Gora pred Ghatom
Cesta nas vodi po ravni dolini med temnim mizastim gorovjem. Vrhovi s štrlečimi konicami majavo ždijo nad širokimi melišči v vznožju. Bolj ko se bližamo mestu Ghat, bolj visoko segajo oranžni jeziki peska, požirajoč počasi gorovje na vzhodni strani ceste. Nekaj kilometrov pred mestom, stran od ceste vstane iz ravnine široka mogočna gora peska, ki je v celoti prekrila gorovje. Tomos in Climber ustavita in dobesedno zijata v gmoto pred njima.
Climber: “Greva, to je treba probat”, zine Tomos neučakano, in niti ne čaka na odgovor, zapodi se po cesti nazaj do neke ceste, ki jo je prej opazil in naj bi vodila čez širok pas kamnite ravnine do vznožja. Grem za njim in med prebijanjem čez posušene struge in med velikimi kamni me prehiti tudi Desert Soul. Moja težka mrcina bolj premetava mene kot jaz njo med prebijanjem čez skale, in ko se zapodim po prvem obronku sipine, ki je tik pod robom prekinjen s še nepokritim pasom skal, me tik pod vrhom poskakujoč čez skale vrže s sebe. Poberem mrcino, jo s težavo spravim v pravo smer in nekako se mi uspe prebiti do čistega peska. Tomos je že izginil, Desert Soul se ravno prebija do roba. Skušam nabrati hitrost vendar mi nekaj deset metrov pred vrhom zmanjka moči, zato zavijem levo in navzdol, v polkrogu obrnem da ne bi izgubil preveč višine in se skušam do roba prebiti prečno. Na mestih je pesek zbit in začne mi odnašati zadnje kolo. Skušam ga krotiti z manj plina, naenkrat motor odskoči ko me dvigne na povsem zbito ploščo, zadek odnese in že se kotalim po strmini navzdol. Motor je k sreči obstal, sam pa sem zdrsnil nekaj metrov nižje. Vidljivost je skoraj nič in tako sploh nisem opazil kratkega žlebu, kjer je bil pesek povsem trd kot kamen.
Ne bo šlo tako, ves zadihan poberem motor, k sreči je to v strmini mnogo lažje kot na ravnem, in se spustim čisto do ravnine. Snamem očala, zakrožim po amfiteatru, tokrat imam dovolj prostora da dobesedno zletim proti robu. Tik pod vrhom je vedno pas mehkega peska, ki ga moraš dobesedno preleteti, zadnji meter pa je zopet trd in timing zapiranja plina tik pod vrhom mora biti dovršen. Če zapreš plin prehitro obstaneš pred robom in lahko se spustiš le povsem do tal in ponoviš vajo. Če zapreš plin prepozno? Na drugi strani ne veš kaj te čaka in v tisti tisočinki, ko ti pogled prvič plane čez ostri rob, je že hudo prepozno, da bi še karkoli naredil. Tukaj me je za robom čakala popolnoma nerealna strmina in če bi bil prehiter – samo mali skok – bi končal vsaj deset metrov nižje. Na nosu. Kako hudiča lahko pesek stoji pod takim naklonom???? K sreči sem prvo kolo že prevesil na drugo stran in sem potreboval le malo kopanja, da motor brcnem čez.
Sedim, pijem, diham in skušam misliti na nič. Pod prvim kolesom izginja “svinjsko” strm klanec, ki se konča kakih 70 metrov spodaj v nekakšnem platoju. Prvič odkar smo v Libiji mi je zares vroče in porabim kar nekaj minut, da pridem zopet k sebi. In če bom moral še nekajkrat pobrati motor se mi bo kmalu zgodilo, da ne bom mogel niti držati več krmila.
Porinem mrcino čez rob, odprem plin in že letiva proti vznožju. Občutek, ko se skušaš držati nazaj, v bistvu pa zaradi strmine visiš na krmilu, je najprej čuden, vendar se ga kmalu navadiš. Čez naslednji rob se odpeljem že prav profesionalno, vendar se prekucnem na drugi strani, ker sem prišel rahlo poševno in mi prvo kolo pogoltne sipki pesek. Zopet premetavanje in obračanje mrcine, dihanje, pitje, …
Ko se nehamo igrati, po GPS-ih ugotovimo, da je bila sipina visoka 250 metrov. Navajeni čisto drugih dimenzij se fascinirani odpeljemo za našimi Libijci, ki so se mimo kamermanov Bladzota in Noisa odpeljali kar naprej v Ghat, na kosilo. Tudi mi postajamo že lačni, Ghat pa bi si tudi radi ogledali. A Zid smrti in Tomosova igrivost nam prekrižata racionalne načrte.
