Postojanka
Ali naš policaj je visok fant okroglega obraza, močnejše postave in večnega nasmeha. Videti je, kot da se mu vse življenje dogaja tako bolj za šalo. Pravzaprav sem ga videl s strogim malenkost jeznim obrazom samo prvi dan, ko smo jim motoristi pobegnili. Okrog je hodil nekaj časa v črni tuniki s kapuco, ki je segala do tal, večinoma pa v progastem rumeno črnem puloverju, da je bil videti kot čebelica Maja in prav lepo se je ujemal z rumeno toyoto.
Prašna zdelana cesta nas pripelje do Alžirske meje, še enkrat ponovimo včerajšnje provociranje policaja Alija, da gremo pogledat Djanet na Alžirski strani, pa se smeje. Nekako je doumel, da je to šala, nekje v sebi pa ob vseh neumnostih, ki smo jih že ušpičili na tej poti verjetno še vedno ni ravno najbolj prepričan, da ne bomo skočili čez k alžircem pogledat. Pot speljana med in po wadijih (suhe reke) pelje čez mejo, na alžirsko stran, nato sledi meji, potem pa zavijemo nazaj v Libijo, v eno od sotesk, med temnimi balazatnimi gorami. Skozi ozke soteske, in spet široke doline, kamnite platoje, kjer na robu postavim svoj prvi stolp za spomin, vse do peščenih jezikov, kjer se po razritih kolesnicah spustimo mimo policijske postojanke. Eden od vojakov, ki šepa nas prosi, če imamo kakšno mazilo. Poiščemo maratonik, ki ga ima s seboj Tomos in mu ga prelijemo v malo flaško. Zadovoljen je in verjamem, da mu bo pomagalo, že zato ker verjame v to. Malo rabijo fantje, ki se tu na robu ničesar znajdejo, da čuvajo prazno opustelo pokrajino. Malo in vendar so nasmejani, zadovoljno ti ponudijo čaj, veseli že ob malih stvareh, ki jih mi niti opazimo več ne.
