrajša pot med Chamonijem in Torinom kar za 50 km. Dolg je nekaj več kot 11 km, gradili so ga od 1959 do 1965. Ima tragično zgodovino, ker je bil 1999 v predoru požar. Ponovno so ga odprli 2002, ko so izboljšali varnostne oz. požarne razmere. Zaostrene varnostne razmere sva tudi doživela, saj so pred tunelom  dolge kolone, ker natančno pregledujejo tovor, ki ga vozijo tovornjaki, in v tunel spuščajo v intervalih, ker je v tunelu določena najnižja hitrost 50 km/h in najvišja 70 km/h, razdalja med vozili pa mora biti 150 m.

Torino je prostorsko tako veliko mesto, da sva se pri ogledu mesta omejila samo na stari del mesta. Stari del mesta piše zgodovino kraljeve dinastije Savoy, zato je osrednja zgradba kraljeva palača, Palazzo Reale, z urejenim vrtom – danes je palača muzej.  Na tem trgu je tudi katedrala Janeza Krstnika, v renesančnem slogu iz 15. stol, kjer se zbira največ turistov, saj cerkev hrani t.i. Torinski prt, to je prt, v katerega so zavili Kristusa, ko so ga sneli s križa, in na tem kosu blaga je ostal odtis njegove podobe. V cerkvi vidite in slišite pravo znanstveno razlago, ki dokazuje, da gre za resničen odtis Kristusovega telesa. Ta prt je razgrnjen v cerkvi za debelim  steklom.  V soseščini, Piazza Castello, je baročna zgradba Palazzo Madame, muzej zgodovine in umetnosti, ki hrani tudi dela Leonarda da Vincija. Ogledala sva si še kar nekaj cerkev, vse so unikatne v svoji notranjosti, kot je baročna Cerkev sv. Marije, romarska cerkev z ovalno kapelo, ali pa Cerkev sv. Lorenza  z razkošnim baročnim oltarjem. Najvišja zgradba s svojevrstno kupolo je MOLE ANTONELLIANA, ki je visoka 168 m in danes je notri muzej kina.

V mestu so ohranjeni rimski ostanki, Porta Pallatina, ohranjen vhod v mesto iz 1. stol., zidano iz opeke, ohranjeni so tudi deli rimskega gledališča … Ne smeva pa pozabiti na velik trg Piazza San Carlo, ki je obkrožen z arkadnimi zgradbami, v katerih so kavarne, trgovine …, teh arkad je v Torinu ogromno.

Nekaj kilometrov iz središča je ulica Piazza Statuto, kjer je Spomenik predora Frejus (13 km dolg cestni predor med Francijo in Italijo) in omenjeni spomenik  je sestavljen iz posameznih kamnov iz tega predora in s krilatim genijem na vrhu spomenika predstavlja spomin na trpljenje ljudi pri gradnji predora,  a Torinčani pravijo, da je ta krilata podoba Lucifer, ki jim kaže vrata v pekel (v njegovi bližini je zaprta loputa – vrata v pekel). Očitno Torinčani prepoznajo alegorijo.

Peljala sva se še nekoliko dlje iz mesta, da sva videla stadion nogometnega kluba Juventus, ki po prenovi sprejme okoli 50 tisoč gledalcev. Zdel se nama ni nič posebnega, v Evropi je še veliko večjih …

Torino je tudi pravo industrijsko mesto, saj je tu doma velik avtomobilski koncern Fiat, ki je bil ustanovljen 1899 z Giovannijem Agnellijem na čelu, in logično, da imajo tudi Nacionalni muzej avtomobilov. Muzej si nisva ogledala, ker je bilo časovno neizvedljivo, saj naju je čakala še vožnja domov, kar pomeni okrog 650 km do Ljubljane.

Na koncu lahko še zapišem, da naju je motoristično potovanje spet obogatilo tako v spoznanju, kako uživava v takšnem načinu potovanja, in posledično, kaj vse lahko vidiva, kam vse se lahko peljeva, ker je z motorjem lažje dosegljivo, zato naju ta način potovanja še vsebinsko obogati.

Zapisala Mojca in Marjan Aljaž

Zakaj so visokotlačni čistilci nepogrešljivi pri čiščenju avtomobila?

0

Poletje je tisti del leta, ko se običajno odpravimo na dolg in zaslužen dopust. Slovenci običajno svoje počitnice preživimo na hrvaški obali, kamor se, kot to tradicija veleva, odpravimo s svojim osebnim avtomobilom. Ne glede na to, ali se na letovanje odpravimo s svojim jeklenim konjičkom ali brez njega, moramo zanj venomer lepo skrbeti. Prav zato je tudi v poletnih dneh še kako pomembno, da znate ustrezno poskrbeti za svoj avtomobil. Z rednim in ustreznim vzdrževanjem vozila boste namreč poskrbeli za daljšo življenjsko dobo, ob tem pa boste povečali svoje udobje ob vožnji in uporabi vozila.

