Na tem motociklu bi se prej našel kak kos opreme preveč, kot premalo. Težko bi rekel, da česa ni. Razen po višini nastavljivega sedeža na testnem modelu nisem pogrešal ničesar.
Od centralnega zaklepanja kovčkov in predalčkov, navigacije, tempomata, radia z vsemi možnimi priključki in ksenon žarometi, ki samodejno prilagajo višino svetlobnega snopa v ovinku, do gretja sedeža – ločeno za voznika in sopotnika. Opreme je toliko, da je lahko vožnja prvih nekaj kilometrov nevarna, če voznik zavestno ne ignorira zaslončkov, zato je menije in navigacijo za začetek modro izključiti.
Motocikel tehta 350 kilogramov. To JE veliko. Najprej jih je zelo čutiti, ko pa se z motociklom spoznaš, postane iz kilometra v kilometer lahkotnejši in je veliko maso občutiti le tu in tam. Brez težav bi se navadil na zares vrhunski vrstni šestvaljnik, zelo težko pa na to, da pri 200 km/h piha v hrbet namesto v prsa. Zavore so, kot se za Bavarca spodobi odlične. Nekaj več potrpljenja, preizkušanja in iskanja prave nastavitve je potrebno pri vzmetenju.
Pograjati moram potovalni računalnik – ta je namreč nameril pol litra večjo porabo kot je dejansko bila. Vendar pa poraba 5.3 litra za 100 kilometrov, pri tako zmogljivem agregatu ni le dober rezultat, pač pa kar odličen. Menjalnik je nenavadno glasen pri počasni vožnji, ‘klonk’ pri skoraj vsaki menjavi prestave s časom postane zelo nadležen. Še dobro, da agregat omogoča vožnjo skoraj izključno v 5. in 6. prestavi. Popolnoma nič se ne upira zelo dinamični vožnji, škoda je le, da stopalke zagrizejo v asfalt preden izkoristiš celotno pnevmatiko. BMW K 1600 GTL se je pokazal v drugačni luči, kot bi ga na prvi pogled ocenili. Če nam je prav ali ne, navdušil nas je.