Časi se spreminjajo, zato danes ni več posebne bojazni, da bi ob prihodu na želeno destinacijo imeli polno vetrobransko steklo žuželk. Nekoč je bil to običajen pojav, ko ste se odpravljali na morje, a zaradi številnih sprememb v okolju, danes ne vidimo več toliko žuželk na vetrobranskih steklih. Kljub temu pa to še ne pomeni, da bo vaš avtomobil ostal popolnoma čist med potjo proti počitniški hiški ob hrvaški obali. Na poti nas lahko čakajo številna presenečenja, kot na primer, prah ob cestišču, poletne nevihte, listje, ptičji iztrebki ali druga nesnaga, ki lahko zapaca naš avtomobil. Za kar najboljšo čistočo zato strokovnjaki s področja avtomobilske čistoče priporočajo uporabo visokotlačnih čistilcev.

Visokotlačni čistilci namreč lahko ustrezno poskrbijo tako za notranjo, kot tudi za zunanjo čistočo in urejenost. S pomočjo številnih nastavkov in pripomočkov boste lahko poskrbeli za prav vsak kotiček vašega jeklenega konjička. Z visokotlačnim čistilcem lahko dosežete še tako nedostopna mesta, ki jih s pomočjo visokega tlaka v hipu očistite. Visokotlačni čistilci pa imajo več različnih možnosti, ki so še kako uporabne ob zunanji uporabi. Z visokotlačnim čistilcem lahko v le nekaj sekundah očistite karoserijo in vsa stekla na avtomobilu. Najbolje pri vsem pa je to, da za čiščenje sploh ne potrebujete posebnih preparatov in čistil, ampak zgolj vodo in paro, ki jo proizvaja čistilec. Morda zveni celo preveč preprosto, da bi lahko bilo res, ampak verjemite, da lahko v le nekaj potezah poskrbite za to, da se bo vaš avtomobil ponovno bleščal od čistoče.

Za ustrezno skrb avtomobila pa moramo poskrbeti tudi v njegovi notranjosti. To lahko dosežete s pomočjo različnih nastavkov, ki so običajno priloženi k visokotlačnemu čistilcu. V kolikor vaš čistilec ne vsebuje dodatkov, lahko te vedno dokupite in tako poskrbite za ustrezno vzdrževanje avtomobila. Z različnimi šobami boste lahko očistili tudi raznolike materiale, ki jih najdemo v avtomobilu. Visokotlačni čistilec je namreč uporaben za prav vse tipe materialov, od stekla do kovine, od usnja do blaga, zato ste lahko prepričani, da bo zadostoval en izdelek za perfektno čistočo in sijaj vašega vozila.

Kljub temu, da izbira visokotlačnega čistilca načeloma ni preveč zahtevna, se lahko zgodi, da imate težave pri izbiri ustreznega modela za vaš žep in avtomobil. Prav zato smo za vas pripravili nekaj uporabnih nasvetov, ki vam lahko pomagajo pri izbiri novega visokotlačnega čistilca.

Verjetno najpomembnejši parameter pri izbiri visokotlačnega čistilca je prav pritisk vode, ki se meri v barih. Za ustrezno čistočo avtomobila in primerno skrb zanj zadostuje že to, da ima vaš novi visokotlačni čistilec nekaj deset barov. Za uporabo v in ob avtomobilu je najbolje, da izberete čimlažji model. Tako se boste izbognili bolečinam v hrbtu, ko bo potrebno premakniti čistilec na drugo mesto. Dobro je, da ima visokotlačni čistilec kakšen dodatek, a četudi izdelek nima priloženega dodatka, to še ne pomeni, da jih ne morete dokupiti. To pa seveda povečuje končno nabavno ceno, zato vam svetujemo, da izberete model, ki ima veliko dodatkov, da boste lahko očistili prav vse materiale v avtomobilu.

Ob koncu pa vam še svetujemo, da si ogledate bogato ponudbo, ki jo ponuja spletno mesto ceneje.si, kjer lahko najdete najboljšo ceno za želeni izdelek, ki ga lahko v nekaj klikih poiščete z uporabo filtrov.

 

 

Brezčasni Harley-Davidson in poslikave teles v Cityparku

0

Ob 120. obletnici brezčasnih motorjev Harley-Davidson vas v Cityparku vabijo na redko in bogato razstavo vintage motociklov iz zasebnih zbirk, ki navdušujejo tudi mlade. Naše največje nakupovalno središče bo za nekaj časa postal drugi dom  motornim kolesom, med katerimi sta tudi Road King in Street Glide. Najbolj atraktiven med njimi pa je vsekakor vojaški motocikel iz leta 1942. Razstavo si lahko ogledate vse do sobote, 18. marca, in se za lep spomin fotografirajte s katerim od motorjev.

Prav tako pa vas v soboto, 11. marca, čaka tudi posebno dogajanje. V živo boste lahko spremljali mojstrico poslikave telesa oziroma »bodypaintinga«. Kreatorka in umetnica bo ustvarjala na glavnem hodniku v pritličju nakupovalnega središča.

Foto: Robert Krumpak

Lastniki lepotcev so navdušeni motoristi iz Slovenije, ki so del združenja HOG Lipa Chapter. Slednji je uradni zastopnik oziroma distributer motornih koles Harley-Davidson in je uradno registriran v centrali H.O.G v Združenih državah Amerike.